OHRANJANJE ETNIČNE IDENTITETE MED SLOVENSKIMI IZSELJENCI V DOBI GLOBALIZACIJE

IZVLEČEK
Slovensko etnično ozemlje je v zadnjih dveh stoletjih utrpelo visoko stopnjo izseljevanja. Kot ekonomski emigranti so se Slovenci izseljevali zlasti v ZDA, v prvi polovici 19. stoletja tudi v Argentino, Brazilijo, Egipt, Belgijo in nekatere druge razvite evropske države. Sredi dvajsetih let se je veliko število Slovencev iz regije, ki je bila tedaj pod italijansko oblastjo, umaknilo pred naraščajočim fašističnim pritiskom, večinoma v Argentino. Po drugi svetovni vojni je prišlo do pomembnega vala političnih beguncev, ki so se zaradi prevlade komunizma v domovini izselili zlasti v Argentino, ZDA, Kanado in Avstralijo. V različnih obdobjih od šestdesetih do osemdesetih let pa je precejšnje število značilnih ekonomskih izseljencev odšlo v Nemčijo, Švedsko, Švico, Francijo, Belgijo in še nekatere druge dežele. Ocenjujejo, da se je v bližnji preteklosti izselilo s slovenskega etničnega ozemlja skoraj 500.000 Slovencev, kar predstavlja »peto četrtino« današnjih dveh milijonov Slovencev, živečih v Sloveniji.

V prizadevanju, da bi ohranili svojo izvorno etnično identiteto, so slovenski izseljenci ustanovili na stotine etničnih društev in združenj. Sčasoma so pripadniki prvih izseljenskih generacij preminili, medtem ko se druga, tretja in že četrta generacija trudijo, da bi še naprej gojili čim tesnejše vezi s svojimi narodnimi koreninami in stike z domovino svojih prednikov.

Raven ohranjenosti njihovih etničnih korenin je bila odvisna od različnih multikulturnih politik v posameznih deželah priseljevanja, pa tudi od odnosa slovenske (jugoslovanske) politične ureditve do njih. Po razglasitvi slovenske neodvisnosti in mednarodnem priznanju Republike Slovenije se je slovenska identiteta v diaspori bistveno okrepila. Mnogi od tistih, ki so se prej težko istovetili z Jugoslavijo (kot centralistično mnogoetnično državo), so se v tem času začeli istovetiti s Slovenijo. Nenadoma se je pojavila cela vrsta novih izseljenskih društev, število izseljenskih obiskov v Sloveniji je poskočilo ipd. Na drugi strani pa je tudi Republika Slovenija uvedla novo politiko do izseljencev. Za Slovence po svetu je bilo ustanovljeno posebno ministrstvo, ki se je pozneje preoblikovalo v urad, s tem pa so se začeli izvajati tudi novi sistematični modeli financiranja in drugih oblik podpore Slovencem v diaspori.

Globalizacija sama po sebi ne ogroža narodne identitete Slovencev po svetu. Kot proces moderne tehnologije je olajšala stike in s tem izboljšala odnos med Slovenijo in rojaki v izseljenstvu, kar postaja vse bolj očitno v zadnjih letih. Slovenske izseljenske organizacije, društva in posamezniki uporabljajo medmrežje kot najprikladnejše sredstvo za premagovanje dveh bistvenih dejavnikov, ki sta jih do nedavnega ločevala od matične domovine: razdalje in – pri mlajših generacijah – jezika. Kaže, da lahko hitrost in globalni doseg sodobne komunikacije dovolj uspešno nadomestita fizični stik. Jezikovna asimilacija in posledična jezikovna pregrada med izseljenci in njihovimi sorodniki v Sloveniji postajata vse manj problematični, razen tega pa doba globalizacije prinaša podobne vrednote in komunikacijske kode vsem mladostnikom po svetu.

Zvone Žigon je doktor politologije, zaposlen kot svetovalec vlade na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije. Kot znanstveni sodelavec j e v dopolnilnem delovnem razmerju na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.