IZVLEČEK
Prispevek obravnava slabo raziskan, toda zelo množičen pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest (predvsem v obdobju po drugi svetovni vojni). Izseljevanje žensk zaradi dela, zaposlovanja v gospodinjskem sektorju je bilo največkrat razumljeno kot »push« dejavnik revščine doma. Dekleta, ki so se izselila in sprejela to delo so bila največkrat predstavljena kot žrtve. Takšen pogled je, kot deloma pokaže besedilo z predstavitvijo nekaterih časopisnih prispevkov, v veliko primerih označeval in še označuje tudi izseljevanje, zaposlovanje deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest. Podrobno branje osebnih pričevanj nekdanjih »dikel« nam v številnih primerih potrjuje »težo« tega pogleda, toda po drugi strani nam kaže pojav v veliko bolj kompleksni, pisani podobi. Dekleta, ki so »morala«, kot govori ta dominantna zgodba, »s trebuhom za kruhom« v italijanska mesta, se niso nujno počutila kot žrtve. Nekatera, kot govorijo osebna pričevanja, so iskala tudi »avanturo«, vsaj delno finančno neodvisnost, želela so se (vsaj nekoliko) otresti okov patriarhalne družine, zamenjati težka kmečka dela doma s privlačnejšim delom v gospodinjstvu ali zgolj spremembo v življenju. Pri tem ne gre zanemariti »privlačnosti« mesta, ki ni ponujalo le »nedosegljivega in sanjavega blišča«, ampak je odpiralo tudi nove življenjske perspektive. »Biti dikla« je največkrat pomenilo le začetno stopničko v socialni ali/in profesionalni mobilnosti deklet.

Pri kompleksnem razumevanju migracij je potrebno upoštevati tako vplive nekih širših družbenih struktur kot voljo, odločitve posameznikov ali kot bi temu hitro potezno rekli sociologi: »strukturo in delovanje«. In če se omejimo le ne eno, nam kvečjemu uspe ujeti le del, veliko bolj zanimive, večpomenske in kompleksne zgodbe.

Besedilo tudi poudari, da je potrebno osebna pričevanja, na katere se je v (približno) pol stoletja usedlo že veliko prahu, brati zelo pazljivo, previdno in z določene razdalje. Tu ne gre samo za »posledice« časovne odmaknjenosti pojava. Namreč, na pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet v gospodinjstvih je zelo težko gledati neobremenjeno ali »nevtralno«, saj se skoraj nikoli brezbrižno ne dotika razlikovanj in izključevanj, ki jih prinašajo rasa, etničnost, razred, spolnost, religija, izobrazba, itd.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava slabo raziskan, toda zelo množičen pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest (predvsem v obdobju po drugi svetovni vojni). Izseljevanje žensk zaradi dela, zaposlovanja v gospodinjskem sektorju je bilo največkrat razumljeno kot »push« dejavnik revščine doma. Dekleta, ki so se izselila in sprejela to delo so bila največkrat predstavljena kot žrtve. Takšen pogled je, kot deloma pokaže besedilo z predstavitvijo nekaterih časopisnih prispevkov, v veliko primerih označeval in še označuje tudi izseljevanje, zaposlovanje deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest. Podrobno branje osebnih pričevanj nekdanjih »dikel« nam v številnih primerih potrjuje »težo« tega pogleda, toda po drugi strani nam kaže pojav v veliko bolj kompleksni, pisani podobi. Dekleta, ki so »morala«, kot govori ta dominantna zgodba, »s trebuhom za kruhom« v italijanska mesta, se niso nujno počutila kot žrtve. Nekatera, kot govorijo osebna pričevanja, so iskala tudi »avanturo«, vsaj delno finančno neodvisnost, želela so se (vsaj nekoliko) otresti okov patriarhalne družine, zamenjati težka kmečka dela doma s privlačnejšim delom v gospodinjstvu ali zgolj spremembo v življenju. Pri tem ne gre zanemariti »privlačnosti« mesta, ki ni ponujalo le »nedosegljivega in sanjavega blišča«, ampak je odpiralo tudi nove življenjske perspektive. »Biti dikla« je največkrat pomenilo le začetno stopničko v socialni ali/in profesionalni mobilnosti deklet.

Pri kompleksnem razumevanju migracij je potrebno upoštevati tako vplive nekih širših družbenih struktur kot voljo, odločitve posameznikov ali kot bi temu hitro potezno rekli sociologi: »strukturo in delovanje«. In če se omejimo le ne eno, nam kvečjemu uspe ujeti le del, veliko bolj zanimive, večpomenske in kompleksne zgodbe.

