IZVLEČEK
Z besedilom sem hotel pokazati, kakšne pomene je skupina »naprednih« zbrana okoli dolgo let edinega časnika Beneških Slovencev Matajurja pripisovala izseljevanju - pojavu »številka ena« v desetletjih po drugi svetovni vojni v Beneški Sloveniji. (Beneška Slovenija, pokrajina na severo-vzhodu Italije, je najbolj zahoden del »slovensko-govorečega« ozemlja; njena več-stoletna politično-administrativna ločenosti od drugih »slovensko-govorečih« pokrajin se kaže v partikularni identiteti in kulturi njenega prebivalstva). Pri analiziranju časopisnih prispevkov od začetka izhajanja časopisa oktobra leta 1950 pa do konca leta 1960 sem iskal vsebine, ki se pojavljajo na naslednjih treh dimenzijah sporočanja: izboru sporočane stvarnosti, odnosu sporočila do stvarnosti in jezikovni predstavitvi sporočila. Vsebine, ki so se pojavljale na vseh treh navedenih poljih sem imenoval motivi. Motiv sem opredelil kot »(s)poročevalski kliše«, ki pri podajanju specifične vsebine, problematike, ima specifičen odnos do stvarnosti in specifično jezikovno predstavitev sporočila. Motivi so torej nosilci partikularnih načinov reprezentacij (posameznih) dogodkov, pojavov, fenomenov.

Z pojavnostjo, obstojem motivov sem pokazal, da obstojajo partikularni načini reprezentacije fenomena, v obravnavanem primeru izseljevanja, in da ti oblikujejo tudi poseben pomen fenomena, izseljevanja. Obstoj motivov kaže na to, da izseljevanje nikakor ni bilo obravnavano neobremenjeno. V obravnavo, prikaz tega družbenega pojava se je vpletla govorica moči (in upora), izkoriščanja in razlikovanja, družbene neenakosti in še marsičesa. Izseljevanje je bilo v obravnavanem obdobju metafora za izkoriščanje, neenakost, zrcalilo je podrejen, zapostavljen položaj Beneških Slovencev in je kot tako bilo s strani piscev obravnavanih besedil ovrednoteno zelo negativno. Toda proti koncu obravnavanega obdobja se začne pojavljati »v revolucionarni ikonografiji« navdahnjen motiv izseljenca, delavca kot nosilca dolgo pričakovane spremembe in nove dobe. Izseljevanje tako (pri)dobi s strani piscev besedil (tudi) nov, ne več »črnogled«, ampak »odrešilen« pomen.

Besedilo zaključim ambiciozno: z predpostavko, da (dokaz o) obstoj(u) motivov lahko omogoči dobre nastavke pri razmišljanju, teoretiziranju o družbenih strukturah in delovanju v (novinarskem) (s)poročanju, to je »pisanju«. Teoretiziranje, ki ga bom bralcem tega povzetka prihranil, zaključim s številnimi vprašanji. Kot odgovor očitku, zakaj na zastavljena vprašanja odgovarjam z vprašanji, na koncu odgovarjam: Zakaj pa ne?

IZVLEČEK
Z besedilom sem hotel pokazati, kakšne pomene je skupina »naprednih« zbrana okoli dolgo let edinega časnika Beneških Slovencev Matajurja pripisovala izseljevanju - pojavu »številka ena« v desetletjih po drugi svetovni vojni v Beneški Sloveniji. (Beneška Slovenija, pokrajina na severo-vzhodu Italije, je najbolj zahoden del »slovensko-govorečega« ozemlja; njena več-stoletna politično-administrativna ločenosti od drugih »slovensko-govorečih« pokrajin se kaže v partikularni identiteti in kulturi njenega prebivalstva). Pri analiziranju časopisnih prispevkov od začetka izhajanja časopisa oktobra leta 1950 pa do konca leta 1960 sem iskal vsebine, ki se pojavljajo na naslednjih treh dimenzijah sporočanja: izboru sporočane stvarnosti, odnosu sporočila do stvarnosti in jezikovni predstavitvi sporočila. Vsebine, ki so se pojavljale na vseh treh navedenih poljih sem imenoval motivi. Motiv sem opredelil kot »(s)poročevalski kliše«, ki pri podajanju specifične vsebine, problematike, ima specifičen odnos do stvarnosti in specifično jezikovno predstavitev sporočila. Motivi so torej nosilci partikularnih načinov reprezentacij (posameznih) dogodkov, pojavov, fenomenov.

Z pojavnostjo, obstojem motivov sem pokazal, da obstojajo partikularni načini reprezentacije fenomena, v obravnavanem primeru izseljevanja, in da ti oblikujejo tudi poseben pomen fenomena, izseljevanja. Obstoj motivov kaže na to, da izseljevanje nikakor ni bilo obravnavano neobremenjeno. V obravnavo, prikaz tega družbenega pojava se je vpletla govorica moči (in upora), izkoriščanja in razlikovanja, družbene neenakosti in še marsičesa. Izseljevanje je bilo v obravnavanem obdobju metafora za izkoriščanje, neenakost, zrcalilo je podrejen, zapostavljen položaj Beneških Slovencev in je kot tako bilo s strani piscev obravnavanih besedil ovrednoteno zelo negativno. Toda proti koncu obravnavanega obdobja se začne pojavljati »v revolucionarni ikonografiji« navdahnjen motiv izseljenca, delavca kot nosilca dolgo pričakovane spremembe in nove dobe. Izseljevanje tako (pri)dobi s strani piscev besedil (tudi) nov, ne več »črnogled«, ampak »odrešilen« pomen.

Besedilo zaključim ambiciozno: z predpostavko, da (dokaz o) obstoj(u) motivov lahko omogoči dobre nastavke pri razmišljanju, teoretiziranju o družbenih strukturah in delovanju v (novinarskem) (s)poročanju, to je »pisanju«. Teoretiziranje, ki ga bom bralcem tega povzetka prihranil, zaključim s številnimi vprašanji. Kot odgovor očitku, zakaj na zastavljena vprašanja odgovarjam z vprašanji, na koncu odgovarjam: Zakaj pa ne?

IZVLEČEK
Prispevek se nanaša na desetletja po drugi svetovni vojni in zadeva množično izseljevanje iz italijanskega mesta Trst, na meji s Slovenijo (nekdanjo Jugoslavijo), proti Avstraliji v drugi polovici petdsetetih let. Obdobje tega izseljevanja in nastanka tržaških kolonij v večjih avstralskih metropolah je soupadalo tudi z zanimivimi spremembami v načinu komuniciranja in vzdrževanja osebnih stikov izseljencev z rodnim krajem. Konec petdesetih let so namreč s tehničnim napredkom prišli na trg cenovno dostopni in široki publiki namenjeni snemalni aparati, ki so postali del hišne opremo marsikaterega doma. Za izseljence in njihove rojake v starem kraju so ti aparati pomenili pravo revolucijo, saj so si poleg tradicionalne korespondence sedaj lahko izmenjavali tudi zvočne trakove. Tovrstno korespondiranje je postalo tisti čas zelo pogostno, vendar se zdi, da so zvočni trakovi precej manj ohranjeni kot pisma, in kolikor mi je znano, pri preučevanju tržaškega izseljevanja in drugih primerov izseljevanja iz slovensko-italijanskega mejnega območja, ta vir tudi ni bil izkoriščen v študijske namene. Poudariti je treba, da raziskava ni zajela večjega števila primerov. Prispevek prinaša zato dognanja, izhajajoča iz korespondiranja ene same družine izseljencev. Izpostavljene so nekatere značilnosti, oziroma podobnosti in razlike med pisnim in zvočnim načinom komuniciranja. Protagonisti tega komuniciranja so člani družine Kovačič (oče, mati in tri hčerke), ki se je izselila iz Trsta leta 1955 in pristala v Adelaide v Južni Avstraliji, kjer njihovi člani živijo še danes.

