IZVLEČEK
V prispevku se nepretenciozno lotevam nekaterih problemov vračajočih se Slovencev iz držav zahodne Evrope in Avstralije v zadnjih petnajstih letih. Pri tem sem izhajala iz empiričnega gradiva in razdelitve dela znotraj projekta Percepcije slovenske integracijske politike.

Pregled izbrane domače in tuje literature je pokazal, da so raziskovalci povratnih migracij zajeli zelo različne vidike vračanja, vendar so se večinoma izognili problematiziranju življenja posameznikov po vrnitvi v izvorno družbo. Tudi v slovenskem političnem in javnem diskurzu do pred nekaj let ni bilo veliko sledi o tovrstnih vprašanjih. Prva in tudi edina resna raziskava povratnih migracij Slovencev je bila del večletnega sociološkega raziskovalnega projekta o Slovencih v ZR Nemčiji, ki je potekal v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pa vendar je, podobno kot izselitev, tudi vrnitev v izvorno okolje proces, ki je povezan s težavami, ki jih mora posameznik premostiti, da lahko normalno zaživi: od pridobitve različnih dokumentov in dovoljenj, reševanja stanovanjskega vprašanja, iskanja dela do vključitve v ožje družbeno okolje.

Pri problematiziranju življenja povratnih migrantov moramo razlikovati in upoštevati različne motive vračanja (nikoli ni samo eden), ki v tesni povezanosti s »preživetvenimi strategijami« posameznikov kompleksno vplivajo na posameznikovo percepcijo (re)integracije v izvorno okolje. Motivi, ki so jih navedli povratni migranti, so povezani z njihovimi pričakovanji ob vračanju v izvorno okolje. Soočenje z drugačno (realno) situacijo v tem okolju pa lahko negativno vpliva na posameznika, vzbuja nezadovoljstvo in vodi tudi v remigracijo. V kratkem skoku k problematiki motivov in vzrokov vračanja smo se ustavili pri največkrat in najmanjkrat omenjenem vzroku vračanja: domoljubju in ekonomskem vzroku.

Težave, ki so jih navedli v raziskavo zajeti »povratniki«, so raznovrstne, kompleksne in posredno kažejo na neuspešnost slovenske remigracijske politike. Glavne težave so predolgi in neurejeni postopki pri pridobivanju raznih dovoljenj, (osebnih in nepremičninskih) dokumentov, pri uveljavljanju socialnih pravic, pri uvozu in plačilu carine ter pri nostrifikaciji spričeval. Razočarani so zaradi odklonilnega odnosa zaposlenih na uradih, kjer iščejo pomoč in informacije. K temu je potrebno dodati še težave zaradi nefleksibilnega šolskega sistema in težave, ki so posledica pomanjkljivega informiranjem pred vrnitvijo, saj na konzularnih predstavništvih in v izseljenskih organizacijah ne razpolagajo z vsemi potrebnimi informacijami. Zato imajo »povratniki« občasno tudi občutke nepripadanja, identificirajo se z družbo, v kateri so prej delali in kritizirajo nekatere vidike slovenske družbe – na primer birokracijo in prepočasno sodstvo.

IZVLEČEK
V prispevku se nepretenciozno lotevam nekaterih problemov vračajočih se Slovencev iz držav zahodne Evrope in Avstralije v zadnjih petnajstih letih. Pri tem sem izhajala iz empiričnega gradiva in razdelitve dela znotraj projekta Percepcije slovenske integracijske politike.

