Aleksandrinke kot nosilke časti narodne skupnosti v dopisu Karola Pečnika iz Egipta (1897)

IZVLEČEK
Prispevek predstavlja dopis zdravnika Karola Pečnika iz Aleksandrije. Leta 1897 je izšel v treh številkah goriškega lista Soča 1897 in se v veliki meri dotika slovenskih izseljenk v Egiptu, tako imenovanih aleksandrink. Pečnikov odnos do izseljevanja ni a priori negativen in moralno obtoževanje v nasprotju z drugim takratnim časopisnim ukvarjanjem z aleksandrinkami pri njem ni v prvem planu. Njegova glavna skrb je (narodno zavedna) ženska, ki je v tujem, mestnem okolju v veliki nevarnosti, da uide z narodnega sita. Njegov dopis priča, da so bile ženske kot pomemben element zamišljanja naroda v stiku s tujerodnim elementom – na mejah narodnega telesa – potencialna nevarnost za kontaminacijo naroda. 
KLJUČNE BESEDE: Karol Pečnik, Egipt, aleksandrinke, ženske, migracija, narodnost

UVOD
»Ne pošiljajte služit slovenskih deklet v Trst in Gorico, pač pa v Egipet, ker si tukaj več prislužijo, manj spridijo – in ostanejo – Slovenke!« To vzklično poved je slovenski zdravnik v Egiptu, Karol Pečnik, zapisal v dopisu, ki je leta 1897 izšel v treh številkah takrat »slogaškega« tednika Soča, osrednjega slovenskega lista na Goriškem. Prvi del dopisa je naslovil Slovani v Egiptu (št. 15, 9. 4., str. 2), druga dva Egiptsko iverje (št. 24, 11. 6, str. 2 in št. 26, 25. 6, str. 1–2) vse tri pa z enotnim podnaslovom Izviren dopis iz Aleksandrije.
Avtor Izvirnega dopisa iz Aleksandrije, Karol (tako je podpisan na koncu dopisa) ali tudi Karel Pečnik (1867, Leše na Koroškem–1936, Dunaj), je med izhajanjem dopisa služboval kot zdravnik v Aleksandriji, med letoma 1904 in 1905 pa v Kairu. Bil je ustanovitelj in zelo aktiven član slovenskega društva Slovenska palma ob Nilu (to je leta 1898 nasledilo slovansko društvo Sloga, ustanovljeno leta 1895), zdravnik v zavetišču za služkinje iz Avstro-Ogrske (Azil Franja Josipa – Asilo Francesco Giuseppe, ki so ga uporabljale skoraj izključno Slovenke), pisec in komentator slovenskega izseljevanja v Egipt – skratka, dejaven, agilen in zavzet pripadnik slovenske skupnosti v »deželi piramid«.
In kaj nam prinaša izvirni dopis, ki ga bom predstavili in analiziral v pričujočem besedilu? Pečnikov dopis ponuja izviren, torej specifičen, individualen odnos do aleksandrink in aleksandrinstva – izseljevanja žena in deklet pred prvo svetovno vojno in po njej predvsem iz Goriške v večinoma takrat svetovljansko mesto Aleksandrijo, kjer so delale kot varuške, sobarice, vzgojiteljice in tudi dojilje. Citat, ki sem ga postavil na začetek pričujočega besedila, prinaša izviren, nenavaden, bržkone tudi provokativen odziv na aleksandrinstvo (glej Mlekuž 2015) pa tudi izseljevanje nasploh v slovenskem časopisju v obdobju do prve svetovne vojne (glej Drnovšek 2010). A hkrati ta izvirni dopis razkriva in reproducira tudi širše diskurze, v katere je bila vpeta takratna debata o aleksandrinstvu. Pečnikovo pisanje bom torej postavil v širši socialni in kulturni kontekst. Če si sicer precej frivolno sposodim besede Clifforda Geertza, nam izvirni dopis ponuja nekakšen gostobesedni opis slovenske in tudi širše družbe in kulture oz. vsaj nekaterih družbenih in kulturnih pojavov, ki so ob koncu 19. stoletja bržkone pomembno opredeljevali javni odnos do aleksandrink in aleksandrinstva. In če še en stavek zapišem z Geertzovimi besedami (1973: 5), gre v primeru tega gostobesednega opisa aleksandrink in aleksandrinstva prej ali povsem za interpretativno znanost v iskanju pomenov kot pa za eksperimentalno znanost v iskanju zakonov.
