Večkulturna dinamika in polastitve dediščine v Beli krajini: Izpogajanje dediščine srbske pravoslavne skupnosti

IZVLEČEK
Srbska pravoslavna skupnost v Beli krajini, ki jo danes sestavljajo štiri vasi (Bojanci, Miliči, Marindol in Paunoviči), se pogosto opisuje kot najsevernejši “otok” srbskega pravoslavnega prebivalstva. Tradicionalno se obravnava skozi ideološko prizmo lokalnosti, avtentičnosti (ali njenega pomanjkanja), izolacije in razlikovanja od ostalega prebivalstva Bele krajine. Kot posledica tovrstne obravnave prevladujoči diskurzi (tako akademski kot popularni) o omenjeni skupnosti bodisi osvetljujejo in poskušajo rekonstruirati “čiste”, “izvirne” kulturne in jezikovne značilnosti bodisi tožijo nad neizogibnim izginotjem teh značilnosti. Tovrstna binarna perspektiva zapira možnosti za prepoznavanje dinamike tako v vsakdanjih kulturnih vzorcih kot tudi v izpogajanju dediščine v in okoli te skupnosti. Članek dediščino razume kot izkušnjo, ki jo različni akterji uporabljajo v osmišljanju svoje sedanjosti in prihodnosti. Kot taka je dediščina neizogibno dinamična, dialoška, večglasna in pogosto sporna.
KLJUČNE BESEDE: dediščina, Bela krajina, Srbi, folklorizacija, nostalgija