IZVLEČEK
Ker je konflikt med kulturami postal eden najpomembnejših dejavnikov tveganja, kar zadeva ohranitev in prihodnji razvoj človeške civilizacije, je težišče prispevka na osvetljevanju večplastnih nevarnosti tega dejavnika in oblikovanju predlogov za vzpostavitev multikulturnega mirovnega sistema, ki naj obvlada oziroma nadomesti medkulturni konflikt. Novi regionalni in globalni multikulturni sistem bi zajemal etične in mirovne vrednote iz različnih kultur in bi bil utemeljen v najrelevantnejših segmentih mirovne dediščine, kulture in literature različnih civilizacij. Sistem naj bi se širil in promoviral prek telekomunikacij in medijev, s čimer naj bi ponujal alternativo regionalni in globalni kulturi terorja in nasilja. Vzpostavitev odprtega globalnega multikulturnega sistema in njegovih medijev lahko pomaga človeštvu pri oblikovanju nove multikulturne identitete, ki nastaja vzporedno z narodnimi in etničnimi identitetami, predvsem pa lahko prispeva k ustvarjanju varnejšega sveta. Razvoj multikulturnih mirovnih satelitov nad konfliktnimi območji, ki naj bi popularizirali mirovne prvine iz drugih kultur in civilizacij na regionalni in globalni ravni, bi prispeval k ustvarjanju mirovne klime. Takšni sateliti bi postavljali mostove razumevanja med ljudmi in narodi in odpravljali strah pred »drugačnim«. Avtorica med drugim tudi predlaga, da bi v vseh deželah ustanovili mirovne muzeje po zgledu Japonske, kjer uspešno deluje prek 60 tovrstnih muzejev, ki bistveno prispevajo k uveljavljanju multikulturalističnih načel. V nadaljevanju predstavi izraelski in palestinski primer multikulturalizma v Haifi ter podrobno analizira strukturo, cilje in dejavnosti tamkajšnje organizacije IFLAC–The Bridge (Most) kot zgled multikulturnega sožitja.

Avtorica poudarja potrebo po »objektivnostni revoluciji« medijev. Mirovniki morajo doseči, da bodo mediji obravnavali »multikulturne in mirovne novice« kot gradivo, ki je vredno objave. Hkrati naj bi dosegli objektivno ravnovesje med »dobrimi« novicami in tistimi, ki jim mediji zdaj posvečajo največ pozornosti: namreč senzacionalnim poročilom o vojnah, nasilju in kriminalu. Nesorazmerna količina filmov in poročanja o umorih in kriminalu stopnjuje negativne vidike družbe, s tem pa izkrivlja realnost in normalnost. Nujna je uvedba inovativnega multikulturalističnega izobraževalnega sistema na vseh stopnjah šolanja, vključno z izobraževanjem staršev in učiteljev. Da bi ta sistem lahko uveljavljal nove multikulturne, pluralistične in etične mirovne vrednote v vseh družbenih sferah ter ljudem približal vizijo »globalne vasi onkraj vojne«, naj bo zgrajen na mirovni dediščini, književnosti in umetnosti raznih narodov sveta in podprt z mediji in sodobno komunikacijsko tehnologijo. Kakor hitro bo začel delovati dovolj vpliven regionalni in globalni multikulturni sistem, bo s tem po vsem svetu posejano seme stabilnejšega miru, saj bo le tak sistem lahko omogočil neštetim glasovom in kulturam sveta, ki si prizadevajo za globalno preživetje in mir, da dosežejo vse človeštvo.

Profesorica Ada Aharoni je sociologinja kulture pri Technionu (Izraelskem inštitutu za tehnologijo) v Haifi in predsednica organizacije IFLAC – the International Forum for the Literature and Culture of Peace. Je tudi pripovednica, pesnica in urednica, doslej je objavila 25 knjig, ki so bile prevedene v več jezikov. Na London University je magistrirala iz angleške kniževnosti, na Hebrew University v Jeruzalemu pa je doktorirala iz literarnih in socioloških znanosti.

