BENEŠKA SLOVENIJA: MIGRACIJSKI PROCESI Z VIDIKA OBMEJNOSTI IN NARODOTVORNIH DETERMINANT
IZVLEČEK
Beneška Slovenija predstavlja eno najizrazitejših slovenskih izseljeniških območij, kjer gre vzroke iskati in vrednotiti v sistemskosti prostora. Celostno razumevanje prostora in vseh njegovih vsebin, tudi demografske, pa zahteva tako vertikalen kot horizontalen pristop. To pomeni, da je razumevanje celote ali, na drugi strani, detajlnih prostorskih karakteristik, potrebno graditi na kronološki zasnovi in organizaciji posameznih segmentov in vsebin.
Zgodovinski razvoj Beneške Slovenije lahko opredeljujemo skozi sedem različnih faz, znotraj katerih so se izoblikovale specifične pokrajinske determinante, ki so v določenem obdobju zaznamovale družbeno strukturo Beneške Slovenije:
- narodnostna determinanta:
- jezikovna determinanta,
- politična determinanta,
- verska determinanta,
- ekonomska determinanta,
- determinanta obmejnosti
Skupek zgodovinskih determinant, ki opredeljujejo Benečijo, oziroma jo zaznamujejo, ne gre pojmovati hierarhično ampak sistemsko, korelativno, kljub obdobnemu izstopanju vpliva posamezne determinante. Medsebojni vplivi posameznih kategorij so v celostnem obravnavanju tako majhnega prostora kot je Beneška Slovenija namreč zelo intenzivni. Ta intenzivnost medsebojnega vpliva pa se odraža ravno v družbenih procesih v Beneški Sloveniji.
V zgodovinski pomembnosti in v aktualizaciji sodobnih trendov v Beneški Sloveniji, je vidik obmejnosti nedvomno komponenta, ki ima večplasten in zelo pomemben vpliv na izoblikovanje Beneške Slovenije kot celote. Da bi ta vpliv lahko pravilno in v celoti dojeli ter ga razumeli res kot neke vrste kreativni faktor, predvsem družbenogeografskih potez Beneške Slovenije, je potrebno pojem meje v Beneški Sloveniji razumeti kot izoblikovanje interakcijskih procesov med razmejitvenimi prostori, hkrati pa seveda tudi kot pojav, ki je omogočal družbeno integracijo okolja politični konstituciji – državi, ne glede na vsebinske kriterije prostora kot so narodnostni, jezikovni vidik. Posledično je seveda dolgodobna prisotnost meje v Beneški Sloveniji izoblikovala tip teritorialnega vedenja, katerega del je meja (eden najbolj tipičnih ali ponazoritvenih primerov je tihotapstvo – "kontrabant", nadalje politična identifikacija in pripadnost, ki je bila povezana z statusom, ki ga je opredeljevala meja, odnos državne politike do Benečije in slovanskega prebivalstva zaradi blokovske delitve…). Z vidika meje in političnih vsebin je v Beneški Sloveniji mogoče najpomembnejše obdobje po drugi svetovni vojni je. Meja, ki je obstala po letu 1954, je postavila še en pomemben vidik, ki ga je potrebno upoštevati, saj šele danes, ko so meje zopet v procesu preoblikovanja, dobiva pravno priznanje in zaščito. Gre seveda za narodno manjšino, dejstvo, ki ga je ustvarila politična, državna meja in vidik narodne pripadnosti. Taka, politična afirmacija prebivalstva v Beneški Sloveniji pa ima zelo pomemben vpliv prav na demografsko strukturo in procese v Benečiji. Na procese ohranjanja in spreminjanja identitete, na demografske pojave in na izoblikovanje demografske slike Benečije, ki ga je zaznamovalo predvsem praznjenje območja – emigracija.
