SLOVENSKI IZOBRAŽENCI IZ PRAGE NA HRVAŠKO

IZVLEČEK
Avtorica je v prispevku orisala življenje in delo treh slovenskih izobražencev-izseljencev (Luka Zima, Lovro Mahnič in Franjo Marn), ki so se, prepričani, da je nemško govoreče okolje neprimerno oz. škodljivo za ohranjanje slovenske identitete, odločili za študij v slovanski Pragi. Vse do leta 1882 je bila Karlova univerza v Pragi še nemška univerza, toda slovenski študentje so lahko kljub temu živeli v slovanskem okolju. Po letu 1860 so bili tako lahko priča češki kulturni in politični dejavnosti, ki je še poglobila njihovo (južno)slovansko čustvovanje. Prav to so bili – med drugimi - razlogi, da so se kot gimnazijski/srednješolski profesorji zaposlili v “ilirski” Hrvaški, kjer so ostali do smrti.
Obravnavani izobraženci/izseljenci so imeli kar nekaj skupnih točk: vsi trije so končali študij jezikoslovja; toda le Lovro Mahnič se je povsem posvetil slovanskim jezikom, medtem ko sta se Zima in Marn posvečala klasični filologiji. Vsi trije so se na Hrvaškem uveljavili kot izredno dobri pedagogi, kar jim je priznavala tudi tedanja hrvaška družba. Najbolj pa je izstopala njihova velika predanost južno-slovanski ideji. S prostovoljnim odhodom na Hrvaško so pričakovali bolj slovansko družbo in za slovansko idejo bolj motivirano okolje. Toda po 1860 je bila hrvaška družba prežeta z nacionalizmom in zahtevami po “hrvatizaciji” vseh področij, zlasti izobraževanja. V tem času je moralo precej slovenskih srednješolskih profesorjev, po hrvaških kriterijih preveč lojalnih osrednji oblasti, Hrvaško zapustiti. V teh, precej zahtevnih razmerah, sta se Franjo Marn in Luka Zima dobro znašla, se hitro prilagodila razmeram in se povsem posvetila poučevanju in znanstvenemu delu. Postala sta cenjena in lojalna člana hrvaške družbe, v zapisih Hrvatov pa tudi kot primera “dobrih Slovencev”. Drugačna je bila usoda Lovra Mahniča, ki se svojim političnim prepričanjem ni hotel odreči, zato je imel s hrvaškimi oblastmi tudi več težav. Njegovo življenje in tragično smrt je v romanu Prijan Lovro orisal njegov praški prijatelj Avgust Šenoa.
Zima, Marn in Mahnič so bili, kot trajno izseljeni izobraženci, opredeljeni kot Slovenci in kot Južni Slovani; uspešno so “krmarili” med zahtevami hrvaškega nacionalizma in ohranjanjanju svoje narodne identitete.