IZVLEČEK
Ker je konflikt med kulturami postal eden najpomembnejših dejavnikov tveganja, kar zadeva ohranitev in prihodnji razvoj človeške civilizacije, je težišče prispevka na osvetljevanju večplastnih nevarnosti tega dejavnika in oblikovanju predlogov za vzpostavitev multikulturnega mirovnega sistema, ki naj obvlada oziroma nadomesti medkulturni konflikt. Novi regionalni in globalni multikulturni sistem bi zajemal etične in mirovne vrednote iz različnih kultur in bi bil utemeljen v najrelevantnejših segmentih mirovne dediščine, kulture in literature različnih civilizacij. Sistem naj bi se širil in promoviral prek telekomunikacij in medijev, s čimer naj bi ponujal alternativo regionalni in globalni kulturi terorja in nasilja. Vzpostavitev odprtega globalnega multikulturnega sistema in njegovih medijev lahko pomaga človeštvu pri oblikovanju nove multikulturne identitete, ki nastaja vzporedno z narodnimi in etničnimi identitetami, predvsem pa lahko prispeva k ustvarjanju varnejšega sveta. Razvoj multikulturnih mirovnih satelitov nad konfliktnimi območji, ki naj bi popularizirali mirovne prvine iz drugih kultur in civilizacij na regionalni in globalni ravni, bi prispeval k ustvarjanju mirovne klime. Takšni sateliti bi postavljali mostove razumevanja med ljudmi in narodi in odpravljali strah pred »drugačnim«. Avtorica med drugim tudi predlaga, da bi v vseh deželah ustanovili mirovne muzeje po zgledu Japonske, kjer uspešno deluje prek 60 tovrstnih muzejev, ki bistveno prispevajo k uveljavljanju multikulturalističnih načel. V nadaljevanju predstavi izraelski in palestinski primer multikulturalizma v Haifi ter podrobno analizira strukturo, cilje in dejavnosti tamkajšnje organizacije IFLAC–The Bridge (Most) kot zgled multikulturnega sožitja.

Avtorica poudarja potrebo po »objektivnostni revoluciji« medijev. Mirovniki morajo doseči, da bodo mediji obravnavali »multikulturne in mirovne novice« kot gradivo, ki je vredno objave. Hkrati naj bi dosegli objektivno ravnovesje med »dobrimi« novicami in tistimi, ki jim mediji zdaj posvečajo največ pozornosti: namreč senzacionalnim poročilom o vojnah, nasilju in kriminalu. Nesorazmerna količina filmov in poročanja o umorih in kriminalu stopnjuje negativne vidike družbe, s tem pa izkrivlja realnost in normalnost. Nujna je uvedba inovativnega multikulturalističnega izobraževalnega sistema na vseh stopnjah šolanja, vključno z izobraževanjem staršev in učiteljev. Da bi ta sistem lahko uveljavljal nove multikulturne, pluralistične in etične mirovne vrednote v vseh družbenih sferah ter ljudem približal vizijo »globalne vasi onkraj vojne«, naj bo zgrajen na mirovni dediščini, književnosti in umetnosti raznih narodov sveta in podprt z mediji in sodobno komunikacijsko tehnologijo. Kakor hitro bo začel delovati dovolj vpliven regionalni in globalni multikulturni sistem, bo s tem po vsem svetu posejano seme stabilnejšega miru, saj bo le tak sistem lahko omogočil neštetim glasovom in kulturam sveta, ki si prizadevajo za globalno preživetje in mir, da dosežejo vse človeštvo.

Profesorica Ada Aharoni je sociologinja kulture pri Technionu (Izraelskem inštitutu za tehnologijo) v Haifi in predsednica organizacije IFLAC – the International Forum for the Literature and Culture of Peace. Je tudi pripovednica, pesnica in urednica, doslej je objavila 25 knjig, ki so bile prevedene v več jezikov. Na London University je magistrirala iz angleške kniževnosti, na Hebrew University v Jeruzalemu pa je doktorirala iz literarnih in socioloških znanosti.

IZVLEČEK
Do nedavnega je bilo le malo dialoga med raziskovalci in teoretiki globalizacije na eni strani ter znanstveniki, ki se ukvarjajo z družinskimi študijami, na drugi strani. Pogosto beremo, da globalizacija vpliva na družinske vzorce; kakšni natanko so ti učinki in kakšna je njihova narava, pa pravzaprav še ni bilo dovolj pojasnjeno. Namen tega prispevka je torej poskus vzpostavitve povezav med diskusijama o globalizaciji in o raznolikosti družinskih vzorcev.