Pregled izbrane domače in tuje literature je pokazal, da so raziskovalci povratnih migracij zajeli zelo različne vidike vračanja, vendar so se večinoma izognili problematiziranju življenja posameznikov po vrnitvi v izvorno družbo. Tudi v slovenskem političnem in javnem diskurzu do pred nekaj let ni bilo veliko sledi o tovrstnih vprašanjih. Prva in tudi edina resna raziskava povratnih migracij Slovencev je bila del večletnega sociološkega raziskovalnega projekta o Slovencih v ZR Nemčiji, ki je potekal v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pa vendar je, podobno kot izselitev, tudi vrnitev v izvorno okolje proces, ki je povezan s težavami, ki jih mora posameznik premostiti, da lahko normalno zaživi: od pridobitve različnih dokumentov in dovoljenj, reševanja stanovanjskega vprašanja, iskanja dela do vključitve v ožje družbeno okolje.

Pri problematiziranju življenja povratnih migrantov moramo razlikovati in upoštevati različne motive vračanja (nikoli ni samo eden), ki v tesni povezanosti s »preživetvenimi strategijami« posameznikov kompleksno vplivajo na posameznikovo percepcijo (re)integracije v izvorno okolje. Motivi, ki so jih navedli povratni migranti, so povezani z njihovimi pričakovanji ob vračanju v izvorno okolje. Soočenje z drugačno (realno) situacijo v tem okolju pa lahko negativno vpliva na posameznika, vzbuja nezadovoljstvo in vodi tudi v remigracijo. V kratkem skoku k problematiki motivov in vzrokov vračanja smo se ustavili pri največkrat in najmanjkrat omenjenem vzroku vračanja: domoljubju in ekonomskem vzroku.

Težave, ki so jih navedli v raziskavo zajeti »povratniki«, so raznovrstne, kompleksne in posredno kažejo na neuspešnost slovenske remigracijske politike. Glavne težave so predolgi in neurejeni postopki pri pridobivanju raznih dovoljenj, (osebnih in nepremičninskih) dokumentov, pri uveljavljanju socialnih pravic, pri uvozu in plačilu carine ter pri nostrifikaciji spričeval. Razočarani so zaradi odklonilnega odnosa zaposlenih na uradih, kjer iščejo pomoč in informacije. K temu je potrebno dodati še težave zaradi nefleksibilnega šolskega sistema in težave, ki so posledica pomanjkljivega informiranjem pred vrnitvijo, saj na konzularnih predstavništvih in v izseljenskih organizacijah ne razpolagajo z vsemi potrebnimi informacijami. Zato imajo »povratniki« občasno tudi občutke nepripadanja, identificirajo se z družbo, v kateri so prej delali in kritizirajo nekatere vidike slovenske družbe – na primer birokracijo in prepočasno sodstvo.

IZVLEČEK
Pričujoči prispevek se ukvarja predvsem z analizo situacije pri populaciji Slovencev, ki so se po letu 1990 vrnili v Slovenijo iz Argentine. V ospredju so vprašanja, povezana z glavnimi cilji in namenom raziskave o vračanju in reintegraciji Slovencev po povratku iz tujine. Raziskava je bila usmerjena v evidentiranje in proučevanje težav, s katerimi se morajo posamezniki soočati ob vračanju v Slovenijo. Cilja raziskave sta bila odkriti (sistemske) vzroke teh težav in razdelati predloge za njihovo reševanje ali odpravljanje. Drugo področje, v katero je študija usmerjena, je predstaviti, kako priseljenci percepirajo odnos slovenske države do povratnikov in njihovih potomcev. Namen je bil izdelati predloge za pripravo ustreznejšega modela reintegracijske politike države Slovenije v odnosu do Slovencev po svetu, ki se vračajo domov, in njihovih potomcev (priseljencev).

Cilji raziskave predstavljajo rdečo nit pričujočega prispevka, ki se deli v problemska področja in sledijo samemu procesu preselitve kot so jo doživeli naši sogovorniki. Tako se najprej srečamo z analizo razmer ob sami preselitvi, temu pa sledijo druga področja, kot so urejanje dokumentacije, stanovanjska problematika, zaposlovanje, izobraževanje, socialni stiki in kakovost življenja. Na koncu nas prispevek seznani z rešitvami, kot jih vidijo naši sogovorniki. Prispevek se izteče v sklepno ugotovitev, da je za vodenje aktivne politike na področju povratništva najprej potrebno, da se politiki javno izjasnijo in odločijo, da je vračanje Slovencev, ki živijo po svetu, v interesu same države. Pri tem se pričakuje utemeljeno stališče, zakaj je vračanje državljanov domov ali preprečevanje intenzivnega izseljevanja (npr. beg možganov) v interesu te države. Šele takšna stališča bi omogočila oblikovanje aktivne politike in sistemske prilagoditve.

