GOSPODARSKE RAZMERE NA KRANJSKEM V PIRČEVEM ČASU

IZVLEČEK
Pirčev čas razumemo kot obdobje predno je odšel v Ameriko, to je v letih 1785 - 1835 in po povratku v domovino v letih 1873 -1880. Na splošno lahko rečemo, da je bila Kranjska ob Pirčevem odhodu ravno toliko še fevdalna, kot je bila ob njegovem povratku že kapitalistična. Na splošno ga lahko označimo kot enega najbolj prelomnih v slovenski zgodovini. Jožef II. je nadaljeval z demontažo fevdalizma, ki jo je začela njegova mati, revolucija 1848. ga je uničila. Slovenski kmet, ki mu je Pirc namenjal toliko pozornosti, je postal svoboden državljan.

V gospodarskem pogledu, zlasti na agrarnem področju je to čas dokončne zmage krompirja, koruze in detelje, ki so vnesli v slovensko kmetijstvo globalne spremembe. Vse bolj napredujoči kapitalizem je uničil avtarktičnost kmetijstva. Kmet res ni več poznal množičnih lakot, zadnja je bila v letih 1816/17, postajal pa je vse bolj odvisen od tržnega gospodarstva. Izgradnja železnice Dunaj - Trst ter njenih odsekov je uničila stoletne vire dodatnih zaslužkov iz neagrarne dejavnosti, ki so bili za slovenski pasivni agrar, življenjskega pomena. Na Gorenjskem je propadlo fužinarstvo. Vse to je vodilo kmečko gospodarstvo v globoko krizo, ki jo je ob množičnem izseljevanju dokaj uspešno reševalo zadružno gibanje.

Dejavnost Franca Pirca je treba ocenjevati v duhu časa in prostora. Izhajati je treba iz fiziokratske gospodarske teorije, ki je bila hrbtenica gospodarskih nazorov Jožefa II. in njegovih svetovalcev. Skrb za donosnejše in uspešnejše kmetijstvo je bila uradna državna gospodarska politika, v katero so se vključile zlasti Kmetijske družbe, ki so tako na teoretičnem kot praktičnem področju pospeševale kmetijstvo. Ker so bili graščaki zaradi socialnih razlik manj uspešni pri tem delu, so bili toliko pomembnejši duhovniki, ki so lažje in pogosteje in nenazadnje tudi z avtoriteto Cerkve izvajali modernizacijo podeželja. Franc Pirc je potemtakem le edn izmed razmeroma velike skupine slovenskih duhovnikov, med katerimi pa so se poleg njega vtisnili v slovenski zgodovinski spomin še Josip Vrtovec in Janez zalokar. Značilno za njih je, da niso bili zgolj praktiki, ampak tudi pisci pomembnih agrarnoteoretičnih knjig. Posebnsot Franca Pirca je v tem, da je slovenske gospodarsko-socialne izkušnje kot misionar skušal prenesti tudi med amriške Indijance. V tem pogledu je predstavljal pomembno dopolnilo praksi misionarja Friderika Barage, ki je tudi na podlagi izkušenj iz domovine, gradil splošni civilizacijski razvoj Indijancev predvsem na jezikovnem področju.