V prvem delu avtorica obravnava nekatere vzroke za pomanjkanje dialoga med globalizacijskimi in družinskimi študijami. V drugem delu analizira učinek globalizacije in še posebej migracij na družinske vzorce v Evropi. Končno primerja južnoafriške družinske vzorce s tistimi, ki so značilni za eno od evropskih dežel, in sicer za Veliko Britanijo. Raziskava jo privede do sklepa, da je imela globalizacija doslej minimalen vpliv na družinske vzorce, ki jih najdemo v posameznih evropskih družbah, in da razlike med regijami, kar zadeva tradicionalno prevladujoče družinske vzorce, ostajajo znotraj evropskega konteksta skoraj še ravno tako opazne kot nekoč. Prav zato je seveda tem manj verjetno, da bi lahko bile te razlike kakorkoli povezane z globalizacijo. Druga ugotovitev pa je, da se prava raznolikost prevladujočih družinskih vzorcev kaže šele na globalni ravni, kar postane očitno ob primerjavi razreza družinskih vzorcev v eni od afriških in eni od evropskih dežel. Ali bodo globalizacijski procesi sčasoma izničili tradicionalne razlike v prevladujočih družinskih vzorcih na globalni ravni, pa je v tem trenutku nemogoče napovedati.

Susan Ziehl je doktorica znanosti in izredna profesorica na Department of Sociology and Industrial Sociology, Rhodes University, Grahamstown, Južna Afrika. Na Univerzi Stellenbosh je diplomirala in magistrirala iz ekonomije, doktorirala pa je na Univerzi Grahamstown. Predmet njenih raziskav in objav so strukture družin in gospodinjstev, feminizem in sodobna reprodukcijska tehnologija, zakon o družini in multikulturalizem, enostarševke družine in afirmativno dejanje.

IZVLEČEK
Do nedavnega je bilo le malo dialoga med raziskovalci in teoretiki globalizacije na eni strani ter znanstveniki, ki se ukvarjajo z družinskimi študijami, na drugi strani. Pogosto beremo, da globalizacija vpliva na družinske vzorce; kakšni natanko so ti učinki in kakšna je njihova narava, pa pravzaprav še ni bilo dovolj pojasnjeno. Namen tega prispevka je torej poskus vzpostavitve povezav med diskusijama o globalizaciji in o raznolikosti družinskih vzorcev.

V prvem delu avtorica obravnava nekatere vzroke za pomanjkanje dialoga med globalizacijskimi in družinskimi študijami. V drugem delu analizira učinek globalizacije in še posebej migracij na družinske vzorce v Evropi. Končno primerja južnoafriške družinske vzorce s tistimi, ki so značilni za eno od evropskih dežel, in sicer za Veliko Britanijo. Raziskava jo privede do sklepa, da je imela globalizacija doslej minimalen vpliv na družinske vzorce, ki jih najdemo v posameznih evropskih družbah, in da razlike med regijami, kar zadeva tradicionalno prevladujoče družinske vzorce, ostajajo znotraj evropskega konteksta skoraj še ravno tako opazne kot nekoč. Prav zato je seveda tem manj verjetno, da bi lahko bile te razlike kakorkoli povezane z globalizacijo. Druga ugotovitev pa je, da se prava raznolikost prevladujočih družinskih vzorcev kaže šele na globalni ravni, kar postane očitno ob primerjavi razreza družinskih vzorcev v eni od afriških in eni od evropskih dežel. Ali bodo globalizacijski procesi sčasoma izničili tradicionalne razlike v prevladujočih družinskih vzorcih na globalni ravni, pa je v tem trenutku nemogoče napovedati.

Susan Ziehl je doktorica znanosti in izredna profesorica na Department of Sociology and Industrial Sociology, Rhodes University, Grahamstown, Južna Afrika. Na Univerzi Stellenbosh je diplomirala in magistrirala iz ekonomije, doktorirala pa je na Univerzi Grahamstown. Predmet njenih raziskav in objav so strukture družin in gospodinjstev, feminizem in sodobna reprodukcijska tehnologija, zakon o družini in multikulturalizem, enostarševke družine in afirmativno dejanje.