Aleksandrinstvo je v zadnjem desetletju ali dveh doživelo razcvet tako raziskovalnega (Makuc 1993; Miklavčič Brezigar 2003, 2009; Koprivec 2006, 2008, 2009, 2011a, 2011b, 2013; Škrlj 2009; Verginella 2011; Kalc 2011; Mihurko Poniž 2011; Baskar 2013; Milharčič Hladnik 2014, 2015 idr.) kot tudi širšega zanimanja (številni dokumentarci, literarna in publicistična dela, razstave, umetniške uprizoritve idr.). Kljub eksploziji zanimanja za aleksandrinstvo in aleksandrinke (najpodrobnejši pregled ponujata Verginella (2011) in Milharčič Hladnik (2014, 2015)), pa je interes za njegove časopisne podobe skoraj povsem izostal. Resnici na ljubo, časopisje aleksandrinstvu ni ravno pogosto posvečalo pozornosti. Kadar pa mu je, ni o njem skoraj nikoli razpravljalo mlačno in zaspano, temveč glasno in strastno. Pečnikov dopis je namreč izšel v času (konec 19. stoletja), ko so cerkvene avtoritete zahtevale od žensk, naj se predajo poslanstvu materinstva in družine in ko so tudi pisatelji, ljudski prosvetljitelji in politiki, ki so se lotevali »ženskih tem«, vnaprej opozarjali predvsem na materinsko in gospodinjsko poslanstvo žensk. Gmotno preživetje družine, upravljanje z denarjem, zahajanje v mesto ne sodijo k ženski naravi, to so moške zadeve. A to je hkrati tudi že čas, ko se na Slovenskem pojavi razprava o tem, ali oz. kako naj se ženske udejstvujejo zunaj doma (glej Vodopivec 1994; Mihurko Poniž 2009 idr.; posebej za Goriško glej Testen 2010). To je tudi čas, ko pride v razpravi o »ženskem vprašanju« na Slovenskem do pomembnih sprememb. Zagovorniki večje ženske enakopravnosti in ženskega šolanja so v devetdesetih letih 19. stoletja številčnejši in glasnejši, pogumnejše so postale tudi glasnice ženskega spola, leta 1897 – v letu izhajanja Pečnikovega dopisa – izide npr. prvi ženski časopis Slovenka, leto za tem svoje društvo v Ljub­ljani ustanovijo slovenske učiteljice, leta 1901 zaživi prvo slovensko žensko društvo (Vodopivec 1994). Konec 19. stoletja je tudi čas, ko so ženske že začele opravljati številne poklice. Število zaposlenih žensk je v slovenskih deželah po letu 1870 naglo naraščalo in je bilo, kot je opazila avstrijska statistična služba, med najvišjimi v državi – kar naj bi bila predvsem posledica močnega izseljevanja (v večjem številu moških, zato naj bi po njihovem odhodu naraščala aktivnost žensk; glej Fischer 1984: 61–62).  Zato lahko le prikimamo Pečnikovim besedam – torej obstaja ...

»POTREBA, DA VPRAŠANJE O IZSELJEVANJU V EGIPET ŠE NATANČNEJE PRETRESEMO«
Izvirni dopis iz Aleksandrije lahko opredelimo kot nekakšno reportažo, ki je, kot nam razkrije avtor na začetku dopisov, nastala na pobudo uredništva: Uredništvo Vašega cenj. Lista je naprosilo, naj pošljem vsaj vsak mesec en dopis o gibanju Slovanov v deželi piramid, osobito pa slovanskega društva in čitalnice »Sloga« v Aleksandriji. Naj bo. – Vsak mesec ali tudi vsakih štirinajst dnij en dopis »skovati« ne bo pretežko, čeravno ne spadam v antropologično vrsto »poligrafov«, to je umogopisecev: vprašanje je tu le, če bodo naše prekmurske, egiptovske novice čitateljem »Soče« tudi vgajale. (št. 15)
Pečnik članek nadaljuje z opisovanjem »slovanske kolonije v Egiptu« (Rusi, Čehi, Bolgari, Poljaki, Hrvati in Srbi) in se nato kmalu posveti le Slovencem, točneje Slovenkam. Po opisu številčnosti »slovenskega življa«, njihove prostorske distribucije, se loti vzrokov izseljevanja: Že več kot 50 let ima Egipet dober glas med primorskimi Slovenci, osobito Kraševci. Marsikatero dekle dojde ubogo kot »crkvena miš« v deželo piramid, a s časom pomaga celo očetu dolg na očetovej hiši ali koči plačevati in na vse zadnje postane še, če je tudi hčerka dninarja s svojimi prisluženimi cekini kmetica tam kje na Krasu, – kakor se gre. To so izjeme, mi odgovore Slovenci preko morja v domovini! Ne, niso baš izjeme, a morda tudi ne večina. Redkokrat, mislim, odpotuje katera, ki bi si ne bila prištedila vsaj manjšo vsotico. In da si ni, je gotovo jedna slabih in spridenih. (št. 15)