Besedilo tudi poudari, da je potrebno osebna pričevanja, na katere se je v (približno) pol stoletja usedlo že veliko prahu, brati zelo pazljivo, previdno in z določene razdalje. Tu ne gre samo za »posledice« časovne odmaknjenosti pojava. Namreč, na pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet v gospodinjstvih je zelo težko gledati neobremenjeno ali »nevtralno«, saj se skoraj nikoli brezbrižno ne dotika razlikovanj in izključevanj, ki jih prinašajo rasa, etničnost, razred, spolnost, religija, izobrazba, itd.

IZVLEČEK
Besedilo predstavlja različne načine ohranjanja etnične identitete in tradicije med slovenskimi izseljenci in njihovimi potomci od začetka 20. stoletja do danes. Predstavlja jih skozi dve prepletajoči se perspektivi. Prva opisuje družbeno politične okoliščine v ZDA v treh glavnih obdobjih, v katerih so se Slovenci priseljevali: pred drugo svetovno vojno, po njej, in od leta 1970 dalje. Drugo perspektivo dajejo pripovedi žensk slovenskega rodu ali njihovih potomk, ki so v svojih življenjskih zgodbah opisale konkretne, praktične načine ohranjanje etnične identitete oziroma potrebe po njenem zanikanju. Oris družbenih razmer, ki so vladale v treh obdobjih, shematično povzema ideološke predpostavke predvojnega uradnega rasizma, razcveta etničnosti po letu 1970 in konservativnega protiudara, ki je temu sledil desetletje pozneje. Oris daje zgodbam žensk o ohranjanju etnične identitete potreben kontekst, ki je za razumevanje in občutenje njihovih pripovedi bistvenega pomena.

Milharčič-Hladnik, Mirjam, dr. sociologije kulture, doc. sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani

IZVLEČEK
Besedilo predstavlja različne načine ohranjanja etnične identitete in tradicije med slovenskimi izseljenci in njihovimi potomci od začetka 20. stoletja do danes. Predstavlja jih skozi dve prepletajoči se perspektivi. Prva opisuje družbeno politične okoliščine v ZDA v treh glavnih obdobjih, v katerih so se Slovenci priseljevali: pred drugo svetovno vojno, po njej, in od leta 1970 dalje. Drugo perspektivo dajejo pripovedi žensk slovenskega rodu ali njihovih potomk, ki so v svojih življenjskih zgodbah opisale konkretne, praktične načine ohranjanje etnične identitete oziroma potrebe po njenem zanikanju. Oris družbenih razmer, ki so vladale v treh obdobjih, shematično povzema ideološke predpostavke predvojnega uradnega rasizma, razcveta etničnosti po letu 1970 in konservativnega protiudara, ki je temu sledil desetletje pozneje. Oris daje zgodbam žensk o ohranjanju etnične identitete potreben kontekst, ki je za razumevanje in občutenje njihovih pripovedi bistvenega pomena.

Milharčič-Hladnik, Mirjam, dr. sociologije kulture, doc. sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani

IZVLEČEK
V razpravah o multikulturalizmu in globalizaciji naletimo na številne konceptualne dileme in razhajanja med posameznimi avtorji. Razlike so lahko povezane z različnimi definicijami samih dveh omenjenih kategorij, največkrat pa koreninijo v različnih razumevanjih kategorij, ki jih koncepta multikulturalizma in globalizacije krovno prekrivata in zaobjemata. Že sam pojem globalizacije se različno pojmuje. V razpravah o multikulturalizmu jo H. Kurthen (1997, 259) opredeli kot globalno ekonomsko soodvisnost, medtem ko teoretiki t. i. urbane sociologije (Hočevar, 2000) te procese razumejo kot bolj heterogene in kompleksne. Vzporedno s pojmom globalizacija vpeljejo hkratnost induviduacije. To stališče, preneseno na področje študij o civilizacijah, nas pripelje do pojmov globalna civilizacija, lokalitete in selektivna inkorporacija (Robertson, Rudmetof,1995; Wilkinson,1995). Za razumevanje samega pojma multikulturalizem pa je v prvi vrsti pomembno, kako se razume pojme kultura, družba, civilizacija, njihove meje in odnose, do katerih prihaja med njimi (kulturni stik vs. konflikt). Hkrati se v razpravah o multikulturalizmu v ozadju skriva avtorjevo razumevanje kategorije pravičnosti. Tako se srečamo s t.i. korporativno, liberalno in kritično rabo pojma multikulturalizem.

Multikulturalizmu se pomensko približujejo še nekateri pojmi: kulturni pluralizem, interkulturalizem in transkulturalizem. Slednji se po svoji opredelitvi močno približuje pojmu selektivna inkorporacija kulturnih elementov, ki jo srečamo pri teorijah civilizacij.

