IVAN RESMAN IN IZSELJENSKA PROBLEMATIKA

IZVLEČEK
Namen prispevka je poglobiti védenje o Ivanu Resmanu (1848-1905), v javnosti manj znanemu pesniku, ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja imel določeno vlogo pri afirmaciji slovenskega narodnega gibanja. Resmanova življenjska pot ni bila premočrtna, nanjo je vplivalo med drugim dejstvo, da je bila njegova družina med prvimi na Slovenskem, ki so se organizirano izselile v ZDA; do tega je prišlo takoj po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865, ko je bil pesnik še mladoleten. Ena od okoliščin, ki so ga v kasnejših letih zaznamovale, je bilo tudi stalno službeno premeščanje, kar ga je več let odtegnilo od domovine in začasno vsidralo na obrobje tedaj prostrane Avstro-Ogrske.
Od približno 80 pesmi njegove edine pesniške zbirke, Moje dece (1901), najdemo nekatere, ki obravnavajo izseljensko problematiko, pomenljivo pa je tudi dejstvo, da je v zgodnjih dramskih stvaritvah uporabil tudi psevdonim Ameriški.
Resman je v slovenskem prostoru deloval večinoma v krajih vzdolž Južne železnice, pri kateri je služboval kot železniški uradnik. Angažiral se je v živahnem društvenem življenju poznega 19. stoletja, s tem da je opravljal tudi vidne funkcije, kot npr. v Jurčič-Tomšičevi ustanovi v okviru Slovenske matice. Gmotno je pomagal društvom in dijakom, npr. Dragotinu Ketteju, hkrati pa pisal prispevke za celo paleto slovenskih časnikov in revij: Slovenski narod, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, celovški Slovenec, Bleiweisove Novice, tržaško Edinost, Domovino, Slovan, itd. Sodeloval je z znanimi kulturniki in politiki tedanje dobe, npr. Josipom Jurčičem, Antonom Aškercem, Lovrom Tomanom, Janezom Bleiweisom, Jankom Kersnikom, Henrikom Costo, itd.
Iz Resmanove poezije veje idealizem oziroma romantični odnos do sveta. Njegove pesmi so zelo preproste, s tem da so prepojene, poleg z ljubezenskimi prvinami, predvsem z rodoljubno motiviko, skladno pač z njegovim dolgoletnim delovanjem na narodnoobrambnem področju. Ne dosegajo pa visoke umetniške ravni. Veliko bolj kot pesnik je znan zaradi zaslug pri širjenju slovenske knjižne besede. Še bolj pa kot pisec besedil za skladbe, ki še danes spadajo v repertoar slovenskega zborovskega petja. Njegova besedila so uglasbili pomembni slovenski skladatelji tedanje dobe, začenši z Emilom Adamičem, Antonom Foersterjem, Antonom Schwabom, Franom Gerbičem, idr.
Zaradi tega ni naključje, da je pokopan na Navju v Ljubljani, na istem mestu, kjer ležijo mnogo bolj znani slovenski književniki. Ob smrti so se ga spomnili glavni slovenski časniki in literarne revije, med drugimi tudi Simon Gregorčič.