Že na začetku nam nakaže, da v takratni slovenski javni debati ni pripravljen prevzeti prevladujočega apriornega moraliziranja in odklonilnega odnosa do aleksandrinstva (Mlekuž 2014) in izseljevanja žensk (Drnovšek 2004) pa tudi delno do izseljevanja nasploh (Drnovšek 2010). Pečnik je torej voljan polemiziranja in nasprotovanja obstoječim dominantnim pogledom na pojav – noče plesati po ritmu »bobnanja po domačih listih«: Potovanje naših služkinj v Egipet je povsem socijalno vprašanje. V Egiptu si prisluži naša služkinja 20–35 gl. povprečno na mesec, ima zraven tega še lažje delo, dobro hrano in vsak dan še kako prosto uro. V Trstu in v Gorici stojijo v vsakem oziru po štiri- do petkrat slabše. Vse bobnanje po domačih listih, ki svari pred izseljevanjem v Egipet, ne bo nič pomagalo, dokler ponuja Egipet tistim, ki doma kruha nimajo, boljši zaslužek. Naše neugodne socijalne razmere v domovini gonijo Dolenjce v Ameriko in Kraševke v Egipet. Da tudi take odpotujejo, kate­rim ni treba in ki bi lahko doma izhajale, rad priznam, da je prišlo metodično izseljevanje v Egipet v nekaterih občinah v razvado, da skuša vse, kar nosi žensko krilce, dospeti v Nilsko deželo, bo tudi res; vendar nima to tolikega pomena, ker se navadno vse vsaj po letih zopet vrnejo. Sofistika tu nič ne pomaga. Kdo pa zamore zabraniti Nemcem in ubogim poljskim kmetom, da se ne izseljujejo kar trumoma v Ameriko? Kaj vlači zadnjih let sto in sto tisoč ruskih kmetov v Severijo? »S trebuhom za kuhom« bo pravi odgovor, čeprav igra tu in tam tudi razrada in domišljavost o zlatih gradovih v Hispaniji veliko ulogo. Tudi jaz nisem poseben prijatelj izseljevanja, na vsak način sem pa nasprotnik vsakemu metodičnemu izseljevanju. Vendar je potreba, da vprašanje o izseljevanju v Egipet še natančneje pretresemo. (št. 15)
Nato se loti »črne knjige naše slovenske naselbine«. Zavzeto in na dolgo spregovori o »glavni težkoči naših služkinj v Egiptu« – »čifutskih mešetarjih«: Glavna težkoča naših služkinj v Egiptu je nekaj goriških in tržaških Lahov, skoro vsi čifuti, ki že dolga leta izkoriščajo tisoče naših služkinj v Egiptu. Ti imajo mešetarije za službe, nameščajo jih z goljufijo komaj došle iz domovine tudi v kraje, o kojih je bolje, da molčim. Mlado dekle, ki ne pozna goljufivca, gre nevede v propast in mora še za svojo pogubo drag denar plačali čifutski pijavki. Vse te pijavke govorijo tudi nekako laško-slovensko mešanico, kar je za novo došle še nevarnejši, ki rade sledijo »očetovski govorečemu prijatelju«, ki jih slovenski kliče in vabi s seboj. Ta trgovina je že nebroj slovenskih deklet spridila. Ko pride mlad gospodič, Grk, jutrovski čifut, Egipčan ali tudi druge narodnosti k temu čifutskemu mešetarju, mu je treba samo z očmi zamežikati in zastopijo se. – Mešetar gre, ako nima »blaga« v zalogi, hitro iskat kako lepotico. »Glej prijateljca«, jej pravi, »hočem ti dobro, dobil sem ti dobro hišo, poštene ljudi, le pojdi tja!« Ako nevedno dekle še sliši, da bo dobilo visoko plačo, ne bo so dolgo obotavljalo, gre in previdi goljufijo šele, ko je navadno že prepozno. – Ti mešetarji imajo tudi večja stanovanja, kjer dekleta stanujejo ter dobivajo hrano za drag denar, predno jim dojde kaka služba. Vsak avstrijski parobrod, ki pride iz Trsta v Aleksandrijo, pazno pričakujejo te pijavke ali pa njih agentje. Kot sršeni se vsujejo na došle Slovenke, prigovarjajo jih, vabijo jih s sladkimi, neresničnimi obljubami, da boj postane dostikrat tako hud, da so ti mešetarji med seboj na parobrodu stepejo, tako, da mora policija pomiriti nemirne čifutske duhove. Ta vojska velja osobito lepim dekletom, grdim in starejšim se navadno ni treba braniti, ker ne najdejo »očetovskih prijateljev«. (št. 15)
