SLOVENSKA MISIJONARKA PRI INUITIH

IZVLEČEK
Članek izhaja iz pred kratkim zaključene raziskave - podoktorskega projekta - z naslovom Sodobni (slovenski) misijonar kot izseljenec. Ta skuša predstaviti in opisati misijonarja predvsem kot posameznika, nosilca določene kulture, ki se v svoji sicer prostovoljni poziciji znajde v svojevrstnem kulturnem precepu. Kot vsakdo je sprva deležen kulturnega šoka, nato pa je postavljen pred za "izseljenca" izrazito atipično nalogo: kot nosilec določenega poslanstva je dolžan ohranjati lastno kulturno identiteto in oznanjati svoje "sporočilo". To pa - kar je pri zadevi najbolj zanimivo in paradoksalno - najlažje doseže z veliko mero empatije in adaptacije v domači kulturi, ki neizbežno naredi nanj bolj ali manj močan vtis in s tem vpliva na njegovo osebno identiteto.

Članek ob tem ugotavlja, da pravila asimilacije, ki veljajo v tako rekoč vseh drugih migracijskih situacijah, v tem primeru v največji meri ne štejejo, predvsem zaradi samega vzroka (začasne, velikokrat pa tudi permanentne) izselitve iz domače misijonarjeve kulture.

Raziskava prinaša nekaj zanimivih opažanj in izsledkov. Tako na primer povzema, da so slovenski misijonarji v praktično vseh kulturah, v katerih se pojavljajo, znani kot odprti, tako za jezike kot za navade domačinov, do njih imajo neposreden, "partnerski" odnos. Sami zaključujejo, da gre v tem smislu pri misijonarjih očitno za razliko med pripadniki nekdanjih kolonialnih velesil in pripadniki majhnega (slovenskega) naroda, ki je bil v vsej svoji zgodovini prisiljen sprejemati zunanje vplive in se prilagajati.

Avtor, ki se je v preteklosti bolj ali manj bežno že srečal z nekaterimi slovenskimi misijonarji (Venezuela, Brazilija, Čile, Argentina, Egipt, Bocvana), je v okviru raziskave opravil več polstrukturiranih intervjujev z misijonarji na dopustu, velik del primarnega dokumentarnega gradiva pa predstavljajo osebne izpovedi - pisma, pesmi, odgovori na vprašanja ipd., ki so jih raziskovalcu posredovali misijonarji sami. Pričujoča razprava se podrobneje dotika primera misijonarke s. Dorice Sever, ki deluje med kanadskimi Inuiti v 700-glavem naselju Repulse Bay (od maja dalje pa v "bližnjem" Gjoa Havnu).

Velik del misijonarskega delovanja zavzema organizacijsko, socialno in pedagoško delo, ki v primeru, da domačini misijonarja gledajo samo "prek praznega krožnika", lahko predstavlja "nevarnost" za osnovno poslanstvo: oznanjanje (krščanske, katoliške) vere. V primeru s. Dorice Sever gre za drugačno družbeno-politično okolje, kajti Kanada je ena najbolj socialnih držav na svetu in v tem smislu dokaj močno skrbi tudi za večinoma brezposelne in v majhna umetna naselja ujete Inuite. Stereotip "lačnih zamorčkov" tu ne zamegljuje vprašanj, povezanih z vero in njenim oznanjanjem, kajti domačini so materialno razmeroma dobro "preskrbljeni", ne glede na to, da so pravzaprav popolnoma odvisni od državne pomoči.

Misijonarka se daleč od doma še bolj zaveda svoje slovenske identitete, čeprav je mnenja, da je ta pravzaprav spet v breme samemu verskemu sporočilu, ki ga želi prenašati.

Za razliko od še enega stereotipa o misijonarjih kot spremljevalcih kolonizacije lahko na primeru s. Dorice Sever opazimo, da so (sodobni slovenski) misijonarji pravzaprav izraziti "antiglobalisti", kajti kulturno zmedenim Inuitom ali drugim zapostavljenim ljudstvom skušajo vcepiti samospoštovanje, ljubezen do lastnega jezika, naroda in navad.

Poleg tega svojo pozicijo "učitelja" pogosto prepletajo z izkušnjo "učenca", saj prav v kulturi domačinov iščejo nova spoznanja in dopolnjevanje lastnega duhovnega, kulturnega in intelektualnega védenja ali celo čutenja. S tem je povezano še eno od opažanj, da je namreč takorekoč za vsakega misijonarja ali misijonarko resnično močan šele kulturni šok, ki ga doživi ob vrnitvi v domače okolje.

Članek je obogaten s pismom misijonarke in dopolnilnim intervjujem z njo, opravljenem na samem misijonu v Repulse Bayu.