Tih opazovalec v nemem prostoru: etnografija danes

IZVLEČEK
Etnografija kot metodološka disciplina se danes srečuje z mnogimi spremembami v antropologiji in sociologiji, v mobilnosti in gibanju, v čez-kulturnih in transnacionalnih vezeh itn. Na etnografe čaka vse bolj mešan svet kulturnih elementov. V antropologiji je bila nedefinirana pozicija raziskovalcev znotraj družbenih procesov vselej pomemben del metodoloških razprav. Kontekstualne in demografske spremembe znotraj discipline postavljajo zdaj v ospredje tudi nova identitetna vprašanja pri samih antropologih in njihovega odnosa do tistih, ki jih proučujejo ali tistega, kar raziskujejo. Čeprav upravičenost in korist več-prostorske etnografije danes skoraj že več ni vprašljiva, se še vedno pojavljajo težave pri tem, kako naj bi etnografijo pravzaprav izvajali. Kot pravi Susanne Friedberg, te težave postavljajo v disciplino »večje ali manjše prepreke, ki so odvisne od obsega projekta in časa, ki je namenjen zanj, od finančnih ter drugih razpoložljivih sredstev« (Friedberg, 2001: 362-363). Ne samo cilji, tudi značaj multi-lokalne ali trans-lokalne (Hannerz, 2003) etnografije spreminja podobo discipline. Kljub temu, da je za antropologe že od vsega začetka bilo značilno, da dvomijo in da v svojem delu potujejo onkraj kontekstualnega okvirja ter da so vselej blizu vsem vrstam meja, trenutne spremembe postavljajo v ospredje raziskav nova epistemološka vprašanja in nove etične dileme. Ne le prostori, ampak tudi ljudje lahko postanejo manj pomembni v etnografskem raziskovanju. Širjenje geografskega prostora še ne prinese sprememb v reprezentacijah tega prostora. V kontekstu antropološkega standarda, ki se skozi čas ni posebej spreminjal, avtorica v članku uporablja pojem »drugačenja« in »utišanja« in s tem razlaga nekatere temeljne načine, ki jih etnografi uporabljajo za reprezentacijo drugih kultur in drugih ljudi. Avtorica govori tudi o pojmu prepoznavanja, še posebej v navezavi na politiko prepoznavanja, ter razpravlja o konceptu avtentičnosti, ki se razvije iz politike prepoznavanja. Pozicijo etnografov in njihovih raziskovalnih polj avtorica navezuje na konstrukcijo odnosa med subjektom in objektom. Obenem raziskuje naravo etnografskega odnosa do prostorov raziskovanja in razlaga idejo o »biti tam… tam… in tam«, ki je geografsko pogojena in upravičuje avtoritarno pozicijo raziskovalca v globaliziranem svetu. Čeprav je bilo etnografsko prakso vselej težko zamejiti, pa lahko rečemo, da se je etnografija v zadnjih desetletjih soočila z nekaterimi pomembnejšimi spremembami. Za etnografijo danes ni značilno le premikanje raziskovalca iz enega fiksnega prostora v drugega. Čeprav se etnograf morda v fizičnem smislu sploh ne premika, še vedno potuje. Premikanje čez ne-fizične, domišljijske svetove postaja tudi v etnografiji danes vse bolj pomembno.