Državljanstvo in migracije: »Novi« koncepti in prakse
IZVLEČEK
Znanstveni prispevek povezuje državljanstvo in migracije tako, da najprej predstavi primer interne migracije bolivijskih staroselcev, ki začasno notranjo migracijo uporabljajo kot obliko politične mobilizacije, nato pa umesti tovrstno obliko migracij znotraj bolivijskega političnega dogajanja ter konceptov »globokega« (»ekološkega«) državljanstva. Avtorica v sklepu predstavi dodatne motive za migracije kot posledico interakcije med globalno mobilnostjo in novimi (zahodnimi) koncepti državljanstva.
KLJUČNE BESEDE: migracije, državljanstvo, okolje, etika
Več ...
POVZETEK
DRŽAVL JANSTVO IN MIGRACIJE: »NOVI« KONCEPTI IN PRAKSE
Cirila TOPLAK
Članek obravnava dva koncepta, ki ju je teorija začela povezovati šele pred relativno kratkim časom, ko se je uveljavila »bolj inkluzivna koncepcija državljanstva« (Bauböck 2006: 9). Fokus razmisleka ni na migrantu kot posamezniku s statusom, ki mu ga podeli država, ampak na migracijah kot praksi znotraj post-postmodernih interpretativnih koncepcij državljanstva.
Zaradi razlik med migracijskimi politikami držav ni konsenza o definiciji migranta oziroma migracij. Po Mednarodni organizaciji za migracije so migracije »gibanje posameznika ali skupine ljudi čez državno mejo ali znotraj države, […] ne glede na trajanje migracije, sestavo migrantov in razloge za migracije; vključuje migracije beguncev, razseljenih oseb, ekonomskih migrantov in ljudi, ki se selijo iz drugih razlogov, vključno s ponovnim združevanjem družin.« Ta definicija je prav tako inkluzivna, saj migracij časovno ne zamejuje za abstraktno »minimalno« obdobje in priznava vse razloge za gibanje ljudi čez takšne ali drugačne meje. Zato pušča odprta vrata tudi za nove oblike migracij, ki so v članku obravnavane po predstavitvi primera.
15. avgusta 2011 je okrog 1.000 članov staroselskih skupnosti, živečih na območju nacionalnega parka Isiboro-Secure v bolivijski Amazoniji, začelo večmesečni pohod do 605 km oddaljene bolivijske prestolnice La Paz. Pohod je bil izraz protesta staroselcev proti gradnji avtoceste, ki se je že začela z brazilskim financiranjem in ki naj bi povzročila katastrofalen poseg v deževni gozd, primarni življenjski prostor staroselcev. Podali so se na pešpot za protest proti avtocesti, ne zase, ampak za svoje otroke in prihodnje rodove, ki jim želijo ohraniti vsaj takšne možnosti za preživetje in ohranjanje njihove kulture, kot jo imajo sami. Na pot jih je pognala skrb za druge vrste, za deževni pragozd in njegove prebivalce, neločljive od njih samih in od ljudi nasploh. Bolivijski predsednik Evo Morales je najprej poskusil zadušiti mirni protest s krvavim policijskim nasiljem, ki je proti njemu obrnilo bolivijsko in globalno javno mnenje. Morales je navsezadnje prvi predsednik Bolivije, ki sam izhaja iz skupnosti staroselcev in se od leta 2005 na oblasti ohranja predvsem z njihovo podporo. Po odstopu dveh njegovih ministrov je Morales z zakonom ustavil gradnjo sporne avtoceste. Konfederacija 34 skupnosti bolivijskih staroselcev (CIDOB) je od leta 1990 organizirala deset podobnih protestnih migracij za prepoznanje in spoštovanje lokalnih skupnosti staroselcev ter njihovo participacijo v procesih odločanja.
Protestne interne migracije so v 20. stoletju del politične mobilizacije bolivijskih staroselcev na ozadju zgodovine boja za politično in etnično emancipacijo. Ta boj so narekovali predvsem delavski in kmečki sindikati, ki so boj za socialne pravice navezovali na (post)kolonialno zatiranje staroselskih skupnosti. S podporo večinskega staroselskega prebivalstva Bolivije so v etablirano politično sfero bele oligarhije navsezadnje prodrli s političnim gibanjem MAS, katerega voditelj Evo Morales je pred sedmimi leti prevzel oblast v Boliviji. Moralesovo predsedovanje je potekalo v znamenju skoraj nemogočega konsenza med nasprotovanjem neoliberalnim ekonomskim pritiskom, socializmom, populizmom in preobrazbo bolivijske nacije z ideologijo t. i. »staroselskega nacionalizma«. Politična trenja zaostrujejo tudi napetosti med andskimi in amazonskimi staroselskimi skupnostmi. Pa vendar je bila Bolivija prva država na svetu, ki je v leta 2009 sprejeto ustavo zapisala zaščito pravic »Matere Zemlje« in s tem kot družba prepoznala svojo vitalno odvisnost od naravnega okolja. Bolivijski staroselci se torej konstituirajo ne le kot zagovorniki zaščite narave, ampak branijo njene ustavne pravice v njenem imenu. Njihove državljanske prakse se precej natanko umeščajo v post-postmoderno koncepcijo državljanstva, kot so jo zasnovali zahodni teoretiki državljanstva od devetdesetih let 20. stoletja.
