IZVLEČEK
Porazdelitev približno 1200 otrok iz družin prosilk za azil v Veliki Britaniji po šolah v Glasgowu na Škotskem je bila temelj za zagon projekta Glasgow Asylum Seekers Project (GASSP) – Podporni projekt prosilcem za azil, ki ga financira National Asylum Seekers' Support (NASS) – Nacionalna podpora prosilcem za azil. Izobraževalni del tega projekta je ustanovil dvojezične enote po šolah v Glasgowu, v katerih specializirani učitelji pospešujejo učenje angleškega jezika pri novodošlih učencih medtem ko s skupinskim poučevanjem omogočajo njihovo integracijo v večinske razrede.
Kaj se zgodi, ko enojezična šola v ekonomsko deprivilegirani, brezperspektivni mestni četrti postane zaradi državne politike večjezična, večrasna šola (Listina o priseljevanju in azilu)? Kako otroci iz družin prosik za azil, od katerih mnogi do prihoda na Škotsko niso bili deležni nobene formalne izobrazbe in ki jim je angleški jezik tuj, dojemajo šolsko skupnost?
Prispevek prinaša razlago kako dvojezična enota postane integralni del večinske šole zahvaljujoč kreativni pedagogiki, in na kak je šola prepoznala in ocenila znanje, ki ga ti otroci že posedujejo, z namenom pomagati jim razumeti smiselnost ućenja v novem jeziku.
Prispevek temelji na etnografski raziskavi, ki je bila izpeljana kot del European CLASP (Creative Learning and Student Perspectives / kreativno učenje in perspektive študentov) project v dvojezični enoti ene od osnovnih šol v Glasgowu, Škotska. Kooperativni etos, ki se je razvil med učitelji, je vplival na načine, ki otrokom omogočajo odločitve v zvezi z njihovim učenjem, to pa je povratno vplivalo na pedagogiko celotne šole.
V prispevku je nakazano kako je populacija teh visoko mobilnih učencev omogočila šoli boljše dojemanje perspektiv učencev ter kako je pripomogla k vzniku kreativne pedagogike v šoli.

IZVLEČEK
Porazdelitev približno 1200 otrok iz družin prosilk za azil v Veliki Britaniji po šolah v Glasgowu na Škotskem je bila temelj za zagon projekta Glasgow Asylum Seekers Project (GASSP) – Podporni projekt prosilcem za azil, ki ga financira National Asylum Seekers' Support (NASS) – Nacionalna podpora prosilcem za azil. Izobraževalni del tega projekta je ustanovil dvojezične enote po šolah v Glasgowu, v katerih specializirani učitelji pospešujejo učenje angleškega jezika pri novodošlih učencih medtem ko s skupinskim poučevanjem omogočajo njihovo integracijo v večinske razrede.
Kaj se zgodi, ko enojezična šola v ekonomsko deprivilegirani, brezperspektivni mestni četrti postane zaradi državne politike večjezična, večrasna šola (Listina o priseljevanju in azilu)? Kako otroci iz družin prosik za azil, od katerih mnogi do prihoda na Škotsko niso bili deležni nobene formalne izobrazbe in ki jim je angleški jezik tuj, dojemajo šolsko skupnost?
Prispevek prinaša razlago kako dvojezična enota postane integralni del večinske šole zahvaljujoč kreativni pedagogiki, in na kak je šola prepoznala in ocenila znanje, ki ga ti otroci že posedujejo, z namenom pomagati jim razumeti smiselnost ućenja v novem jeziku.
Prispevek temelji na etnografski raziskavi, ki je bila izpeljana kot del European CLASP (Creative Learning and Student Perspectives / kreativno učenje in perspektive študentov) project v dvojezični enoti ene od osnovnih šol v Glasgowu, Škotska. Kooperativni etos, ki se je razvil med učitelji, je vplival na načine, ki otrokom omogočajo odločitve v zvezi z njihovim učenjem, to pa je povratno vplivalo na pedagogiko celotne šole.
V prispevku je nakazano kako je populacija teh visoko mobilnih učencev omogočila šoli boljše dojemanje perspektiv učencev ter kako je pripomogla k vzniku kreativne pedagogike v šoli.

