Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Nemčiji: dvajset let povezovanja slovenskih organizacij na posvetih

IZVLEČEK
V prispevku je predstavljeno izseljevanje Slovencev v Nemčijo v drugi polovici 20. stoletja in na začetku 21. stoletja ter povezovanje slovenskih organizacij v Nemčiji, s poudarkom na posvetih. Predstavljeni so delni rezultati kvalitativne raziskave, ki temelji na opazovanju z udeležbo na zadnjih štirih posvetih ter na opravljenih polstrukturiranih intervjujih z organizatorji in udeleženci posvetov. Posvete slovenskih organizacij v Nemčiji enkrat letno organizirajo že dvajset let (1996–2015). Ta posebna oblika sodelovanja, ki presega lokalno delovanje slovenskih organizacij, za slovenske izseljence in njihove potomce predstavlja enega od pomembnih načinov ohranjanja slovenske identitete, druženja in strokovne podpore, obenem pa nudi možnost za povezovanje med slovenskimi organizacijami v Nemčiji in s Slovenijo. 
KLJUČNE BESEDE: slovenski izseljenci, Nemčija, posveti slovenskih organizacij v Nemčiji, slovenska društva v Nemčiji, dopolnilni pouk slovenščine

UVOD
Izseljeni iz Slovenije v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, poimenovani zdomci, ker naj bi odšli z doma le za nekaj let, so večinoma postali izseljenci. Čeprav so v Zvezno republiko Nemčijo (Nemčijo) največkrat za nekaj let odšli kot gostujoči delavci (t. i. gastarbajtersko obdobje), z namenom privarčevati nekaj denarja, zgraditi hišo v Sloveniji in se vrniti, so v Nemčiji ostali. Niso samo delali, ampak so se med seboj družili, sodelovali in se povezovali, kajti v Nemčijo ni odhajala le delovna sila, ampak so se izseljevali ljudje. Ustanovili so številna slovenska društva, v katerih so organizirali ali podpirali pouk slovenskega jezika, prirejali kulturne in športne prireditve, se družili v različnih sekcijah (pevska, folklorna, šahovska itd.) in bili drug drugemu v oporo. K ohranjanju slovenske identitete, kulture in jezika ter vzdrževanju stikov s Slovenijo so pripomogli tudi iz izvorne države napoteni duhovniki in učitelji dopolnilnega pouka slovenščine (DPS). 
V prispevku se osredotočam na posvete slovenskih društev, katoliških misij, učiteljev, socialnih delavcev in članov folklornih skupin v Nemčiji (1996–2014), oz. na posvet slovenskih organizacij v Nemčiji, kot so ga preimenovali leta 2015. Udeležila sem se zadnjih štirih posvetov (od leta 2012), najprej kot udeleženka delavnic in poslušalka predavanj, potem kot predavateljica in raziskovalka. Opazovanje z udeležbo na štirih posvetih (Bad Urach 2012, Baasem 2013, Althütte 2015, Wiesbaden 2015) sem nadgradila s kvalitativno raziskavo (individualni in skupinski polstrukturirani intervjuji, okrogla miza) na 19. posvetu (Althütte, 9.–11. 5. 2014). Svojo perspektivo o posvetu so v kvalitativni raziskavi predstavili organizatorji in udeleženci 19. posveta, vodje delavnic ter nekateri predavatelji iz Nemčije in Slovenije. V prispevku navajam delne rezultate kvalitativne raziskave, katere cilj je bil predstaviti pomen posvetov s perspektive udeležencev samih. Kot posebna oblika povezovanja so posveti presegli razdeljenost Slovencev in njihovih potomcev v Nemčiji ter pred dvajsetimi leti postavili temelje za sodelovanje med različnimi slovenskimi organizacijami v Nemčiji: na njih se zberejo predstavniki in člani več kot dvajsetih slovenskih društev iz vse Nemčije, učitelji DPS, diplomatski predstavniki, ki predstavljajo Slovenijo v Nemčiji, predstavniki Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in strokovnjaki z različnih tematskih področij, ki pridejo na posvet iz Slovenije. Slovensko kulturno prosvetno društvo Sava Frankfurt, eno od tistih, v katerem je vodenje in delovanje že prevzela mlajša generacija, je v jubilejnem letu v Wiesbadnu (27. 2.–1. 3. 2015) organiziralo že 20. posvet slovenskih organizacij v Nemčiji.

IZSELJEVANJE SLOVENCEV V NEMČIJO V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA IN NA ZAČETKU 21. STOLETJA
Marjan Drnovšek evropsko obdobje izseljevanja od srede šestdesetih let 20. stoletja označi kot novo boom izseljevanje (2008: 252). Izseljevanje Slovencev v Nemčijo je bila stalnica od konca 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne, ko se je večina Slovencev izseljevala na sever Nemčije. Nadaljevalo se je po drugi svetovni vojni, ko se je izseljevanje Slovencev preusmerilo tudi na jug Nemčije. Nelegalno izseljevanje pred letom 1963, ko je Jugoslavija uradno odprla meje, se je legaliziralo in povečevalo do leta 1973, ko je Nemčijo zajela gospodarska kriza in so 30. novembra 1973 z odlokom prepovedali zaposlovanje tujih delavcev. Migracije so v obdobju 1974–1979 stagnirale, a število tujcev se ni zmanjševalo; ravno nasprotno, s prenehanjem kroženja so se v Nemčijo preselile še družine delavcev (Slavec 1982: 59 v Štemberger 2007: 35). Ker je nezaposlenost v Nemčiji v osemdesetih letih naraščala, so poskušale nemške oblasti vračanje zagotoviti s finančno pomočjo ob vrnitvi, s poostrenim nadzorom nad izdajanjem in podaljševanjem dovoljenj za delo ter z ostrejšimi pogoji za doseljevanje otrok. Vračanje je zavirala tudi ekonomska, družbena in politična kriza v Jugoslaviji. Slovenska osamosvojitev na selitvene tokove ni imela bistvenega vpliva, je pa »spodbudila ustanavljanje novih društev in poživila delo starih« (Štumberger 2007: 40; Drnovšek 2009: 59). 