Pisma in zvočni trakovi predstavljajo temeljne a delne sestavine komunikacijskega sistema, prek katerega Kovačičevi že pol stoletja vzdržujejo stike z ožjim in širšim krogom sorodnikov ter znancev v Trstu ter številnih državah Evrope in Severne Amerike. Druge komponente sistema so razglednice, voščilnice, fotografije, filmski trakovi, videokasete, telefonski pogovori in zadnja leta elektronska pošta. Izvzemši telefonske pogovore, ki se seveda niso ohranili, in elektronsko pošto obsegajo samo pošiljke iz Avstralije, ki so jih prejeli in so se ohranile na Kovačičevem domu v Trstu, več kot 400 enot gradiva. Od tega je pisem več kot sto, trakov pa 20 (za približno 35 ur posnetka), s tem da so se tako nekatera pisma kot trakovi izgubili.

Navedena sporočilna sredstva imajo vsako svoje posebnosti in odigravajo v komunikacijskem sistemu Kovačičeve družine svojstvene funkcije, s tem, da se klasična sredstva (vse oblike pisne komunikacije in fotografije) z nihajočo frekvenco pojavljajo neprekinjeno v celotnem obdobju, ostala pa vstopajo v sistem skladno s splošnim uveljavljanjem tehnologije oziroma njeno uporabnostjo s strani uporabnikov. Nekatera po določeni fazi iz sistema tudi izpadejo. To velja za magnetofonske trakove, katerih časovno obdobje soupada s šestdesetimi leti. Njihov »zaton« leta 1970 je povezan s posebnimi dogajanji v zgodovini Kovačičeve družine, ki spremenijo življenjske dinamike njenih članov in privilegirajo pisemsko korespondiranje. Ko po treh letih nastopijo zopet ugodnejše okoliščine za uporabo magnetofona pa se to sredstvo z vzpostavitvijo telefonske povezave med Italijo in Avstralijo umakne praktičnejšim in neposrednejšim telefonskim stikom.

Magnetofonski trakovi so v svoji časovni fazi nadomestili a ne popolnoma izpodrinili pisno komuniciranje, ki se je takrat le številčno zmanjšalo. Z vidika produciranja sporočila so trakovi pomenili veliko olajšanje, ker je pisanje za naše protagoniste v izseljenstvu in doma predstavljalo dokajšnji napor. Ta problem sami redno poudarjajo in zgovorni so stavki kot: »Moja trda roka težko piše. Tri krat sem počivala, da sem napolnila to stran«. Poleg fizičnega napora za okorno delavsko roko je šlo še za mentalni napor, za iskanje prave zbranosti, za oblikovanje vsebine in predvsem za izražanje misli z ustreznim besediščem v knjižnem jeziku. Naši korespondenti se pri pisnem izražanju namreč trudijo uporabljati standardno italijanščino, ki jo skromno obvladajo, medtem ko je njihov običajni pogovorni jezik tržaški dialekt, ob njem v Avstraliji še angleščina (to zlasti pri drugi generaciji oziroma v odnosih z njo), v Trstu pa slovenščina. Magnetofonski trakovi pomenijo premostitev teh ovir, saj postane komunikacija manj formalna, sproščenejša in neposrednejša, v vsakdanjem jeziku in brez zavor, ki otežujejo pisno izražanje.

Vendar se tudi nastajanje zvočnih zapisov srečuje z določenimi problemi, v prvi vrsti časovnega in organizacijskega značaja. Produkcija pisem je Kovačičem jemala relativno malo časa, saj so težave obremenjevale zlasti miselno pripravo na pisanje in iskanje ugodnega trenutka ter potrebne discipline. Pisma so poleg tega redkokdaj presegala dolžino 450 besed. Zvočni trakovi pa trajajo od ene do dveh ur. Njihova izvedba je torej terjala neprimerno več časa, kot tudi časovnega usklajevanja, saj je zvočno komunikacijsko sredstvo odprlo možnost izražanja vsem članom družine, brez diskriminiranja nepismenih (se pravi otrok) ali pisanja nevoljnih. In težnja je bila, da so v vsakem traku nastopili prav vsi in običajno še kaki drugi prijatelji ali znanci. Dokler niso še razpolagali z lastnim magnetofonom, je to pomenilo, bodisi za snemanje kot za poslušanje trakov, zbrati istočasno vse člane družine in nastopajoče pri prijateljih, ki so dali na voljo aparat, ali pa imetnike magnetofona gostiti za potreben čas na svojem domu. Nabava aparata je usklajevanje olajšala in dopuščala večjo fleksibilnost snemanja. To se odraža tudi v dveh različnih tipologijah zvočnega zapisa in v različni uporabi magnetofona. Prvi trakovi, snemani z izposojenim magnetofonom, so namreč nastali tako rekoč v enem zamahu, navadno v enem večeru, ob sobotah, in so sad kar dolgotrajnih priprav. Podobni so javni predstavi, v kateri nastopa vrsta ljudi po točno zrežiranem scenariju, s tem da je govorjenje povsem prosto. Z nakupom magnetofona se kot prvo spremeni to, da poteka snemanje po kosih in trak nastaja tudi po več tednov. Še vedno se v vsakem traku oglašajo vsi člani družine in vrsta drugih oseb, vendar ne nastopajo nujno vsi skupaj, pač pa tudi posamezno ali po skupinah, skladno z izbirami oziroma s prisotnostjo ali odsotnostjo v času snemanja. Največja novost pa je v tem, da postane magnetofon kaj kmalu tako rekoč družinski član, ali neke vrste povsem domač gost, ki je soudeležen pri vsakdanjem življenju. Čeprav deli zapisov nastajajo še vedno namensko in z določeno pripravo, magnetofon uporabljajo večinoma tako, da ga preprosto prižgejo, medtem ko so pri mizi ali med likanjem, šivanjem, pomivanjem posode, pospravljanjem, umivanjem in podobnim, ter se prek njega pogovarjajo z naslovniki sporočil, pripovedujejo jim najrazličnejše stvari in jih pritegnejo v medsebojne pogovore, kot če bi bili dejansko navzoči, čeprav prikrajšani za vid.

Trakovi so po besednem sporočilu zelo podobni pismom, tako da jih lahko imenujemo zvočna pisma. Obstajajo pa nekatere bistvene razlike. Medtem ko so vsebine v pisni obliki skope in pogostokrat jezikovno okorno izražene, se v trakovih njihov obseg znatno poveča in razživi. Teme so obravnavane do potankosti, opisane v najdrobnejših detajlih, da si poslušalec ustvari slikovite predstave. Sporočilnost zvočnih posnetkov pa znatno presega pomen samih besed. Izrazna moč govorjene besede izzveni v vsej svoji neposrednosti, toplini in emocionalnem naboju. Glasovi oseb, ki se med seboj niso slišale sedem let, so bili že sami po sebi nekaj nepopisnega. Ni se čuditi, da je prvi trak, nenapovedano poslan iz Avstralije, povzročil v Trstu pravi šok in da so razburjeni naslovniki o tem ponoči celo sanjali. Nekateri se tudi dolgo niso mogli privaditi pogovarjanju preko magnetofona, ker ni enostavno govoriti osebi, ki te direktno ne posluša, a predvsem - kot sami pravijo - ker ti ob misli na naslovnika »emocija zaduši besedo v grlu«.