Ob upoštevanju razprav o civilizacijah bi morali torej govoriti o vplivih globalizacije na civilizacije in znotraj tega na posamezne kulture ter o vlogi multikulturalizma kot možnosti, ki bi preprečila vse večjo kulturno homogenizacijo sveta – če do nje sploh prihaja. Nekateri avtorji namreč izpostavljajo dvojno, ambivalentno dinamiko globalizacijskih procesov: vse večje približevanje po eni strani naj bi na drugi strani odpiralo vse več možnosti za alternativne oblike in akcije (individuacijo). Temu pristopu bi prav gotovo lahko prišteli teorije, ki govorijo o globalni civilizaciji. Sploh v zadnji skupini je globalna civilizacija povezana z ekonomsko političnimi mrežami moči (brez kulturnih elementov), kultura pa je na ravni lokalnega. Podobno stališče, da je globalizacija globalna ekonomska soodvisnost, zavzema H. Kurthen (1997). Pri tem se postavi vprašanje, kakšen odnos se postavlja med politiko in ekonomijo na eni strani in kulturo na drugi. Kako močan vpliv imajo globalne ekonomsko-politične mreže na kulturno (lokalno) dogajanje? Predvsem je tu v ospredju vprašanje ali imajo te mreže moč, da vzpostavijo kulturno homogenost na tako globalni ravni, saj nam podrobnejši vpogled v zgodovino pove, da je kulturo težko homogenizirati že na ravni (nacionalne) države?

IZVLEČEK
V razpravah o multikulturalizmu in globalizaciji naletimo na številne konceptualne dileme in razhajanja med posameznimi avtorji. Razlike so lahko povezane z različnimi definicijami samih dveh omenjenih kategorij, največkrat pa koreninijo v različnih razumevanjih kategorij, ki jih koncepta multikulturalizma in globalizacije krovno prekrivata in zaobjemata. Že sam pojem globalizacije se različno pojmuje. V razpravah o multikulturalizmu jo H. Kurthen (1997, 259) opredeli kot globalno ekonomsko soodvisnost, medtem ko teoretiki t. i. urbane sociologije (Hočevar, 2000) te procese razumejo kot bolj heterogene in kompleksne. Vzporedno s pojmom globalizacija vpeljejo hkratnost induviduacije. To stališče, preneseno na področje študij o civilizacijah, nas pripelje do pojmov globalna civilizacija, lokalitete in selektivna inkorporacija (Robertson, Rudmetof,1995; Wilkinson,1995). Za razumevanje samega pojma multikulturalizem pa je v prvi vrsti pomembno, kako se razume pojme kultura, družba, civilizacija, njihove meje in odnose, do katerih prihaja med njimi (kulturni stik vs. konflikt). Hkrati se v razpravah o multikulturalizmu v ozadju skriva avtorjevo razumevanje kategorije pravičnosti. Tako se srečamo s t.i. korporativno, liberalno in kritično rabo pojma multikulturalizem.

Multikulturalizmu se pomensko približujejo še nekateri pojmi: kulturni pluralizem, interkulturalizem in transkulturalizem. Slednji se po svoji opredelitvi močno približuje pojmu selektivna inkorporacija kulturnih elementov, ki jo srečamo pri teorijah civilizacij.

Ob upoštevanju razprav o civilizacijah bi morali torej govoriti o vplivih globalizacije na civilizacije in znotraj tega na posamezne kulture ter o vlogi multikulturalizma kot možnosti, ki bi preprečila vse večjo kulturno homogenizacijo sveta – če do nje sploh prihaja. Nekateri avtorji namreč izpostavljajo dvojno, ambivalentno dinamiko globalizacijskih procesov: vse večje približevanje po eni strani naj bi na drugi strani odpiralo vse več možnosti za alternativne oblike in akcije (individuacijo). Temu pristopu bi prav gotovo lahko prišteli teorije, ki govorijo o globalni civilizaciji. Sploh v zadnji skupini je globalna civilizacija povezana z ekonomsko političnimi mrežami moči (brez kulturnih elementov), kultura pa je na ravni lokalnega. Podobno stališče, da je globalizacija globalna ekonomska soodvisnost, zavzema H. Kurthen (1997). Pri tem se postavi vprašanje, kakšen odnos se postavlja med politiko in ekonomijo na eni strani in kulturo na drugi. Kako močan vpliv imajo globalne ekonomsko-politične mreže na kulturno (lokalno) dogajanje? Predvsem je tu v ospredju vprašanje ali imajo te mreže moč, da vzpostavijo kulturno homogenost na tako globalni ravni, saj nam podrobnejši vpogled v zgodovino pove, da je kulturo težko homogenizirati že na ravni (nacionalne) države?