Pečnikova preokupacija s »čifutskimi mešetarji« sugerira, da moramo njegovo pisanje razumeti tudi v širših kulturnih in družbenih okvirih. Ena od velikih skrbi buržoaznih reformatorjev širom Evrope, ki jo Judith Walkowitz (2001: 247) v primeru Velike Britanije označi za pravo »kulturno paranojo«, je bila namreč od konca 19. stoletja trgovina z belim blagom ali, kot jo imenuje Pečnikov sodobnik in tudi sam avtor serije člankov o slovenski naselbini v Egiptu, Andrej Gabršček, »kupčevanje s človeškim mesom« (glej Mlekuž 2015). Aktivisti, ki so se borili proti trgovini z belim blagom, so oblikovali odmevno propagandno kampanjo. Z objavo številnih letakov in publikacij so prikazovali to trgovino v najbolj umazanih in najpoltenejših barvah. Kot piše Francesca Biancani (2014: 119): »Nesrečne ženske in prevarana neumna dekleta, predvidoma dejanski primerki ›šibkih‹ žensk in spodobnosti ter morale delavskega razreda, so se spremenile v simbol nevarnega političnega in družbenega nereda.« Pečnik v nadaljevanju tudi podrobno, v štirih točkah, predlaga, kako »iztrebiti omenjene mešetarje, ničvredne izmečke čifutskega plemena«. Navkljub sočnemu jeziku, ki bi mu dandanes očitali rasizem, šovinizem, antisemitizem, ki je bil v takratni slovenski javni debati uporabljen brez zadržkov (glej Vodopivec 2006: 125), pa je Pečnikov odnos do aleksandrink in aleksandrinstva bolj pozitiven in manj moralističen kot v sočasnem katoliškem pa tudi v nekoliko manjši meri liberalnem tisku (glej Mlekuž 2015)

»DA ZABELEŽIM I SVETLE STRANI«
Aleksandrinstvo je bilo do prve svetovne vojne v slovenskem časopisju zelo pogosto deležno moralnega obsojanja in grajanja. Katoliški diskurz je izseljevanje žena obsojal predvsem zato, ker je poguba za vero, družino in dom, za liberalni diskurz pa je žensko izseljevanje pomenilo nevarnost za čistost in častitost naroda (glej Mlekuž 2015).
Pečnikova glavna ali vsaj ena od glavnih skrbi v izvirnem dopisu je (narodno zavedna) ženska, ki je v tujem, mestnem okolju v veliki nevarnosti, da uide z narodnega sita. A vendarle, njegovega pisanja in odnosa do aleksandrink ne pojasnimo, če ga opišemo le kot rodoljuba, ki trosi rodoljubne moralno-kategorične pozive in zahtevke: To bi bila črna knjiga naše slovenske naselbine. Da sem nepristranski, treba mi bo, da končam s tem, da zabeležim i svetle strani. Dekleta, ki znajo pravočasno uiti nevarnosti od strani mešetarjev, so poštene in marljive, – in reči moram na čast naši naselbini, da jih bo dobra polovica. Naša ženska mladež, ki služi po Trstu in Gorici, je tam veliko bolj spridena kot tu v Aleksandriji kljub vsem mešetarijskim spletkam. Nevarnost, da se pridno deklo spridi, je tu v Aleksandriji veliko manjši kot v Trstu in Gorici. »Soldatašoceljna« tu ni dobiti, ker ti so Arabci-mohamedanci ali pa Angleži, isto tako ni zapeljivcev v obliki delavcev itd., ker i ti so Arabci moslimi. Istotako moram z veseljem zabeležiti, da povsod slovenski govorijo in se svojega jezika ne sramujejo, da so celo ponosne, da so Slovenke. Stvar je namreč ta. – Italijanska kolonija v Egiptu, ki se peča ponajveč s temnimi, zakotnimi obrtmi, je tu jako zaničevana. Pri Arabcih pomeni beseda »italijan« skoro »lopov«. Seveda se vsaka sramuje, če bi imela za Italijanko veljati, medtem, ko so Slovani, ki imajo močno oporo na Francozih, čislani. Da dostikrat se dogodi, da pomaha kak pofurlanjeni Slovenec iz Trsta ali Gorice v Aleksandrijo, a tu se mahoma spremeni iz fanatičnega Laha v Slovenca. Vašim prenapetežem v Gorici bi tedaj tudi ne škodilo, ako bi jih poslali na sprehod preko morja, da vidijo tukaj »glorijo italijansko«. Veliko naših deklet je tukaj, ki se naučijo prav dobro in francozki, arabski in angležki, a vendar ostanejo pri vsem tem Slovenke. (št. 15)
