Pripadanje, članstvo in mobilnost v globalni zgodovini

IZVLEČEK

Pripadanje in članstvo v družbah nista toliko odvisna od predpostavljenih in esencializiranih identitet kot od sredstev, družbenih struktur in nacionalnih okvirov. V zgodovini so migranti menjali družbe in pripadnosti; globalizacija se je pojavila okrog 1490, ko sta se povezala trikontinentalni afriško-evropsko-azijski svet in dvojni ameriški kontinent. Migranti so se selili translokalno ali transregionalno – »trans« poudarja povezave z razločevalnimi črtami ali prostori v nepretrganost/kontinuitete, ki jih ustvarja (ali morda konstruira zgolj v duhu) človeški dejavnik. Pričujoči esej se teme loteva s štirih plati: (1) iz »zakladnice znanja« migrantov, (2) »drugosti« novih prišlekov, (3) hierarhije moči in (4) povezljivosti-vključevanja-izključevanja, pripadnost globalno mobilnih moških in žensk pa obravnava transkulturalno in ne transnacionalno.

KLJUČNE BESEDE: migracija, transnacionalno, transkulturno, globalizacija, drugost, zakladnice znanja

POVZETEK

PRIPADANJE, ČLANSTVO IN MOBILNOST V GLOBALNI ZGODOVINI

Dirk HÖRDER

Empirični podatki o »pripadanju« izkazujejo tesno povezanost z viri v družbi rojstva ali bivanja. Na Kitajskem so se moški in ženske k boljšim virom selili že med 8. in 13. stoletjem; jugozahodna regija je zgodnje nemške emigracije izkusila sredi 18. stoletja; v sušnih predelih Sahela se dogajajo še danes – če navedemo samo nekaj primerov v času in kraju.

»Dom« ali kraj rojstva nas morda ne more preživeti in je lahko nepravičen ali nevaren. Kadar viri – v kateremkoli zgodovinskem obdobju – postanejo nezadostni, družbene delitve na razred, sorodstveno pripadnost, spol ali generacijo pa nevzdržne, moški in ženske pretehtajo dane možnosti in se morda odločijo za selitev in s tem za spremembo pripadnosti.

Vsakršne začasne predstave o »globalizaciji« je treba nadomestiti z dolgotrajnimi perspektivami. Migracija prostore povezuje transkontinentalno in čezmorsko oziroma prekomorsko. »Trans« kaže na povezanost preko črte razlikovanja, na kontinuiteto, ki jo ustvarja (ali morda zgolj konstruira v duhu) človeška dejavnost, medtem ko tradicionalni »inter« – na primer internacionalno – zahteva jasne entitete, ločene z razmejitvenimi črtami.

1.  »Zakladnice znanja« migrantov: migranti odidejo kot socializirane osebe in »kulturne prtljage« ne zavržejo. Namesto tega jo uporabijo in se z njeno pomočjo spopadajo s težavami. Nekatere »kulturne prtljage« so lastne posamezniku (»človeški kapital«), druge potrebujejo manjšo ali večjo skupnost (»družbeni kapital«). Če migranti s seboj prinesejo človeški kapital, pa morajo znova vzpostaviti družbeni kapital, povezan s prostorom in skupnostjo. Pripadanje – po spolu ali generaciji – ali identifikacije (množina), ki jih ustvarimo ali za katere se odločimo sami – nikoli pa niso fiksna singularna identiteta – so tako utemeljeni na individualnih sposobnostih, družbenih mrežah in skupinskih konstrukcijah.

2.  »Drugost« novih prišlekov: migranti so zaradi prepoznavne drugačnosti lahko diskriminirani. V omejujočih strukturah družb prejemnic in rasno-etnično-spolnem pripisovanju je migrantske strategije mogoče razumeti iz koncepta »drugosti kot kulturnega vira«; »drugost« dopušča vnašanje pa tudi izključevanje.

3.  Hierarhije moči in pripadanja: Manjvredni položaji, ki jih zasedajo migranti, vključujejo rasizem, historično podrejanje in kolonizacijo, verske razlike ali podobnosti, zaradi vsiljenih nizkih plač pa tudi slabe življenjske razmere. Zgodovina oblikovanja naroda kaže, kako birokrati – ideologi določajo in in- strumentalizirajo razlike. Svetovni migracijski »tokovi« so omejeni z »globalnim apartheidom«.

4.  Povezljivost-vključevanje-izključevanje: potencialni migranti se povežejo s sidrnimi točkami in viri zgodnejših prišlekov. Enostavno sprejemanje s strani družbe prejemnice znižuje stroške vključeva- nja, medtem ko režimi izključevanja vsem vključenim stranem in inštitucijam povečujejo stroške.

5.  Transkulturno pripadanje: medtem ko »transnacionalizem« poudarja nacijo in državo, pa se migranti gibljejo translokalno in transregionalno in se soočajo z notranjimi omejitvami držav, in sicer od poznega 19. stoletja z nacionalizacijo izobraževalnih sistemov, v dvajsetem stoletju pa z državnimi sistemi socialne varnosti. Iz tega razloga se v naslednjih letih na področju migracijskih študij v posameznih državah pripravlja študij »transkulturalnih življenj v glokaliziranem svetu«.