MULTIKULTURALIZEM IN GLOBALIZACIJA: KOMENTAR

IZVLEČEK
Globalni doseg kapitala, znanosti, tehnologije, informacij, idej, političnega in socialnega aktivizma ter drugih dejavnosti je sprožil nekaj globalnih procesov tudi na področju kulture. Med njimi so globalizacija dominantnih kultur in jezikov, mednarodni prodor doslej manj znanih kultur, predvsem pa globalizacija načel kulturne enakopravnosti. Ker pa je znano, da so bili zametki svetovnih povezav na najrazličnejših področjih dejavnosti vzpostavljeni že pred stoletji, se humanisti in družboslovci večinoma nagibajo k mnenju, da sedanjim oblikam tega trajnega procesa pripisujemo večji pomen in bolj dramatične posledice, kot pa jih kažejo rezultati raziskav. Kljub temu je očitno, da moderna komunikacijska tehnologija vse bolj razblinja časovne, prostorske in jezikovne pregrade, s tem pa tudi ideološke in kulturne. Glede na dejstvo, da samo 2 % uporabnikov interneta pripadata najrevnejšim 20 % svetovnega prebivalstva, kar 93,3 % uporabnikov pa najbogatejšim 20 % vseh ljudi, je razumljivo, da trdovratnih socialnih pregrad ta proces doslej še ni mogel učinkovito omajati. Vsekakor pa tudi za to ponuja vrsto posrednih možnosti, saj omogoča hitro nastajanje in širjenje debatnih, iniciativnih in akcijskih omrežij, ki so posvečena prav temu vprašanju.

Posledice globalne medkulturne prehodnosti se kažejo praktično na vseh področjih zasebnega in javnega življenja; v manjšem obsegu, kot smo lahko tu prebrali, celo na nivoju spreminjajočih se družinskih vzorcev. Zato so avtorji tega tematskega sklopa osvetlili različne vidike sodobne multikulturne realnosti, od potrebe po jezikovni prehodnosti, ki lahko bistveno prispeva k obvladovanju medetničnih konfliktov, do zaščite jezikovne raznolikosti in ohranjevanja narodne identitete in končno do otipljivih predlogov za uspešnejšo svetovno promocijo zamisli o razvoju in uveljavitvi multikulturne mirovne kulture. A bolj ko poskušamo obravnavati vprašanja rasne in etnične, verske in kulturne enakopravnosti ločeno od vprašanj koncentracije kapitala v korist svetovne finančne elite, bolj zapletene in nedosegljive se zdijo rešitve. Verjetno bi bilo odveč dokazovati, da kultura s šibko ekonomsko osnovo ne more imeti enakih izgledov kot kultura z močno ekonomsko osnovo. Rasna, etnična, verska in kulturna enakopravnost ne morejo biti v interesu tistega 6-odstotnega deleža svetovnega prebivalstva, ki ima v lasti 59 % vseh svetovnih dobrin in ki želi ohraniti ali povečati sedanjo stopnjo socialne neenakosti. Rasizem, ksenofobija, kulturna in verska diskriminacija so oblike nasilja v obrambo nepravične koncentracije lastnine, porušenega globalnega ravnovesja v uživanju naravnih virov in rezultatov dela. Zato je diskusija bodisi o teh oblikah nasilja ali o onih, ki se porajajo v reakciji nanje, vsakokrat, ko poteka mimo obravnave svetovnega socialno-ekonomskega režima, jalova.