Jugoslavija oz. Slovenija v drugi polovici 20. stoletja ni imela konsistentne migracijske politike, ampak so se stališča do izseljevanja spreminjala: »od začetnega zavračanja migracij, saj odhajanje ljudi na delo v tujino ni bilo skladno z idejnimi postavkami sistema in takratnim razumevanjem patriotizma, nato do tihega sprejemanja migracij kot izhoda v zaposlitveni krizi in končno do sistemske podpore emigracijskemu toku« (Toš idr. 2014: 12). Na izboljšanje položaja delavcev in njihove pravice je v drugi polovici 20. stoletja ključno vplivala ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov med Nemčijo in Jugoslavijo. Pri pogajanjih so bili med pomembnimi vprašanji vojna odškodnina zaradi nacističnega nasilja in ureditev vprašanj, povezanih »z ›gastarbajterji‹, gospodarstvom, kulturo, socialno zakonodajo in dvojnim statusom tedanjih diplomatskih predstavništev pri silah zaščitnicah« (Nećak 2010: 191). Skupni izjavi, podpisani 31. januarja 1968, so sledili meddržavni sporazumi. Sporazum o zaposlovanju jugoslovanskih delavcev med Jugoslavijo in Nemčijo je bil sklenjen 12. oktobra 1968, veljati je začel 4. februarja 1969. Nato so bili podpisani sporazumi, ki so se nanašali na otroške dodatke, socialno varnost, zavarovanje za primer brezposelnosti, pri čemer je treba upoštevati, da so bili sporazumi podpisani na zvezni ravni, v praksi pa so se v deželah različno izvajali. Slovenci so se največ priseljevali v Baden-Württemberg; po ocenah je od izseljenih 80.000 Slovencev v šestdesetih letih 20. stoletja v Nemčiji živelo nad 50.000 Slovencev (Lukšič Hacin 2007). Marjan Drnovšek (2009: 59–60) na podlagi statističnih podatkov ocenjuje, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja v evropske države migriralo 80.–100.000 Slovencev. Leta 1991 je bilo na začasnem delu v tujini 40.427 Slovencev, skupaj z družinskimi člani pa je zunaj Slovenije živelo 116.986 slovenskih državljanov.
Ulf Brunnbauer (2009) ocenjuje, da je izseljevanje pomembno vplivalo na jugoslovansko družbo. Kot primer navaja hiše, ki so jih zidali izseljenci v svoji izvorni državi in izpostavlja finančno podporo mnogim družinam. Povratniki so v svoje prvotno okolje prinesli nove kulturne navade in vrednote, vzpostavljene so bile vezi med lokalnimi skupnostmi in svetom. Že vzpostavljene migrantske (prijateljske in sorodstvene) mreže so bile velikokrat pomembnejše od uradnih in so pomembno vplivale na to, kam so se izseljevali novi izseljenci. V veliko podporo so bile tudi mnogim beguncem, ki so zbežali iz jugoslovanskih nasledstvenih vojn (Brunnbauer 2009: 33, 49). Jugoslovani skupaj so v šestdesetih letih 20. stoletja predstavljali drugo najštevilčnejšo skupino, takoj za turškimi delavci (Lukšič Hacin 2007), ki so nadomestili italijanske. Število gostujočih delavcev je v Nemčiji strmo naraščalo: od leta 1955 do 1959 od 80.000 na 160.000, leta 1961 jih je bilo 500.000, leta 1966 1,3 milijona, leta 1973 že 2,6 milijona (Scheffer 2011: 164–65). Seveda pa se iz Jugoslavije niso izseljevali samo v Nemčijo, kjer je do leta 1971 delalo 61 odstotkov od 411.503 izseljenih oseb; druge najbolj priljubljene destinacije so bile: Avstrija (12 odstotkov), Avstralija (6 odstotkov), Francija (5 odstotkov), Švica (3 odstotki) (Brunnbauer 2009: 23). 
Sociološka raziskava o Slovencih v Nemčiji, v kateri je leta 1974 sodelovalo tisoč izseljenih delavcev, je pokazala, da so Slovenci odhajali v Nemčijo predvsem z željo po izboljšanju življenjskega položaja, zaradi nizkega zaslužka in slabih stanovanjskih razmer doma, prisotni pa sta bili tudi želji po spoznavanju sveta in novih izkušnjah (Klinar, Toš, Mežnarič 1974–1976 v Toplak 2005: 123; Toš idr. 2014: 13). Umetniška ustvarjalnost ni sodila med pogoste vzroke za migracijo v Nemčijo. Kristina Toplak (2005) je ugotovila, da deluje med Slovenci v Nemčiji, ki so postali znani zunaj svoje slovenske skupnosti, le šest likovnih ustvarjalcev: grafik Marjan Vojska, grafik in slikar Venčeslav Šprager, slikarji Anton Zaic, Štefka Pirc, Jelka Kuraj in Jože Harig. »Nemčija enostavno ni bila privlačna za slovenske umetnike, saj so bili Pariz, Benetke ali London kot evropski centri umetnosti, vsaj v izobraževalnem smislu, v prednosti« (Toplak 2005: 123, 125). Med pisatelji Lev Detela (1999) omenja Janeza Zdešarja, Igorja Šentjurca in Venčeslava Špragerja, kot pomembnega založnika pa Rudolfa Trofenika (Detela 1999: 189–190). 