IZVLEČEK
Pričujoči prispevek se ukvarja predvsem z analizo situacije pri populaciji Slovencev, ki so se po letu 1990 vrnili v Slovenijo iz Argentine. V ospredju so vprašanja, povezana z glavnimi cilji in namenom raziskave o vračanju in reintegraciji Slovencev po povratku iz tujine. Raziskava je bila usmerjena v evidentiranje in proučevanje težav, s katerimi se morajo posamezniki soočati ob vračanju v Slovenijo. Cilja raziskave sta bila odkriti (sistemske) vzroke teh težav in razdelati predloge za njihovo reševanje ali odpravljanje. Drugo področje, v katero je študija usmerjena, je predstaviti, kako priseljenci percepirajo odnos slovenske države do povratnikov in njihovih potomcev. Namen je bil izdelati predloge za pripravo ustreznejšega modela reintegracijske politike države Slovenije v odnosu do Slovencev po svetu, ki se vračajo domov, in njihovih potomcev (priseljencev).

Cilji raziskave predstavljajo rdečo nit pričujočega prispevka, ki se deli v problemska področja in sledijo samemu procesu preselitve kot so jo doživeli naši sogovorniki. Tako se najprej srečamo z analizo razmer ob sami preselitvi, temu pa sledijo druga področja, kot so urejanje dokumentacije, stanovanjska problematika, zaposlovanje, izobraževanje, socialni stiki in kakovost življenja. Na koncu nas prispevek seznani z rešitvami, kot jih vidijo naši sogovorniki. Prispevek se izteče v sklepno ugotovitev, da je za vodenje aktivne politike na področju povratništva najprej potrebno, da se politiki javno izjasnijo in odločijo, da je vračanje Slovencev, ki živijo po svetu, v interesu same države. Pri tem se pričakuje utemeljeno stališče, zakaj je vračanje državljanov domov ali preprečevanje intenzivnega izseljevanja (npr. beg možganov) v interesu te države. Šele takšna stališča bi omogočila oblikovanje aktivne politike in sistemske prilagoditve.

IZVLEČEK
Etnološko raziskovanje povratnikov je tesno vezano na raziskovanje izseljenskega življenja nasplošno. Povratništvo – kot zadnja faza v migracijskem ciklusu, sestavljenem iz življenja izseljenca – nato priseljenca in nenazadnje povratnika, je v etnologiji slabo obdelana tema: v primerjavi z etnološko raziskanostjo obeh prvih faz ima marginalno vlogo. Vzrok za takšno, več desetletij staro stanje v stroki, išče avtorica tudi v zgolj naključnem vključevanju migracijske (evropske, čezoceanske) problematike v pedagoški program fakultetnega študija etnologije.

