PIRČEVA STROKOVNA, LITERARNA IN DOPISOVALNA SLOVENŠČINA

IZVLEČEK
Misijonar in sadjar Franc Pirc je v slovenščini pisal in objavljal zvrstno različna besedila, zlasti sadjarske priročnike, pesmi in pisma. Iz načina pisanja, oblikovanja besedil in rabe jezikovnih sredstev se vidi, da je želel izobraževati v veri in sadjarstvu, tako v strokovnih besedilih kot v pesmih. Pirčeve pesmi so pravzaprav prozna besedila, oblikovana v verze z ritmom in rimo. V pesmih je uporabljal zlasti besedje, značilno za verska besedila. V sadjarskih delih je zapisal in ohranil strokovno izrazje, uporabljano na Kranjskem. Za sadjarske novosti je nekaj poimenovanj verjetno ustvaril tudi sam: posodovci, pritlikavci. Germanizmov je v njegovih besedilih razmeroma malo. Opaznejša pa je stava glagola na koncu stavka. Pirc tako kot Franc Mihael Paglovec izhaja iz tradicije gorenjske različice knjižnega jezika, vendar je vpliv govorjenega gorenjskega jezika, zlasti zapisovanje vokalne redukcije, pri njem veliko večji. Primerjava med prvo izdajo Kranjskega vrtnarja (1830, 1834) in popravljeno izdajo (1863), ki so jo izdajatelji jezikovno posodobili, pokaže jezikovne tendence 2. polovice 19. stoletja (prestavitev glagola s konca v sredo stavka, čiščenje germanizmov, pomenska ločitev rabe modalnega glagola moči na morati, treba je, moči, raba nereduciranih oblik, zlasti nedoločnika).

Marjate Humar je vodja Sekcije za terminološke slovarje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.