Pečnikovi dopisi so torej narodnozavedno čtivo in sodijo v čas (konec 19. stoletja), ko so se nacionalne elite (za oz. z njimi pa tudi vsi preostali pripadniki naroda) zavzemale za jasno in nedvoumno nacionalno razmejitev – na številnih, zelo različnih področjih (spomnimo se le ekonomskih bojkotov nacionalnih nasprotnikov oz. klica »svoji k svojim«). Pozivi oz. težnje k nacionalni diferenciaciji so se kazale tudi v spolnih imperativih oz. spolni ideologiji, saj, kot pravi Svetlana Slapšak (2000: 106), »ženske so telo, na katerem je mogoče ideologijo najbolje, najvidneje in najprepričliveje udejanjiti, pa naj gre za oblikovanje, služenje ali kaznovanje«. Z besedami Marte Verginelle (2003: 73): »Za nacionalne voditelje in njihove glasnike je krepkost žensk, ki so prestopale meje narodnega telesa, postala nadvse vprašljiva, z njo pa tudi njihova sposobnost ohranjanja čistosti naroda.« Za narodno čuteče može, ki so izkazovali skrb za čistost in častitost naroda, so nevarnost, grožnjo nacionalni skupnosti predstavljale ženske, ki so prihajale in prehajale v tuje nacionalno okolje. Takšno tuje nacionalno okolje je bil seveda tudi Egipt, a po Pečnikovem mnenju manj nevaren od Trsta ali Gorice: »Primorski List« je prinesel nedavno sestavek pod imenom: »Ne v Aleksandrijo!« Jaz kot dober poznavalec egiptovskih razmer se ne morem povsem strinjati z onim sestavkom. V Trstu in Gorici se primeroma veliko več deklet spridi kot v Aleksandriji, a pri vsem tem se tam še »pofurlanijo« na sramoto slovanskemu imenu. Da nam Bog da, da iztrebimo tukaj čifutske mešetarje, potem bom naravnost sledeče svetoval: Ne pošiljajte služit slovenskih deklet v Trst in Gorico, pač pa v Egipet, ker si tukaj več prislužijo, manj spridijo – in ostanejo – Slovenke! Lansko leto je veliko Slovenk odpotovalo za časa kolere. Precej mest je praznih, kjer iščejo slovenske služabnice. Za tiste, ki so namenjene iti v Trst služit, bi gotovo boljši kazalo, da pridejo v Egipet, seveda le, ako se oklenejo društva »Sloge«. To je moje nevažno mnenje. (št. 15)
V družbi druge polovice 19. stoletja, ki je razmišljala vse bolj oz. povsem nacionalno, je torej dobilo (ne)častno obnašanje žensk (ki je bilo seveda v veliki meri povezano z ohranjanjem čistosti krvi) novo težo. Kot piše Marta Verginella (2006: 16), nacionalno zamišljena družba od žensk ni pričakovala, do bodo s spolno vzdržnostjo ohranjale le čistost svojega telesa in častitost družine, temveč tudi čistost in častitost nacionalne skupnosti, ki so ji pripadale. Nečastno obnašanje mater, sester, žena in hčera je v času vse bolj nacionalno čuteče družbe začelo ogrožati bit naroda in zmanjševati sposobnosti kljubovanja nacionalnemu vplivu. Ženske, ki so prestopile nacionalne meje in zahajale v tuje okolje […], so pomenile grožnjo narodnega odpadništva. Ali, kot ugotavlja Barbara Henks (2001: 228) za nemške gospodinjske pomočnice na Nizozemskem: »Dekleta brez starševskega nadzora so bile stalno izpostavljene skušnjavam, ki niso bile nevarne le zanje, temveč tudi za javno moralo in ugled nemške ženske v tujini.« 
»›Breme reprezentacije‹ kolektivne identitete in usode, ki pade na ženska ramena, je povzročilo […] konstrukcijo žensk kot nosilk časti skupnosti« (Yuval-Davis 2009: 73). Lahko bi rekli, da ženske s svojim primernim vedenjem utelešajo črto, ki označuje meje skupnosti. Čast, povezana s čistostjo narodnega telesa, je ženskam nalagala, da bodo z ohranjanjem čistosti svojega telesa branile ne le čast družine, temveč tudi čistost in čast lastne narodne skupnosti. Ti procesi oz. imperativi so bili še intenzivnejši na narodnostnih obrobjih (glej Testen 2010: 47).

