VLOGA IZSELJENK ZA OHRANJANJE NACIONALNE IDENTITETE V KONTEKSTIH, KI JIH KONSTITUIRAJO PATRIARHALNI ODNOSI IN SPOLNA DIHOTOMIJA
IZVLEČEK
Cilj raziskave, v okviru katere so nastala pričujoča razmišljanja, je oceniti vlogo in pomen, ki ga imajo (so ga imele) ženske v migracijskih kontekstih za ohranjanje izvorne kulture, katere del je tudi nacionalna identiteta, v novem okolju. V dobi nacionalne države nacionalna identiteta in jezik postaneta glavna simbola izvorne kulture. Nemalokrat se slednjo kar zreducira nanju, kar je posebno značilno za politične diskurze, ki so nacionalistično obarvani. Torej se v razpravi ukvarjam s pomenom žensk-izseljenk za ohranjanje nacionalne identitete v okoljih priselitve.
Socializacija je proces, ki je med drugim ključna tudi za vzpostavljanje in ohranjanje etnične/narodne/nacionalne identitete pri posamezniku. Udejanja se preko različnih socializacijskih agensov. Najpomembnejši so predvsem njeni nezavedni vidiki konstituiranja realnosti pri posamezniku. Med najpomembnejše socializatorje sodi družina, ki je v patriarhalnih kontekstih v celoti v domeni žensk. Tako sta pomen in vloga žensk za ohranjanje nacionalne identitete s tega vidika očitna in nesporna. Z vidika ohranjanja izvorne kulture so ženske v izseljenstvu ključne tudi pri vzdrževanju drugih socializatorjev in mehanizmov identifikacije: učenje jezika in posredovanje vedenja o izvorni kulturi (učiteljice), ukvarjanje z mladimi in izdajanje časopisov z mladimi in za mlade, organizacija društvene aktivnosti za otoke in mladino, vzdrževanje ritualov, mitov in simbolov, ki so pomembni za ohranjanje skupinskih identitet...
Poleg opisanega me v prispevku zanima, ali v novem okolju s seboj prinesene patriarhalne vrednote ostanejo nespremenjene, še zlasti, če pride do preselitve v manj patriarhalno okolje. Ženskam je selitev predstavljala možnost, da so se otresle diskriminatornih patriarhalnih spon domačega okolja. To velja zlasti za tiste, ki so prihajale iz tipičnega vaškega okolja v zadnjih desetletjih devetnajstega in prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Večina je v novih okoljih lažje zadihala. Zaživele so bolj samostojno in socialno napredovale. Tako so se spremenili tudi partnerski odnosi. Slednje ne velja za primere prisilnih povojnih selitev, ko so ženske doživele socialno nazadovanje. Specifična situacija se kaže pri mešanih zakonih, kjer se srečamo s t.i. spolno asimetrijo, ki po eni strani predstavlja slabosti, a tudi prednosti za selivke v primerjavi z moškimi selivci. V večini primerov pri mešanih zakonih ženske poskrbijo, da otroci spoznajo izvorno kulturo, se seznanijo (ali naučijo) z jezikom in osvojijo vedenje o svojem poreklu.
Za zaključek naj izpostavim dejstvo, da pri raziskovanju o vlogi in pomenu žensk naletimo na veliko težav zaradi t.i. sindroma skromnosti. Ženske so v patriarhalnih odnosih, ki so prežeti s spolno dihotomijo in v katerih so bile socializirane, ponotranjile tudi spolne stereotipe in predstave o nepomembnosti nekaterih vidikov vsakdanjega življenja (t.i. privatna sfera versus javna), ki so v ženski domeni. Iz tega izvira tudi predstava o nepomembnosti vsega, kar so ženske v svojem življenju naredile. O tistih ženskah, ki so kljub vsemu prodrle v t.i. javno življenje, zgodovina molči ali pa je prišlo do maskulinizacije njihovih dosežkov.