IZVLEČEK
Svetovne razmere po koncu hladne vojne so omogočile nastanek novega tipa literarnega lika, in sicer takšnega, ki združuje »svetovljanskega popotnika« z »lokalnim domačinom« (James Clifford). Potencialna možnost za konflikt, ki je prej v t. i. emigrantskem leposlovju predstavljala zaščitni znak te dvojnosti, ne vodi več neizogibno v »priseljensko krizo«. Članek obravnava tri romane avtorjev, ki so se priselili v ZDA iz nekdanjih evropskih socialističnih dežel in se odločili, da bodo osvetlili proces izseljenstva z uvedbo novega literarnega lika – transmigranta. V svojih romanih razvijajo novo, pozitivno razumevanje migracij in koncepta večdomovinskosti. Romani Nowhere Man Aleksandra Hemona, The Russian Debutante's Handbook Garyja Shteyngarta in Gimme the Money Ive Pekarkove odražajo novi položaj subjekta v svetu, s čimer na novo definirajo koncept svetovljanstva, ki je sicer že tradicionalno povezan z zdomskim leposlovjem.

Izraz transmigrant ima svoj izvor v sociološki znanosti. Sociologi, kot so Nina Glick-Schiller, Linda Basch, Christina Blanc-Szanton, Ludger Pries in Ulrich Beck, priznavajo v okviru izseljenskih študij – vzporedno s tradicionalnimi kategorijami priseljenca, izseljenca in migranta – obstoj novega tipa migranta, in sicer transmigranta. Ta se od prejšnjih tipov razlikuje po tem, da na produktiven način združuje in pridobiva iz več domovin, namreč iz dežele (ali dežel) sprejetja (consent) in dežele porekla (descent) (Werner Sollors). S tem ko migranti aktivno sodelujejo v socialnem, kulturnem in političnem življenju obeh dežel, postavljajo vprašanje izseljenstva v pozitivno luč. Enake spremembe zasledimo v sodobni književnosti. Članek obravnava lik transmigranta, ki biva v nekdanji socialistični deželi v Evropi in hkrati v ZDA. Glavne spremembe v oblikovanju protagonista v okviru sodobne postsocialistične izseljenske književnosti glede na prejšnjo priseljensko in emigrantsko literaturo (zlasti tisto, ki je nastala v času množičnega priseljevanja in hladne vojne), ki so pripeljale do uvedbe lika transmigranta, so naslednje:

1. združitev »prejšnje identitete« z »novo identiteto«;

2. individualiziranje priseljenskega subjekta;

3. uvedba koncepta kontinuiranega prihoda namesto tradicionalnega koncepta začetnega in vseobsegajočega prihoda;

4. dopuščanje fragmentarne in nelogične govorice kot rezultat dvojezičnosti;

5. priznavanje protislovja v različnih sferah priseljenskega življenja.

Ti pisatelji ustvarjajo mehanizem, ki bo uporaben za prihodnje avtorje, saj bo naš »vek migracij« (Stephen Castles / Mark Miller) zagotovo prinesel še več medkulturnih gibanj in medetničnih umestitev. Uvedba termina transmigrant v literarne študije omogoča kritikom in znanstvenikom, da se odzivajo na spreminjajoči se izseljenski zemljevid in v svojih študijah ustrezno artikulirajo zavest o novih razmerjih.

Sladja Blazan, magistra literarnih znanosti, je doktorandka na Oddelku za angleške in ameriške študije Humboldtove univerze v Berlinu. Trenutno zaključuje disertacijo o »Ameriškem priseljenskem leposlovju v postsocialističnem kontekstu«, je raziskovalna štipendistka na Univerzi New York in predava na Humboldtovi univerzi. Njena zadnja pomembnejša objava je »Revision of Exile in Contemporary Slavic Writing in the USA«, v: Cultural Exchanges Between Central/Eastern Europe and America, Frankfurt am Main: ZENAF, 2003.