IZVLEČEK
Globalni doseg kapitala, znanosti, tehnologije, informacij, idej, političnega in socialnega aktivizma ter drugih dejavnosti je sprožil nekaj globalnih procesov tudi na področju kulture. Med njimi so globalizacija dominantnih kultur in jezikov, mednarodni prodor doslej manj znanih kultur, predvsem pa globalizacija načel kulturne enakopravnosti. Ker pa je znano, da so bili zametki svetovnih povezav na najrazličnejših področjih dejavnosti vzpostavljeni že pred stoletji, se humanisti in družboslovci večinoma nagibajo k mnenju, da sedanjim oblikam tega trajnega procesa pripisujemo večji pomen in bolj dramatične posledice, kot pa jih kažejo rezultati raziskav. Kljub temu je očitno, da moderna komunikacijska tehnologija vse bolj razblinja časovne, prostorske in jezikovne pregrade, s tem pa tudi ideološke in kulturne. Glede na dejstvo, da samo 2 % uporabnikov interneta pripadata najrevnejšim 20 % svetovnega prebivalstva, kar 93,3 % uporabnikov pa najbogatejšim 20 % vseh ljudi, je razumljivo, da trdovratnih socialnih pregrad ta proces doslej še ni mogel učinkovito omajati. Vsekakor pa tudi za to ponuja vrsto posrednih možnosti, saj omogoča hitro nastajanje in širjenje debatnih, iniciativnih in akcijskih omrežij, ki so posvečena prav temu vprašanju.

Posledice globalne medkulturne prehodnosti se kažejo praktično na vseh področjih zasebnega in javnega življenja; v manjšem obsegu, kot smo lahko tu prebrali, celo na nivoju spreminjajočih se družinskih vzorcev. Zato so avtorji tega tematskega sklopa osvetlili različne vidike sodobne multikulturne realnosti, od potrebe po jezikovni prehodnosti, ki lahko bistveno prispeva k obvladovanju medetničnih konfliktov, do zaščite jezikovne raznolikosti in ohranjevanja narodne identitete in končno do otipljivih predlogov za uspešnejšo svetovno promocijo zamisli o razvoju in uveljavitvi multikulturne mirovne kulture. A bolj ko poskušamo obravnavati vprašanja rasne in etnične, verske in kulturne enakopravnosti ločeno od vprašanj koncentracije kapitala v korist svetovne finančne elite, bolj zapletene in nedosegljive se zdijo rešitve. Verjetno bi bilo odveč dokazovati, da kultura s šibko ekonomsko osnovo ne more imeti enakih izgledov kot kultura z močno ekonomsko osnovo. Rasna, etnična, verska in kulturna enakopravnost ne morejo biti v interesu tistega 6-odstotnega deleža svetovnega prebivalstva, ki ima v lasti 59 % vseh svetovnih dobrin in ki želi ohraniti ali povečati sedanjo stopnjo socialne neenakosti. Rasizem, ksenofobija, kulturna in verska diskriminacija so oblike nasilja v obrambo nepravične koncentracije lastnine, porušenega globalnega ravnovesja v uživanju naravnih virov in rezultatov dela. Zato je diskusija bodisi o teh oblikah nasilja ali o onih, ki se porajajo v reakciji nanje, vsakokrat, ko poteka mimo obravnave svetovnega socialno-ekonomskega režima, jalova.

Vrednost lastnine treh najbogatejših posameznikov na svetu presega vrednost bruto domačega proizvoda 48 najrevnejših držav. V Srednji in Južni Afriki ter Južni Aziji je delež prebivalcev, ki razpolagajo z manj kot enim dolarjem dnevno, le nekaj manjši od polovice tamkajšnjega prebivalstva, v nekaterih deželah pa celo presega 60 %. Mnogi ekonomisti in družboslovci nasploh imenujejo neoliberalna načela nove ekonomije, ki so privedla do takšnega stanja, gospodarski kanibalizem. Kadarkoli doslej je dekadenca človeških in družbenih vrednot dosegla kritično stopnjo, so nastopile korenite spremembe. Zdi se, da se svet prav zdaj bliža takšni kritični stopnji. V Vzhodni Evropi in Srednji Aziji je v obdobju 1987–1998 (predvsem po razpadu socializma) število prebivalcev, ki razpolagajo z manj kot enim dolarjem dnevno, poskočilo z enega milijona na 28 milijonov ljudi. Prav te spremembe pa so omogočile še bolj pospešeno poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi, saj so se ljudje iz osiromašenih predelov prisiljeni množično izseljevati v države, ki so jih voljne sprejeti kot najbolj podcenjeno delovno silo, hkrati pa so njihove revne domovine prisiljene odpirati vrata tujim investitorjem, ki lahko v teh deželah s pomočjo najcenejše lokalne delovne sile poslujejo z večjim dobičkom kot doma. Z vzpostavitvijo gospodarskega ravnovesja v svetu bi bili vzpostavljeni tudi socialna in kulturna enakopravnost, ekonomskih mednarodnih migracij bi bilo bistveno manj, migranti ne bi več tvorili skrajnih družbenih slojev in njihova nacionalna ali verska pripadnost nikomur več ne bi vzbujala občutka ogroženosti.