IZVLEČEK
Približno 45 % vseh neavstrijskih prebivalcev v Avstriji je pripadnikov narodov bivše Jugoslavije, 17,5 % jih je turškega izvora. To dejstvo gre pripisati predvsem geografski legi Avstrije, njeni politiki zaposlovanja tujih delavcev, ter v začetku devetdesetih, sprejemanju beguncev iz bivše Jugoslavije. Avstrijska ustava določa, da morajo biti državne šole dostopne vsakomur ne glede na narodnost, spol, raso, jezik ali vero. Devetletno osnovno šolanje je obvezno za vse otroke s stalnim bivališčem v Avstriji ne glede na njihovo narodnost. Skupno število učencev, ki so obiskovali osnovno šolo v letu 2002/2003 in njihov materni jezik ni nemščina, je 103.877 (15,2 % vseh učencev).
Avstrijska izobraževalna politika zavrača idejo segregacije. Zato učenci, ki niso avstrijske narodnosti in katerih materni jezik ni nemščina, ne obiskujejo ločenih šol ali razredov, ampak se izobražujejo skupaj z avstrijskimi vrstniki. Po zakonu naj bi se priseljenski otroci integrirali in hkrati ohranili ter gojili svojo kulturno identiteto, kar pogosto povzroča probleme v vsakodnevni šolski rutini. Zaradi tega je v začetku devetdesetih v avstrijske osnovne in srednje šole uvedeno medkulturno izobraževanje, imenovano 'izobraževalno načelo'. Namen medkulturnega izobraževanja je doseči medsebojno razumevanje med učenci različnih socialnih, kulturnih in jezikovnih izvorov. Usmerjeno je tudi k osveščanju glede podobnosti in različnosti ter k zmanjševanju evrocentrizma in rasizma v avstrijskih šolah.
Kakorkoli že, stvarnost kaže, da je nerešenih problemov še veliko. Tuji učenci imajo v avstrijskem izobraževalnem sistemu slabše možnosti kot njihovi avstrijski vrstniki, čuti se pomanjkanje medkulturnega prijateljstva med učenci, kar pogosto vodi v izobčenje priseljenskih otrok ter v konflikte med pričakovanji priseljenskih družin in 'zahodno kulturo'. To spet vodi v odtujitev od družin in/ali integracije in problemov identitete priseljenskih otrok.
Zato morajo biti v izobraževalno politiko uvedeni številni ukrepi. Pri tem ima prednost medkulturni pristop kot možnost medsebojnega učenja iz različnih kultur.

IZVLEČEK
Približno 45 % vseh neavstrijskih prebivalcev v Avstriji je pripadnikov narodov bivše Jugoslavije, 17,5 % jih je turškega izvora. To dejstvo gre pripisati predvsem geografski legi Avstrije, njeni politiki zaposlovanja tujih delavcev, ter v začetku devetdesetih, sprejemanju beguncev iz bivše Jugoslavije. Avstrijska ustava določa, da morajo biti državne šole dostopne vsakomur ne glede na narodnost, spol, raso, jezik ali vero. Devetletno osnovno šolanje je obvezno za vse otroke s stalnim bivališčem v Avstriji ne glede na njihovo narodnost. Skupno število učencev, ki so obiskovali osnovno šolo v letu 2002/2003 in njihov materni jezik ni nemščina, je 103.877 (15,2 % vseh učencev).
Avstrijska izobraževalna politika zavrača idejo segregacije. Zato učenci, ki niso avstrijske narodnosti in katerih materni jezik ni nemščina, ne obiskujejo ločenih šol ali razredov, ampak se izobražujejo skupaj z avstrijskimi vrstniki. Po zakonu naj bi se priseljenski otroci integrirali in hkrati ohranili ter gojili svojo kulturno identiteto, kar pogosto povzroča probleme v vsakodnevni šolski rutini. Zaradi tega je v začetku devetdesetih v avstrijske osnovne in srednje šole uvedeno medkulturno izobraževanje, imenovano 'izobraževalno načelo'. Namen medkulturnega izobraževanja je doseči medsebojno razumevanje med učenci različnih socialnih, kulturnih in jezikovnih izvorov. Usmerjeno je tudi k osveščanju glede podobnosti in različnosti ter k zmanjševanju evrocentrizma in rasizma v avstrijskih šolah.
Kakorkoli že, stvarnost kaže, da je nerešenih problemov še veliko. Tuji učenci imajo v avstrijskem izobraževalnem sistemu slabše možnosti kot njihovi avstrijski vrstniki, čuti se pomanjkanje medkulturnega prijateljstva med učenci, kar pogosto vodi v izobčenje priseljenskih otrok ter v konflikte med pričakovanji priseljenskih družin in 'zahodno kulturo'. To spet vodi v odtujitev od družin in/ali integracije in problemov identitete priseljenskih otrok.
Zato morajo biti v izobraževalno politiko uvedeni številni ukrepi. Pri tem ima prednost medkulturni pristop kot možnost medsebojnega učenja iz različnih kultur.

