"DOMOVINA JE TU IN DOMOVINA JE TAM" RAZISKAVA MED PRIMORSKIMI IZSELJENCI O NJIHOVI VRNITVI V SLOVENIJO

IZVLEČEK
Enajst povratnikov iz slovenske Primorske predstavlja le majhen delež ljudi, ki so se po vojni izselili iz Slovenije in se kasneje tudi vrnili. Kljub temu, da so predstavljene življenjske zgodbe med seboj raznolike, jih povezuje skupaj enotna usoda življenja v “dveh domovinah”.

Od izseljenih Slovencev se vračajo nazaj v domovino predvsem starejši ljudje, ki bi radi preživeli jesen svojega življenja v domačem kraju in med domačimi ljudmi. Ponovno vključevanje v slovensko družbo ni lahko. Ljudje, ki po izselitvi iz domovine z njo niso ohranjali stikov, občutijo po vrnitvi domov odtujenost, saj ne najdejo več tistega, kar so zapustili. V teh primerih morajo začeti povratniki novo življenje, česar pa mnogi niso več sposobni. Nemalo ljudi in celo družin se je vrnilo v domovino, a so se kmalu razočarani vrnili nazaj, saj spremembam in novim razmeram niso bili kos. Le redki so vztrajali in si v Sloveniji ponovno ustvarili novo življenje.

Povratniki so se odločili za vrnitev v domovino na podlagi predhodnih informacij, ki so jim jih posredovali sorodniki iz domovine ali znanci iz tujine, večina pa jo je pred dokončno vrnitvijo tudi obiskala. Spremembe in napredek v razvoju Slovenije so jih dodatno prepričale, da so se vrnili. Kljub vsemu jih je čakalo po vrnitvi marsikatero presenečenje, saj so se šele v vsakdanjem življenju videli razlike med družbenim sistemom, ki so se ga navadili v tujini in sistemom, s katerim so se morali soočiti doma.

Ali se slovenski izseljenci tudi danes vračajo nazaj v domovino? Situacija se v primerjavi z obdobjem pred letom 1991 ni bistveno spremenila. Življenjski pogoji v Sloveniji so se sicer izboljšali, vendar je potrebno potencialnim povratnikom ponuditi nekoliko več, kot le ugodne življenjske razmere, kakršne imajo v večini primerov že v deželi svojega trenutnega bivanja. Od njih je namreč nesmiselno pričakovati, da se bodo vrnili v domovino le zaradi domotožja. Lahko bi se strinjala z Marino Lukšič-Hacin, ki pravi, da k tako majhnemu deležu slovenskih povratnikov vsekakor prispeva tudi dejstvo, “da vsa leta ni zaslediti aktivne državne politike, ki bi dejansko spodbujala povratništvo. To velja za vse različice izseljevanja in povratništva, vključno z begom možganov” (2002, 189).

V zadnjem času se zaradi ekonomske krize v Argentini mnogi potomci argentinskih Slovencev vračajo v domovino. Vendar v teh primerih “vrnitve” ne moremo govoriti o povratništvu, temveč zgolj o priseljevanju. Ljudje, ki se priseljujejo, so večinoma potomci slovenskih izseljencev, ki so v okviru slovenske skupnosti v Argentini ohranili zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu.

Za zaključek bi dodala zanimivo misel Marine Lukšič–Hacin (2002, 189-190), ki se sprašuje, če je sploh smiselno razmišljanje o spodbujevanju povratništva, glede na smer globalnega razvoja današnjega sveta. Po njenem mnenju je “star način razmišljanja o povratnikih povozil čas”, zato bi bilo primernejše razmišljati o vključevanju Slovencev po svetu v pomembnejše družboslovne, humanistične, naravoslovne in gospodarske projekte s pomočjo sodobne tehnologije.