Marjan Drnovšek (2008, 2009, 2012) je raziskoval izseljevanje ter povezovanje Slovencev in njihovih potomcev konec 19. stoletja, v prvi in drugi polovici 20. stoletja ter slovenske društvene arhive v Nemčiji. Na desetem srečanju izseljenskih društev v Rüdesheimu v Nemčiji (15.–17. april 2005) je izvedel vzorčni poskus varovanja arhivskega gradiva. Na naslednjih srečanjih (Berlin 2006, Stuttgart 2007) se je zanimanje za ohranjanje društvenih arhivov povečevalo. Arhive so začeli popisovati in urejati v Berlinu, Frankfurtu in Stuttgartu (Triglav Stuttgart), čeprav je bilo težko »dobiti posameznike, ki so bili pripravljeni sodelovati in se ob pomoči preprostih navodil lotiti zbiranja, čiščenja, urejanja in popisovanj gradiva« (Drnovšek 2008: 259). Saška Štumberger (2006, 2007), ki je raziskovala dvojezičnost Slovencev in njihovih potomcev v Nemčiji, pa opozarja na življenje v (vsaj) dveh državah in pomanjkljivosti raziskav, ki tega ne upoštevajo: Ugotavljam namreč, da so raziskave izseljencev pogosto nepopolne; opravljajo jih v priseljenskih ali izseljenskih državah in ne upoštevajo, da tisti, o katerih pišejo, živijo v obeh. Jezikovni opis dvojezičnih govorcev s predstavitvijo enega jezika in ene države ni popoln, kajti slovenščina je samo del jezikovnega znanja opisanih informatorjev, Nemčija pa samo del okolja, v katerem govorijo slovensko. Mnogi Slovenci v Nemčiji namreč redno obiskujejo Slovenijo, in druga generacija se je slovensko naučila tudi na pogostih obiskih pri sorodnikih (Saška Štumberger 2006: 44).
Izseljeni iz Slovenije (v drugi polovici 20. stoletja) po Paulu Schefferju (2011) sodijo v drugi in tretji val priseljevanja v Zahodno Evropo. V prvem valu so velike skupine priseljencev prihajale v Belgijo, Veliko Britanijo, Francijo, na Nizozemsko in Portugalsko predvsem iz nekdanjih kolonij teh držav. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so jim v drugem valu v Nemčijo, Švico, Avstrijo in Skandinavijo sledili priseljenci iz mediteranskih držav: Turčije, Grčije, nekdanje Jugoslavije, Italije in Španije. Navkljub prvotnemu pričakovanju, da se bodo sčasoma vrnili, od koder so prišli, se je izkazalo, da je njihova naselitev trajna: z/za njimi so prišli družinski člani, ki predstavljajo zdaj tretjo in največjo skupino priseljencev v večini zahodnoevropskih držav (Scheffer 2011: 144), o čemer pričajo tudi zgodbe slovenskih izseljencev in njihovih potomcev: Iz Celja sem se priselil v Köln leta 1972. Prišel sem zaradi ljubezni, ona, Slovenka, je že delala in živela v Kölnu. Spoznala sva se, preden sem šel služit vojaški rok. Ko sem se vrnil, mi je poslala telegram, naj pridem v Nemčijo tudi jaz – in sem šel (Michael Medved 2014). Živel sem pri stari mami in na Ptuju zaključil peti razred, ko so se starši odločili, da bodo ostali v Nemčiji. V Nemčijo sem prišel leta 1979. Zame je bil to velik šok (Albert Mlakar 2014). Najprej se je v Nemčijo zaradi službe priselil oče. Sam je živel v Nemčiji sedem let. Ko je bila mami noseča, je prišla še ona v Nemčijo. Tu sta že več kot 45 let (Katja in Lidija Kos 2014).
Nemčija je v drugi polovici 20. stoletja, čeprav je to zanikala, postala izrazito priseljenska država (Castles, Miller 2009: 263). Pričakovala je, da se bodo nemški priseljenci vrnili, od koder so prišli. Za to je skrbela tudi z uradnimi predpisi, ki so urejali začasno (!) zaposlitev, a onemogočali dostop do nemškega državljanstva in iz tega izhajajočih pravic. Priseljenci niso imeli volilne pravice, tudi generacija otrok, rojenih v Nemčiji, je težko pridobila državljanstvo, le počasi se je urejal bivanjsko-pravni položaj, počasi so omilili predpise o delovnih dovoljenjih (Slavec 1982 v Toplak 2005: 121). Zanimivo je, da k vrnitvi v izvorno državo ni težila le uradna politika, ampak je bila vrnitev domov sestavni del načrtov nekajletnega odhoda v tujino tudi pri marsikaterem Slovencu. Michael Medved (2014) pravi, da si nikakor ni mislil, da je odšel za stalno: »Večinoma vsi zdomci, ki smo tu, smo mislili, da bomo tu nekaj let, da bomo zaslužili nekaj denarja in ustvarili nekaj doma, v Sloveniji. A življenje prinaša svoje, tu smo se ustalili, si ustvarili družino.« Nekaj Slovencev se je po upokojitvi vrnilo v Slovenijo, a večina jih je ostala – Nemčija je (že davno) postala njihov (drugi) dom, tako zanje kot za njihove otroke in (pra)vnuke: Načrtovala sva, da bova v Nemčiji nekaj let, da si zgradiva hišo – a sva ostala, v Nemčiji sva že 35 let. Otroci zrastejo, gredo v šolo, iščejo partnerje, poiščejo si službo – doma so v Nemčiji. Partnerji so največkrat domačini, Nemci – ali drugi priseljenci, druge nacije – kamor ljubezen pade. Otroci živijo tu in zato smo se tudi mi odločili, da ostanemo. Večkrat se vračamo v Slovenijo, domov, s celo družino, tudi vnuki, približno petkrat na leto. Vsi radi potujejo domov – in se tudi radi vračajo nazaj, domov v Nemčijo (Jana Kolman 2014).
Po letu 2005 sogovorniki opažajo na ponovno povečano priseljevanje Slovencev v Nemčijo. Na spletni strani Koordinacije za južno Nemčijo so dodali nov zavihek »Dobrodošli v Nemčiji« z informacijami za nove priseljence (Koordinacija 2015). Ti iščejo (prvo) zaposlitev, ki je v Sloveniji ne dobijo ali so jo izgubili. V letih 2013 in 2014 se je iz Slovenije izselilo okoli 14.000 ljudi, od tega je skoraj polovica slovenskih državljanov odšla v Avstrijo ali Nemčijo; približno toliko ljudi se je v Slovenijo tudi priselilo. Čeprav se govori o begu možganov in se poudarja predvsem izseljevanje terciarno izobraženih Slovencev, je primernejši izraz kroženje možganov: statistični podatki namreč kažejo, da je imelo leta 2013 več kot polovico izseljenih iz Slovenije in priseljenih v Slovenijo srednješolsko izobrazbo, terciarno izobrazbo pa je leta 2013 imelo le 21 odstotka izseljenih oz. 15 odstotkov priseljenih (Socioekonomske značilnosti 2013, Selitveno gibanje 2014). 