Vrednost lastnine treh najbogatejših posameznikov na svetu presega vrednost bruto domačega proizvoda 48 najrevnejših držav. V Srednji in Južni Afriki ter Južni Aziji je delež prebivalcev, ki razpolagajo z manj kot enim dolarjem dnevno, le nekaj manjši od polovice tamkajšnjega prebivalstva, v nekaterih deželah pa celo presega 60 %. Mnogi ekonomisti in družboslovci nasploh imenujejo neoliberalna načela nove ekonomije, ki so privedla do takšnega stanja, gospodarski kanibalizem. Kadarkoli doslej je dekadenca človeških in družbenih vrednot dosegla kritično stopnjo, so nastopile korenite spremembe. Zdi se, da se svet prav zdaj bliža takšni kritični stopnji. V Vzhodni Evropi in Srednji Aziji je v obdobju 1987–1998 (predvsem po razpadu socializma) število prebivalcev, ki razpolagajo z manj kot enim dolarjem dnevno, poskočilo z enega milijona na 28 milijonov ljudi. Prav te spremembe pa so omogočile še bolj pospešeno poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi, saj so se ljudje iz osiromašenih predelov prisiljeni množično izseljevati v države, ki so jih voljne sprejeti kot najbolj podcenjeno delovno silo, hkrati pa so njihove revne domovine prisiljene odpirati vrata tujim investitorjem, ki lahko v teh deželah s pomočjo najcenejše lokalne delovne sile poslujejo z večjim dobičkom kot doma. Z vzpostavitvijo gospodarskega ravnovesja v svetu bi bili vzpostavljeni tudi socialna in kulturna enakopravnost, ekonomskih mednarodnih migracij bi bilo bistveno manj, migranti ne bi več tvorili skrajnih družbenih slojev in njihova nacionalna ali verska pripadnost nikomur več ne bi vzbujala občutka ogroženosti.

Vse več mladih ljudi se zaveda, da doktrina, ki postavlja tekmovalnost, zmago, uspeh in dobiček nad vse druge vrednote in ki je razdelila ljudi, narode in države na razvite in nerazvite, uspešne in neuspešne, močne in šibke, vladajoče in uklonjene, zmagovalce in poražence, ni edina možnost. S porajanjem globalne pripadnosti postajajo nacionalnost, vera in kultura vse bolj vključujoče in vse manj izključujoče prvine človekove identitete. Z drugimi besedami, s tabo se lahko istovetim prav zato, ker čutim močno narodno, jezikovno, versko ali kakršnokoli drugo pripadnost, tako kot jo čutiš ti. Prav to naju združuje, ne pa ločuje. Barva kože zato že marsikje postaja toliko sporna kot barva las, materin jezik ali vera pa toliko kot barva glasu. Odnos do družine, do izkrivljenih meril socialne enakopravnosti, do okolja in zdravja ponekod že postajajo pomembnejši dejavniki človekove identitete kot tisti, ki so doslej služili za lažno utemeljevanje militaristične ideologije in maskiranje njenega dejanskega ozadja. S tem pa se počasi, vendar korenito spreminjajo tudi kriteriji pomena, smisla in kakovosti življenja.

Ob vseh razdorih, ki jih prinaša to, kar danes imenujemo globalizacija, nam prav ta proces prinaša tudi vse jasnejši izhod iz njih. Postopoma nastajajo obrisi nove samopodobe človeštva in novega pojmovanja človekovih pravic in enakopravnosti. Zanašajoč se na odrešilno pomoč naše človeške narave, ki nas vodi, da v kritičnih trenutkih vendarle damo prednost svojemu skupnemu preživetju, s tem da se dejavneje vključimo v reševanje vprašanj, ki bodo odločala o tem, ali bomo preživeli to že kar predolgo obdobje svoje globalne adolescence in samouničevalne socialne nezrelosti, sem prepričana, da opcija, ki jo ponujajo prispevki tega tematskega sklopa, navsezadnje pač mora prevladati.

Janja Žitnik je doktorica literarnih znanosti, zaposlena kot znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Težišče njenih raziskav v zadnjem času je na pripravljalnem delu za umeščanje književnega ustvarjanja slovenskih izseljencev in priseljencev v Sloveniji v širši kontekst medkulturnih odnosov znotraj posamezne države priseljevanja.