Vse več mladih ljudi se zaveda, da doktrina, ki postavlja tekmovalnost, zmago, uspeh in dobiček nad vse druge vrednote in ki je razdelila ljudi, narode in države na razvite in nerazvite, uspešne in neuspešne, močne in šibke, vladajoče in uklonjene, zmagovalce in poražence, ni edina možnost. S porajanjem globalne pripadnosti postajajo nacionalnost, vera in kultura vse bolj vključujoče in vse manj izključujoče prvine človekove identitete. Z drugimi besedami, s tabo se lahko istovetim prav zato, ker čutim močno narodno, jezikovno, versko ali kakršnokoli drugo pripadnost, tako kot jo čutiš ti. Prav to naju združuje, ne pa ločuje. Barva kože zato že marsikje postaja toliko sporna kot barva las, materin jezik ali vera pa toliko kot barva glasu. Odnos do družine, do izkrivljenih meril socialne enakopravnosti, do okolja in zdravja ponekod že postajajo pomembnejši dejavniki človekove identitete kot tisti, ki so doslej služili za lažno utemeljevanje militaristične ideologije in maskiranje njenega dejanskega ozadja. S tem pa se počasi, vendar korenito spreminjajo tudi kriteriji pomena, smisla in kakovosti življenja.

Ob vseh razdorih, ki jih prinaša to, kar danes imenujemo globalizacija, nam prav ta proces prinaša tudi vse jasnejši izhod iz njih. Postopoma nastajajo obrisi nove samopodobe človeštva in novega pojmovanja človekovih pravic in enakopravnosti. Zanašajoč se na odrešilno pomoč naše človeške narave, ki nas vodi, da v kritičnih trenutkih vendarle damo prednost svojemu skupnemu preživetju, s tem da se dejavneje vključimo v reševanje vprašanj, ki bodo odločala o tem, ali bomo preživeli to že kar predolgo obdobje svoje globalne adolescence in samouničevalne socialne nezrelosti, sem prepričana, da opcija, ki jo ponujajo prispevki tega tematskega sklopa, navsezadnje pač mora prevladati.

Janja Žitnik je doktorica literarnih znanosti, zaposlena kot znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Težišče njenih raziskav v zadnjem času je na pripravljalnem delu za umeščanje književnega ustvarjanja slovenskih izseljencev in priseljencev v Sloveniji v širši kontekst medkulturnih odnosov znotraj posamezne države priseljevanja.

IZVLEČEK
Globalni doseg kapitala, znanosti, tehnologije, informacij, idej, političnega in socialnega aktivizma ter drugih dejavnosti je sprožil nekaj globalnih procesov tudi na področju kulture. Med njimi so globalizacija dominantnih kultur in jezikov, mednarodni prodor doslej manj znanih kultur, predvsem pa globalizacija načel kulturne enakopravnosti. Ker pa je znano, da so bili zametki svetovnih povezav na najrazličnejših področjih dejavnosti vzpostavljeni že pred stoletji, se humanisti in družboslovci večinoma nagibajo k mnenju, da sedanjim oblikam tega trajnega procesa pripisujemo večji pomen in bolj dramatične posledice, kot pa jih kažejo rezultati raziskav. Kljub temu je očitno, da moderna komunikacijska tehnologija vse bolj razblinja časovne, prostorske in jezikovne pregrade, s tem pa tudi ideološke in kulturne. Glede na dejstvo, da samo 2 % uporabnikov interneta pripadata najrevnejšim 20 % svetovnega prebivalstva, kar 93,3 % uporabnikov pa najbogatejšim 20 % vseh ljudi, je razumljivo, da trdovratnih socialnih pregrad ta proces doslej še ni mogel učinkovito omajati. Vsekakor pa tudi za to ponuja vrsto posrednih možnosti, saj omogoča hitro nastajanje in širjenje debatnih, iniciativnih in akcijskih omrežij, ki so posvečena prav temu vprašanju.

