PRISELJENEC JE MRTEV, NAJ ŽIVI PRISELJENEC: VZHODNOEVROPSKI TRANSMIGRANT V SODOBNI AMERIŠKI KNJIŽEVNOSTI

IZVLEČEK
Svetovne razmere po koncu hladne vojne so omogočile nastanek novega tipa literarnega lika, in sicer takšnega, ki združuje »svetovljanskega popotnika« z »lokalnim domačinom« (James Clifford). Potencialna možnost za konflikt, ki je prej v t. i. emigrantskem leposlovju predstavljala zaščitni znak te dvojnosti, ne vodi več neizogibno v »priseljensko krizo«. Članek obravnava tri romane avtorjev, ki so se priselili v ZDA iz nekdanjih evropskih socialističnih dežel in se odločili, da bodo osvetlili proces izseljenstva z uvedbo novega literarnega lika – transmigranta. V svojih romanih razvijajo novo, pozitivno razumevanje migracij in koncepta večdomovinskosti. Romani Nowhere Man Aleksandra Hemona, The Russian Debutante's Handbook Garyja Shteyngarta in Gimme the Money Ive Pekarkove odražajo novi položaj subjekta v svetu, s čimer na novo definirajo koncept svetovljanstva, ki je sicer že tradicionalno povezan z zdomskim leposlovjem.

Izraz transmigrant ima svoj izvor v sociološki znanosti. Sociologi, kot so Nina Glick-Schiller, Linda Basch, Christina Blanc-Szanton, Ludger Pries in Ulrich Beck, priznavajo v okviru izseljenskih študij – vzporedno s tradicionalnimi kategorijami priseljenca, izseljenca in migranta – obstoj novega tipa migranta, in sicer transmigranta. Ta se od prejšnjih tipov razlikuje po tem, da na produktiven način združuje in pridobiva iz več domovin, namreč iz dežele (ali dežel) sprejetja (consent) in dežele porekla (descent) (Werner Sollors). S tem ko migranti aktivno sodelujejo v socialnem, kulturnem in političnem življenju obeh dežel, postavljajo vprašanje izseljenstva v pozitivno luč. Enake spremembe zasledimo v sodobni književnosti. Članek obravnava lik transmigranta, ki biva v nekdanji socialistični deželi v Evropi in hkrati v ZDA. Glavne spremembe v oblikovanju protagonista v okviru sodobne postsocialistične izseljenske književnosti glede na prejšnjo priseljensko in emigrantsko literaturo (zlasti tisto, ki je nastala v času množičnega priseljevanja in hladne vojne), ki so pripeljale do uvedbe lika transmigranta, so naslednje:

1. združitev »prejšnje identitete« z »novo identiteto«;

2. individualiziranje priseljenskega subjekta;

3. uvedba koncepta kontinuiranega prihoda namesto tradicionalnega koncepta začetnega in vseobsegajočega prihoda;

4. dopuščanje fragmentarne in nelogične govorice kot rezultat dvojezičnosti;

5. priznavanje protislovja v različnih sferah priseljenskega življenja.

Ti pisatelji ustvarjajo mehanizem, ki bo uporaben za prihodnje avtorje, saj bo naš »vek migracij« (Stephen Castles / Mark Miller) zagotovo prinesel še več medkulturnih gibanj in medetničnih umestitev. Uvedba termina transmigrant v literarne študije omogoča kritikom in znanstvenikom, da se odzivajo na spreminjajoči se izseljenski zemljevid in v svojih študijah ustrezno artikulirajo zavest o novih razmerjih.

Sladja Blazan, magistra literarnih znanosti, je doktorandka na Oddelku za angleške in ameriške študije Humboldtove univerze v Berlinu. Trenutno zaključuje disertacijo o »Ameriškem priseljenskem leposlovju v postsocialističnem kontekstu«, je raziskovalna štipendistka na Univerzi New York in predava na Humboldtovi univerzi. Njena zadnja pomembnejša objava je »Revision of Exile in Contemporary Slavic Writing in the USA«, v: Cultural Exchanges Between Central/Eastern Europe and America, Frankfurt am Main: ZENAF, 2003.