OSEBNO IN JAVNO V IZSELJENSKI KORESPONDENCI

IZVLEČEK
Od antike so pisma zapisana sporočila, ki so namenjena posameznikom ali več ljudem, intimnemu krogu ali javnosti. To velja tudi za izseljensko korespondenco, ki je postala množična v času sodobnih migracij v 19. in 20. stoletju. Slovensko zgodovinopisje posveča vedno več pozornosti t. i. osebnemu gradivu, med katerim so najbolj številna ravno pisma, ki so si jih izmenovali izseljenci s svojimi rojaki v stari domovini, prijatelji, raznimi društvi, državnimi oblastmi v izseljenskem in priseljenskem prostoru, cerkvenimi inštitucijami, denarnimi zavodi ipd. Zato obravnavam izseljensko krorespondenco (migration letters) v najširšem pomenu besede in ne samo kot izseljenska pisma (emigrant letters), ki so v bistvu le pisma izseljencev naslovnikom v staro domovino. Ameriška sociologija je odkrila to arhivsko gradivo z Williamom Isaacom Thomasom in Florianom Znanieckim, Evropa že nekoliko prej, če omenim samo Danca Karla Larsena, ki so mu sledili mnogi drugi. Danes so znana imena poznavalcev izseljenskih pisem (emigrant letters), kot so Charlotte Erickson, Giorgo Cheda, Wolfgang Helbich, Ulrike Sommer, Samuel L. Baily in Franco Ramella, Antonius Holtmann in vrste drugih. V zadnjih letih je bil narejen premik glede raziskovanja slovenske izseljenske korespondence, če omenim samo imena John A. Arnez, Henry Christian, Jerneja Petrič, Darko Friš, Aleksej Kalc, Marjan Drnovšek...

Vprašanje odnosa med osebnim in javnim v izseljenski korespondenci ni samo vprašanje odnosa med objavljenimi, npr. v časopisju, in zasebnimi pismi. Gre za različne namene piscev pisem in stike z različnimi naslovniki, kar je krojilo tudi vsebino pisem. Zato podrobneje obravnavam t. i. družinska pisma, ki so bila namenjena le očem bližnjih, in mnoga med njimi, ki so prišla v javnost z njihovim javnim branjem ali objavo v časopisju. Mnoga pisma družini so zaradi svoje vsebine kar težila k njihovi objavi, zlasti iz pionirskih časov naseljevanja v Združenih državah Amerike, saj so vsebovala veliko informacij o poti prek Atlantika, naselitvi sami in življenju v novem okolju. Vedno več je bilo pisem, ki so jih izseljenci naslavljali na časopisna uredništva (javna oz. odprta pisma). V zvezi z dopisovanjem izseljencev s posvetnimi in cerkvenimi oblastmi in društvi so izpostavljena in analizirana t. i. prosilna pisma (npr. prošnja za pomoč na državni urad v primeru statusnih težav...), denarna in zapuščinska pisma, pisma podpore za pridobitev vize, pisma izseljenskim društvom in izseljenskim organizacijam v stari domovini in pisma med izseljenskimi pisarnami in bodočimi izseljenci. Posebno področje predstavljajo javna in manj javna pisma, med katere so uvrščena vabilna pisma, npr. za priselitev v Ameriko, misijonarska pisma, objavljena informativna pisma, npr. o življenju v novem okolju, objavljena svarilna pisna, npr. pred izseljevanjem v nova okolja, npr. v Brazilijo konec 19. stoletja, svetovalna pisma, npr. o gospodarskem stanju v novem okolju, cerkvena pastirska pisma, podporna pisma, npr. v vzpodbudo izseljencem glede ohranjanja narodne identitete, potopisna pisma in t. i. zamolčana pisma, ki so bila, npr. v času komunistične Jugoslavije zaplenjena ali so po skrivnih kanalih prihajala v državo. V prilogi je objavljenij 12 pisem, ki ponazarjajo različne tipe sebnih in javnih pisem.

Neizmerna je paleta odnosov med osebnim in javnim v izseljenski korespondenci, zlasti še, če prestopimo prag zgolj klasične korespondence oziroma dopisovanja med posamezniki in se ozremo po raznih kategorijah pisemskih stikov, ki so se odvijali med izseljenci in staro domovino v zadnjih dveh stoletjih. Lahko si predstavljamo pričakovanja in strahove posameznika zaradi pisma, ki je prišlo ali ga ni bilo, kljub njihovi manjši ohranjenosti lahko spoznamo glavne poteze osebnih oziroma intimnih na eni in uradnih pisem na drugi strani, lahko razumemo radovednost ljudi glede njihove vsebine, ki je privedla do njihovega širokega objavljanja v medijih, nikakor pa ne moremo razumeti, da je odnos do tega gradiva bil in še vedno je nasproten vsem pričakovanjem glede na njihovo vrednost za posameznika in pomen za poznavanje najbolj osebnih in hkrati javnih dogajanj pri Slovencih, ki ga na kratko označujemo s pojmom izseljenstvo. Izseljenstvo ne predstavljajo samo organizacije, društva, ohranjanje slovenske istovetnosti v tujini, problematika asimilacije, stiki s staro domovino ipd., ampak zlasti ljudje, izseljenci in njihovi potomci in vsi ostali bližnji in daljni, ki so ostali v stari domovini. In ti so zlasti doživljali svoje in samo njim doživete zgodbe, ki so se, če so se, ohranile le v tistih zapisih, ki jih običajno najdemo v pismih. Zato nam morajo pisma vzbujati večjo radovednost, kot jim jo navadno posvečamo. Zakaj odkrivajo nam tudi tiste posameznike, ki niso predstavljali tistega dela ledene gore, ki gleda iznad morske gladine, ampak so sestavljali večji in globlji del pod njo, o katerem najmanj vemo. O njih nam odkrivajo življenjske usode le pisma, če so ohranjena. Žal jih je med Slovenci bolj malo in na srečo so imela glasila v času največjega izseljevanja v avstrijski dobi, manj kasneje in še najmanj v času zadnjega ekonomskega vala v socialističnem obdobju, toliko posluha, da so pisma objavljali, bežna brskanja po antikvariatih in na bolšjakih pa nam odkrivajo drobce osebnih korespondenc, ki nam odkrivajo fragmente, iz katerih le slutimo bogastvo v primeru, če bi se ohranile v celoti.