Skupinskost poročanja in efekti žive besede prvi moment najbolj prevzamejo poslušalca. Vsebino pogostokrat obogati prepevanje ter igranje na harmoniko tržaških in avstralskih pesmi. Trakovi pa prinašajo tudi zvoke trenutnega dogajanja in vsakdanjega življenja: npr. zvoke kosila, pomivanja in pospravljanja posode, ropote iz sosednje sobe, glasove iz sosesčine, hrup cestnega prometa, sirene rešilcev, ki drvijo v bližnjo bolnišnico, naliv, radijske in televizijske programe iz ozadja, najrazličnejše epizode oziroma situacije iz družinskega življenja in mnogo drugega. Vse to je včasih tudi namenoma posneto, saj si npr. izseljenci v Avstraliji želijo slišati zavijanje tipične tržaške burje ali klepetanje z ulice, kjer so pred odhodom stanovali, sami pa posredujejo v Trst ob opisih tudi zvoke svojega okolja, vštevši brnenje novega avtomobila, pralnega stroja in kosilnice. Vse to je dajalo občutek bližine in je omogočalo, da sta se tako oddaljena svetova med seboj neposredneje sodoživljala, tako v trenutni kot v dolgi časovni sekvenci. V primerjavi s pismi izstopa pri magnetofonskem komuniciranju ravno njegova časovna dimenzija, ker je to sredstvo sposobno ujeti potek dogajanja in stvarno prenašati izseke življenja, vključno s trenutnim vzdušjem in duševnim počutjem govornikov.

Kot omenjeno, so tako v pisnem kot v zvočnem komuniciranju naši protagonisti obravnavali (pa tudi zamolčevali) številne vsebine in teme, ki jih tu nimamo časa razčlenjevati. Naj povem samo, da omogoča ta in preostala ohranjena dokumentacija precej podrobno zgodovinsko rekonstrukcijo izseljenske družine Kovačič skozi dolgo, več generacijsko časovno obdobje. Z izjemnim številom eksplicitnih in implicitnih informacij ponuja vpogled v mnogotere aspekte osebnega in širšega družbenega značaja, ki bi drugače ne ostali zabeleženi oziroma se iz pripovedovanja po spominu pokažejo s povsem drugačnimi poudarki. V tem gradivu je zajet življenjski ciklus skupine in posameznika, dejavniki, ki so ga na razne načine krojili, in drugo, kar ga je spremljalo. Do izraza pridejo na primer načrtovanje, prioritete, cilji in strategije za njihovo doseganje (naj omenimo samo odnos do dela in vlaganja zasluženih sredstev), organizacija družinskega življenja in spremembe v raznih časovnih fazah, sistemi vrednot, vprašanja vzgoje otrok in usvajanja novih načinov življenja, spreminjanje miselnosti v širšem pomenu besede, da ne govorim o vzdrževanju stikov starim krajem in ustvarjanjem novega družbenega networka v novem.

Prav posebnega poudarka pa je vreden problem identitete, pri čemer mislim predvsem na etnično identiteto. “Impakt” z novim okoljem, akulturacija, integracija in identifikacija so kot je znano med eminentnimi temami izseljenske oziroma priseljenske problematike. Vendar je naš primer s tega vidika nekoliko poseben, ker se Kovačičevi ne soočijo prvič s problemom etnične drugačnosti in z vsem, kar to pomeni, kot priseljenci v Avstraliji, ampak ga že globoko zasidranega v zavesti in izkušnji prinesejo s seboj iz starega kraja. Kot Slovenci so bili namreč pod fašizmom podvrženi nasilni italijanizaciji. Poleg tega se je Trst, kot mesto na meji med romanskim in slovanskim svetom, vedno soočal s kontrapozicijo med dominantno italijansko in manjšinsko slovensko etnično komponento in z asimilacijo slovenskega prebivalstva. Mesto se je od nekdaj razdvajalo ob vprašanju svoje identitete in v polpretekli zgodovini tudi okrog svoje državne pripadnosti. S temi vprašanji je povezano tudi množično izseljevanje Tržačanov v Avstralijo v petdesetih letih. Mnogi niso odhajali samo zaradi gospodarske krize in brezperspektivnosti, ampak tudi zaradi razpustitve l. 1954 multietnične državice Sbobodnega tržaškega ozemlja pod anglo-ameriško vojaško upravo, v kateri so videli najbolj pravično rešitev tržaškega teritorialnega vprašanja, in priključitve k italijanski državi, do katere so bili zlasti Slovenci nezaupljivi. Mislim, da so za razumevanje same izseljenske odločitve pri mnogih Tržačanih veljavne misli, ki jih je Albert Kovačič zapisal v enem izmed prvih pisem iz Avstralije: “Tu ni ne te ne one zastave. Ni neumrljivih domovin. Tu je tisto, čemur lahko rečem resničen mir in svoboda”. In pomenjljivo je, da so to besede človeka, ki ni le okusil fašistično raznarodovanje, ampak je maja 1945 prišel kot Titov partizan osvobajat Trst, se je moral kot večina Slovencev sprijazniti z grenkim dejstvom, da mesto ne bo pripadalo Jugoslaviji, kjer je po vojni štiri leta tudi živel in služil kot vojak.

Zato se je pomembno vprašati, kako to, da poteka skoraj polstoletno pisno in zvočno komuniciranje Alberta Kovačiča z domom v Trstu izključno v italijanščini in niti z eno besedo v materini slovenščini ter da so tudi na svoje hčerke Kovačičevi prenesli italijanski tržaški dialekt, čeprav je oče iz Trsta priporočal sinu, naj nikoli ne zataji materinega slovenskega jezika. To vprašanje se ne tiče samo Kovačičeve družine, ampak odpira kompleksno poglavje identitete tržaških skupnosti nasploh, ki so v Avstraliji reproducirale mešano italijansko-slovensko tržaško stvarnost, v katerih se je kot lingua franca uveljavil tržaški italijanski dialekt in ki so, vzporedno z avstralsko akulturacijo, znotraj sebe poznale še vedno tudi italijanizacijo slovenske komponente. Za zaključek bo zanimivo vedeti, da je problematika etnične asimilacije in identitete, naj si bo v izseljenskih skupnostih kot tudi v samem Trstu še vedno problematična tema, o kateri protagonisti neradi govorijo. Tudi zaradi tega je izseljenska korespondenca v takšni ali drugačni obliki dragoceno in v mnogočem ključno gradivo za razumevanje teh problemov.

IZVLEČEK
Prispevek se nanaša na desetletja po drugi svetovni vojni in zadeva množično izseljevanje iz italijanskega mesta Trst, na meji s Slovenijo (nekdanjo Jugoslavijo), proti Avstraliji v drugi polovici petdsetetih let. Obdobje tega izseljevanja in nastanka tržaških kolonij v večjih avstralskih metropolah je soupadalo tudi z zanimivimi spremembami v načinu komuniciranja in vzdrževanja osebnih stikov izseljencev z rodnim krajem. Konec petdesetih let so namreč s tehničnim napredkom prišli na trg cenovno dostopni in široki publiki namenjeni snemalni aparati, ki so postali del hišne opremo marsikaterega doma. Za izseljence in njihove rojake v starem kraju so ti aparati pomenili pravo revolucijo, saj so si poleg tradicionalne korespondence sedaj lahko izmenjavali tudi zvočne trakove. Tovrstno korespondiranje je postalo tisti čas zelo pogostno, vendar se zdi, da so zvočni trakovi precej manj ohranjeni kot pisma, in kolikor mi je znano, pri preučevanju tržaškega izseljevanja in drugih primerov izseljevanja iz slovensko-italijanskega mejnega območja, ta vir tudi ni bil izkoriščen v študijske namene. Poudariti je treba, da raziskava ni zajela večjega števila primerov. Prispevek prinaša zato dognanja, izhajajoča iz korespondiranja ene same družine izseljencev. Izpostavljene so nekatere značilnosti, oziroma podobnosti in razlike med pisnim in zvočnim načinom komuniciranja. Protagonisti tega komuniciranja so člani družine Kovačič (oče, mati in tri hčerke), ki se je izselila iz Trsta leta 1955 in pristala v Adelaide v Južni Avstraliji, kjer njihovi člani živijo še danes.