IZVLEČEK
V prispevku je obravnavana problematika delavcev na začasnem delu v tujini oziroma zdomcev, ki je predstavljala pomemben sestavni del celotne družbene politike in družbenoekonomskega razvoja republike, občin in krajevnih skupnosti. Koordinacijski odbor za vprašanja naših delavcev na začasnem delu v tujini pri RK SZDL Slovenije je kot osnovni nosilec povezovanja vseh posameznih nosilcev dejavnosti v SR Sloveniji na tem področju uresničeval svoje naloge s tem, da je obravnaval in spremljal celotno problematiko na področju odhajanja na delo v tujino iz manj razvitih (Pomurje) in obmejnih območij SR Slovenije. Socialistična zveza je politično razlikovala med zdomci in izseljenci in jih je tudi različno obravnavala. Šlo je za različno orientiranost, kajti zdomci so se želeli vrniti v domovino, medtem ko so izseljenci težili k temu, da ostanejo v tujini in pridobijo tuje državljanstvo. Za ene in druge so bili različno zastavljeni cilji: za izseljence se je bilo potrebno angažirati na kulturnem področju, za zdomce se je bilo angažirati še na ekonomskem področju, ukvarjati se z vprašanji njihove vrnitve v domovino in poskrbeti da so bili deležni enakih pravic kot delavci v domovini.

IZVLEČEK
V prispevku je obravnavana problematika delavcev na začasnem delu v tujini oziroma zdomcev, ki je predstavljala pomemben sestavni del celotne družbene politike in družbenoekonomskega razvoja republike, občin in krajevnih skupnosti. Koordinacijski odbor za vprašanja naših delavcev na začasnem delu v tujini pri RK SZDL Slovenije je kot osnovni nosilec povezovanja vseh posameznih nosilcev dejavnosti v SR Sloveniji na tem področju uresničeval svoje naloge s tem, da je obravnaval in spremljal celotno problematiko na področju odhajanja na delo v tujino iz manj razvitih (Pomurje) in obmejnih območij SR Slovenije. Socialistična zveza je politično razlikovala med zdomci in izseljenci in jih je tudi različno obravnavala. Šlo je za različno orientiranost, kajti zdomci so se želeli vrniti v domovino, medtem ko so izseljenci težili k temu, da ostanejo v tujini in pridobijo tuje državljanstvo. Za ene in druge so bili različno zastavljeni cilji: za izseljence se je bilo potrebno angažirati na kulturnem področju, za zdomce se je bilo angažirati še na ekonomskem področju, ukvarjati se z vprašanji njihove vrnitve v domovino in poskrbeti da so bili deležni enakih pravic kot delavci v domovini.

