VZPONI IN PADCI TEORIJE MIGRACIJSKIH SISTEMOV

IZVLEČEK
Raziskovanje migracij je v drugi polovici 20. stoletja doživelo razcvet, saj so na temeljih starejših raziskav pognale številne nove teorije, ki so skušale pojasniti posamezne segmente migracij, ali pa so skušale pojasniti celotno dogajanje. Ena od njih teorij je botrovala nastanku teorije migracijskih sistemov, ki jo je spodbudila skupina raziskovalcev, zbranih okoli Mednarodne zveze za znanstveno preučevanje populacij (International Union for the Scientific Study of Population, IUSSP). V okviru razpravljanja o uporabnosti, koristnosti in učinkovitosti te teorije se je razvila debata o zgodovini razvoja teorij migracij, saj se je na osnovi novih spoznanj, možnosti hitrejšega obdelovanja podatkov in poudarjanja globalizacije iskalo nove poti. Debata, ki se je pravzaprav vlekla vse od leta 1987, je migracijskim študijam koristila, saj je prevladalo mnenje da teorije v primeru migracij ne morejo zajeti vsega in vseh, četudi se dogajajo v globalni družbi. Takšen način raziskovanja se je začelo predpisovalo kot rešitev za vse nerešene probleme in skrivnosti migracij, še preden je bilo sploh jasno, kakšne so njegove metode, kateri podatki se naj se uporabljajo, kje so meje in kaj nam sploh povedo rezultati.

Na teorijo, ki je v začetku po mnenju raziskovalcev veliko obetala, se je kmalu vsul plaz kritik. Vendar pa je to sestavni del samega procesa pri razvijanju migracijskih teorij, na osnovi katerega nastajajo nove ugotovitve in prijemi. Iz tega so izšli novi trendi pri raziskovanju mednarodnih migracij. Ti govorijo predvsem o socialnem kapitalu, mrežah in povezanosti med migranti.