Za nekatere je preselitev v Nemčijo karierna priložnost; tovrstno izkušnjo je z udeleženci 20. posveta v Wiesbadnu delil Matjaž Košak, ki je zaposlen v Evropski centralni banki. V Frankfurtu se mu bo kmalu pridružila družina, da bodo spet zaživeli skupaj – podobno kot si želijo mnoge družine, v katerih eden od staršev dela v Sloveniji (primerjaj Vižintin 2014). Večinoma priseljenci v Nemčiji potrebujejo najprej nekaj let zase, da si uredijo življenje (zaposlitev, bivališče, učenje jezika), šele nato nekateri poiščejo stik z društvi (Gabrijela Žagar 2014, Andrej Vudler 2014, Igor Križnar 2014, Karolina Štuhec Meglič 2014). Med izseljenimi v Nemčijo v drugi polovici 20. stoletja in njihovimi potomci ter med izseljenimi na začetku 21. stoletja pa sem na intervjujih opazila pomembno razliko: priseljeni v Nemčijo v 21. stoletju večinoma ne gradijo hiš v Sloveniji in ne razmišljajo o vrnitvi v Slovenijo po nekaj letih. Cestne in letalske povezave med obema državama so hitre in cenovno dostopne, z domačimi in s prijatelji so v stiku tudi preko skypa in različnih družbenih omrežij.
Poleg ekonomskih razlogov in (posledično) združevanja družine, ki sta najpogostejša razloga tudi za priselitev v Slovenijo (zaposlitev 47 odstotkov, združitev 43 odstotkov, Selitveno gibanje 2014), je motivacija za preselitev na začetku 21. stoletja še vedno tudi ljubezen, nevidna v uradnih statističnih podatkih. Zaradi nje se je v Nemčijo leta 2006 mdr. preselila Gabrijela Žagar, po izobrazbi pravnica in zaposlena v eni od nemških bank, danes predsednica Koordinacijskega odbora slovenskih društev v južni Nemčiji in članica Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu (Gabrijela Žagar 2014). Ljubezen je lahko tudi razlog, da človek v Nemčiji ostane, čeprav se je tja odselil za eno leto z namenom, da se nauči nemškega jezika, kar je bil leta 1996 cilj Karoline Štuhec Meglič (2014). Diplomirana geodetinja in samostojna podjetnica, poročena s potomcem slovenskih izseljencev, rojenim v Nemčiji, je danes mati dveh hčera, ki obiskujeta DPS, in podpredsednica Kulturnega društva Slovenija Stuttgart.

ORGANIZIRANO DRUŽENJE IN OHRANJANJE SLOVENSKE IDENTITETE V IZSELJENSTVU
Jugoslovani oz. Slovenci so društva ustanavljali v vseh državah, v katere so se izseljevali v drugi polovici 20. stoletja (in prej). V Nemčiji, na Švedskem, v Veliki Britaniji in Italiji je bilo društveno življenje zelo živahno. Marjan Drnovšek (2008: 252) opozarja, da moramo poleg ekonomskih upoštevati tudi politične emigrante in njihova združenja ter delovanje slovenskih katoliških misij, Marina Lukšič Hacin (2001) pa, da Slovenci, ki so zapuščali izvorno okolje, niso (bili) neka monolitna in homogena skupina, ampak obstajajo med posamezniki velike razlike, izrazita diferenciacija glede na čas, v katerem so se izselili, in glede na prostor, iz katerega so se izselili (mesto, vas, regija). S seboj so odnesli slovenstvo z vsakdanje ravni življenja. Pestrosti prve generacije dodajmo še v drugih okoljih in v različnih časovnih obdobjih rojene druge in tretje generacije, ki so slovenstvo doživljale na simbolni ravni, skozi ustno izročilo svojih staršev iz časa, ko so starši zapuščali slovensko okolje. […] Prav tako pa je po svoje diferencirano in kompleksno okolje, v katero so se ljudje priselili (Lukšič Hacin 2001: 60–61).
Slovenci, izseljeni v Nemčijo, so – tako kot drugod po svetu – ustanavljali društva, v katerih so organizirali pouk slovenskega jezika, prirejali kulturne in športne prireditve, se družili in bili drug drugemu v oporo. Leta 1960 je bila v Stuttgartu ustanovljena prva povojna slovenska župnija v Nemčiji. Prvega binkoštnega srečanja v Derendingenu pri Tübingenu se je 14. maja 1967 udeležilo 400–500 ljudi, šest slovenskih duhovnikov, zastopnik škofije in župana ter župnik tamkajšnje evangeličanske Cerkve (Šket, Turk 2000: 140–143). Leta 1970 je bilo ustanovljeno prvo povojno slovensko društvo: Slovensko kulturno umetniško društvo Triglav Stuttgart, ki je leta 2015 praznovalo 45-letnico delovanja in 40-letnico folklorne skupine (Vižintin 2015b). Najbolj množično so slovenska društva nastajala v sedemdesetih letih, leta 1978 jih je bilo enajst. Njihovo število se je bistveno povečalo po osamosvojitvi (1989: 29, po 1991: 39), med Slovenci je delovalo dvanajst katoliških duhovnikov, organiziran je bil DPS. Leta 2002 je v Nemčiji delovalo 30 slovenskih društev, od tega jih je bilo leta 2003 v Koordinacijo južne Nemčije povezanih devetnajst (Štemberger 2007: 39–45).