Pisma in zvočni trakovi predstavljajo temeljne a delne sestavine komunikacijskega sistema, prek katerega Kovačičevi že pol stoletja vzdržujejo stike z ožjim in širšim krogom sorodnikov ter znancev v Trstu ter številnih državah Evrope in Severne Amerike. Druge komponente sistema so razglednice, voščilnice, fotografije, filmski trakovi, videokasete, telefonski pogovori in zadnja leta elektronska pošta. Izvzemši telefonske pogovore, ki se seveda niso ohranili, in elektronsko pošto obsegajo samo pošiljke iz Avstralije, ki so jih prejeli in so se ohranile na Kovačičevem domu v Trstu, več kot 400 enot gradiva. Od tega je pisem več kot sto, trakov pa 20 (za približno 35 ur posnetka), s tem da so se tako nekatera pisma kot trakovi izgubili.

Navedena sporočilna sredstva imajo vsako svoje posebnosti in odigravajo v komunikacijskem sistemu Kovačičeve družine svojstvene funkcije, s tem, da se klasična sredstva (vse oblike pisne komunikacije in fotografije) z nihajočo frekvenco pojavljajo neprekinjeno v celotnem obdobju, ostala pa vstopajo v sistem skladno s splošnim uveljavljanjem tehnologije oziroma njeno uporabnostjo s strani uporabnikov. Nekatera po določeni fazi iz sistema tudi izpadejo. To velja za magnetofonske trakove, katerih časovno obdobje soupada s šestdesetimi leti. Njihov »zaton« leta 1970 je povezan s posebnimi dogajanji v zgodovini Kovačičeve družine, ki spremenijo življenjske dinamike njenih članov in privilegirajo pisemsko korespondiranje. Ko po treh letih nastopijo zopet ugodnejše okoliščine za uporabo magnetofona pa se to sredstvo z vzpostavitvijo telefonske povezave med Italijo in Avstralijo umakne praktičnejšim in neposrednejšim telefonskim stikom.

Magnetofonski trakovi so v svoji časovni fazi nadomestili a ne popolnoma izpodrinili pisno komuniciranje, ki se je takrat le številčno zmanjšalo. Z vidika produciranja sporočila so trakovi pomenili veliko olajšanje, ker je pisanje za naše protagoniste v izseljenstvu in doma predstavljalo dokajšnji napor. Ta problem sami redno poudarjajo in zgovorni so stavki kot: »Moja trda roka težko piše. Tri krat sem počivala, da sem napolnila to stran«. Poleg fizičnega napora za okorno delavsko roko je šlo še za mentalni napor, za iskanje prave zbranosti, za oblikovanje vsebine in predvsem za izražanje misli z ustreznim besediščem v knjižnem jeziku. Naši korespondenti se pri pisnem izražanju namreč trudijo uporabljati standardno italijanščino, ki jo skromno obvladajo, medtem ko je njihov običajni pogovorni jezik tržaški dialekt, ob njem v Avstraliji še angleščina (to zlasti pri drugi generaciji oziroma v odnosih z njo), v Trstu pa slovenščina. Magnetofonski trakovi pomenijo premostitev teh ovir, saj postane komunikacija manj formalna, sproščenejša in neposrednejša, v vsakdanjem jeziku in brez zavor, ki otežujejo pisno izražanje.

Vendar se tudi nastajanje zvočnih zapisov srečuje z določenimi problemi, v prvi vrsti časovnega in organizacijskega značaja. Produkcija pisem je Kovačičem jemala relativno malo časa, saj so težave obremenjevale zlasti miselno pripravo na pisanje in iskanje ugodnega trenutka ter potrebne discipline. Pisma so poleg tega redkokdaj presegala dolžino 450 besed. Zvočni trakovi pa trajajo od ene do dveh ur. Njihova izvedba je torej terjala neprimerno več časa, kot tudi časovnega usklajevanja, saj je zvočno komunikacijsko sredstvo odprlo možnost izražanja vsem članom družine, brez diskriminiranja nepismenih (se pravi otrok) ali pisanja nevoljnih. In težnja je bila, da so v vsakem traku nastopili prav vsi in običajno še kaki drugi prijatelji ali znanci. Dokler niso še razpolagali z lastnim magnetofonom, je to pomenilo, bodisi za snemanje kot za poslušanje trakov, zbrati istočasno vse člane družine in nastopajoče pri prijateljih, ki so dali na voljo aparat, ali pa imetnike magnetofona gostiti za potreben čas na svojem domu. Nabava aparata je usklajevanje olajšala in dopuščala večjo fleksibilnost snemanja. To se odraža tudi v dveh različnih tipologijah zvočnega zapisa in v različni uporabi magnetofona. Prvi trakovi, snemani z izposojenim magnetofonom, so namreč nastali tako rekoč v enem zamahu, navadno v enem večeru, ob sobotah, in so sad kar dolgotrajnih priprav. Podobni so javni predstavi, v kateri nastopa vrsta ljudi po točno zrežiranem scenariju, s tem da je govorjenje povsem prosto. Z nakupom magnetofona se kot prvo spremeni to, da poteka snemanje po kosih in trak nastaja tudi po več tednov. Še vedno se v vsakem traku oglašajo vsi člani družine in vrsta drugih oseb, vendar ne nastopajo nujno vsi skupaj, pač pa tudi posamezno ali po skupinah, skladno z izbirami oziroma s prisotnostjo ali odsotnostjo v času snemanja. Največja novost pa je v tem, da postane magnetofon kaj kmalu tako rekoč družinski član, ali neke vrste povsem domač gost, ki je soudeležen pri vsakdanjem življenju. Čeprav deli zapisov nastajajo še vedno namensko in z določeno pripravo, magnetofon uporabljajo večinoma tako, da ga preprosto prižgejo, medtem ko so pri mizi ali med likanjem, šivanjem, pomivanjem posode, pospravljanjem, umivanjem in podobnim, ter se prek njega pogovarjajo z naslovniki sporočil, pripovedujejo jim najrazličnejše stvari in jih pritegnejo v medsebojne pogovore, kot če bi bili dejansko navzoči, čeprav prikrajšani za vid.

Trakovi so po besednem sporočilu zelo podobni pismom, tako da jih lahko imenujemo zvočna pisma. Obstajajo pa nekatere bistvene razlike. Medtem ko so vsebine v pisni obliki skope in pogostokrat jezikovno okorno izražene, se v trakovih njihov obseg znatno poveča in razživi. Teme so obravnavane do potankosti, opisane v najdrobnejših detajlih, da si poslušalec ustvari slikovite predstave. Sporočilnost zvočnih posnetkov pa znatno presega pomen samih besed. Izrazna moč govorjene besede izzveni v vsej svoji neposrednosti, toplini in emocionalnem naboju. Glasovi oseb, ki se med seboj niso slišale sedem let, so bili že sami po sebi nekaj nepopisnega. Ni se čuditi, da je prvi trak, nenapovedano poslan iz Avstralije, povzročil v Trstu pravi šok in da so razburjeni naslovniki o tem ponoči celo sanjali. Nekateri se tudi dolgo niso mogli privaditi pogovarjanju preko magnetofona, ker ni enostavno govoriti osebi, ki te direktno ne posluša, a predvsem - kot sami pravijo - ker ti ob misli na naslovnika »emocija zaduši besedo v grlu«.

Skupinskost poročanja in efekti žive besede prvi moment najbolj prevzamejo poslušalca. Vsebino pogostokrat obogati prepevanje ter igranje na harmoniko tržaških in avstralskih pesmi. Trakovi pa prinašajo tudi zvoke trenutnega dogajanja in vsakdanjega življenja: npr. zvoke kosila, pomivanja in pospravljanja posode, ropote iz sosednje sobe, glasove iz sosesčine, hrup cestnega prometa, sirene rešilcev, ki drvijo v bližnjo bolnišnico, naliv, radijske in televizijske programe iz ozadja, najrazličnejše epizode oziroma situacije iz družinskega življenja in mnogo drugega. Vse to je včasih tudi namenoma posneto, saj si npr. izseljenci v Avstraliji želijo slišati zavijanje tipične tržaške burje ali klepetanje z ulice, kjer so pred odhodom stanovali, sami pa posredujejo v Trst ob opisih tudi zvoke svojega okolja, vštevši brnenje novega avtomobila, pralnega stroja in kosilnice. Vse to je dajalo občutek bližine in je omogočalo, da sta se tako oddaljena svetova med seboj neposredneje sodoživljala, tako v trenutni kot v dolgi časovni sekvenci. V primerjavi s pismi izstopa pri magnetofonskem komuniciranju ravno njegova časovna dimenzija, ker je to sredstvo sposobno ujeti potek dogajanja in stvarno prenašati izseke življenja, vključno s trenutnim vzdušjem in duševnim počutjem govornikov.

