Duhovni razvoj Berta Pribca, kot se odraža v njegovi poeziji

IZVLEČEK
“Ker velikih literarnih ambicij ne zmorem izpeljati, je zame važna izpoved, vsebina in resnica o sebi in okolju, taka resnica kot jo jaz vidim in občutim. Samo to, kar imam, lahko razdam, da bi si domišljal kaj več, za to nisem imel ne časa ne vneme.” Tako se glasi skromna opazka, ki jo je Bert Pribac podal v razmišljanju o svojem literarnem ustvarjanju z naslovom “Zakaj pišem pesmi” (v: Svobodni razgovori, X/3, 1993, 8.). Kot Pribac sam pojasni, je poezija, ki jo ustvarja, odraz njegovih zaznav, občutij in pogledov na različna vprašanja o svetu in bitjih v njem, kar nam omogoči oblikovanje sorazmerno popolne slike njegovega duhovnega razvoja vse od zgodnje mladosti pa do pozne zrelosti. Mladostno igrivost in lahkotnost prekine prisiljena odločitev, da se odpravi po poti vseh blodnežev, beračev in večnih romarjev tega sveta. Posledično se v poeziji začetnega obdobja njegovega izseljenstva odražata globoka bolečina in beda, ki izhajata iz spoznanja o izgubi doma, prijateljev in vseh najbolj intimnih momentov lastnega bivanja. In ko še zadnje upanje na ustrezno zatočišče pod Južnim križem umre, se pesnik zateče k sanjam, ki mu nudijo tolažbo, saj le v sanjah lahko ponovno občuti atmosfero domačnosti ljubljene Istre, ki pa ni več stvarna Istra njegove mladosti, temveč močno idealizirana mentalna konstrukcija, osnovana na njegovih željah in upih. Veliko časa je potreboval Pribac, da je lahko opustil sanje o izgubljenem raju in žalovanje za njim ter sprejel, da istrska zemlja ni nič bolj prijazna do svojih ljudi kot je avstralska do svojih. Temu soočenju z realnostjo, ki je bila kruta in neizprosna in ki mu ni nudila temeljev za izpolnitev prvobitne človeške usmerjenosti k harmoničnemu bivanju v duhu in resnici, je sledila popolna obupanost pesnika. Toda ko so temačna brezna osamljenosti in brezupa dušila Pribca, je on našel pot, ki jo je instinktivno zaznal kot pot, ki vodi k odrešenju. Takrat je razumel, da tisto, za čemer je stremel dolga leta, ni bila Istra, niti ni bil katerikoli drugi kotiček zemlje, kajti daleč stran od prvotnega bivališča ga ni odpeljalo izseljenstvo, sam je namreč kot človeško bitje brezpogojno podvržen izkoreninjenosti zaradi svoje grešne narave, kar sicer pogosto nastopi kot eden osrednjih motivov v poeziji njegovega drugega avstralskega obdobja. Posledično, kamorkoli bo šel v tem svetu, bo vedno ostal tujec, saj njegovo kraljestvo ni od tega sveta. V tem trenutku Pribac odkrije Boga; in Bog je tisti, pri katerem mora iskati zatočišče, ker Bog je njegov pravi dom, sedaj in vedno. Toda Boga nikoli ne dosežemo neposredno, ampak samo preko ljubezni do vseh ustvarjenih bitij, predvsem pa preko absolutne vdanosti sorodnih duš v vrtincu pobožne erotike. In v svojem ponovno odkritem raju je Pribac našel sorodno dušo, s katero bo delil najbolj sveto izkustvo našega bivanja.