IZVLEČEK
Svetovne razmere po koncu hladne vojne so omogočile nastanek novega tipa literarnega lika, in sicer takšnega, ki združuje »svetovljanskega popotnika« z »lokalnim domačinom« (James Clifford). Potencialna možnost za konflikt, ki je prej v t. i. emigrantskem leposlovju predstavljala zaščitni znak te dvojnosti, ne vodi več neizogibno v »priseljensko krizo«. Članek obravnava tri romane avtorjev, ki so se priselili v ZDA iz nekdanjih evropskih socialističnih dežel in se odločili, da bodo osvetlili proces izseljenstva z uvedbo novega literarnega lika – transmigranta. V svojih romanih razvijajo novo, pozitivno razumevanje migracij in koncepta večdomovinskosti. Romani Nowhere Man Aleksandra Hemona, The Russian Debutante's Handbook Garyja Shteyngarta in Gimme the Money Ive Pekarkove odražajo novi položaj subjekta v svetu, s čimer na novo definirajo koncept svetovljanstva, ki je sicer že tradicionalno povezan z zdomskim leposlovjem.

Izraz transmigrant ima svoj izvor v sociološki znanosti. Sociologi, kot so Nina Glick-Schiller, Linda Basch, Christina Blanc-Szanton, Ludger Pries in Ulrich Beck, priznavajo v okviru izseljenskih študij – vzporedno s tradicionalnimi kategorijami priseljenca, izseljenca in migranta – obstoj novega tipa migranta, in sicer transmigranta. Ta se od prejšnjih tipov razlikuje po tem, da na produktiven način združuje in pridobiva iz več domovin, namreč iz dežele (ali dežel) sprejetja (consent) in dežele porekla (descent) (Werner Sollors). S tem ko migranti aktivno sodelujejo v socialnem, kulturnem in političnem življenju obeh dežel, postavljajo vprašanje izseljenstva v pozitivno luč. Enake spremembe zasledimo v sodobni književnosti. Članek obravnava lik transmigranta, ki biva v nekdanji socialistični deželi v Evropi in hkrati v ZDA. Glavne spremembe v oblikovanju protagonista v okviru sodobne postsocialistične izseljenske književnosti glede na prejšnjo priseljensko in emigrantsko literaturo (zlasti tisto, ki je nastala v času množičnega priseljevanja in hladne vojne), ki so pripeljale do uvedbe lika transmigranta, so naslednje:

1. združitev »prejšnje identitete« z »novo identiteto«;

2. individualiziranje priseljenskega subjekta;

3. uvedba koncepta kontinuiranega prihoda namesto tradicionalnega koncepta začetnega in vseobsegajočega prihoda;

4. dopuščanje fragmentarne in nelogične govorice kot rezultat dvojezičnosti;

5. priznavanje protislovja v različnih sferah priseljenskega življenja.

Ti pisatelji ustvarjajo mehanizem, ki bo uporaben za prihodnje avtorje, saj bo naš »vek migracij« (Stephen Castles / Mark Miller) zagotovo prinesel še več medkulturnih gibanj in medetničnih umestitev. Uvedba termina transmigrant v literarne študije omogoča kritikom in znanstvenikom, da se odzivajo na spreminjajoči se izseljenski zemljevid in v svojih študijah ustrezno artikulirajo zavest o novih razmerjih.

Sladja Blazan, magistra literarnih znanosti, je doktorandka na Oddelku za angleške in ameriške študije Humboldtove univerze v Berlinu. Trenutno zaključuje disertacijo o »Ameriškem priseljenskem leposlovju v postsocialističnem kontekstu«, je raziskovalna štipendistka na Univerzi New York in predava na Humboldtovi univerzi. Njena zadnja pomembnejša objava je »Revision of Exile in Contemporary Slavic Writing in the USA«, v: Cultural Exchanges Between Central/Eastern Europe and America, Frankfurt am Main: ZENAF, 2003.