Zato je v sistematičnem pregledu treh strokovno-znanstvenih publikacij/revij (Etnologa/Slovenskega etnografa/Etnologa –izdaja Slovenski etnografski muzej od leta 1926 dalje; Glasnika – med leti 1956-59 strokovno glasilo Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, od 1959-75 glasilo Slovenskega etnografskega društva in od l. 1975 dalje glasilo Slovenskega etnološkega društva ter Traditiones – od l. 1972 dalje zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU) ter pomembenjših etnoloških monografij in študentskega dela na tem področju v obdobju med leti 1926 do 2003 iztopajoče le obdobje v osemdesetih letih. Tedaj je bil na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ustanovljen Seminar za etnološko raziskovanje slovenskega izseljenstva, ki je etnologijo izseljenstva in povratništva razvil v metodološkem in vsebinskem smislu. Z etnološkega vidika so bili obravnavani povratniki iz Amerike, Avstralije, Argentine, Kanade, Egipta, Nemčije, Avstrije, Francije. Med njimi je prevladovalo prikazovanje posledic življenja Slovencev v tujini po njihovi vrnitvi v domovino in njihov vpliv na izvorno okolje. Časovno so te obravnave zajemale čas pred prvo svetovno vojno in povratek redkih »sodobnih«, po letu 1945, izseljenih in vrnjenih družin. Kmalu po prenehanju delovanja omenjenega seminarja(198/82), že kar v drugi polovici osemdesetih let, je interes stroke za raziskovanje izseljenstva nasploh skokovito upadel. Zato je današnje raziskovanje povratništva v etnologiji kot tudi izseljenstva dokaj stihijsko in brez prave sistematike, kar ima za posledico zaostajanje etnologije za ostalimi humanističnimi in družboslovnimi disciplinami, ki se s to tematiko prav tako ukvarjajo.

Nekoliko več upanja v ponovni razcvet etnologije izseljenstva in povratništva si obetamo od na novo ustanovljenega kustodiata za slovenske izseljence in zamejce, pripadnike narodnih manjšin in drugih etnij pri Slovenskem etnografskem muzeju.

Breda Čebulj Sajko, doktorica etnologije, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU

Breda Čebulj Sajko, Ph for Ethnology, Research Associate at the Institute for Slovenian Emigration Studies of Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts in Ljubljana, Slovenia.

IZVLEČEK
Etnološko raziskovanje povratnikov je tesno vezano na raziskovanje izseljenskega življenja nasplošno. Povratništvo – kot zadnja faza v migracijskem ciklusu, sestavljenem iz življenja izseljenca – nato priseljenca in nenazadnje povratnika, je v etnologiji slabo obdelana tema: v primerjavi z etnološko raziskanostjo obeh prvih faz ima marginalno vlogo. Vzrok za takšno, več desetletij staro stanje v stroki, išče avtorica tudi v zgolj naključnem vključevanju migracijske (evropske, čezoceanske) problematike v pedagoški program fakultetnega študija etnologije.

Zato je v sistematičnem pregledu treh strokovno-znanstvenih publikacij/revij (Etnologa/Slovenskega etnografa/Etnologa –izdaja Slovenski etnografski muzej od leta 1926 dalje; Glasnika – med leti 1956-59 strokovno glasilo Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, od 1959-75 glasilo Slovenskega etnografskega društva in od l. 1975 dalje glasilo Slovenskega etnološkega društva ter Traditiones – od l. 1972 dalje zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU) ter pomembenjših etnoloških monografij in študentskega dela na tem področju v obdobju med leti 1926 do 2003 iztopajoče le obdobje v osemdesetih letih. Tedaj je bil na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ustanovljen Seminar za etnološko raziskovanje slovenskega izseljenstva, ki je etnologijo izseljenstva in povratništva razvil v metodološkem in vsebinskem smislu. Z etnološkega vidika so bili obravnavani povratniki iz Amerike, Avstralije, Argentine, Kanade, Egipta, Nemčije, Avstrije, Francije. Med njimi je prevladovalo prikazovanje posledic življenja Slovencev v tujini po njihovi vrnitvi v domovino in njihov vpliv na izvorno okolje. Časovno so te obravnave zajemale čas pred prvo svetovno vojno in povratek redkih »sodobnih«, po letu 1945, izseljenih in vrnjenih družin. Kmalu po prenehanju delovanja omenjenega seminarja(198/82), že kar v drugi polovici osemdesetih let, je interes stroke za raziskovanje izseljenstva nasploh skokovito upadel. Zato je današnje raziskovanje povratništva v etnologiji kot tudi izseljenstva dokaj stihijsko in brez prave sistematike, kar ima za posledico zaostajanje etnologije za ostalimi humanističnimi in družboslovnimi disciplinami, ki se s to tematiko prav tako ukvarjajo.

