Onkraj gradbišča, onkraj nacionalnega državljanstva: Infrapolitika državljanstva

IZVLEČEK

Danes, ko nacionalna država ni več edini center suverenosti in prostor sprejemanja ključnih odločitev, poskusi zamišljanja novih oblik državljanstva politično članstvo čedalje bolj ločujejo od države in ga konstituirajo po novih kriterijih. Članek obravnava koncept translokalnega državljanstva, ki se oddaljuje od nacionalne države kot glavne referenčne točke, in ki hkrati zavrača njegovo oblikovanje v okviru novih nadnacionalnih entitet. V drugem delu članek reflektira projekt Onkraj gradbišča, s katerim je KUD Obrat opuščeno gradbišče spremenil v skupnostni vrt. Projekt prikazuje translokalno državljanstvo v praksi, saj je vrt rezultiral v novih oblikah kolektivne akcije in novih oblikah političnega članstva, ki so bolj primerne za medkulturni dialog in vključevanje migrantskih skupnosti kot pa nacionalne države.

KLJUČNE BESEDE: državljanstvo, migracije, demokracija, urbanizem, skupnostni vrtovi

Po avtorjevi oceni je potreba po takšni redefiniciji državljanstva večja v okoljih, kjer so težave pri razumevanju odnosa med konceptom državljanstva in države tudi na jezikovni ravni pogojene z niveliranjem političnega članstva na narodno ali celo etnično pripadnost, čeprav je etimološki izvor besede – od koncepta civitas, civitatus, pa vse do modernega citoyen – politično članstvo vezal vedno na manjše in bolj fluidne politične skupnosti. Državljanstvo je tako dobilo izključevalni aspekt prav preko utrjevanja fizičnih in kulturnih meja posameznih držav, s čimer je državljanstvo postalo instrument izključevanja oz. vključevanja v politično skupnost. V izhodišču se državljanstvo nikoli ni vezalo na državo ali narod, ampak je pomenilo izključno specifični »urbani odnos« med pravicami in dolžnostmi v mestu. Zato lahko po avtorju idejo državljanstva (citizenship), ki je pomenila članstvo v mestu (city), razumemo tudi kot zgodovinski argument po ponovni municipalizaciji politike.

Avtor v študiji projekta Onkraj gradbišča ugotavlja, da translokalnega državljanstva ne gre enačiti  s političnim članstvom v ožjem pomenu besede, saj translokalno državljanstvo nudi povsem drugačno – širše in globlje – razumevanje demokracije. Tako je tudi zmotno govoriti samo o »državljanu države«, pač pa je treba rekuperirati tudi druge oblike »državljanstva«, ki se konstituirajo po drugih kriterijih. Kljub temu translokalnega državljanstva spet ne gre razumeti kot depolitizacijo političnega članstva, saj gre zgolj za ekspliciranje performativne dimenzije novega državljanstva. Pri tem avtor izhaja iz koncepta infrapolitike, ki politično delovanje širi onkraj institucionalizrane politike. Infrapolitika namreč ni zgolj rezultat politične nuje v primeru nedemokratičnih političnih sistemov, pač pa je čedalje bolj  tudi »tihi partner« javnega delovanja v modernih demokracijah. Teza, ki iz tega sledi je, da se državljanstvo realizira ravno preko navidezno »nepomembnih« in »nepolitičnih« dejanj, ki jih aktualne razprave o demokraciji in državljanstvu žal nikoli ne detektirajo.