IZVLEČEK
Slovensko etnično ozemlje je v zadnjih dveh stoletjih utrpelo visoko stopnjo izseljevanja. Kot ekonomski emigranti so se Slovenci izseljevali zlasti v ZDA, v prvi polovici 19. stoletja tudi v Argentino, Brazilijo, Egipt, Belgijo in nekatere druge razvite evropske države. Sredi dvajsetih let se je veliko število Slovencev iz regije, ki je bila tedaj pod italijansko oblastjo, umaknilo pred naraščajočim fašističnim pritiskom, večinoma v Argentino. Po drugi svetovni vojni je prišlo do pomembnega vala političnih beguncev, ki so se zaradi prevlade komunizma v domovini izselili zlasti v Argentino, ZDA, Kanado in Avstralijo. V različnih obdobjih od šestdesetih do osemdesetih let pa je precejšnje število značilnih ekonomskih izseljencev odšlo v Nemčijo, Švedsko, Švico, Francijo, Belgijo in še nekatere druge dežele. Ocenjujejo, da se je v bližnji preteklosti izselilo s slovenskega etničnega ozemlja skoraj 500.000 Slovencev, kar predstavlja »peto četrtino« današnjih dveh milijonov Slovencev, živečih v Sloveniji.

V prizadevanju, da bi ohranili svojo izvorno etnično identiteto, so slovenski izseljenci ustanovili na stotine etničnih društev in združenj. Sčasoma so pripadniki prvih izseljenskih generacij preminili, medtem ko se druga, tretja in že četrta generacija trudijo, da bi še naprej gojili čim tesnejše vezi s svojimi narodnimi koreninami in stike z domovino svojih prednikov.

Raven ohranjenosti njihovih etničnih korenin je bila odvisna od različnih multikulturnih politik v posameznih deželah priseljevanja, pa tudi od odnosa slovenske (jugoslovanske) politične ureditve do njih. Po razglasitvi slovenske neodvisnosti in mednarodnem priznanju Republike Slovenije se je slovenska identiteta v diaspori bistveno okrepila. Mnogi od tistih, ki so se prej težko istovetili z Jugoslavijo (kot centralistično mnogoetnično državo), so se v tem času začeli istovetiti s Slovenijo. Nenadoma se je pojavila cela vrsta novih izseljenskih društev, število izseljenskih obiskov v Sloveniji je poskočilo ipd. Na drugi strani pa je tudi Republika Slovenija uvedla novo politiko do izseljencev. Za Slovence po svetu je bilo ustanovljeno posebno ministrstvo, ki se je pozneje preoblikovalo v urad, s tem pa so se začeli izvajati tudi novi sistematični modeli financiranja in drugih oblik podpore Slovencem v diaspori.

Globalizacija sama po sebi ne ogroža narodne identitete Slovencev po svetu. Kot proces moderne tehnologije je olajšala stike in s tem izboljšala odnos med Slovenijo in rojaki v izseljenstvu, kar postaja vse bolj očitno v zadnjih letih. Slovenske izseljenske organizacije, društva in posamezniki uporabljajo medmrežje kot najprikladnejše sredstvo za premagovanje dveh bistvenih dejavnikov, ki sta jih do nedavnega ločevala od matične domovine: razdalje in – pri mlajših generacijah – jezika. Kaže, da lahko hitrost in globalni doseg sodobne komunikacije dovolj uspešno nadomestita fizični stik. Jezikovna asimilacija in posledična jezikovna pregrada med izseljenci in njihovimi sorodniki v Sloveniji postajata vse manj problematični, razen tega pa doba globalizacije prinaša podobne vrednote in komunikacijske kode vsem mladostnikom po svetu.

Zvone Žigon je doktor politologije, zaposlen kot svetovalec vlade na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije. Kot znanstveni sodelavec j e v dopolnilnem delovnem razmerju na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Slovensko etnično ozemlje je v zadnjih dveh stoletjih utrpelo visoko stopnjo izseljevanja. Kot ekonomski emigranti so se Slovenci izseljevali zlasti v ZDA, v prvi polovici 19. stoletja tudi v Argentino, Brazilijo, Egipt, Belgijo in nekatere druge razvite evropske države. Sredi dvajsetih let se je veliko število Slovencev iz regije, ki je bila tedaj pod italijansko oblastjo, umaknilo pred naraščajočim fašističnim pritiskom, večinoma v Argentino. Po drugi svetovni vojni je prišlo do pomembnega vala političnih beguncev, ki so se zaradi prevlade komunizma v domovini izselili zlasti v Argentino, ZDA, Kanado in Avstralijo. V različnih obdobjih od šestdesetih do osemdesetih let pa je precejšnje število značilnih ekonomskih izseljencev odšlo v Nemčijo, Švedsko, Švico, Francijo, Belgijo in še nekatere druge dežele. Ocenjujejo, da se je v bližnji preteklosti izselilo s slovenskega etničnega ozemlja skoraj 500.000 Slovencev, kar predstavlja »peto četrtino« današnjih dveh milijonov Slovencev, živečih v Sloveniji.