Posledice globalne medkulturne prehodnosti se kažejo praktično na vseh področjih zasebnega in javnega življenja; v manjšem obsegu, kot smo lahko tu prebrali, celo na nivoju spreminjajočih se družinskih vzorcev. Zato so avtorji tega tematskega sklopa osvetlili različne vidike sodobne multikulturne realnosti, od potrebe po jezikovni prehodnosti, ki lahko bistveno prispeva k obvladovanju medetničnih konfliktov, do zaščite jezikovne raznolikosti in ohranjevanja narodne identitete in končno do otipljivih predlogov za uspešnejšo svetovno promocijo zamisli o razvoju in uveljavitvi multikulturne mirovne kulture. A bolj ko poskušamo obravnavati vprašanja rasne in etnične, verske in kulturne enakopravnosti ločeno od vprašanj koncentracije kapitala v korist svetovne finančne elite, bolj zapletene in nedosegljive se zdijo rešitve. Verjetno bi bilo odveč dokazovati, da kultura s šibko ekonomsko osnovo ne more imeti enakih izgledov kot kultura z močno ekonomsko osnovo. Rasna, etnična, verska in kulturna enakopravnost ne morejo biti v interesu tistega 6-odstotnega deleža svetovnega prebivalstva, ki ima v lasti 59 % vseh svetovnih dobrin in ki želi ohraniti ali povečati sedanjo stopnjo socialne neenakosti. Rasizem, ksenofobija, kulturna in verska diskriminacija so oblike nasilja v obrambo nepravične koncentracije lastnine, porušenega globalnega ravnovesja v uživanju naravnih virov in rezultatov dela. Zato je diskusija bodisi o teh oblikah nasilja ali o onih, ki se porajajo v reakciji nanje, vsakokrat, ko poteka mimo obravnave svetovnega socialno-ekonomskega režima, jalova.

Vrednost lastnine treh najbogatejših posameznikov na svetu presega vrednost bruto domačega proizvoda 48 najrevnejših držav. V Srednji in Južni Afriki ter Južni Aziji je delež prebivalcev, ki razpolagajo z manj kot enim dolarjem dnevno, le nekaj manjši od polovice tamkajšnjega prebivalstva, v nekaterih deželah pa celo presega 60 %. Mnogi ekonomisti in družboslovci nasploh imenujejo neoliberalna načela nove ekonomije, ki so privedla do takšnega stanja, gospodarski kanibalizem. Kadarkoli doslej je dekadenca človeških in družbenih vrednot dosegla kritično stopnjo, so nastopile korenite spremembe. Zdi se, da se svet prav zdaj bliža takšni kritični stopnji. V Vzhodni Evropi in Srednji Aziji je v obdobju 1987–1998 (predvsem po razpadu socializma) število prebivalcev, ki razpolagajo z manj kot enim dolarjem dnevno, poskočilo z enega milijona na 28 milijonov ljudi. Prav te spremembe pa so omogočile še bolj pospešeno poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi, saj so se ljudje iz osiromašenih predelov prisiljeni množično izseljevati v države, ki so jih voljne sprejeti kot najbolj podcenjeno delovno silo, hkrati pa so njihove revne domovine prisiljene odpirati vrata tujim investitorjem, ki lahko v teh deželah s pomočjo najcenejše lokalne delovne sile poslujejo z večjim dobičkom kot doma. Z vzpostavitvijo gospodarskega ravnovesja v svetu bi bili vzpostavljeni tudi socialna in kulturna enakopravnost, ekonomskih mednarodnih migracij bi bilo bistveno manj, migranti ne bi več tvorili skrajnih družbenih slojev in njihova nacionalna ali verska pripadnost nikomur več ne bi vzbujala občutka ogroženosti.

Vse več mladih ljudi se zaveda, da doktrina, ki postavlja tekmovalnost, zmago, uspeh in dobiček nad vse druge vrednote in ki je razdelila ljudi, narode in države na razvite in nerazvite, uspešne in neuspešne, močne in šibke, vladajoče in uklonjene, zmagovalce in poražence, ni edina možnost. S porajanjem globalne pripadnosti postajajo nacionalnost, vera in kultura vse bolj vključujoče in vse manj izključujoče prvine človekove identitete. Z drugimi besedami, s tabo se lahko istovetim prav zato, ker čutim močno narodno, jezikovno, versko ali kakršnokoli drugo pripadnost, tako kot jo čutiš ti. Prav to naju združuje, ne pa ločuje. Barva kože zato že marsikje postaja toliko sporna kot barva las, materin jezik ali vera pa toliko kot barva glasu. Odnos do družine, do izkrivljenih meril socialne enakopravnosti, do okolja in zdravja ponekod že postajajo pomembnejši dejavniki človekove identitete kot tisti, ki so doslej služili za lažno utemeljevanje militaristične ideologije in maskiranje njenega dejanskega ozadja. S tem pa se počasi, vendar korenito spreminjajo tudi kriteriji pomena, smisla in kakovosti življenja.

