IZVLEČEK
Že prva znanstvena definicija kulture, kot jo navaja Godina (1998: 84), »kultura je kompleksna celota, ki vsebuje znanje, vero, umetnost, moralo, zakone, običaje in katerekoli druge sposobnosti in navade, ki jih človek pridobi kot član družbe«(Tylor 1994/1871: 1), poudari poleg naučenosti in značaja družbenosti kulture, predvsm kulturno prenosljivost, transmisivnost, tako v diahroni kot sinhroni perspektivi. Element prenosljivosti pa je skupen tudi vsem poznejšim definicijam kulture. V članku Slovenci na Tasmaniji, ki je povzetek mojega diplomskega dela Ohranjanje etnične identitete Slovencev na avstralski Tasmaniji, se ukvarjam prav z problemom prenašanja, ohranjanja kulture v smislu ohranjanje etnične identitete Slovencev. Za zbiranje etnograskega gradiva, sem izbrala terensko delo med Slovenci na Tasmaniji. Tam sem v času med 14. 11. in 19. 12. 2002 intervjujala 32 informatorjev in posnela 20 radijskih kaset oziroma 26.5 ur gradiva. Po vrnitvi s terena je na bilo to gradivo temeljnega pomena in je usmerjalo obdelavo podatkov in izbiro teorij. Tako se je moja analiza začela z odgovori in ne z vprašanji, dejstva so izbirala teorijo in ne obratno. V članku sem se osredotočila predvsem na etnografski del diplomskega dela. Ugotovitve iz življenja slovenskih izseljencev na Tasmaniji sem strnila v posamezna poglavja in podpoglavja. Prve strani so tako namenjene kratkemu pregledu migracij na Tasmanijo in današnji etnični strukturi prebivalcev. Temu sledi niz dejstev kot je število, starost, rojstni kraj, kraj bivanja in čas bivanja na Tasmaniji, izobrazba, delo, zakonski stan, družinsko življenje. Zadnji sklop so vprašanja, ki zahtevajo bolj poglobljeno analizo: razlog prihoda na Tasmanijo, njeno doživljanje takrat in danes, jezik, poznavanje angleškega jezika in učenje, uporaba slovenskega jezika takrat in danes, prenašanje slovenskega jezika na otroke in imena otrok, medsebojno druženje in izražanje pripadnosti na ravni skupnosti, izražanje pripadnosti na osebni ravni, stik s slovenijo, pojmovanje doma - Slovenija ali Avstralija.

Pri preučevanju primerov kot je bil moj, je po navadi smiseln kompromis med tistim, kar bi bilo idealno raziskati in tistim, kar je realno izvedljivo in še vedno znanstveno korektno. Zaradi preobsežnosti se nisem posebej ukvarjala z zgodovino migracij v Avstraliji in na Tasmaniji. Tudi podatki o današnji etnični strukturi na Tasmaniji so zgolj informativni. Prav tako se nisem ukvarjala s pregledom izseljevanja iz slovenskega etničnega prostora. Vem tudi, da če bi želeli preučiti celoten proces prenosa slovenske kulture na eni strani in vključevanja v avstralsko kulturo na drugi strani, bi morali k preučevani skupini priključiti še najmanj njihove potomce, se pravi drugo generacijo. Prav tako bi bilo zanimivo vključiti v preučevanje tudi 'povratnike', se pravi tiste, ki so se po dolgoletnem bivanju na Tasmaniji vrnili v Slovenijo. Hkrati je tudi izpadla primerjava med različnimi generacijami izseljencev, saj je generacija na Tasmaniji starostno precej homogena.

Intervjuji so bili posneti v kar se da sproščenem vzdušju v njihovih domovih. Tam tudi zato, da sem po ali pred njimi lahko opazovala podobo stanovanja (torej, ali bom kjerkoli našla kaj, kar bi izdajalo, da tam živi Slovenec). Ponavadi so pogovori, ki so v povprečju trajali nekaj več kot 50 minut, potekali ob kakšni slovenski hrani in pijači, poslušanju glasbe, sami so mi pokazali, kar so želeli. V stiku pa sem bila s svojimi informatorji praviloma vsaj nekaj dni. V sklepnih mislih na koncu med glavnimi ugotovitvami lahko povzamem naslednje. Osnovni pogoj, da se neka kultura lahko preneša v diahroni in sinhroni perspektivi, je v prvi vrsti fizični obstoj njenih posameznikov. Na podlagi dobljenih podatkov iz terenskega dela na Tasmaniji, lahko sklenem, da zaradi relativno visoke starosti informatorjev in nikakršnega novega dotoka novih priseljncev na to otoško državo v zadnjih desetih letih, v manj kot 50-ih letih Slovencev na avstralski Tasmaniji ne bo več. Tudi zato je pričujoč članek in diplomsko delo eden redkih, a ne edinih zapisov o skupini Slovencev na Tasmaniji.

