20 / 2004
Irena Avsenik Nabergoj

IVAN CANKAR MED DOMOVINO IN TUJINO



IZVLEČEK
Ko sledimo Cankarjevi umetnosti v treh njegovih ustvarjalnih obdobjih, od preddunajske dobe (1891/1892–1899) prek dunajskih let (1899–1909) do zadnje, ljubljanske dobe (1909-1918), ugotavljamo, da je prav obdobje njegovega bivanja v tujini pisatelja še najbolj zaznamovalo. V številnih »dunajskih delih« je čutiti njegovo prizadetost zaradi izkoreninjenosti iz domovine, povezano s hudo kritiko njenega duhovnega in kulturnega stanja ter moralne razkrojenosti.

Vzrokov za njegov odhod na Dunaj je bilo več, med poglavitnimi so bili »izguba doma« po materini smrti (1897), negativen sprejem njegove prve pesniške zbirke Erotika (1899), želja po študiju in tesnejšem stiku z moderno evropsko literaturo ter razočaranje nad slovensko kulturo, ki še ni dovolj zrela za resnično umetnost. Resnično umetnost pa je Cankar razumel kot umetnost, ki ima etične cilje in v nepravičnem svetu brezkompromisno išče neko globljo resnico. Le umetnost, naravnana k presežnemu, lahko šibkemu človeku pomaga v njegovem iskanju odrešenja od neizogibne krivde in zla, v pomirjanju protislovij njegove nemirne človeške narave ter hkrati osmišlja njegovo trpljenje z vero v večno kraljevanje Resnice in Lepote v onstranstvu.

V Cankarjevih delih iz dunajskega obdobja, ki govorijo o domovini in o pisateljevem odnosu do nje, ugotavljamo pisateljevo olajšanje, ker na tujem lahko neodvisno in neobremenjeno ustvarja moderno literaturo po evropskem vzoru, po drugi strani pa nekakšen pasiven protest proti domovini, ki ga ni priznala, in njeni dvojni morali. Prav tesnoba tujine, občutja izločenosti, nepotrebnosti, izkoreninjenosti, odtujenosti, samozavračanja, trpljenja ter hrepenenja in domotožja vplivajo, da Cankar v dunajskih letih ustvari večino svojih najboljših in najglobljih del. Prek močno psihološko obarvanih tretjeosebnih pripovedi, romanov in dram pogosto razkriva svojo lastno odtujenost sredi sveta, iz katerega ne more ubežati, ter svojo šibkost skuša premagovati z duhovnostjo. Ponavljanje šentflorjanskega motiva v dunajskih letih, v katerem Cankar nastopa kot izgnani umetnik na tujem, ki hrepeni po domovini, četudi se zaveda njene dvojne morale, priča o pisateljevi prizadetosti zaradi občutja nesprejetosti; pogost cinizem, ki ga vsebuje njegova moralna kritika, pa skriva njegov ranjeni idealizem. Ker se Cankar v družbi ne more uveljaviti, se pogosto zateka v kljubovanje, zanikanje in zagrenjeno trganje samega sebe. Osebna zagrenjenost pa se pri njem ne spreminja v sovraštvo do človeka in človeške civilizacije, temveč razkriva pisateljevo globoko človeško ranjenost. Številne Cankarjeve pripovedi in drame dunajskih let z avtobiografskimi miselnimi prvinami tako prinašajo lik idealističnega izobraženca ali umetnika, ki se ne mara prilagajati uradno oznanjanim obrazcem in vzorom, temveč hoče svoje življenje uravnavati po svojih idealih. Vseeno pa v tujini Cankar večkrat zapiše, da ne sovraži tiste domovine, ki jo je obtoževal, da ga je zavrgla in oblatila, temveč jo ljubi.

Že kmalu po prihodu v revno delavsko predmestje dunajske prestolnice Ottakring pisatelj spozna, da Dunaj zanj ni »obljubljena dežela« in da bo v njej vselej le tujec. Njegova temna občutja ob spoznanju o neuresničljivosti visokih mladostnih umetniških zamisli in o gluhosti sveta zanj in za njegova umetniška prizadevanja še poglablja samota ter jih včasih stopnjuje vse do misli na smrt. Iz skrajne eksistencialne stiske se Cankar končno reši z duhovnostjo, ki ga tudi privede v domovino. Po vrnitvi v domovino Cankar napiše mnogo avtobiografskih izpovednih del. Izkušnja tujine jih zaznamuje v smeri vse večje religioznosti in iskanja sprave s seboj, svojo mrtvo materjo, sočlovekom v stiski vojnega časa, z domovino in z Bogom.