Ob vseh razdorih, ki jih prinaša to, kar danes imenujemo globalizacija, nam prav ta proces prinaša tudi vse jasnejši izhod iz njih. Postopoma nastajajo obrisi nove samopodobe človeštva in novega pojmovanja človekovih pravic in enakopravnosti. Zanašajoč se na odrešilno pomoč naše človeške narave, ki nas vodi, da v kritičnih trenutkih vendarle damo prednost svojemu skupnemu preživetju, s tem da se dejavneje vključimo v reševanje vprašanj, ki bodo odločala o tem, ali bomo preživeli to že kar predolgo obdobje svoje globalne adolescence in samouničevalne socialne nezrelosti, sem prepričana, da opcija, ki jo ponujajo prispevki tega tematskega sklopa, navsezadnje pač mora prevladati.

Janja Žitnik je doktorica literarnih znanosti, zaposlena kot znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Težišče njenih raziskav v zadnjem času je na pripravljalnem delu za umeščanje književnega ustvarjanja slovenskih izseljencev in priseljencev v Sloveniji v širši kontekst medkulturnih odnosov znotraj posamezne države priseljevanja.

IZVLEČEK
Ker je konflikt med kulturami postal eden najpomembnejših dejavnikov tveganja, kar zadeva ohranitev in prihodnji razvoj človeške civilizacije, je težišče prispevka na osvetljevanju večplastnih nevarnosti tega dejavnika in oblikovanju predlogov za vzpostavitev multikulturnega mirovnega sistema, ki naj obvlada oziroma nadomesti medkulturni konflikt. Novi regionalni in globalni multikulturni sistem bi zajemal etične in mirovne vrednote iz različnih kultur in bi bil utemeljen v najrelevantnejših segmentih mirovne dediščine, kulture in literature različnih civilizacij. Sistem naj bi se širil in promoviral prek telekomunikacij in medijev, s čimer naj bi ponujal alternativo regionalni in globalni kulturi terorja in nasilja. Vzpostavitev odprtega globalnega multikulturnega sistema in njegovih medijev lahko pomaga človeštvu pri oblikovanju nove multikulturne identitete, ki nastaja vzporedno z narodnimi in etničnimi identitetami, predvsem pa lahko prispeva k ustvarjanju varnejšega sveta. Razvoj multikulturnih mirovnih satelitov nad konfliktnimi območji, ki naj bi popularizirali mirovne prvine iz drugih kultur in civilizacij na regionalni in globalni ravni, bi prispeval k ustvarjanju mirovne klime. Takšni sateliti bi postavljali mostove razumevanja med ljudmi in narodi in odpravljali strah pred »drugačnim«. Avtorica med drugim tudi predlaga, da bi v vseh deželah ustanovili mirovne muzeje po zgledu Japonske, kjer uspešno deluje prek 60 tovrstnih muzejev, ki bistveno prispevajo k uveljavljanju multikulturalističnih načel. V nadaljevanju predstavi izraelski in palestinski primer multikulturalizma v Haifi ter podrobno analizira strukturo, cilje in dejavnosti tamkajšnje organizacije IFLAC–The Bridge (Most) kot zgled multikulturnega sožitja.

Avtorica poudarja potrebo po »objektivnostni revoluciji« medijev. Mirovniki morajo doseči, da bodo mediji obravnavali »multikulturne in mirovne novice« kot gradivo, ki je vredno objave. Hkrati naj bi dosegli objektivno ravnovesje med »dobrimi« novicami in tistimi, ki jim mediji zdaj posvečajo največ pozornosti: namreč senzacionalnim poročilom o vojnah, nasilju in kriminalu. Nesorazmerna količina filmov in poročanja o umorih in kriminalu stopnjuje negativne vidike družbe, s tem pa izkrivlja realnost in normalnost. Nujna je uvedba inovativnega multikulturalističnega izobraževalnega sistema na vseh stopnjah šolanja, vključno z izobraževanjem staršev in učiteljev. Da bi ta sistem lahko uveljavljal nove multikulturne, pluralistične in etične mirovne vrednote v vseh družbenih sferah ter ljudem približal vizijo »globalne vasi onkraj vojne«, naj bo zgrajen na mirovni dediščini, književnosti in umetnosti raznih narodov sveta in podprt z mediji in sodobno komunikacijsko tehnologijo. Kakor hitro bo začel delovati dovolj vpliven regionalni in globalni multikulturni sistem, bo s tem po vsem svetu posejano seme stabilnejšega miru, saj bo le tak sistem lahko omogočil neštetim glasovom in kulturam sveta, ki si prizadevajo za globalno preživetje in mir, da dosežejo vse človeštvo.