Kot omenjeno, so tako v pisnem kot v zvočnem komuniciranju naši protagonisti obravnavali (pa tudi zamolčevali) številne vsebine in teme, ki jih tu nimamo časa razčlenjevati. Naj povem samo, da omogoča ta in preostala ohranjena dokumentacija precej podrobno zgodovinsko rekonstrukcijo izseljenske družine Kovačič skozi dolgo, več generacijsko časovno obdobje. Z izjemnim številom eksplicitnih in implicitnih informacij ponuja vpogled v mnogotere aspekte osebnega in širšega družbenega značaja, ki bi drugače ne ostali zabeleženi oziroma se iz pripovedovanja po spominu pokažejo s povsem drugačnimi poudarki. V tem gradivu je zajet življenjski ciklus skupine in posameznika, dejavniki, ki so ga na razne načine krojili, in drugo, kar ga je spremljalo. Do izraza pridejo na primer načrtovanje, prioritete, cilji in strategije za njihovo doseganje (naj omenimo samo odnos do dela in vlaganja zasluženih sredstev), organizacija družinskega življenja in spremembe v raznih časovnih fazah, sistemi vrednot, vprašanja vzgoje otrok in usvajanja novih načinov življenja, spreminjanje miselnosti v širšem pomenu besede, da ne govorim o vzdrževanju stikov starim krajem in ustvarjanjem novega družbenega networka v novem.

Prav posebnega poudarka pa je vreden problem identitete, pri čemer mislim predvsem na etnično identiteto. “Impakt” z novim okoljem, akulturacija, integracija in identifikacija so kot je znano med eminentnimi temami izseljenske oziroma priseljenske problematike. Vendar je naš primer s tega vidika nekoliko poseben, ker se Kovačičevi ne soočijo prvič s problemom etnične drugačnosti in z vsem, kar to pomeni, kot priseljenci v Avstraliji, ampak ga že globoko zasidranega v zavesti in izkušnji prinesejo s seboj iz starega kraja. Kot Slovenci so bili namreč pod fašizmom podvrženi nasilni italijanizaciji. Poleg tega se je Trst, kot mesto na meji med romanskim in slovanskim svetom, vedno soočal s kontrapozicijo med dominantno italijansko in manjšinsko slovensko etnično komponento in z asimilacijo slovenskega prebivalstva. Mesto se je od nekdaj razdvajalo ob vprašanju svoje identitete in v polpretekli zgodovini tudi okrog svoje državne pripadnosti. S temi vprašanji je povezano tudi množično izseljevanje Tržačanov v Avstralijo v petdesetih letih. Mnogi niso odhajali samo zaradi gospodarske krize in brezperspektivnosti, ampak tudi zaradi razpustitve l. 1954 multietnične državice Sbobodnega tržaškega ozemlja pod anglo-ameriško vojaško upravo, v kateri so videli najbolj pravično rešitev tržaškega teritorialnega vprašanja, in priključitve k italijanski državi, do katere so bili zlasti Slovenci nezaupljivi. Mislim, da so za razumevanje same izseljenske odločitve pri mnogih Tržačanih veljavne misli, ki jih je Albert Kovačič zapisal v enem izmed prvih pisem iz Avstralije: “Tu ni ne te ne one zastave. Ni neumrljivih domovin. Tu je tisto, čemur lahko rečem resničen mir in svoboda”. In pomenjljivo je, da so to besede človeka, ki ni le okusil fašistično raznarodovanje, ampak je maja 1945 prišel kot Titov partizan osvobajat Trst, se je moral kot večina Slovencev sprijazniti z grenkim dejstvom, da mesto ne bo pripadalo Jugoslaviji, kjer je po vojni štiri leta tudi živel in služil kot vojak.

Zato se je pomembno vprašati, kako to, da poteka skoraj polstoletno pisno in zvočno komuniciranje Alberta Kovačiča z domom v Trstu izključno v italijanščini in niti z eno besedo v materini slovenščini ter da so tudi na svoje hčerke Kovačičevi prenesli italijanski tržaški dialekt, čeprav je oče iz Trsta priporočal sinu, naj nikoli ne zataji materinega slovenskega jezika. To vprašanje se ne tiče samo Kovačičeve družine, ampak odpira kompleksno poglavje identitete tržaških skupnosti nasploh, ki so v Avstraliji reproducirale mešano italijansko-slovensko tržaško stvarnost, v katerih se je kot lingua franca uveljavil tržaški italijanski dialekt in ki so, vzporedno z avstralsko akulturacijo, znotraj sebe poznale še vedno tudi italijanizacijo slovenske komponente. Za zaključek bo zanimivo vedeti, da je problematika etnične asimilacije in identitete, naj si bo v izseljenskih skupnostih kot tudi v samem Trstu še vedno problematična tema, o kateri protagonisti neradi govorijo. Tudi zaradi tega je izseljenska korespondenca v takšni ali drugačni obliki dragoceno in v mnogočem ključno gradivo za razumevanje teh problemov.

IZVLEČEK
Od antike so pisma zapisana sporočila, ki so namenjena posameznikom ali več ljudem, intimnemu krogu ali javnosti. To velja tudi za izseljensko korespondenco, ki je postala množična v času sodobnih migracij v 19. in 20. stoletju. Slovensko zgodovinopisje posveča vedno več pozornosti t. i. osebnemu gradivu, med katerim so najbolj številna ravno pisma, ki so si jih izmenovali izseljenci s svojimi rojaki v stari domovini, prijatelji, raznimi društvi, državnimi oblastmi v izseljenskem in priseljenskem prostoru, cerkvenimi inštitucijami, denarnimi zavodi ipd. Zato obravnavam izseljensko krorespondenco (migration letters) v najširšem pomenu besede in ne samo kot izseljenska pisma (emigrant letters), ki so v bistvu le pisma izseljencev naslovnikom v staro domovino. Ameriška sociologija je odkrila to arhivsko gradivo z Williamom Isaacom Thomasom in Florianom Znanieckim, Evropa že nekoliko prej, če omenim samo Danca Karla Larsena, ki so mu sledili mnogi drugi. Danes so znana imena poznavalcev izseljenskih pisem (emigrant letters), kot so Charlotte Erickson, Giorgo Cheda, Wolfgang Helbich, Ulrike Sommer, Samuel L. Baily in Franco Ramella, Antonius Holtmann in vrste drugih. V zadnjih letih je bil narejen premik glede raziskovanja slovenske izseljenske korespondence, če omenim samo imena John A. Arnez, Henry Christian, Jerneja Petrič, Darko Friš, Aleksej Kalc, Marjan Drnovšek...

