22 / 2005
Marina Lukšič-Hacin

MIGRACIJSKA SITUACIJA V EVROPI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI IN POSTOPNA (POLITIČNA) USKLAJEVANJA MED ČLANICAMI EGS (EU)



IZVLEČEK
V prispevku skušam odgovoriti na vprašanja: kako je potekal proces izoblikovanja skupne (kompromisne) politike na ravni EU, katera področja migracijske politike (v širšem pomenu) postavlja politika EU državam članicam kot zavezujoča, katera le kot priporočljiva, kakšne so podobnosti in razlike med izbranimi nacionalnimi migracijskimi politikami po drugi svetovni vojni, ali so bila zaradi dogovorov na ravni EU potrebna prilagajanja posameznih nacionalnih politik, katerih in kakšne so bile te spremembe? Pri tem se osredotočam na primerjavo med Nemčijo, Francijo in Švedsko, ki so po drugi svetovni vojni na različne načine urejale migracijsko situacijo, danes pa se zaradi dogovorov na ravni EU v nekaterih vidikih približujejo, medtem ko širša migracijska situacija še vedno ostaja v pristojnosti nacionalnih politik. Na teh področjih se na ravni EU države samo dogovarjajo o smernicah in želenih držah, ki naj bi se uveljavile po posameznih državah, v posameznih (nacionalnih) migracijskih politikah.

Dogovori in sporazumi med državami članicami EU, sprejeti in zavezujoči na meddržavni ravni, se navezujejo predvsem na regulacijo novega priseljevanja in gibanja prebivalcev, ki živijo v posameznih članicah, po celotnem prostoru EU. Pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz teh dogovorov, lahko delimo v tri skupine: pravice za državljane članic, dogovori o dotoku nove delovne sile iz držav nečlanic in (ne)pravice ostalih prebivalcev nedržavljanov. To so priseljenci, ki živijo in delajo v državah članicah in v tem času še niso pridobili državljanstva ene od držav EU, torej so državljani nečlanic EU in imajo dovoljenje za bivanje in delo. Temelji schengenskega pravnega reda so se izoblikovali že sredi osemdesetih let. Maastrichtska pogodba, kasneje dopolnjena z Amsterdamsko, uvaja volilno pravico ter vrsto socialnih pravic in pravic iz dela. Amsterdamska pogodba in Evropski svet v Tampereju sta prinesla dogovore, ki so od članic EU zahtevali prilagoditve na področjih, povezanih z državljanskimi pravicami in nacionalno suverenostjo. V EU je od polovice devetdesetih let naprej velik poudarek na vzpostavljanju skupnega prostora in s tem na redefiniciji meja ter postavitvi razlike med t. i. notranjimi in zunanjimi mejami. Koncept evropskega državljanstva je še dodatno poudaril razlike. Kljub poenotenju stališč in državnih strategij držav članic EU na (i)migracijskem področju ključna vprašanja o pogojih življenja priseljencev ostajajo na ravni nacionalnih politik. Zgodovinsko pogojene razlike med državami članicami so še vedno velike, čeprav po drugi strani ne smemo spregledati sprememb, do katerih je prišlo v posameznih državah prav zaradi pritiskov skupnih dogovorov na ravni EU.