IZVLEČEK
Razprava se ukvarjala s Slovenkami, ki so se izselile v Grčijo zaradi omožitve. Želela sem prestaviti izseljenske, ki so se selile posamično, ne vedoč druga za drugo. Razlogi so bili povsem osebni, tj. poroka z Grkom, in niso bili politične ali ekonomske narave. V študijo so bile vključene le tiste izseljenke, ki so se preselile v Grčijo in tam tudi živele. Prvi njihovi vtisi o Grčiji so bili idealistični, toda, ko so resnično zaživele v tem okolju, je prihajalo do nesporazumov med priseljenkami in moževo družino, pa tudi s širšim grškim okoljem. Slovenke niso razumele nekaterih njihovih navad in zato niso delovale v skladu s pravili, družba pa ni razumela in tolerirala njihovega vedenja. V grški družbi so imele ambivalenten položaj. Na eni strani so bili do njih bolj kritični in so jih hitreje obsojali zaradi njihovega obnašanja, po drugi strani pa jim je bilo dopuščeno drugačno vedenje (bolj slovensko), oziroma so jim nekatere stvari odpustili in dopustili prav zato, ker so bile tujke. Kljub temu pa so se morale Slovenke prilagoditi grškemu načinu življenja in novim navadam. Nekatere od teh navad, kot so npr. v zvezi z veliko nočjo, družabnim življenjem in hrano, so obogatile njihovo stil življenja in so jim zlezle pod kožo, druge so sprejele po sili razmer, nekaterih pa niso sprejele in so vztrajale pri svojih (slovenskih) navadah. Z leti so postajale bolj podobne Grkom in so se navzele njihovega načina komunikacije, druženja in obnašanja, prevzele nekatere navade, a kljub temu so se ohranile razlike. Drugačen je bil njihov način komunikacije, tudi obnašanja, predvsem pa mišljenja. Prav to jih je povezovalo s Slovenci in zato se še zmeraj čutijo Slovenke. Slovenke v Grčiji so se postopoma spoznale med seboj in se družile. Ustanovili so celo formalno društvo grško-slovenskega prijateljstva. Srečanja so jim pomenila obliko družabnosti, pa tudi medsebojne solidarnosti, saj so si izmenjavale izkušnje, se pogovarjale v slovenščini in si tudi pomagale. Večina je ohranila znanje slovenskega jezika, saj so doma s svojimi otroki govorile slovensko, nekatere celo s soprogom. Ohranile so tudi stike s Slovenijo – svojimi domači in prijatelji, in sicer s pomočjo dopisovanja in vsakoletnih obiskov.

IZVLEČEK
Razprava se ukvarjala s Slovenkami, ki so se izselile v Grčijo zaradi omožitve. Želela sem prestaviti izseljenske, ki so se selile posamično, ne vedoč druga za drugo. Razlogi so bili povsem osebni, tj. poroka z Grkom, in niso bili politične ali ekonomske narave. V študijo so bile vključene le tiste izseljenke, ki so se preselile v Grčijo in tam tudi živele. Prvi njihovi vtisi o Grčiji so bili idealistični, toda, ko so resnično zaživele v tem okolju, je prihajalo do nesporazumov med priseljenkami in moževo družino, pa tudi s širšim grškim okoljem. Slovenke niso razumele nekaterih njihovih navad in zato niso delovale v skladu s pravili, družba pa ni razumela in tolerirala njihovega vedenja. V grški družbi so imele ambivalenten položaj. Na eni strani so bili do njih bolj kritični in so jih hitreje obsojali zaradi njihovega obnašanja, po drugi strani pa jim je bilo dopuščeno drugačno vedenje (bolj slovensko), oziroma so jim nekatere stvari odpustili in dopustili prav zato, ker so bile tujke. Kljub temu pa so se morale Slovenke prilagoditi grškemu načinu življenja in novim navadam. Nekatere od teh navad, kot so npr. v zvezi z veliko nočjo, družabnim življenjem in hrano, so obogatile njihovo stil življenja in so jim zlezle pod kožo, druge so sprejele po sili razmer, nekaterih pa niso sprejele in so vztrajale pri svojih (slovenskih) navadah. Z leti so postajale bolj podobne Grkom in so se navzele njihovega načina komunikacije, druženja in obnašanja, prevzele nekatere navade, a kljub temu so se ohranile razlike. Drugačen je bil njihov način komunikacije, tudi obnašanja, predvsem pa mišljenja. Prav to jih je povezovalo s Slovenci in zato se še zmeraj čutijo Slovenke. Slovenke v Grčiji so se postopoma spoznale med seboj in se družile. Ustanovili so celo formalno društvo grško-slovenskega prijateljstva. Srečanja so jim pomenila obliko družabnosti, pa tudi medsebojne solidarnosti, saj so si izmenjavale izkušnje, se pogovarjale v slovenščini in si tudi pomagale. Večina je ohranila znanje slovenskega jezika, saj so doma s svojimi otroki govorile slovensko, nekatere celo s soprogom. Ohranile so tudi stike s Slovenijo – svojimi domači in prijatelji, in sicer s pomočjo dopisovanja in vsakoletnih obiskov.