Poselitvena struktura Beneške Slovenije je izrazito ruralna, z naselji do 100 prebivalcev, ki tvorijo okoli 80 % naselbinske strukture. Naselja so razporejena v dveh višinskih pasovih – med 100 in 300 metri nadmorske višine ter med 500 in 600 metri. Vzroke za tako razporeditev naselij najdemo v naravnih dejavnikih, povezanih s prevladujočimi ekonomskimi modeli, ki so bazirali na samoporabi – poljedelstvu in živinoreji. Vpogled v demografsko strukturo že na prvi pogled kaže jasen trend upadanja prebivalstva, kar se seveda odraža v propadanju vaške infrastrukture oziroma vasi nasploh. Naraslo je število naselij z manj kot 50 prebivalcev, ki predstavljajo jedro poselitve Beneške Slovenije, z izrazito ostarelim prebivalstvom. Drug vidik poselitvene in prebivalstvene geneze tvorijo mesta. Razporeditev mest je vezana na prostor, na reliefno ugodna območja ob prehodu rek iz hribovja v ravnino, kjer so se izoblikovale široke rečne doline, ki se odpirajo v ravninske dele. Vendar prostorski vidik sam po sebi ne predstavlja najpomembnejšega elementa, ki je botroval nastanku mesta. Sama mesta so seveda prispevala k demografskemu razvoju Beneške Slovenije, sicer ne kot jedra poselitve (v zgodovinskem smislu) ampak, kot nosilci razvoja perifernih zaledij, torej na nek način nosilce poselitvenega razvoja. Predstavljajo namreč gravitacijske območja celotne Beneške Slovenije.
Za celovito razumevanje sodobnega demografskega razvoja Beneške Slovenije je vsekakor nujen vpogled tudi v gibanje demografskih trendov v daljšem zgodovinskem obdobju. Beneška Slovenije je opredeljena kot območje izrazitega upadanja števila prebivalstva v zadnjih 80 letih. Prebivalstveni višek je namreč Beneška Slovenija dosegla leta 1921. Kmalu za tem pa se sproži proces demografskega upada. Za razumevanje demografskega modela, ki je opredeljeval prostor Beneške Slovenije ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, je potrebno pogledati tudi nekoliko širši razvoj tako v zgodovinskem kot ekonomskem in političnem smislu. Propad Beneške republike in izguba določene politične avtonomije Beneške Slovenije, je bila ključna komponenta pri ohranjanju velikega deleža prebivalstva na sicer majhnem območju Beneške Slovenije. Predvsem je to značilno za Nadiške doline. Izguba avtonomnega odločanja s prihodom Avstro - Ogrske pa je pomenila tudi porušenje demografske stabilnosti. Poleg politične determinante, je pomemben dejavnik, ki vpliva na demografske spremembe, ekonomski faktor. Evolutivni tok razvoja je bil namreč podvržen vedno bolj globokim spremembam. Teh pa hribovita območja v primerjavi z ravninskimi predeli Furlanije niso mogla dohajati. Slika, ki se je razvijala v Benečiji, se je dotikala tako kvalitativnih kot kvantitativnih demografskih sprememb. Čeprav smo priča prebivalstvenemu porastu do leta 1921, pa je življenjski standard prebivalcev upadal, kar je botrovalo razvoju emigracijskih procesov.
Emigracija v Beneški Sloveniji se je razvila na eni strani torej kot strateška opora gorski preživetveni ekonomiji, ter na drugi strani kot posledica družbeno političnih razmer, ki so zaostrovale in oteževale družbeni razvoj multikulturnega prostora Beneške Slovenije. Groba slika izseljevanja iz Beneške Slovenije kaže na prepletanje začasne in stalne emigracije, izoblikujejo pa se razvojne faze emigracije, ki bazirajo na skupnih potezah emigracije v določenem časovnem obdobju. Vsekakor ne moremo mimo dejstva, ki ga izkazujejo podatki, o nepovratnem procesu depopulacije, ki ga je sprožila in ga vzpodbujala ravno emigracija. Emigracija, ki se v Beneški Sloveniji obdobno spreminja tako glede na spol in starost emigrantov, močno zaznamuje ne samo praznjenje prostora, torej številčno upadanje, ampak tudi izoblikovanje socio – ekonomskih zakonitosti v prostoru.
Demografska struktura, ki jo odraža prebivalstvena statistika se v luči migracijskih procesov močno naslanja na v prejšnjem poglavju omenjene determinante, ki pa jih vseskozi preveva močno poudarjena ekonomska logika preživetja. Vsebinska obravnava determinant, ki so vplivale na razvoj demografske strukture in procesov, imajo izrazito sistemski značaj. To seveda pomeni, da je skoraj nemogoče kvalitativno kategorizirati posamezne determinante in jih umestiti v vrednostne lestvice. Po drugi strani pa je brez celostne obravnave vseh omenjenih determinant v enakopravnem sistemu, skoraj nemogoče dobiti pravi, kritičen vpogled v demografsko telo. Končna prebivalstvena slika Beneške Slovenije in njeno razumevanje pa seveda pomeni tudi to, da lahko pravočasno napovemo razvoj procesov v prihodnosti. Nova strukturizacija evropskega prostora bo namreč takim demografskim mejnikom, kot je Beneška Slovenija ponujala kaj več kot razumevanje do preteklega patosa.