"Mali" prispevek k vprašanjem "povratništva": življenski pripovedi migrantov povratnikov iz Beneške Slovenije - potovanji brez vrnitve?

IZVLEČEK
Besedilo si zastavi dva, ne preveč ambiciozna cilja.

S pomočjo analize konkretnih migracijskih situacij in kontekstov izraženih v življenjskih pripovedih dveh mednarodnih migrantov povratnikov iz (Nadiške) Beneške Slovenije (zahodni rob slovenskega etničnega ozemlja na severovzhodu Italije) poskuša odgovoriti ali bolje osvetliti vprašanje, koliko je fizični premik (vrnitev) tudi družbeni premik (vrnitev). Zdi se, da besedilo pri tem početju ne sicira in ne analizira preveč podrobno življenjskih pripovedi, ampak to raje prepušča interpretaciji bralcev.

Poleg iskanja odgovorov na omenjeno vprašanje je besedilo (tudi ali predvsem) pristen in »enkraten« »dokument« povojne zgodovine (re)migracijskih procesov, kapitalističnega razvoja, družbenega izključevanja idr., tako Beneške Slovenije kot »kapitalistične« Evrope. Migrantstvo [migrancy], kot skupek migrantovih subjektivnosti oblikovanih skozi njihove izkušnje številčnih in nasprotujočih krajev, ima, kot pravi geografinja Lawsonova (2000, 186) analitično moč. Pripovedi migrantov o nasprotujočih si izkušnjah migracije in drugih soodvisnih pojavov ter procesov v toku migracije imajo teoretsko moč, ki presega enkratnost posameznih pripovedi oziroma zgodb. Ambivalentnost pripovedi postavi na površje protislovnosti migracije, kapitalističnega razvoja, neenakosti in izključevanja itd., o čemer lahko govorijo le tisti z obrobja.

Ob tem se besedilo dotakne tudi metode, saj je ta tesno povezana s cilji besedila.

Namreč, migracijo moramo razumeti kot dejanje v času in vzrokov zanjo ne smemo iskati samo med tistimi, ki se kažejo kot neposredno pomembni oziroma odločujoči za njeno vzpostavitev (na primer kot rezultat odločanja med prednostmi in slabostmi določenih krajev). Tudi ti vzroki so namreč nekako povezani z migrantovo preteklostjo in prihodnostjo. Vzroke za migracijo je treba razumeti kot del celotnega migrantovega življenja - migrantove biografije. Zato besedilo predstavi tudi velik del migrantovih biografij, ki se »neposredno« ne dotikajo samega dejanja povratka v »izvorni« kraj. Dejanje vrnitve namreč ne moremo dodobra spoznati, če nimamo vpogleda tudi v motiv(e) prvotnega odhoda, »socialno sliko« posameznika v družbi »gostiteljici«, »izvorni« družbi in še marsičesa zamolčanega. Tako je recimo Mario na vprašanje, zakaj so se vrnili, odgovoril, da zato ker je hčerka bila pred vstopom v osnovno šolo. Z ženo sta želela, da obiskuje šolo v Italiji. Toda Mariova pripoved o Švici nam pove, da se v državi gostiteljici ni počutil najbolje; motila ga je izključevalnost in superiornost Švicarjev, ki jo opisuje tako na dolgo in široko. In prav tako nam v delu pripovedi, ki se nanaša na izselitev v Švico, pove, da nikoli ni razmišljal za vedno ostati v tej državi.

Ampak bolj kot iskanje vzrokov za preselitev/vrnitev je v besedilu poudarjen sam družbeni kontekst povratka. Kaj ta pomeni? Gre za družbene okoliščine v različnih okoljih, ki so opredeljevale dejanje preselitve/vrnitve. Na tem mestu je jasen pogled v migrantovo biografijo še posebej hvaležen. Luigijeva vrnitev, ki je bila bolj »nepričakovana« in ki se zdi celo vsiljena s strani »pomembnih drugih«, je vsaj za Luigija še danes nekoliko »kontradiktorna«. Namreč vrnil se je v državo, ki se jo je več let namerno izogibal in ki ji je zameril marsikaj. Tako tudi, sicer bolj med vrsticami poudarja, da se ni posebno vživel v »izvorno« okolje: po osemnajstih letih bivanja v Italiji, ima še vedno več znancev v Belgiji, moti ga »italijanska mentaliteta« in nasploh veliko stvari, povezanih s to državo, ki jo ne opisuje z najlepšimi besedami. Belgijo je tudi po vrnitvi velikokrat še obiskal in jo še obišče. In konec koncev se ni nikoli prav zares vrnil: v Belgiji ima danes še sina, edinega potomca, in iz Belgije dobiva pokojnino. Mariova vrnitev pa je na drugi strani pomenila bolj ali manj dokončno slovo, oster rez s Švico. Čeprav se ni vrnil brez »posledic« izseljenskega okolja, Švice ni nikoli vzel za svojo. Sam, brez zunanje vzpodbude, je ure in ure pripovedoval o krivicah, ki je doživljal v tej »nadvse bogati« državi.

Kot lahko opazi še tako hiter (in površen) sprehod skozi besedilo, sta zgodbi različni: Mario poudarja konfrontacijo predvsem z državo in družbo »gostiteljico« (Švico), medtem ko Luigi kaže na »spor« z izvorno državo (Italijo). In tudi povratek ima drugačno družbeno konotacijo. V Mariovem primeru se zdi, da je bil dolgo pričakovan, medtem ko se zdi v Luigijevem primeru, kot da bi bil vsiljen s strani »pomembnih drugih«.

Življenjski pripovedi Maria in Luigija na govorita, da selitve, potovanja niso le »hladna« gibanja skozi prostor, niso le fizični premiki, ki se odražajo v spremembah teritorialne distribucije. Ampak so tudi družbenimi premiki, ki vodijo k izostrenju mejnosti, preoblikovanju kulture, družbe, skupnosti in duhovnosti. Toda niso samo to. So tudi dejanja domišljije, kjer sta dom in cilj potovanja vedno na novo zamišljena in tako za vedno spremenjena. Je tako vrnitev (kakorkoli) mogoča?

Jernej Mlekuž, geograf, etnolog in kulturni antropolog, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.