Vprašanje odnosa med osebnim in javnim v izseljenski korespondenci ni samo vprašanje odnosa med objavljenimi, npr. v časopisju, in zasebnimi pismi. Gre za različne namene piscev pisem in stike z različnimi naslovniki, kar je krojilo tudi vsebino pisem. Zato podrobneje obravnavam t. i. družinska pisma, ki so bila namenjena le očem bližnjih, in mnoga med njimi, ki so prišla v javnost z njihovim javnim branjem ali objavo v časopisju. Mnoga pisma družini so zaradi svoje vsebine kar težila k njihovi objavi, zlasti iz pionirskih časov naseljevanja v Združenih državah Amerike, saj so vsebovala veliko informacij o poti prek Atlantika, naselitvi sami in življenju v novem okolju. Vedno več je bilo pisem, ki so jih izseljenci naslavljali na časopisna uredništva (javna oz. odprta pisma). V zvezi z dopisovanjem izseljencev s posvetnimi in cerkvenimi oblastmi in društvi so izpostavljena in analizirana t. i. prosilna pisma (npr. prošnja za pomoč na državni urad v primeru statusnih težav...), denarna in zapuščinska pisma, pisma podpore za pridobitev vize, pisma izseljenskim društvom in izseljenskim organizacijam v stari domovini in pisma med izseljenskimi pisarnami in bodočimi izseljenci. Posebno področje predstavljajo javna in manj javna pisma, med katere so uvrščena vabilna pisma, npr. za priselitev v Ameriko, misijonarska pisma, objavljena informativna pisma, npr. o življenju v novem okolju, objavljena svarilna pisna, npr. pred izseljevanjem v nova okolja, npr. v Brazilijo konec 19. stoletja, svetovalna pisma, npr. o gospodarskem stanju v novem okolju, cerkvena pastirska pisma, podporna pisma, npr. v vzpodbudo izseljencem glede ohranjanja narodne identitete, potopisna pisma in t. i. zamolčana pisma, ki so bila, npr. v času komunistične Jugoslavije zaplenjena ali so po skrivnih kanalih prihajala v državo. V prilogi je objavljenij 12 pisem, ki ponazarjajo različne tipe sebnih in javnih pisem.

Neizmerna je paleta odnosov med osebnim in javnim v izseljenski korespondenci, zlasti še, če prestopimo prag zgolj klasične korespondence oziroma dopisovanja med posamezniki in se ozremo po raznih kategorijah pisemskih stikov, ki so se odvijali med izseljenci in staro domovino v zadnjih dveh stoletjih. Lahko si predstavljamo pričakovanja in strahove posameznika zaradi pisma, ki je prišlo ali ga ni bilo, kljub njihovi manjši ohranjenosti lahko spoznamo glavne poteze osebnih oziroma intimnih na eni in uradnih pisem na drugi strani, lahko razumemo radovednost ljudi glede njihove vsebine, ki je privedla do njihovega širokega objavljanja v medijih, nikakor pa ne moremo razumeti, da je odnos do tega gradiva bil in še vedno je nasproten vsem pričakovanjem glede na njihovo vrednost za posameznika in pomen za poznavanje najbolj osebnih in hkrati javnih dogajanj pri Slovencih, ki ga na kratko označujemo s pojmom izseljenstvo. Izseljenstvo ne predstavljajo samo organizacije, društva, ohranjanje slovenske istovetnosti v tujini, problematika asimilacije, stiki s staro domovino ipd., ampak zlasti ljudje, izseljenci in njihovi potomci in vsi ostali bližnji in daljni, ki so ostali v stari domovini. In ti so zlasti doživljali svoje in samo njim doživete zgodbe, ki so se, če so se, ohranile le v tistih zapisih, ki jih običajno najdemo v pismih. Zato nam morajo pisma vzbujati večjo radovednost, kot jim jo navadno posvečamo. Zakaj odkrivajo nam tudi tiste posameznike, ki niso predstavljali tistega dela ledene gore, ki gleda iznad morske gladine, ampak so sestavljali večji in globlji del pod njo, o katerem najmanj vemo. O njih nam odkrivajo življenjske usode le pisma, če so ohranjena. Žal jih je med Slovenci bolj malo in na srečo so imela glasila v času največjega izseljevanja v avstrijski dobi, manj kasneje in še najmanj v času zadnjega ekonomskega vala v socialističnem obdobju, toliko posluha, da so pisma objavljali, bežna brskanja po antikvariatih in na bolšjakih pa nam odkrivajo drobce osebnih korespondenc, ki nam odkrivajo fragmente, iz katerih le slutimo bogastvo v primeru, če bi se ohranile v celoti.

IZVLEČEK
Od antike so pisma zapisana sporočila, ki so namenjena posameznikom ali več ljudem, intimnemu krogu ali javnosti. To velja tudi za izseljensko korespondenco, ki je postala množična v času sodobnih migracij v 19. in 20. stoletju. Slovensko zgodovinopisje posveča vedno več pozornosti t. i. osebnemu gradivu, med katerim so najbolj številna ravno pisma, ki so si jih izmenovali izseljenci s svojimi rojaki v stari domovini, prijatelji, raznimi društvi, državnimi oblastmi v izseljenskem in priseljenskem prostoru, cerkvenimi inštitucijami, denarnimi zavodi ipd. Zato obravnavam izseljensko krorespondenco (migration letters) v najširšem pomenu besede in ne samo kot izseljenska pisma (emigrant letters), ki so v bistvu le pisma izseljencev naslovnikom v staro domovino. Ameriška sociologija je odkrila to arhivsko gradivo z Williamom Isaacom Thomasom in Florianom Znanieckim, Evropa že nekoliko prej, če omenim samo Danca Karla Larsena, ki so mu sledili mnogi drugi. Danes so znana imena poznavalcev izseljenskih pisem (emigrant letters), kot so Charlotte Erickson, Giorgo Cheda, Wolfgang Helbich, Ulrike Sommer, Samuel L. Baily in Franco Ramella, Antonius Holtmann in vrste drugih. V zadnjih letih je bil narejen premik glede raziskovanja slovenske izseljenske korespondence, če omenim samo imena John A. Arnez, Henry Christian, Jerneja Petrič, Darko Friš, Aleksej Kalc, Marjan Drnovšek...

Vprašanje odnosa med osebnim in javnim v izseljenski korespondenci ni samo vprašanje odnosa med objavljenimi, npr. v časopisju, in zasebnimi pismi. Gre za različne namene piscev pisem in stike z različnimi naslovniki, kar je krojilo tudi vsebino pisem. Zato podrobneje obravnavam t. i. družinska pisma, ki so bila namenjena le očem bližnjih, in mnoga med njimi, ki so prišla v javnost z njihovim javnim branjem ali objavo v časopisju. Mnoga pisma družini so zaradi svoje vsebine kar težila k njihovi objavi, zlasti iz pionirskih časov naseljevanja v Združenih državah Amerike, saj so vsebovala veliko informacij o poti prek Atlantika, naselitvi sami in življenju v novem okolju. Vedno več je bilo pisem, ki so jih izseljenci naslavljali na časopisna uredništva (javna oz. odprta pisma). V zvezi z dopisovanjem izseljencev s posvetnimi in cerkvenimi oblastmi in društvi so izpostavljena in analizirana t. i. prosilna pisma (npr. prošnja za pomoč na državni urad v primeru statusnih težav...), denarna in zapuščinska pisma, pisma podpore za pridobitev vize, pisma izseljenskim društvom in izseljenskim organizacijam v stari domovini in pisma med izseljenskimi pisarnami in bodočimi izseljenci. Posebno področje predstavljajo javna in manj javna pisma, med katere so uvrščena vabilna pisma, npr. za priselitev v Ameriko, misijonarska pisma, objavljena informativna pisma, npr. o življenju v novem okolju, objavljena svarilna pisna, npr. pred izseljevanjem v nova okolja, npr. v Brazilijo konec 19. stoletja, svetovalna pisma, npr. o gospodarskem stanju v novem okolju, cerkvena pastirska pisma, podporna pisma, npr. v vzpodbudo izseljencem glede ohranjanja narodne identitete, potopisna pisma in t. i. zamolčana pisma, ki so bila, npr. v času komunistične Jugoslavije zaplenjena ali so po skrivnih kanalih prihajala v državo. V prilogi je objavljenij 12 pisem, ki ponazarjajo različne tipe sebnih in javnih pisem.