V prizadevanju, da bi ohranili svojo izvorno etnično identiteto, so slovenski izseljenci ustanovili na stotine etničnih društev in združenj. Sčasoma so pripadniki prvih izseljenskih generacij preminili, medtem ko se druga, tretja in že četrta generacija trudijo, da bi še naprej gojili čim tesnejše vezi s svojimi narodnimi koreninami in stike z domovino svojih prednikov.

Raven ohranjenosti njihovih etničnih korenin je bila odvisna od različnih multikulturnih politik v posameznih deželah priseljevanja, pa tudi od odnosa slovenske (jugoslovanske) politične ureditve do njih. Po razglasitvi slovenske neodvisnosti in mednarodnem priznanju Republike Slovenije se je slovenska identiteta v diaspori bistveno okrepila. Mnogi od tistih, ki so se prej težko istovetili z Jugoslavijo (kot centralistično mnogoetnično državo), so se v tem času začeli istovetiti s Slovenijo. Nenadoma se je pojavila cela vrsta novih izseljenskih društev, število izseljenskih obiskov v Sloveniji je poskočilo ipd. Na drugi strani pa je tudi Republika Slovenija uvedla novo politiko do izseljencev. Za Slovence po svetu je bilo ustanovljeno posebno ministrstvo, ki se je pozneje preoblikovalo v urad, s tem pa so se začeli izvajati tudi novi sistematični modeli financiranja in drugih oblik podpore Slovencem v diaspori.

Globalizacija sama po sebi ne ogroža narodne identitete Slovencev po svetu. Kot proces moderne tehnologije je olajšala stike in s tem izboljšala odnos med Slovenijo in rojaki v izseljenstvu, kar postaja vse bolj očitno v zadnjih letih. Slovenske izseljenske organizacije, društva in posamezniki uporabljajo medmrežje kot najprikladnejše sredstvo za premagovanje dveh bistvenih dejavnikov, ki sta jih do nedavnega ločevala od matične domovine: razdalje in – pri mlajših generacijah – jezika. Kaže, da lahko hitrost in globalni doseg sodobne komunikacije dovolj uspešno nadomestita fizični stik. Jezikovna asimilacija in posledična jezikovna pregrada med izseljenci in njihovimi sorodniki v Sloveniji postajata vse manj problematični, razen tega pa doba globalizacije prinaša podobne vrednote in komunikacijske kode vsem mladostnikom po svetu.

Zvone Žigon je doktor politologije, zaposlen kot svetovalec vlade na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije. Kot znanstveni sodelavec j e v dopolnilnem delovnem razmerju na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Avtor uvodoma opredeli in opiše spremembe »jezikovnega zemljevida«, ki jih moramo upoštevati v Evropi, v zadnjih desetletjih še posebno v Nemčiji, in jih analizira tako na jezikovni kot na socialno-kulturni ravni.

Različni migracijski procesi so povzročili spremembe v jezikovnih zemljevidih evropskih dežel, in to ne le začasno, temveč temeljno in dolgoročno. Priseljenske manjšine so prinesle s seboj nove jezike in vnesle večjo stopnjo kulturne raznolikosti, kot jo je Evropa poznala kdaj koli doslej. Narodna večina mora sprejeti dejstvo, da se mora vloga njenega jezika kot sredstva komunikacije prilagoditi novemu odnosu do manjšinskih jezikov. S sodobnimi migracijami so se vzpostavila nova socialna, politična in kulturna razmerja. Ker pa so vse te spremembe porodile vrsto nesporazumov v okviru kulturnih stikov in političnega življenja, so sedanji medkulturni odnosi pogosto prežeti z napetostjo.