V šolskem letu 2014/15 je Slovenija v Nemčijo napotila šest učiteljev z namenom izvajanja DPS za slovenske izseljence in njihove potomce (Jurkovič 2014). Duhovniki so delovali v devetih slovenskih katoliških misijah v Nemčiji, in sicer v mestih Augsburg, Berlin, Essen, Köln, Frankfurt, Mannheim, München, Stuttgart, Ulm (Slovenske katoliške misije 2013). Leta 2015 je v Nemčiji delovalo 26 slovenskih društev, in sicer v mestih Augsburg, Berlin, Bönningheim, Burscheid, Essen, Frankfurt na Majni, Hannover, Hilden, Ingolstadt, Krefeld, Mannheim, München (dve društvi), Neuss, Radolfzell, Ratheim, Ravensburg, Reutlingen, Schorndorf, Sindelfingen (dve društvi), Stuttgart (dve društvi), Tuttlingen, Uhingen-Ebersbach, Ulm (Slovenska društva 2015, Koordinacija 2015). Nekatera društva so zelo dejavna in imajo veliko članov, druga so tik pred zaprtjem. Večina društev se dvakrat letno srečuje in povezuje na skupnih prireditvah: na posvetih in folkloriadi. Na slednji se zberejo slovenske folklorne skupine iz Nemčije ter gostujoče folklorne skupine iz Slovenije in Nemčije; leta 2015 je Slovensko kulturno društvo Lipa München organiziralo že 29. folkloriado. Obenem se na sestankih večkrat letno srečujeta koordinaciji slovenskih društev za južno in severno Nemčijo – podobno kot se v koordinacije oz. zveze povezujejo slovenski izseljenci in njihovi potomci drugod po svetu, kot to ponazori Mirjam Milharčič Hladnik (2012: 12): »naši izseljenci [so] tudi priseljenci, priseljenci v Slovenijo pa so izseljenci od nekod drugod. Za vse veljajo enaki motivi migriranja – ustvariti bolj kakovostno življenje zase in prihodnost za svoje otroke – in enake poti do cilja: socialna vključenost in spoštovanje etničnega porekla.« Kot primer navajam tudi povezovanje slovenskih izseljencev v Bosni in Hercegovini (BiH) in sočasno priseljencev iz BiH: Bošnjaška zveza Slovenije je bila registrirana leta 1997, predzgodovino pa ima v sodelovanju in povezovanju med bošnjaškimi kulturnimi društvi na območju osrednje Slovenije in Gorenjske. Tudi slovenska društva v BiH so se leta 1998 večinoma vključila v Koordinacijski odbor slovenskih organizacij, ki je bil predhodnik leta 2010 ustanovljene Zveze slovenskih društev v Bosni in Hercegovini »Evropa zdaj«. V Bošnjaško zvezo Slovenije in Zvezo slovenskih društev v BiH je trenutno včlanjenih enako število društev (v vsako po devet). V obeh primerih obstaja v državi še po eno društvo, ki ni vključeno v zvezo (Žitnik Serafin 2015: 120).

POSVETI (1996–2015) KOT POMEMBNA OBLIKA POVEZOVANJA SLOVENSKIH ORGANIZACIJ V NEMČIJI IN S SLOVENIJOO razvoju kulturno-umetniške dejavnosti med slovenskimi izseljenci v Zahodni Evropi je Marina Lukšič Hacin na začetku 21. stoletja zapisala, da »morajo Slovenci po svetu postati akterji lastne dejavnosti. Za to jim primanjkuje strokovnjakov: zborovodij, raziskovalcev, učiteljev, arhivarjev, knjižničarjev, vodij dramskih sekcij, novinarjev, urednikov, lektorjev in prevajalcev. Rešitev bi lahko predstavljalo usposabljanje samih (zainteresiranih) izseljencev, da bi postali nosilci nekaterih naštetih aktivnosti« (Lukšič Hacin 2001: 61). In ravno na tem področju ima posvet izjemno vlogo: s ponujenimi delavnicami (folklorna, pevska, dramska, retorična), ki jih vodijo povabljeni mentorji iz Slovenije, strokovnjaki na svojem področju, in z izbranimi predavanji pridobijo udeleženci posvetov novo in kvalitetno znanje. Seznanijo se z najnovejšimi usmeritvami v Sloveniji in nove veščine vključujejo v svoje nadaljnje društvene dejavnosti, kar v polstrukturiranih intervjujih potrjujejo tudi udeleženci delavnic. V kvalitativni raziskavi, v kateri je bilo pridobljenih več kot sto posnetkov in katere cilj je bil predstaviti vlogo posvetov iz perspektive udeležencev, so mdr. sodelovali: 
- udeleženci 19. posveta: Albert Mlakar, Triglav Stuttgart; Cvetka Javernik, Drava Augsburg; Fran Vodopivec, Planinka Ravensburg; Franc Kolman, Drava Augsburg; Gabrijela Žagar, Koordinacijski odbor slovenskih društev v južni Nemčiji, Svet Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu; Jana Kolman, Drava Augsburg; Jožef Švajger, Triglav Sindelfingen; Karolina Štuhec Meglič, Slovenija Stuttgart; Katja in Lidija Kos, Slovenija Ulm; Michael Medved, Slovenski muzikantje Sindelfingen; Vinko Majcen, Slovenija Ulm;
- organizatorji 19. in 20. posveta: Andrej Vudler, Triglav Stuttgart; Igor Križnar, Sava Frankfurt; 
- vodje delavnic na 19. posvetu iz Slovenije: Irena Fištravec Polak, retorična delavnica; Tone Partljič, dramska delavnica;
- predstavnica učiteljev DPS: Mira Delavec, učiteljica DPS v Baden-Württembergu; 
- predstavnik Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu: Primož Ilešič, sekretar
Pokrovitelj posvetov je Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Posveti slovenskih organizacij v Nemčiji so organizirani en konec tedna (od petka do nedelje) v prvi polovici leta. Organizacijo posvetov prevzame vsako leto drugo društvo. Trudijo se, da je eno leto posvet na jugu Nemčije, drugo leto na severu. Prostorsko organizacijo posvetov usklajujejo tudi s folkloriado: če je posvet na jugu Nemčije, je folkloriada na severu, npr. leta 2013 je Slovensko kulturno in športno društvo Bled Essen organiziralo 18. posvet v Baasmu, Slovensko kulturno in športno društvo Drava Augsburg pa 27. folkloriado v Augsburgu. Namen te premišljene rotacije je čim pogostejše druženje in povezovanje Slovencev, zavedajoč se, da so Slovenci v 80-milijonski Nemčiji razpršeno naseljeni. 

