SLOVENKE V GRČIJI

IZVLEČEK
Razprava se ukvarjala s Slovenkami, ki so se izselile v Grčijo zaradi omožitve. Želela sem prestaviti izseljenske, ki so se selile posamično, ne vedoč druga za drugo. Razlogi so bili povsem osebni, tj. poroka z Grkom, in niso bili politične ali ekonomske narave. V študijo so bile vključene le tiste izseljenke, ki so se preselile v Grčijo in tam tudi živele. Prvi njihovi vtisi o Grčiji so bili idealistični, toda, ko so resnično zaživele v tem okolju, je prihajalo do nesporazumov med priseljenkami in moževo družino, pa tudi s širšim grškim okoljem. Slovenke niso razumele nekaterih njihovih navad in zato niso delovale v skladu s pravili, družba pa ni razumela in tolerirala njihovega vedenja. V grški družbi so imele ambivalenten položaj. Na eni strani so bili do njih bolj kritični in so jih hitreje obsojali zaradi njihovega obnašanja, po drugi strani pa jim je bilo dopuščeno drugačno vedenje (bolj slovensko), oziroma so jim nekatere stvari odpustili in dopustili prav zato, ker so bile tujke. Kljub temu pa so se morale Slovenke prilagoditi grškemu načinu življenja in novim navadam. Nekatere od teh navad, kot so npr. v zvezi z veliko nočjo, družabnim življenjem in hrano, so obogatile njihovo stil življenja in so jim zlezle pod kožo, druge so sprejele po sili razmer, nekaterih pa niso sprejele in so vztrajale pri svojih (slovenskih) navadah. Z leti so postajale bolj podobne Grkom in so se navzele njihovega načina komunikacije, druženja in obnašanja, prevzele nekatere navade, a kljub temu so se ohranile razlike. Drugačen je bil njihov način komunikacije, tudi obnašanja, predvsem pa mišljenja. Prav to jih je povezovalo s Slovenci in zato se še zmeraj čutijo Slovenke. Slovenke v Grčiji so se postopoma spoznale med seboj in se družile. Ustanovili so celo formalno društvo grško-slovenskega prijateljstva. Srečanja so jim pomenila obliko družabnosti, pa tudi medsebojne solidarnosti, saj so si izmenjavale izkušnje, se pogovarjale v slovenščini in si tudi pomagale. Večina je ohranila znanje slovenskega jezika, saj so doma s svojimi otroki govorile slovensko, nekatere celo s soprogom. Ohranile so tudi stike s Slovenijo – svojimi domači in prijatelji, in sicer s pomočjo dopisovanja in vsakoletnih obiskov.