V drugem delu prispevka avtor analizira nove odnose, ki jih prinašajo migracije, in sicer z vidika učnega procesa na različnih ravneh:

– Migracije in spoznavanje jezika: posledice za učenje jezikov in jezikovno vzgojo otrok, ne le pripadnikov etničnih manjšin ampak tudi narodne večine.

– Migracije in sprememba jezikovnih odnosov skozi proces oblikovanja Evropske unije s približno petnajstimi uradnimi jeziki znotraj njenih meja (novi položaj uradnih jezikov bo v prihodnosti šibkejši).

– Medkulturni konflikti kot konflikti jezikovnega odnosa: proces internacionalizacije na drugi strani spodbuja različne skupine k poudarjanju svoje identitete predvsem prek materinščine. Stališča jezikovne večvrednosti, kakršna smo v nacionalnih družbah poznali doslej, izključujejo druge jezikovne skupine in porajajo probleme v medkulturni komunikaciji.

V zadnjem delu prispevka avtor obravnava izglede za zaščito kulturne raznolikosti s pomočjo konstruktivističnega koncepta spoznavanja jezikov in jezikovne vzgoje. Znotraj tega konteksta predstavi primer večjezičnega izobraževanja v nekaterih nemških šolah, kjer želijo učence iz različnih jezikovnih skupin vzgojiti kot »Evropejce jutrišnjega dne«.

Peter Graf je doktor znanosti in profesor na Oddelku za kulturne znanosti Univerze v Osnabrücku (Nemčija) ter raziskovalec na Inštitutu za migracijske in medkulturne študije, ki deluje v okviru iste univerze.

IZVLEČEK
Avtor uvodoma opredeli in opiše spremembe »jezikovnega zemljevida«, ki jih moramo upoštevati v Evropi, v zadnjih desetletjih še posebno v Nemčiji, in jih analizira tako na jezikovni kot na socialno-kulturni ravni.

Različni migracijski procesi so povzročili spremembe v jezikovnih zemljevidih evropskih dežel, in to ne le začasno, temveč temeljno in dolgoročno. Priseljenske manjšine so prinesle s seboj nove jezike in vnesle večjo stopnjo kulturne raznolikosti, kot jo je Evropa poznala kdaj koli doslej. Narodna večina mora sprejeti dejstvo, da se mora vloga njenega jezika kot sredstva komunikacije prilagoditi novemu odnosu do manjšinskih jezikov. S sodobnimi migracijami so se vzpostavila nova socialna, politična in kulturna razmerja. Ker pa so vse te spremembe porodile vrsto nesporazumov v okviru kulturnih stikov in političnega življenja, so sedanji medkulturni odnosi pogosto prežeti z napetostjo.

V drugem delu prispevka avtor analizira nove odnose, ki jih prinašajo migracije, in sicer z vidika učnega procesa na različnih ravneh:

– Migracije in spoznavanje jezika: posledice za učenje jezikov in jezikovno vzgojo otrok, ne le pripadnikov etničnih manjšin ampak tudi narodne večine.

– Migracije in sprememba jezikovnih odnosov skozi proces oblikovanja Evropske unije s približno petnajstimi uradnimi jeziki znotraj njenih meja (novi položaj uradnih jezikov bo v prihodnosti šibkejši).

– Medkulturni konflikti kot konflikti jezikovnega odnosa: proces internacionalizacije na drugi strani spodbuja različne skupine k poudarjanju svoje identitete predvsem prek materinščine. Stališča jezikovne večvrednosti, kakršna smo v nacionalnih družbah poznali doslej, izključujejo druge jezikovne skupine in porajajo probleme v medkulturni komunikaciji.

V zadnjem delu prispevka avtor obravnava izglede za zaščito kulturne raznolikosti s pomočjo konstruktivističnega koncepta spoznavanja jezikov in jezikovne vzgoje. Znotraj tega konteksta predstavi primer večjezičnega izobraževanja v nekaterih nemških šolah, kjer želijo učence iz različnih jezikovnih skupin vzgojiti kot »Evropejce jutrišnjega dne«.

Peter Graf je doktor znanosti in profesor na Oddelku za kulturne znanosti Univerze v Osnabrücku (Nemčija) ter raziskovalec na Inštitutu za migracijske in medkulturne študije, ki deluje v okviru iste univerze.