Pomen posvetov za slovenske izseljence in njihove potomce v Nemčiji
Cvetka Javernik, že 35 let vodja folklorne skupine v Slovenskem kulturnem in športnem društvu Drava Augsburg, sodi med redke posameznike, ki so se udeležili vseh dosedanjih 19 posvetov. Folklorni skupini je predala plesno znanje, ki ga je nadgrajevala na vseh 19 posvetih, vseh 27 folkloriadah ter na izobraževanjih v Sloveniji in Nemčiji – in sama sešila deset različnih slovenskih narodnih noš za osem parov (Cvetka Javernik 2014). Drugi sogovorniki so bili na posvetu 15/12/5/4/3/1-krat. Nekateri so vsa leta obiskovali iste dejavnosti, drugi so izbirali različne delavnice ali prisluhnili predavanjem. 
Odgovore, zakaj prihajajo Slovenci na posvete, lahko na podlagi ugotovitev iz polstrukturiranih intervjujev v grobem razdelim v pet sklopov, čeprav se ti med seboj tudi prepletajo: 1. druženje, sprostitev, veselje; 2. izmenjava izkušenj pri vodenju društev, širša perspektiva; 3. vpliv delavnic: višja kvaliteta delovanja v društvih; 4. vpliv predavanj: nove informacije; 5. pridobivanje novih kontaktov.
Najpomembnejši in najpogostejši razlogi, zakaj Slovenci v Nemčiji prihajajo na posvete, so druženje, sprostitev, veselje: »Super, veselje je, si med svojimi, Nemci imajo svojo mentaliteto; tu je naša glasba, zaplešeš, počutiš se kot doma« (Katja in Lidija Kos). Posveti jim omogočajo, da srečajo stare znance in prijatelje, ki živijo na stotine kilometrov daleč in s katerimi se vidijo le na posvetih in folkloriadah. Še zlasti to velja za člane društev, ki niso na vodilnih položajih in se ne udeležujejo koordinacijskih sestankov. Na posvetih spoznavajo tudi nove ljudi iz drugih krajev/društev po Nemčiji in iz Slovenije. Drugi razlog za sodelovanje na posvetih je izmenjava izkušenj pri vodenju društev, pridobivanje širše perspektive. To so izpostavili predvsem vodje društev, ki se pri svojem delovanju soočajo s specifičnimi izzivi: Predsedniki prihajamo s svojimi problemi, želimo se o tem pogovoriti, da se razbremeniš. Jaz sem šel vedno s tega posveta poln energije, dobre volje, poln lepih občutkov, to je enkratno. To ti da za nekaj časa elan, energijo, da imaš željo za delo (Jožef Švajger 2014). Največ, kar odneseš, je energija za delo naprej. Vidiš večjo sliko, da nisi samo ti, tvojih 5–8 sodelavcev v društvu. Dobiš neposredni kontakt z odgovornimi osebami z ministrstev, s konzulata; vidiš večjo sliko, zakaj in kako se to odvija, nisi sam s težavami, ki jih imaš v društvu. Vsak posvet je malo drugačen, so drugačne teme, drugi poudarki (Igor Križman 2014). 
Tretji razlog, zakaj obiskovati posvete in na njih sodelovati, so raznolike delavnice. Večina udeležencev posvetov se udeleži ene od delavnic, na novo pridobljene izkušnje pa vplivajo na višjo kvaliteto delovanja v društvenih dejavnostih. To še zlasti velja za pevsko in folklorno delavnico; slednja na posvetu pritegne največ mladih udeležencev: V društvu Triglav Stuttgart imamo vaje vsak petek zvečer (od 19. do 21. ure). Včasih pridem zelo utrujen iz službe, boli me glava, ampak ko grem na vaje, pridem domov zelo dobre volje. Res mi je zelo všeč, rad sem med mladimi ljudmi. Na folklorni delavnici na posvetu mi je super, veliko sem se naučil, spoznal sem druge Slovence. Od zdaj naprej bom redno hodil na posvete, vseeno, kje bodo, bom prišel stoodstotno (Albert Mlakar 2014). 
Posveti ponujajo Slovencem in njihovim potomcem v Nemčiji dodatno tridnevno možnost za govorjenje slovenščine v javni sferi, ki zajema »slovenska društva, slovenski dopolnilni pouk, slovensko cerkev in univerzo« (Štumberger 2007: 202). Dramska delavnica nudi podporo pri pridobivanju samozavesti za javno rabo slovenščine, prav tako tudi retorična delavnica z vodenjem sestankov. Ta s konkretnimi napotki, kako voditi sestanke in delati zapisnike, nudi pomembno podporo novim vodjem društev. Veliko pomeni ne samo udeležencem posveta, ampak tudi vodji retorične delavnice, ki je na 19. posvetu sodelovala sedmič: Vsi se čakamo, čakamo na te tri dneve, to je obojestranska ljubezen, pričakovanje, sodelovanje. Nam je všeč, da lahko pridemo in damo. Slovenci, ki živijo v Nemčiji, so zelo veseli vseh, ki pridemo iz Slovenije, da prinesemo najnovejše novice, se družimo, da pilimo jezik. Pogovarjala sem se z gospodom, ki se je kot otrok sramoval govor­jenja v slovenščini, zdaj pa je ponosen, da govori slovensko (Irena Fištravec Polak).