Neizmerna je paleta odnosov med osebnim in javnim v izseljenski korespondenci, zlasti še, če prestopimo prag zgolj klasične korespondence oziroma dopisovanja med posamezniki in se ozremo po raznih kategorijah pisemskih stikov, ki so se odvijali med izseljenci in staro domovino v zadnjih dveh stoletjih. Lahko si predstavljamo pričakovanja in strahove posameznika zaradi pisma, ki je prišlo ali ga ni bilo, kljub njihovi manjši ohranjenosti lahko spoznamo glavne poteze osebnih oziroma intimnih na eni in uradnih pisem na drugi strani, lahko razumemo radovednost ljudi glede njihove vsebine, ki je privedla do njihovega širokega objavljanja v medijih, nikakor pa ne moremo razumeti, da je odnos do tega gradiva bil in še vedno je nasproten vsem pričakovanjem glede na njihovo vrednost za posameznika in pomen za poznavanje najbolj osebnih in hkrati javnih dogajanj pri Slovencih, ki ga na kratko označujemo s pojmom izseljenstvo. Izseljenstvo ne predstavljajo samo organizacije, društva, ohranjanje slovenske istovetnosti v tujini, problematika asimilacije, stiki s staro domovino ipd., ampak zlasti ljudje, izseljenci in njihovi potomci in vsi ostali bližnji in daljni, ki so ostali v stari domovini. In ti so zlasti doživljali svoje in samo njim doživete zgodbe, ki so se, če so se, ohranile le v tistih zapisih, ki jih običajno najdemo v pismih. Zato nam morajo pisma vzbujati večjo radovednost, kot jim jo navadno posvečamo. Zakaj odkrivajo nam tudi tiste posameznike, ki niso predstavljali tistega dela ledene gore, ki gleda iznad morske gladine, ampak so sestavljali večji in globlji del pod njo, o katerem najmanj vemo. O njih nam odkrivajo življenjske usode le pisma, če so ohranjena. Žal jih je med Slovenci bolj malo in na srečo so imela glasila v času največjega izseljevanja v avstrijski dobi, manj kasneje in še najmanj v času zadnjega ekonomskega vala v socialističnem obdobju, toliko posluha, da so pisma objavljali, bežna brskanja po antikvariatih in na bolšjakih pa nam odkrivajo drobce osebnih korespondenc, ki nam odkrivajo fragmente, iz katerih le slutimo bogastvo v primeru, če bi se ohranile v celoti.

IZVLEČEK
Ko sledimo Cankarjevi umetnosti v treh njegovih ustvarjalnih obdobjih, od preddunajske dobe (1891/1892–1899) prek dunajskih let (1899–1909) do zadnje, ljubljanske dobe (1909-1918), ugotavljamo, da je prav obdobje njegovega bivanja v tujini pisatelja še najbolj zaznamovalo. V številnih »dunajskih delih« je čutiti njegovo prizadetost zaradi izkoreninjenosti iz domovine, povezano s hudo kritiko njenega duhovnega in kulturnega stanja ter moralne razkrojenosti.

Vzrokov za njegov odhod na Dunaj je bilo več, med poglavitnimi so bili »izguba doma« po materini smrti (1897), negativen sprejem njegove prve pesniške zbirke Erotika (1899), želja po študiju in tesnejšem stiku z moderno evropsko literaturo ter razočaranje nad slovensko kulturo, ki še ni dovolj zrela za resnično umetnost. Resnično umetnost pa je Cankar razumel kot umetnost, ki ima etične cilje in v nepravičnem svetu brezkompromisno išče neko globljo resnico. Le umetnost, naravnana k presežnemu, lahko šibkemu človeku pomaga v njegovem iskanju odrešenja od neizogibne krivde in zla, v pomirjanju protislovij njegove nemirne človeške narave ter hkrati osmišlja njegovo trpljenje z vero v večno kraljevanje Resnice in Lepote v onstranstvu.

V Cankarjevih delih iz dunajskega obdobja, ki govorijo o domovini in o pisateljevem odnosu do nje, ugotavljamo pisateljevo olajšanje, ker na tujem lahko neodvisno in neobremenjeno ustvarja moderno literaturo po evropskem vzoru, po drugi strani pa nekakšen pasiven protest proti domovini, ki ga ni priznala, in njeni dvojni morali. Prav tesnoba tujine, občutja izločenosti, nepotrebnosti, izkoreninjenosti, odtujenosti, samozavračanja, trpljenja ter hrepenenja in domotožja vplivajo, da Cankar v dunajskih letih ustvari večino svojih najboljših in najglobljih del. Prek močno psihološko obarvanih tretjeosebnih pripovedi, romanov in dram pogosto razkriva svojo lastno odtujenost sredi sveta, iz katerega ne more ubežati, ter svojo šibkost skuša premagovati z duhovnostjo. Ponavljanje šentflorjanskega motiva v dunajskih letih, v katerem Cankar nastopa kot izgnani umetnik na tujem, ki hrepeni po domovini, četudi se zaveda njene dvojne morale, priča o pisateljevi prizadetosti zaradi občutja nesprejetosti; pogost cinizem, ki ga vsebuje njegova moralna kritika, pa skriva njegov ranjeni idealizem. Ker se Cankar v družbi ne more uveljaviti, se pogosto zateka v kljubovanje, zanikanje in zagrenjeno trganje samega sebe. Osebna zagrenjenost pa se pri njem ne spreminja v sovraštvo do človeka in človeške civilizacije, temveč razkriva pisateljevo globoko človeško ranjenost. Številne Cankarjeve pripovedi in drame dunajskih let z avtobiografskimi miselnimi prvinami tako prinašajo lik idealističnega izobraženca ali umetnika, ki se ne mara prilagajati uradno oznanjanim obrazcem in vzorom, temveč hoče svoje življenje uravnavati po svojih idealih. Vseeno pa v tujini Cankar večkrat zapiše, da ne sovraži tiste domovine, ki jo je obtoževal, da ga je zavrgla in oblatila, temveč jo ljubi.

Že kmalu po prihodu v revno delavsko predmestje dunajske prestolnice Ottakring pisatelj spozna, da Dunaj zanj ni »obljubljena dežela« in da bo v njej vselej le tujec. Njegova temna občutja ob spoznanju o neuresničljivosti visokih mladostnih umetniških zamisli in o gluhosti sveta zanj in za njegova umetniška prizadevanja še poglablja samota ter jih včasih stopnjuje vse do misli na smrt. Iz skrajne eksistencialne stiske se Cankar končno reši z duhovnostjo, ki ga tudi privede v domovino. Po vrnitvi v domovino Cankar napiše mnogo avtobiografskih izpovednih del. Izkušnja tujine jih zaznamuje v smeri vse večje religioznosti in iskanja sprave s seboj, svojo mrtvo materjo, sočlovekom v stiski vojnega časa, z domovino in z Bogom.

IZVLEČEK
Ko sledimo Cankarjevi umetnosti v treh njegovih ustvarjalnih obdobjih, od preddunajske dobe (1891/1892–1899) prek dunajskih let (1899–1909) do zadnje, ljubljanske dobe (1909-1918), ugotavljamo, da je prav obdobje njegovega bivanja v tujini pisatelja še najbolj zaznamovalo. V številnih »dunajskih delih« je čutiti njegovo prizadetost zaradi izkoreninjenosti iz domovine, povezano s hudo kritiko njenega duhovnega in kulturnega stanja ter moralne razkrojenosti.

Vzrokov za njegov odhod na Dunaj je bilo več, med poglavitnimi so bili »izguba doma« po materini smrti (1897), negativen sprejem njegove prve pesniške zbirke Erotika (1899), želja po študiju in tesnejšem stiku z moderno evropsko literaturo ter razočaranje nad slovensko kulturo, ki še ni dovolj zrela za resnično umetnost. Resnično umetnost pa je Cankar razumel kot umetnost, ki ima etične cilje in v nepravičnem svetu brezkompromisno išče neko globljo resnico. Le umetnost, naravnana k presežnemu, lahko šibkemu človeku pomaga v njegovem iskanju odrešenja od neizogibne krivde in zla, v pomirjanju protislovij njegove nemirne človeške narave ter hkrati osmišlja njegovo trpljenje z vero v večno kraljevanje Resnice in Lepote v onstranstvu.

