Vprašanje identitete v magrebski književnosti

IZVLEČEK
Magrebska književnosti se je razvila šele po koncu druge svetovne vojne, njen vznik je povezan s koncem kolonialnih režimov. Avtorji magrebske književnosti pišejo pretežno v francoskem jeziku, živijo med Magrebom in Francijo in so zaznamovani z obema kulturama. Z literarno-zdodovinskega stališča lahko magrebsko literaturo razdelimo na tri obdobja. Romane prvega obdobja (1954-1968) zaznamuje boj za osvoboditev Alžirije izpod francoske oblasti in nacionalistične težnje (Assia Djebar, Mouloud Mammeri). Romani, ki izhajajo v letih 1968-1980, se ukvarjajo pretežno z eksistencialnimi vprašanji, pojavi se tudi trend poetizirane, nelinearne proze, katere najbolj znan avtor je Tahar Ben Jelloun s svojim prvencem Haruda. Po letu 1980 magrebski roman postane politično in družbeno kritičen in se vrne k tradicionalni pripovedi. V zadnjih dveh desetletjih so magrebsko književnost popestrile predvsem avtorice z obliko dokumentarne pripovedi, ki hočejo evropski in tradicionalni arabski družbi pokazati, da jim je dovolj molka in da želijo tvorno sodelovati pri oblikovanju pomembnih družbenih, političnih in verskih vprašanj. Ena od pogostejših tematik sodobnega magrebskega romana so migracije, na katere se navezujejo tudi problemi marginalnosti in izgube, iskanja ter prenosa identitete. Ker je za magrebsko družbo značilna dihotomija med žensko in moško pisavo, sem osrednji del prispevka namenila pregledni analizi magrebske literature skozi prizmo obeh spolov. Pri izboru sem upoštevala avtorje, ki so razpeti med obema svojima domovinama in tista njihova dela, ki se lotevajo, za namen tega članka, pomebnih tem: migracije, mnoštvo identitet, razlikovanje med spoloma. Kot predstavnika t. i. moške proze prispevek obravnava dela maroškega pesnika in pisatelja Taharja Ben Jellouna, predvsem njegov zadnji roman Oditi. Delo je v celoti posvečeno fenomenu izseljevanja afriških prebivalcev v Evropo oz. Španijo. Ben Jellounovih junakov v Evropi ne čaka boljše življenje, ampak moralni in osebni propad ter izguba identitete. T. i. ženska proza, ki jo v prispevku osvetljujem z avtoricami Assja Djebar, Leilo in Nedjmo, se prav tako ukvarja z iskanjem identitete in želi imeti katarzično in buditeljsko vlogo pri osvobajanju žensk izpod patriarhalne ureditve islamske tradicionalne družbe, katere devastirajoče lovke ujamejo tudi dekleta že druge ali tretje generacije arabskih priseljencev v Evropi. Za lažje razumevanje te literature se mi je zdela nujna osvetlitev družbeno-političnega ozadja ženske problematike. Pregledna motivno-tematska analiza izbranih del sodobnih magrebskih avtorjev in avtoric rezultira v ugotovitvi, da sta si pisavi podobni predvsem v razpetosti med obema domovinama, med njunima kulturama in religijama in da njuni junaki niso nosilci mnoštva identitet, ampak ene same, identitete migracij.