Nekoliko več upanja v ponovni razcvet etnologije izseljenstva in povratništva si obetamo od na novo ustanovljenega kustodiata za slovenske izseljence in zamejce, pripadnike narodnih manjšin in drugih etnij pri Slovenskem etnografskem muzeju.

Breda Čebulj Sajko, doktorica etnologije, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU

Breda Čebulj Sajko, Ph for Ethnology, Research Associate at the Institute for Slovenian Emigration Studies of Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts in Ljubljana, Slovenia.

IZVLEČEK
V prispevku so pojasnjene idejno-politično motivirane akcije slovenske komunistične oblasti, s katerimi je hotela domači javnosti v Sloveniji onemogočiti spoznavanje uspehov kulturnega udejstvovanja slovenske politične emigracije. V čistki knjižnic so v prvem povojnem obdobju iz knjižnih fondov poleg nacistične in fašistične literature izločili tudi dela tistih Slovencev, ki so jih šteli za politične nasprotnike nove oblasti. Z omejitvami pri uvažanju knjig so oblasti onemogočile seznanjanje z literaturo, ki so jo v tujini tiskali tam živeči Slovenci. Tovrstna dela je zbiral t.i. D-fond Narodne in univerzitetne knjižnice, ki pa je bil nedostopen za širšo javnost. Tudi zamolčevanje kulturne ustvarjalnosti Slovencev v emigraciji v javnih medijih v Sloveniji in odvračanje znanstvenikov od raziskav tovrstnega dela sta pripomogli k temu, da domača javnost ni poznala bogate kulturne dejavnosti rojakov v tujini. Do širšega stika med slovensko kulturo v domovini in emigraciji je prišlo v osemdesetih letih, ko so začeli odtranjevati ovire, ki jih je pred tem slovenski emigrantski kulturi postavljala slovenska politika.

Aleš Gabrič je doktor znanosti na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.

IZVLEČEK
V prispevku so pojasnjene idejno-politično motivirane akcije slovenske komunistične oblasti, s katerimi je hotela domači javnosti v Sloveniji onemogočiti spoznavanje uspehov kulturnega udejstvovanja slovenske politične emigracije. V čistki knjižnic so v prvem povojnem obdobju iz knjižnih fondov poleg nacistične in fašistične literature izločili tudi dela tistih Slovencev, ki so jih šteli za politične nasprotnike nove oblasti. Z omejitvami pri uvažanju knjig so oblasti onemogočile seznanjanje z literaturo, ki so jo v tujini tiskali tam živeči Slovenci. Tovrstna dela je zbiral t.i. D-fond Narodne in univerzitetne knjižnice, ki pa je bil nedostopen za širšo javnost. Tudi zamolčevanje kulturne ustvarjalnosti Slovencev v emigraciji v javnih medijih v Sloveniji in odvračanje znanstvenikov od raziskav tovrstnega dela sta pripomogli k temu, da domača javnost ni poznala bogate kulturne dejavnosti rojakov v tujini. Do širšega stika med slovensko kulturo v domovini in emigraciji je prišlo v osemdesetih letih, ko so začeli odtranjevati ovire, ki jih je pred tem slovenski emigrantski kulturi postavljala slovenska politika.

Aleš Gabrič je doktor znanosti na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.