»NE V ALEKSANDRIJO!!«
Nepodpisani sestavek v dveh delih Ne v Aleksandrijo!! v katoliškem Primorskem listu (10. 5. 1987, št. 14, str. 66–67 in 20. 5. 1987, št. 16, str. 74), ki ga omenja Pečnik, prinaša moralistično-obteževalni diskurz, ki je odmeval v katoliško navdahnjenih besedilih tedanjega časa (glej Vodopivec 1994; Mihurko Poniž 2009 idr.). Prizadevanja cerkvenih in posvetnih oblasti, da bi ženske opustile pridobitne dejavnosti in se posvetile izključno »družinskim poslom« (gospodinjenju in vzgoji otrok), je bil opazen vsepovsod na slovenskem podeželju. V drugi polovici 19. stoletja so si pisci krščanskih moralnih podukov prizadevali za zelo strogo delitev med spoloma in zaprtje žensk med stene domov. Prestop hišnega praga je bil velika grožnja moralni integriteti družine, ženska samostojnost pa kot začetek ženske prevlade in na glavo postavljen svet (Verginella 2006: 12). V drugem stavku tega moralističnega spisa, ki odločno nasprotuje kakršnikoli samostojnosti žensk, beremo: »To izseljevanje pa škodi v družinskem in moralnem oziru toliko, da jo moramo vsi obsojati. Pravega zakonskega življenja si namreč ne moremo misliti brez moža in žene, katera sta enega duha in enega srca« (št. 14).
Do obdobja moderne – začetka devetdesetih letih 19. stoletja so v slovenski javni debati povsem dominirala besedila, v katerih so se avtorji, največkrat s katoliškim pedigrejem, »čutili priklicane z ne malo mizoginije in nestrpnosti ošteti ženske, ki niso sledile večnim zapovedim, in posvariti vso javnost pred naraščajočim zlom, ki ga predstavljajo samovoljne in premalo pokorne sodobnice« (Mihurko Poniž 2009: 8). V to skupino samovoljnih in premalo pokornih žena sodijo tudi aleksandrinke: … moramo mi v domovini radi žalostnih razmer, katere povzroča izseljevanje v Aleksandrijo svariti: ne v Aleksandrijo! Delajmo v tem oziru složno! Kažimo povsod rane in nevarnosti nesrečnega izseljevanja, a vi gospodje v Aleksandriji podprite nas, da bodo imeli skoraj vsi možje doma svoje žene, otroci svoje matere, starši svoje hčere! (št. 15)
Za katoliške pisce je bila prvenstva naloga žensk, kot nam sugerira tudi zgoraj citirani zaključek tega moralističnega spisa, reproduktivna. Zapisi v katoliškem tisku so v tem obdobju poveličevali materinsko vlogo in poudarjali, da je zanemarjanje materinskih dolžnosti največji greh. Dobra mati se je v korist družine, moža in otrok odpovedovala svojim interesom in ambicijam, vsakršno udejstvovanje zunaj doma je tako pomenilo zanemarjanje materinskih in družinskih dolžnosti (Mihurko Poniž 2009: 165). 
Seveda pa poziv Ne v Aleksandrijo!! bržkone ne odraža samo odklonilnega odnosa do ženskega izseljevanja, ampak tudi povečini v javni debati negativen odnos do izseljevanja nasploh. Lahko ga beremo kot parafrazo »klica mnogih« v avstrijskem obdobju: »Ne v Ameriko!« (glej Drnovšek 2010).A to ni jezik, ki ga govori Pečnik, čeprav ga povsem, kot bomo videli v nadaljevanju dopisov, ne zanika. 