Četrti razlog, zakaj je pomembno priti na posvete, so predavanja, na katerih udeleženci pridobijo veliko novih, uporabnih in konkretnih informacij. Na predavanjih pridobijo tudi informacije o delovanju drugih Slovencev v Nemčiji in po svetu (poročili obeh koordinacij in Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu) ter o DPS. Več intervjuvancev je poudarilo pomen Koordinacije slovenskih društev za južno Nemčijo, ki je zelo zaživela in deluje bolj povezovalno, odkar jo vodi Gabrijela Žagar. Zadnji razlog, povezan z vsemi drugimi, je pridobivanje novih kontaktov – ti pomenijo nove ideje in možnosti za društveno delovanje. 
Posveti, na katere prihajajo člani in predstavniki iz večine društev v Nemčiji, so presegli občasne težave društev, »meddruštveno nagajanje, nevoščljivost, politične spletke, zaradi česar prihaja do bojkotiranja prireditev ali do organizacije privlačnejših konkurenčnih prireditev ob istem času« (Rodna gruda 2001: 41 v Štumberger 2007: 44). Precej sogovornikov je bilo leta 2014 prvič na posvetu. Glede na to, da se je približevala 20-letnica posveta, me je to začudilo, a so mi intervjuvanci pojasnili: največji razlog za neudeležbo na posvetih so službene obveznosti (mnogi ob petkih delajo do poznega popoldneva in ob sobotah). S službo je povezana tudi pravica do dopusta: zanj morajo zaprositi že decembra (zato se datum za naslednji posvet zadnja leta določi jeseni). Nekateri do pred kratkim niso vedeli, da posvet obstaja – nepretočnost informacij od vodstev društev, ki se udeležujejo (koordinacijskih) sestankov, do članov društev je še vedno realna težava. 

Posveti so se spreminjali
Osnovna vsebinska zasnova posveta, tj. sočasno izvajanje predavanj in delavnic, se je ohranila. Poskusili so tudi z novimi delavnicami, od katerih so se nekatere obdržale (dramska, retorika), druge ne (harmonika, urejanje spletne strani). Zelo so se spremenile obravnavane teme: nekoč so prevladovale teme, kot so carina, socialno in pokojninsko zavarovanje, danes pa jim predstavniki (iz) Slovenije ponujajo konkretne informacije za lažje življenje v Nemčiji ali za vrnitev v Slovenijo, so povedali mnogi intervjuvanci. Prva leta so na posvete prihajali predvsem predsedujoči iz slovenskih društev in tisti, ki so bili s posvetom nagrajeni za svoje aktivno sodelovanje (Andrej Vudler 2014), medtem ko se zadnja leta posveta udeležujejo tisti, ki jih zanima delovanje v društvih in vse, kar je povezano z ohranjanjem slovenstva (Igor Križnar 2014). Na začetku so bili po pričevanju sodelujočih v intervjujih posveti bolj množično obiskani, vendar sta bila na njih vidno ločena »dva tabora«, kar slikovito opisuje Tone Partljič, ki se je kot vodja dramske delavnice udeležil večine posvetov: Posveti takoj po osamosvojitvi Slovenije niso bili preveč prijetni, bili so politično »prepucavanje«: eni so sedeli tu, drugi tam. Bile so dvojne organizacije, ki niso hotele sodelovati med seboj, cerkvene organizacije in nekdanja društva iz socializma, ki so dobivala dotacije iz Slovenije in so hodila na sprejeme v Slovenijo. Bilo je več udeležencev, ker sta se mobilizirali obe vojski. Zdaj je to izginilo, zato je zdaj zelo lepo priti (Tone Partljič 2014).
Učitelji DPS so sodelovali od samega začetka leta 1996, danes pa ni več socialnih delavcev in vodij katoliških misij (do leta 2013 prisoten vsaj eden). Na posamezni posvet redko pridejo vsi učitelji DPS, na 17. posvetu pa se jih je predstavilo kar pet. Poučevali so okoli 600 otrok v 20 nemških mestih. Učitelji DPS so opozorili na nov pojav: veliko željo mladih (25–35 let), ki se želijo učiti slovensko oz. nadgraditi svoje znanje. Tatjana Jurkovič, predstavnica Ministrstva Republike Slovenije za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), jim je zagotovila podporo: če se oblikuje skupina vsaj petih ljudi, se lahko v dogovoru z učiteljem, ki pokriva določeno območje, organizira pouk tudi zanje (Vižintin 2012); to se je v prihodnjih letih tudi uresničilo. Na 19. posvetu je mdr. sodelovala Mira Delavec, ki jo MIZŠ v Baden-Württemberg napotuje že od leta 2011. Leta 2014 je poučevala v sedmih učnih skupinah: petih mešanih in dveh odraslih. Vsak teden je z javnimi prevoznimi sredstvi prevozila okoli 1500 km: živela je v Altripu, medtem ko je v Mannheimu poučevala dvakrat tedensko, enkrat tedensko pa v mestih Karlsruhe, Reutlingen, Pfullingen, Freiburg in Schwenningen. O sodelovanju s slovenskimi društvi je Mira Delavec navedla:
Žal na teh območjih društva ne delujejo več, razen v Reutlingenu, kjer izvrstno sodelujem s Slovenskim kulturno umetniškim društvom Triglav Reutlingen in sem jim za to zelo hvaležna. Z gostovanji sodelujem tudi s Kulturnim društvom Slovenija Stuttgart in s Slovenskim kulturno-umetniškim društvom Triglav Stuttgart. V ostalih krajih pripravljam vsako leto prireditve, ki jih izvedem ob pomoči župnika Janeza Modica v Mannheimu. S skupnimi močmi lahko storimo več za slovensko skupnost v katerem koli kraju (Mira Delavec 2014).