IZVLEČEK
Vsebina prispevka in razmišljanje o življenjski poti primorske učiteljice Marize Ličan (1942, Trnovo pri Ilirski Bistrici – 2001, Sydney), izseljene v Avstralijo leta 1966, je prepletena z dvema zgodbama: z zgodbo Marize Ličan, ki še nastaja in se stalno dopolnjuje z novimi intervjuji in pogovori z Marizinim sorodstvom in prijatelji. V tej zgodbi se zrcali ambicioznost mlade žene, ki se poroči z izseljencem iz »sosednje« vasi in z njim odide v njej neznano Avstralijo. Njena pot v slovenski skupnosti se prične naglo vzpenjati šele slabo desetletje po njenem prihodu v Avstralijo, ko zopet postane tisto, kar je bila doma: učiteljica otrokom na slovenskih klubih in društvih ter na srednji državni šoli. Tej karieri doda novo: sredi sedemdesetih let postane radijska napovedovalka na slovenskih oddajah v Sydneyju in od tedaj dalje dominantna osebnost v tamkajšnji slovenski skupnosti. Poročena žena brez otrok prevzame funkcijo prenašanja slovenske tradicije ne v okviru družinskega kroga, temveč v okviru celotne slovenske skupnosti. Ravno skozi njen položaj lahko sledimo razvoju, dejavnosti in propadanju slovenske skupnosti v državi New South Wales.

V drugi zgodbi, ki je zgodba o razvoju različnih migracijskih politik avstralske vlade od 18. stoletja dalje, vidimo, kako je vzpon Marize Ličan sovpadal z racvetom multikulturalizma v Avstraliji, ki požene svoje korenine v izredno raznoliki etnični družbi v sedemdesetih letih. Vzporedno s tem narašča interes ženskih imigrantk za njihovo enakopravno, do tedaj pa izredno zapostavljeno vlogo v avstralski »dominantno« moški družbi. Prispevek oriše in izpostavi poglavitne omembe položaja žensk v avstralski zgodovini in prepušča sodobno pojmovanje tega vprašanja nadaljevanju obeh zgodb v prihodnosti.

IZVLEČEK
Vsebina prispevka in razmišljanje o življenjski poti primorske učiteljice Marize Ličan (1942, Trnovo pri Ilirski Bistrici – 2001, Sydney), izseljene v Avstralijo leta 1966, je prepletena z dvema zgodbama: z zgodbo Marize Ličan, ki še nastaja in se stalno dopolnjuje z novimi intervjuji in pogovori z Marizinim sorodstvom in prijatelji. V tej zgodbi se zrcali ambicioznost mlade žene, ki se poroči z izseljencem iz »sosednje« vasi in z njim odide v njej neznano Avstralijo. Njena pot v slovenski skupnosti se prične naglo vzpenjati šele slabo desetletje po njenem prihodu v Avstralijo, ko zopet postane tisto, kar je bila doma: učiteljica otrokom na slovenskih klubih in društvih ter na srednji državni šoli. Tej karieri doda novo: sredi sedemdesetih let postane radijska napovedovalka na slovenskih oddajah v Sydneyju in od tedaj dalje dominantna osebnost v tamkajšnji slovenski skupnosti. Poročena žena brez otrok prevzame funkcijo prenašanja slovenske tradicije ne v okviru družinskega kroga, temveč v okviru celotne slovenske skupnosti. Ravno skozi njen položaj lahko sledimo razvoju, dejavnosti in propadanju slovenske skupnosti v državi New South Wales.

V drugi zgodbi, ki je zgodba o razvoju različnih migracijskih politik avstralske vlade od 18. stoletja dalje, vidimo, kako je vzpon Marize Ličan sovpadal z racvetom multikulturalizma v Avstraliji, ki požene svoje korenine v izredno raznoliki etnični družbi v sedemdesetih letih. Vzporedno s tem narašča interes ženskih imigrantk za njihovo enakopravno, do tedaj pa izredno zapostavljeno vlogo v avstralski »dominantno« moški družbi. Prispevek oriše in izpostavi poglavitne omembe položaja žensk v avstralski zgodovini in prepušča sodobno pojmovanje tega vprašanja nadaljevanju obeh zgodb v prihodnosti.