Profesorica Ada Aharoni je sociologinja kulture pri Technionu (Izraelskem inštitutu za tehnologijo) v Haifi in predsednica organizacije IFLAC – the International Forum for the Literature and Culture of Peace. Je tudi pripovednica, pesnica in urednica, doslej je objavila 25 knjig, ki so bile prevedene v več jezikov. Na London University je magistrirala iz angleške kniževnosti, na Hebrew University v Jeruzalemu pa je doktorirala iz literarnih in socioloških znanosti.

IZVLEČEK
Ker je konflikt med kulturami postal eden najpomembnejših dejavnikov tveganja, kar zadeva ohranitev in prihodnji razvoj človeške civilizacije, je težišče prispevka na osvetljevanju večplastnih nevarnosti tega dejavnika in oblikovanju predlogov za vzpostavitev multikulturnega mirovnega sistema, ki naj obvlada oziroma nadomesti medkulturni konflikt. Novi regionalni in globalni multikulturni sistem bi zajemal etične in mirovne vrednote iz različnih kultur in bi bil utemeljen v najrelevantnejših segmentih mirovne dediščine, kulture in literature različnih civilizacij. Sistem naj bi se širil in promoviral prek telekomunikacij in medijev, s čimer naj bi ponujal alternativo regionalni in globalni kulturi terorja in nasilja. Vzpostavitev odprtega globalnega multikulturnega sistema in njegovih medijev lahko pomaga človeštvu pri oblikovanju nove multikulturne identitete, ki nastaja vzporedno z narodnimi in etničnimi identitetami, predvsem pa lahko prispeva k ustvarjanju varnejšega sveta. Razvoj multikulturnih mirovnih satelitov nad konfliktnimi območji, ki naj bi popularizirali mirovne prvine iz drugih kultur in civilizacij na regionalni in globalni ravni, bi prispeval k ustvarjanju mirovne klime. Takšni sateliti bi postavljali mostove razumevanja med ljudmi in narodi in odpravljali strah pred »drugačnim«. Avtorica med drugim tudi predlaga, da bi v vseh deželah ustanovili mirovne muzeje po zgledu Japonske, kjer uspešno deluje prek 60 tovrstnih muzejev, ki bistveno prispevajo k uveljavljanju multikulturalističnih načel. V nadaljevanju predstavi izraelski in palestinski primer multikulturalizma v Haifi ter podrobno analizira strukturo, cilje in dejavnosti tamkajšnje organizacije IFLAC–The Bridge (Most) kot zgled multikulturnega sožitja.

Avtorica poudarja potrebo po »objektivnostni revoluciji« medijev. Mirovniki morajo doseči, da bodo mediji obravnavali »multikulturne in mirovne novice« kot gradivo, ki je vredno objave. Hkrati naj bi dosegli objektivno ravnovesje med »dobrimi« novicami in tistimi, ki jim mediji zdaj posvečajo največ pozornosti: namreč senzacionalnim poročilom o vojnah, nasilju in kriminalu. Nesorazmerna količina filmov in poročanja o umorih in kriminalu stopnjuje negativne vidike družbe, s tem pa izkrivlja realnost in normalnost. Nujna je uvedba inovativnega multikulturalističnega izobraževalnega sistema na vseh stopnjah šolanja, vključno z izobraževanjem staršev in učiteljev. Da bi ta sistem lahko uveljavljal nove multikulturne, pluralistične in etične mirovne vrednote v vseh družbenih sferah ter ljudem približal vizijo »globalne vasi onkraj vojne«, naj bo zgrajen na mirovni dediščini, književnosti in umetnosti raznih narodov sveta in podprt z mediji in sodobno komunikacijsko tehnologijo. Kakor hitro bo začel delovati dovolj vpliven regionalni in globalni multikulturni sistem, bo s tem po vsem svetu posejano seme stabilnejšega miru, saj bo le tak sistem lahko omogočil neštetim glasovom in kulturam sveta, ki si prizadevajo za globalno preživetje in mir, da dosežejo vse človeštvo.

Profesorica Ada Aharoni je sociologinja kulture pri Technionu (Izraelskem inštitutu za tehnologijo) v Haifi in predsednica organizacije IFLAC – the International Forum for the Literature and Culture of Peace. Je tudi pripovednica, pesnica in urednica, doslej je objavila 25 knjig, ki so bile prevedene v več jezikov. Na London University je magistrirala iz angleške kniževnosti, na Hebrew University v Jeruzalemu pa je doktorirala iz literarnih in socioloških znanosti.