»NE V MESTA!«
Pečnik naslednji dopis začne z obžalovanjem, da je prišel »v skriž s ›Primorskim listom‹«, toda, kot pravi, »[r]esnici in dejstvom ne gre v obraz biti«: Moj zadnji dopis ni imel namena, da žali rodoljubna srca v domovini. Nasprotno, moja odkritosrčna želja je, da delujemo Slovenci Aleksandrinci in sobratje ono stran sredozemskega morja v popolni slogi, da delujemo vzajemno, in kar se tiče nas kolonijalcev, oziraje se na želje, ki nam dohajajo iz domovine. […] »Pr. List« naglaša, da škoduje izseljevanje v Aleksandrijo goriškim Slovencem v označenih ozirih. Res je to; ali ne bodimo jednostranski!! Jaz sem v zadnjem dopisu pred vsem le naglašal, da ima Trst veliko več nevarnostij za naša kmečka dekleta kot Aleksandrija. Jaz poznam dobro razmere slovenskih služkinj v Trstu, – in tudi tukajšnje aleksandrijske. Pri svoji trditvi, da so Slovenke v Aleksandriji v verskem, narodnem, socijalnem in moralnem oziru na boljšem, veliko na boljšem nego v Trstu, ostanem. Resnici in dejstvom ne gre v obraz biti. (št. 24)
Če je v članku Ne v Aleksandrijo!! podčrtan predvsem strah pred zanemarjanjem družinskih in materinskih dolžnosti (ter s tem pred moralno in versko pogubo) aleksandrink, je pri Pečniku v ospredju bojazen pred narodnim »spridenjem«, ali še nekoliko širše zastavljeno: skrb za narod – »rodoljubnost«. Za takšnega – »rodoljubnega« – se v nadaljevanju članka izkaže tudi njegov »kmetoljubni« klic »Ne v mesta!«: Ne v mesta! – to je kmetoljuben klic, in k temu klicu želim rodoljubnim nastojanjem doma vso srečo! Da bi na Slovenskem ne prišlo do tega, kar je dandanes v nekterih obrtnih okrajih na Angleškem in Francozkem že žalostna resnica, – razdrt in rijast plug! (št. 24)
Kot je pokazala Barbara Henkes (2001: 233–34) na primeru analize besedilnih reprezentacij nemških služkinj na Nizozemskem, mesto nič več ne označuje civilizacije in kulture, temveč amoralnost, dežela pa postale sinonim za nedolžnost in avtentičnost. Pečnikove dopise kot tudi drugo pisanje o aleksand­rinkah in izseljevanju nasploh, ki so svarili pred nevarnostjo mest, je torej bržkone treba razumeti tudi v kontekstu povečane mobilnosti in urbanizacije v drugi polovici 19. stoletja, ki ni prinesla le upanja in uresničila pričakovanj prebivalstva, temveč je povzročila strah pred neznanim, prehitro se spreminjajočim. V nasprotju s stabilnim in z varnim ruralnim okoljem mesto predstavlja nevarnost, predvsem za mlade ženske in dekleta. Pečnik je to nevarnost videl predvsem v tem, da v mestnem okolju dekleta uidejo z narodnega sita, da se »spridijo na sramoto slovanskemu imenu«. 
Pečnikov klic »Ne v mesta!« je bržkone predvsem klic narodnih meščanskih elit (od katerih so se mnogi, tako kot Pečnik, sami preselili v mesta), ki so romantično povzdigovale kmeta in kmečko življenje. Kot piše v svojih spominih Pečnikov sodobnik Franjo Šuklje (1929: 14): »Kar je prišlo s kmetov, je bilo brez izjeme slovenskonarodno.« Kmečko je, kot pravi Božidar Jezernik (2013: 138), postalo narodno, narodno pa je bilo sinonim za dobro in lepo. Podeželje je pomenilo stabilnost, v nasprotju z nenehno spreminjajočim se mestom, ki je bilo v očeh nacionalistov premalo narodno zavedno in pogosto preveč odprto za tujo kulturo.Radi se pridružimo i mi Aleksandrinci rodoljubnemu klicu: »Ne v mesta! – in po tem takem tudi: Ne v Aleksandrijo!« Ali kaj nam začeti!? Govorim o ravno prošlih letih. Čim bolj se je svarilo po časopisih in govorilo proti izse­ljevanju v Aleksandrijo, tim več jih je dohajalo. Prav iz srca mi je pisal »Pr. List« o zakonskih ženah. Na vsak način bo treba kaj storiti proti brezvestnemu in sramotnemu izseljevanju zakonskih žen, ki puščajo ognjišče, moža in otroke, da služijo tukaj kot dojilke. Ravno te žene dojilke se dostikrat prav neredno obnašajo in neugodno vplivajo na dekleta. Te so pravi »nebodi-jihtreba« tukajšnjih slovenskih služkinj. Nam tukaj to stran morja ne gre raziskovati vzrokov tem žalostnim pojavom, ni v naši moči, da bi vtem kaj zdatnega pripomogli, to delo čaka rodoljube v domovini. (št. 24)
Dopis, ki priča, da tudi Pečniku ni bil povsem tuj moralistični katoliški diskurz, se konča z naslednjimi besedami urednika takratne liberalne Soče, prav tako »rodoljuba« Andreja Gabrščka: »(Kdo naj z veseljem ne pritrdi besedam rodoljubnega g. dr. Pečnika? Menda vsakdo; Rojaki, pojdimo na roko rodoljubom v Aleksandriji! – Uredn.)«
Pečnikova rodoljubnost se kaže tudi v zadnjem dopisu, v katerem spregovori o širšem vprašanju izseljevanja Slovencev: »Mi hočemo biti odkritosrčni, verni Avstrijci –, a pri tem vendar odločni Slovenci« – to je bil naš klic, katerega niso hoteli imeti, kajti mnenje naših konzulatov je, da more biti Avstrijec izvan Evrope le Nemec, Mažar in morda k večjemu še Poljak ali pa Furlan in Lah.Če tedaj izseljenci naši od konzulatov nimajo pričakovati ni najmanjše pripomoči, so razbit brod v valovih tujega morja in so – v drugem zarodu gotovo že potujčeni! (št. 26)
Egipt v tem razmišljanju oz. skrbi za »potujčevanje« predstavi kot najprimernejšo destinacijo slovenskega izseljevanja, saj se v primerjavi z Južno ali s Severno Ameriko ni bati, da bi »se Slovenci tu ›poarabčili‹«. Predlaga celo »kako vas med Jafo in Jeruzalemom za mal denar pokupiti in poseliti jo s Slovenci« (št. 26).