IZVLEČEK
Po letu 1848 oziroma 1851 je začel neoabsolutistični režim energično uveljavljati germanizacijo celotne monarhije. Namen in cilj upravnih reform je bil oblikovati enotno administracijo za vso državo, ki bi bila v rokah nemško govorečih uradnikov. Hkrati z uvedbo enotnega državnega jezika, je bil Bachov cilj tudi zatreti vsa nacionalna gibanja, predvsem gibanja slovanskih narodov. Med nemško govorečimi uradniki, ki naj bi uvajali enoten nemški jezik so bili tudi slovenski intelektualci, t.j., znanstveniki in srednješolski oz. gimnazijski profesorji, ki so takrat »spadali« med državne uradnike. Mnogi so, predvsem zaradi državi neljubega političnega prepričanja, lahko delo oz. službo dobili le zunaj ožje domovine. Največ Slovencev je oblast poslala na Hrvaško, takrat sestavni del ogrskega dela monarhije. Med tistimi, ki so dobili priložnost zaposlitve na Hrvaškem je bil tudi Jernej Bartol(omej) Francelj, gimnazijski profesor zgodovine, zemljepisa in slovanskih jezikov, sicer pa v policijski kartoteki voden kot »ilirist in panslavist«. Potem , ko je nekaj časa poučeval na Reki in v Zagrebu, se je za stalno naselil v Varaždinu in se zaposlil na tamkajšnji gimnaziji. Poleg profesorskega dela si je zadal nalogo izobraževati tudi kmete in obrtnike, pa tudi ženske; v ta namen je začel izdajati tudi časopis Pučki prijatelj, s katerim je skušal dvigniti raven splošne razgledanosti prebivalstva. Med svoje naloge je postavil tudi uvajanje modernejšega kmetovanja na Hrvaškem. Kljub neugodnim političnim razmeram se v svojem časopisu ni izogibal političnim razmišljanjem; predvsem ni nikoli prikrival svojih simpatij za ilirsko gibanje, za politiko Čehov ter simpatij za hrvaške nacionalne interese proti Madžarom. Kljub temu, da se je povsem vživel v hrvaško družbo, se ni nikoli odpovedal svoji slovenski domovini.

IZVLEČEK
Po letu 1848 oziroma 1851 je začel neoabsolutistični režim energično uveljavljati germanizacijo celotne monarhije. Namen in cilj upravnih reform je bil oblikovati enotno administracijo za vso državo, ki bi bila v rokah nemško govorečih uradnikov. Hkrati z uvedbo enotnega državnega jezika, je bil Bachov cilj tudi zatreti vsa nacionalna gibanja, predvsem gibanja slovanskih narodov. Med nemško govorečimi uradniki, ki naj bi uvajali enoten nemški jezik so bili tudi slovenski intelektualci, t.j., znanstveniki in srednješolski oz. gimnazijski profesorji, ki so takrat »spadali« med državne uradnike. Mnogi so, predvsem zaradi državi neljubega političnega prepričanja, lahko delo oz. službo dobili le zunaj ožje domovine. Največ Slovencev je oblast poslala na Hrvaško, takrat sestavni del ogrskega dela monarhije. Med tistimi, ki so dobili priložnost zaposlitve na Hrvaškem je bil tudi Jernej Bartol(omej) Francelj, gimnazijski profesor zgodovine, zemljepisa in slovanskih jezikov, sicer pa v policijski kartoteki voden kot »ilirist in panslavist«. Potem , ko je nekaj časa poučeval na Reki in v Zagrebu, se je za stalno naselil v Varaždinu in se zaposlil na tamkajšnji gimnaziji. Poleg profesorskega dela si je zadal nalogo izobraževati tudi kmete in obrtnike, pa tudi ženske; v ta namen je začel izdajati tudi časopis Pučki prijatelj, s katerim je skušal dvigniti raven splošne razgledanosti prebivalstva. Med svoje naloge je postavil tudi uvajanje modernejšega kmetovanja na Hrvaškem. Kljub neugodnim političnim razmeram se v svojem časopisu ni izogibal političnim razmišljanjem; predvsem ni nikoli prikrival svojih simpatij za ilirsko gibanje, za politiko Čehov ter simpatij za hrvaške nacionalne interese proti Madžarom. Kljub temu, da se je povsem vživel v hrvaško družbo, se ni nikoli odpovedal svoji slovenski domovini.