Opazovanje z udeležbo, ki je bilo del kvalitativne raziskave, sem do zdaj izvedla na štirih posvetih (2012–2015). Predavanja in delavnice, slednjih se udeleži večina udeležencev posveta, so potekali v petek, v soboto ves dan, zvečer sta sledila kulturni program in druženje, ter v nedeljo dopoldan. Program se je končal z nedeljskim kosilom. Vodje delavnic, ki so na posvet pripotovali iz Slovenije, so bili odgovorni za izvedbo sobotnega kulturnega programa. 17. posvet je Slovensko kulturno-umetniško društvo Triglav Stuttgart organiziralo v sodelovanju s Slovensko župnijo sv. Cirila in Metoda Stuttgart (Bad Urach, 23.–25. 3. 2012), 20. posvet Slovensko kulturno-prosvetno društvo Sava Frankfurt (Wiesbaden, 27. 2.–1. 3. 2015). 
Na 17. posvetu je bila posebna pozornost posvečena Primožu Trubarju, o katerem je predaval Zvone Štrubelj (2009: 141–151). Stalnica na obeh posvetih je bil pogovor med predstavniki slovenskih društev, južne in severne koordinacije ter predstavniki Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. V štiriletnem obdobju (2012–2015) se učitelji DPS niso zamenjali, zamenjali pa so se predstavnik za DPS iz Slovenije in vsi predavatelji. Dve delavnici se ne izvajata več, zamenjala se je polovica vodij preostalih štirih delavnic, vsi predavatelji in večina (političnih) predstavnikov (iz) Slovenije. Stalnica je Primož Ilešič, ki se je udeležil vseh posvetov od 16. naprej (2011). Meni, da: Slovencem v Nemčiji zelo veliko pomeni, ko pridemo predstavniki Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu iz Slovenije, še posebej če pride minister ali ministrica. S tem pokažemo, da jih cenimo, njih in njihovo delo. Kot predstavnik Urada se poleg posvetov v Nemčiji udeležujem pomembnejših obletnic društev, obletnic dopolnilnega pouka slovenščine, folkloriad (Primož Ilešič 2014).
Posvet je postal, če se izrazim z besedami Marine Lukšič Hacin (2001: 62), ena od alternativnih oblik življenja (slovenske) kulture, ki ima velik pomen za ohranjanje etnične (narodne) identitete in je pomemben vidik posameznikove identitete, upoštevajoč dejstvo, da sodobne globalne kulture niso homogene, kar pomeni, da ne obstaja ena narodna in nacionalna kultura, npr. slovenska. Kulturne razlike znotraj globalne kulture nastopajo tako v diahroni kot sinhroni perspektivi. Danes se globalne kulture delijo na subkulture, ki so nosilke male tradicije, velika tradicija, ki je vplivnejša, pa je v rokah elit in vladajoče strukture. Razlike med tradicijama se najbolj izpostavljajo v ekstremnih situacijah, in izseljenska je ena od njih (Lukšič Hacin 2001: 61–62).

ZAKLJUČEK
V drugi polovici 20. stoletja so se Slovenci, tako kot že konec 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja, množično izseljevali v Nemčijo. Jugoslovani, katerih del s(m)o bili tudi Slovenci, so bili v šestdesetih letih 20. stoletja v Nemčiji najštevilčnejša priseljenska skupina, takoj za turškimi delavci. Slovenci so se največ priseljevali v Baden-Württemberg; po ocenah je od izseljenih 80.000 Slovencev v šestdesetih letih 20. stoletja v Nemčiji živelo nad 50.000 Slovencev. Govorimo lahko o štirih obdobjih izseljevanja iz Jugoslavije: nelegalno pred letom 1963; legalno do leta 1973, ko se je izseljevanje povečevalo; med letoma 1974 in 1979 je zaradi gospodarske krize v Nemčiji stagniralo; v osemdesetih letih se je nekaj ljudi vrnilo v Jugoslavijo, a je vrnitev zavirala tamkajšnja kriza. Slovenska osamosvojitev na selitvene tokove ni imela vpliva, se pa izseljevanje Slovencev znova povečuje v 21. stoletju. Med izbranimi cilji je za Slovence Nemčija poleg Avstrije spet ena od najpogostejših izbir. V besedilo vnašam tudi razmislek o ljudeh, ki se priseljujejo v Slovenijo: slovenski priseljenci so sočasni izseljenci od nekod drugod – ravno tako, kot so slovenski izseljenci priseljenci v drugih državah, npr. v Nemčiji ali v Bosni in Hercegovini – predvsem pa se osredotočam na posvet slovenskih organizacij v Nemčiji kot na posebno obliko povezovanja in sodelovanja Slovencev in njihovih potomcev v Nemčiji. 
Leta 2015 je v Nemčiji delovalo 26 slovenskih društev in devet katoliških misij, šest učiteljev je poučevalo slovenščino. Slovenski izseljenci in njihovi potomci, živeči v Nemčiji, so leta 2015 v Wiesbadnu organizirali že dvajseti posvet slovenskih organizacij. Na posvetih se srečujejo slovenska društva, katoliške misije, učitelji dopolnilnega pouka slovenščine, socialni delavci, člani folklornih in pevskih skupin, ki delujejo v Nemčiji, diplomatski predstavniki, predstavniki Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ter strokovnjaki z različnih tematskih področij. Posveti, na katerih udeleženci posvetov pridobijo novo in kvalitetno znanje, ki ga vključujejo v svoje nadaljnje društvene dejavnosti, ima za Slovence in njihove potomce v Nemčiji izjemno vlogo. Intervjuvanci sami menijo, da so posveti pomembna oblika druženja, omogočajo izmenjavo izkušenj pri vodenju društev, delavnice vplivajo na višjo kvaliteto društvenih dejavnosti, na predavanjih pridobijo nove informacije in nove kontakte. Posveti presegajo lokalno delovanje posamezne slovenske skupnosti v določenem nemškem mestu, ponujajo tridnevno možnost za govorjenje slovenščine v javni sferi, omogočajo stike z izvorno državo in njenimi predstavniki v Nemčiji. Posveti, ki razvijajo sodelovanje in povezovanje večine slovenskih akterjev v Nemčiji, so po dvajsetih letih postali ena od alternativnih oblik življenja slovenske kulture v izseljenstvu in imajo velik pomen za ohranjanje slovenske identitete v nemškem prostoru.