Pečnikovo dopisovanje za Sočo se z Izvirnim dopisom iz Aleksandrije ne konča. V naslednjem letu je objavil serijo člankov z naslovom Slovenci in mednarodni promet, v katerih je med drugim vabil slovenske obrtnike (zlasti mizarje) v Egipt. Zelo podrobno je predstavil tudi poslovne možnosti in celo nekakšen »poslovni plan«, kot imenuje »mizarske izvozne zadruge«. Tudi tu izkaže svojo narodno čutečnost, saj razmišlja predvsem o »tem, da se otrese radikalno lahenskega vpliva«, vpliva dei nostri gentili disinteressati protettori, oz. o »samostojni slovenski trgovini« (št. 3, 11. 1. 1898, str. 1–2). 

ZAKLJUČEK
Pečnikov odnos do izseljevanja ni a priori negativen in v nasprotju z drugim takratnim časopisnim ukvarjanjem z aleksandrinkami, moralno obtoževanje pri njem ni v prvem planu. A Pečnik je tudi ali predvsem otrok svojega časa. Njegovo pisanje o aleksandrinkah in aleksandrinstvu razkriva številna takratna vprašanja in dileme: izseljevanje, udejstvovanje žensk zunaj družinske sfere in njihovo emancipacijo, urbanizacijo in še kaj. Na vse te pojave gleda v veliki meri skozi optiko rodoljubja, skozi očala skupnosti, ki je razmišljala vse bolj ali povsem nacionalno in ki se je prepoznavala v konceptu narodne častitosti in čistosti. To je namreč po vsej Evropi čas prevlade narodnih gibanj in nacionalnih ideologij (glej npr. Hobsbawm 2007: 4. poglavje), v slovenskem primeru pa tudi čas realističnih občutenj narodne ogroženosti in strahu pred germanizacijo in italianizacijo (glej npr. Melik 1970). Narodnost je postala najvišji moralni imperativ. Skozi takšno optiko je tako videti njegov za konec 19. stoletja izvirni odziv na aleksandrinstvo – »Ne pošiljajte služit slovenskih deklet v Trst in Gorico, pač pa v Egipet, ker si tukaj več prislužijo, manj spridijo – in ostanejo – Slovenke!« – bolj razumljiv, manj izviren. Njegova glavna preokupacija v dopisu je narodno zavedna ženska, ki je v tujem, mestnem okolju v veliki nevarnosti, da uide z narodnega sita. Pečnik je bil torej, kot razkriva s svojim pisanjem, goreč rodoljub, zaveden in dejaven pripadnik skupnosti, ki je razmišljala predvsem ali povsem nacionalno.
Pečnikovi dopisi kažejo na to, da so ženske v stiku s tujerodnim elementom predstavljale potencialno nevarnost kontaminacije naroda in so bile pomemben element zamišljanja naroda (glej tudi Verginella 2006; Testen 2013). Če si zelo svobodno pomagamo z besedami Mary Douglas (2010), z delom v tujerodnih okoljih so bile žene in dekleta na mejah meje narodnega telesa – s tem so predstavljale grožnjo, nevarnost narodni čistosti. Aleksandrinke so torej s svojim (ne)primernim vedenjem utelešale črto, ki označuje meje narodne skupnosti. In ta utelešena črta narodne skupnosti uokvirja izvirni dopis slovenskega zdravnika v Egiptu, rodoljuba Karola Pečnika.