V Cankarjevih delih iz dunajskega obdobja, ki govorijo o domovini in o pisateljevem odnosu do nje, ugotavljamo pisateljevo olajšanje, ker na tujem lahko neodvisno in neobremenjeno ustvarja moderno literaturo po evropskem vzoru, po drugi strani pa nekakšen pasiven protest proti domovini, ki ga ni priznala, in njeni dvojni morali. Prav tesnoba tujine, občutja izločenosti, nepotrebnosti, izkoreninjenosti, odtujenosti, samozavračanja, trpljenja ter hrepenenja in domotožja vplivajo, da Cankar v dunajskih letih ustvari večino svojih najboljših in najglobljih del. Prek močno psihološko obarvanih tretjeosebnih pripovedi, romanov in dram pogosto razkriva svojo lastno odtujenost sredi sveta, iz katerega ne more ubežati, ter svojo šibkost skuša premagovati z duhovnostjo. Ponavljanje šentflorjanskega motiva v dunajskih letih, v katerem Cankar nastopa kot izgnani umetnik na tujem, ki hrepeni po domovini, četudi se zaveda njene dvojne morale, priča o pisateljevi prizadetosti zaradi občutja nesprejetosti; pogost cinizem, ki ga vsebuje njegova moralna kritika, pa skriva njegov ranjeni idealizem. Ker se Cankar v družbi ne more uveljaviti, se pogosto zateka v kljubovanje, zanikanje in zagrenjeno trganje samega sebe. Osebna zagrenjenost pa se pri njem ne spreminja v sovraštvo do človeka in človeške civilizacije, temveč razkriva pisateljevo globoko človeško ranjenost. Številne Cankarjeve pripovedi in drame dunajskih let z avtobiografskimi miselnimi prvinami tako prinašajo lik idealističnega izobraženca ali umetnika, ki se ne mara prilagajati uradno oznanjanim obrazcem in vzorom, temveč hoče svoje življenje uravnavati po svojih idealih. Vseeno pa v tujini Cankar večkrat zapiše, da ne sovraži tiste domovine, ki jo je obtoževal, da ga je zavrgla in oblatila, temveč jo ljubi.

Že kmalu po prihodu v revno delavsko predmestje dunajske prestolnice Ottakring pisatelj spozna, da Dunaj zanj ni »obljubljena dežela« in da bo v njej vselej le tujec. Njegova temna občutja ob spoznanju o neuresničljivosti visokih mladostnih umetniških zamisli in o gluhosti sveta zanj in za njegova umetniška prizadevanja še poglablja samota ter jih včasih stopnjuje vse do misli na smrt. Iz skrajne eksistencialne stiske se Cankar končno reši z duhovnostjo, ki ga tudi privede v domovino. Po vrnitvi v domovino Cankar napiše mnogo avtobiografskih izpovednih del. Izkušnja tujine jih zaznamuje v smeri vse večje religioznosti in iskanja sprave s seboj, svojo mrtvo materjo, sočlovekom v stiski vojnega časa, z domovino in z Bogom.

IZVLEČEK
Z uvedbo Bachovega absolutizma poleti 1849 oz. 1852, ter Thunovo šolsko reformo, se je v obeh polovicah Habsburške monarhije začela izvajati politika germanizacije. Za celotno monarhijo so veljali enotni zakoni, uvedena je bila enotna uprava, ki so jo vodili predvsem nemško govoreči uradniki, med katere so spadali tudi srednješolski in gimnazijski profesorji. Z enotno upravo in enotnim šolstvom je skušala Bachova vlada poenotiti in germanizirati monarhijo. V izogib odporom je začela Bachova vlada premeščati uradništvo in s tem tudi profesorje, iz »svojih« dežel v nenemške dežele. Tako so pošiljali češke uradnike in profesorje v Slovenijo, slovenske in manjše število čeških pa na Hrvaško. Mnogi Slovenci, so bili na Hrvaško poslani kot posebej lojalni državljani zato, da bi izvajali in izvedli Thunovo šolsko reformo. Za državno upravo (državo) so bili zelo uporabna in koristna vez med Bachovo politiko in nenemškimi narodi, saj naj bi izvajali germanizacijo na vseh področjih družbenega življenja. Tisti, ki so germanizacijo dejansko izvajali, so ostali le anonimni izvajalci le-te, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost.

V drugi skupini slovenskih državnih uradnikov, večinoma gimnazijskih profesorjev, pa je bilo kar precej takih, ki so že leta 1848 simpatizirali z nacionalnimi gibanji nenemških narodov, tudi hrvaškega ilirskega gibanja. Te pa je oblast zaradi politične dejavnosti kaznovala tako, da jih je preselila na Hrvaško, oz. jim ni dovolila zaposliti se v domovini.

Tretja skupina Slovencev na Hrvaškem pa so bili tisti, ki so po letu 1848 prišli na Hrvaško prostovoljno; navdušeni nad ilirskim gibanjem so se preselili predvsem zato, da bi osebno spremljali ilirsko gibanje.

Mnogi so se na Hrvaškem preselili za stalno, mnogi so se povsem asimilirali, posebej tisti, ki so si ustvarili družino.

Doneski slovenskih gimnazijski profesorjev, univerzitetnih profesorjev, znanstvenikov, kulturnih delavcev in umetnikov, je bil nedvomno izjemno velik in pomemben za celotno hrvaško kakor tudi za slovensko družbo. Zato so v pregledu so zajeti posamezniki, ki so se kakorkoli uveljavili tako v hrvaški kot slovenski kulturi in znanosti.

IZVLEČEK
Z uvedbo Bachovega absolutizma poleti 1849 oz. 1852, ter Thunovo šolsko reformo, se je v obeh polovicah Habsburške monarhije začela izvajati politika germanizacije. Za celotno monarhijo so veljali enotni zakoni, uvedena je bila enotna uprava, ki so jo vodili predvsem nemško govoreči uradniki, med katere so spadali tudi srednješolski in gimnazijski profesorji. Z enotno upravo in enotnim šolstvom je skušala Bachova vlada poenotiti in germanizirati monarhijo. V izogib odporom je začela Bachova vlada premeščati uradništvo in s tem tudi profesorje, iz »svojih« dežel v nenemške dežele. Tako so pošiljali češke uradnike in profesorje v Slovenijo, slovenske in manjše število čeških pa na Hrvaško. Mnogi Slovenci, so bili na Hrvaško poslani kot posebej lojalni državljani zato, da bi izvajali in izvedli Thunovo šolsko reformo. Za državno upravo (državo) so bili zelo uporabna in koristna vez med Bachovo politiko in nenemškimi narodi, saj naj bi izvajali germanizacijo na vseh področjih družbenega življenja. Tisti, ki so germanizacijo dejansko izvajali, so ostali le anonimni izvajalci le-te, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost.

V drugi skupini slovenskih državnih uradnikov, večinoma gimnazijskih profesorjev, pa je bilo kar precej takih, ki so že leta 1848 simpatizirali z nacionalnimi gibanji nenemških narodov, tudi hrvaškega ilirskega gibanja. Te pa je oblast zaradi politične dejavnosti kaznovala tako, da jih je preselila na Hrvaško, oz. jim ni dovolila zaposliti se v domovini.

Tretja skupina Slovencev na Hrvaškem pa so bili tisti, ki so po letu 1848 prišli na Hrvaško prostovoljno; navdušeni nad ilirskim gibanjem so se preselili predvsem zato, da bi osebno spremljali ilirsko gibanje.

Mnogi so se na Hrvaškem preselili za stalno, mnogi so se povsem asimilirali, posebej tisti, ki so si ustvarili družino.

Doneski slovenskih gimnazijski profesorjev, univerzitetnih profesorjev, znanstvenikov, kulturnih delavcev in umetnikov, je bil nedvomno izjemno velik in pomemben za celotno hrvaško kakor tudi za slovensko družbo. Zato so v pregledu so zajeti posamezniki, ki so se kakorkoli uveljavili tako v hrvaški kot slovenski kulturi in znanosti.