SLOVENSKA EMIGRACIJA V ARGENTINI MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA

IZVLEČEK
Argentina je ena od priseljenskih držav, ki je sprejela več milijonov migrantov iz Evrope. Od konca 19. stoletja naprej je bila zaradi rodovitne zemlje, primerne za pridelavo žit in vzrejo govedi za izvoz, ekonomsko obetavna država. Zaradi pomanjkanja delovne sile in z namenom poselitve velikih praznih območjij v notranjosti dežele, je več zaporednih argentinskih vlad spodbujalo priseljevanje. Medtem ko je bilo argentinsko gospodarstvo v vzponu, je slovensko prebivalstvo trpelo politične in gospodarske posledice prve svetovne vojne. Iskanje boljšega življenja je tako bilo posledica političnih pritiskov, hude revščine in socialne marginalnosti. Največji dotok priseljencev v Argentino je zabeležen v letih med 1923 in 1928. Po tem je število priseljencev upadalo zaradi svetovne gospodarske krize in posledične množične brezposelnosti, ki je zaustavila migracijske tokove.

Proces integracije v argentinsko družbo je bil zelo težak. Neznan jezik, drugačni običaji in neizogibna potreba po ponovnem začetku iz nič, so bila bremena, ki so z veliko težo pritiskala na življenja prišlekov. Čeprav je večina Slovencev izvirala iz ruralnih okolij, so se največ naseljevali v Buenos Airesu, ki je bil, zaradi velikih možnosti za zaposlitev, pravi magnet za nove priseljence.

Da so v prvi fazi integracije v argentinsko družbo laže premagali težave, ki so izhajale iz okoljskih in družbenih razlik, je bilo izjemnega pomena, da so imeli člani skupnosti možnost ohranjanja medsebojnega prijateljstva in solidarnosti – v obliki kulturnih društev in društev vzajemne pomoči. V bistvu so bile to družabne organizacije, ki so prirejale slavja in športne dogodke, kar vse je pripomoglo k utrjevanju vezi med izseljenci, poleg tega pa so nudile članom skupnosti pomoč, kadar so jo potrebovali. Društva so omogočila ohranitev enotnosti in kohezije med prebivalci slovenskega izvora, vzpostavitev socialnih odnosov znotraj skupnosti in s tem ohranitev nekaterih vidikov njihove stare kulturne identitete.

Catalina Banko je doktorica zgodovinskih znanosti, profesorica na Universidad Central de Venezuela, School of Economics (Caracas), Pablo Mouzakis pa projektni asistent pri Ciudad Digital/Data Markets, študent družbene komunikologije na Universidad de Buenos Aires (Argentina).