Sodobni interpretativni diskurzi o državljanstvu prevprašujejo teritorialnost državljanstva (postnacionalnost po Soysalu, 1995; transnacionalnost po Bauböcku, 2003) in ločnici med javno in zasebno ter aktivno in pasivno državljansko držo. Konvencionalno pogodbo o pravicah in dolžnostih med državljanom in državo še posebej izzivata koncepta »ekološkega« (Dobson 1998) in »globokega« (Clarke 1995) državljanstva. Pri teh konceptih je državljanska skupnost ves živi svet, kjer je vse prepleteno med seboj, posameznika državljana pa ni mogoče izdvojiti kot ločeno entiteto, ki stoji nasproti druge in med katerima je mogoče skleniti pogodbo; prav tako znotraj tega enega sveta ni več fiksnih meja in statusov kot tudi ne identifikacije preko razlikovanja »nas« od »drugih«, kajti v pripadnosti ekosistemu možnosti
»drugega« ni več. Tako koncipiran državljan je omniteritorialen in svoje državljanstvo živi kot ponotranjeno prakso, zato ni več ločnice med njegovo javno in zasebno državljansko držo. V pogodben odnos sicer vstopa, a ne z državo, pač pa z drugimi državljani in s samim seboj, saj se mu etično ozaveščena skrb za druge, čeprav neznane in še nerojene, in za svet kot celoto vrača v obliki boljše kakovosti njegovega življenja, čeprav le sčasoma in z zamikom. Vendar pa »ekološko« ali »globoko« državljanstvo kljub urgenci globalnega obvladovanja groženj našemu življenjskemu okolju in s tem nam samim, ne vsebuje nekakšne etične tiranije. Državljanstvo se zmeraj kontekstualizira in reinterpretira v odvisnosti od vpletenih struktur moči, zato je od vsakega posameznika odvisno, na kakšne načine bo uveljavljal in uresničeval svoje državljanske pravice in dolžnosti in ga k temu ni mogoče prisiliti.
Čeprav etična normativna komponenta »ekološkega« državljanstva nasprotuje zavezi liberalnih vlad k nevtralni definiciji dobrega življenja, je tiranija ekologije zamisljiva samo znotraj postmodernega hiperrelativizma. Ta je sicer prinesel osvobajanje od številnih dogem in veliko dragocenih novih interpretacij, a tudi vrednostni vakuum, v katerem je res mogoče in tolerirano vse, tudi najslabše. Če ničesar ni več mogoče dovolj prepričljivo definirati kot slabo ali dobro, kako lahko posameznik še sprejema konsistentne odločitve?
Tako zamišljeno in živeto državljanstvo lahko sproži in zajame dodatne migracijske motive in agende. Dvesto tisoč humanitarnih delavcev po svetu bi že lahko uvrstili med »etične« migrante. Če bi bila migracija nuja iz konvencionalnih razlogov, skrb ozaveščenega aktivnega državljana zase, za druge in za svet med migracijo ne bi bila odložena. Tovrstna interna migracija bi lahko bila selitev v ruralno okolje za boljšo povezanost z živim ali pa selitev v urbano okolje za bolj skupnostno izrabo virov. Pri mednarodni migraciji bi »ekološki« državljan ostal zvest samemu sebi v izboru države gostiteljice, pri katerem ne bi več prevladovala kriterij obstoja gostoljubne priseljenske skupnosti in obseg ekonomskih priložnosti, ampak toleranca družbe gostiteljice do opisanih državljanskih praks. Če drži predpostavka, da je mogoče učinkoviteje spreminjati svet s koncentriranjem somišljenikov in z njihovim posledičnim globalnim vplivom, bomo morda v prihodnosti priča »ozaveščenim« migracijam, ko se bodo »ekološki« državljani selili v okolja, kjer bodo laže uresničevali svojo skrb za vse živo in navsezadnje zase. Mednarodna »ozaveščena« migracija proti konvencionalnim migracijskim tokovom bi lahko bila v državo, kjer podnebne razmere omogočajo energetsko varčnejše življenje ali tja, kjer je manjši pritisk antropocentričnega potrošništva, pa čeprav je življenje manj udobno kot v tehnološko razvitejšem okolju.