IZVLEČEK
Že prva znanstvena definicija kulture, kot jo navaja Godina (1998: 84), »kultura je kompleksna celota, ki vsebuje znanje, vero, umetnost, moralo, zakone, običaje in katerekoli druge sposobnosti in navade, ki jih človek pridobi kot član družbe«(Tylor 1994/1871: 1), poudari poleg naučenosti in značaja družbenosti kulture, predvsm kulturno prenosljivost, transmisivnost, tako v diahroni kot sinhroni perspektivi. Element prenosljivosti pa je skupen tudi vsem poznejšim definicijam kulture. V članku Slovenci na Tasmaniji, ki je povzetek mojega diplomskega dela Ohranjanje etnične identitete Slovencev na avstralski Tasmaniji, se ukvarjam prav z problemom prenašanja, ohranjanja kulture v smislu ohranjanje etnične identitete Slovencev. Za zbiranje etnograskega gradiva, sem izbrala terensko delo med Slovenci na Tasmaniji. Tam sem v času med 14. 11. in 19. 12. 2002 intervjujala 32 informatorjev in posnela 20 radijskih kaset oziroma 26.5 ur gradiva. Po vrnitvi s terena je na bilo to gradivo temeljnega pomena in je usmerjalo obdelavo podatkov in izbiro teorij. Tako se je moja analiza začela z odgovori in ne z vprašanji, dejstva so izbirala teorijo in ne obratno. V članku sem se osredotočila predvsem na etnografski del diplomskega dela. Ugotovitve iz življenja slovenskih izseljencev na Tasmaniji sem strnila v posamezna poglavja in podpoglavja. Prve strani so tako namenjene kratkemu pregledu migracij na Tasmanijo in današnji etnični strukturi prebivalcev. Temu sledi niz dejstev kot je število, starost, rojstni kraj, kraj bivanja in čas bivanja na Tasmaniji, izobrazba, delo, zakonski stan, družinsko življenje. Zadnji sklop so vprašanja, ki zahtevajo bolj poglobljeno analizo: razlog prihoda na Tasmanijo, njeno doživljanje takrat in danes, jezik, poznavanje angleškega jezika in učenje, uporaba slovenskega jezika takrat in danes, prenašanje slovenskega jezika na otroke in imena otrok, medsebojno druženje in izražanje pripadnosti na ravni skupnosti, izražanje pripadnosti na osebni ravni, stik s slovenijo, pojmovanje doma - Slovenija ali Avstralija.

Pri preučevanju primerov kot je bil moj, je po navadi smiseln kompromis med tistim, kar bi bilo idealno raziskati in tistim, kar je realno izvedljivo in še vedno znanstveno korektno. Zaradi preobsežnosti se nisem posebej ukvarjala z zgodovino migracij v Avstraliji in na Tasmaniji. Tudi podatki o današnji etnični strukturi na Tasmaniji so zgolj informativni. Prav tako se nisem ukvarjala s pregledom izseljevanja iz slovenskega etničnega prostora. Vem tudi, da če bi želeli preučiti celoten proces prenosa slovenske kulture na eni strani in vključevanja v avstralsko kulturo na drugi strani, bi morali k preučevani skupini priključiti še najmanj njihove potomce, se pravi drugo generacijo. Prav tako bi bilo zanimivo vključiti v preučevanje tudi 'povratnike', se pravi tiste, ki so se po dolgoletnem bivanju na Tasmaniji vrnili v Slovenijo. Hkrati je tudi izpadla primerjava med različnimi generacijami izseljencev, saj je generacija na Tasmaniji starostno precej homogena.

Intervjuji so bili posneti v kar se da sproščenem vzdušju v njihovih domovih. Tam tudi zato, da sem po ali pred njimi lahko opazovala podobo stanovanja (torej, ali bom kjerkoli našla kaj, kar bi izdajalo, da tam živi Slovenec). Ponavadi so pogovori, ki so v povprečju trajali nekaj več kot 50 minut, potekali ob kakšni slovenski hrani in pijači, poslušanju glasbe, sami so mi pokazali, kar so želeli. V stiku pa sem bila s svojimi informatorji praviloma vsaj nekaj dni. V sklepnih mislih na koncu med glavnimi ugotovitvami lahko povzamem naslednje. Osnovni pogoj, da se neka kultura lahko preneša v diahroni in sinhroni perspektivi, je v prvi vrsti fizični obstoj njenih posameznikov. Na podlagi dobljenih podatkov iz terenskega dela na Tasmaniji, lahko sklenem, da zaradi relativno visoke starosti informatorjev in nikakršnega novega dotoka novih priseljncev na to otoško državo v zadnjih desetih letih, v manj kot 50-ih letih Slovencev na avstralski Tasmaniji ne bo več. Tudi zato je pričujoč članek in diplomsko delo eden redkih, a ne edinih zapisov o skupini Slovencev na Tasmaniji.

IZVLEČEK
Pri otrocih slovenskih izseljencev v Avstraliji, ki so na južno celino prišli večinoma v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, lahko sledimo dinamičnemu občutku pripadnosti, ki ni nespremenljivo zavezan določenim vzorcem kulture, ampak lahko uspešno krmari med različnimi vidiki te kulture, pa tudi med kulturami samimi. V avstralski družbi se že pri drugih generacijah slovenska etničnost kaže kot fleksibilna, simbolična in prostovoljna. Po eni strani vsekakor še vedno temelji na njihovih osebnih izkušnjah, povezanih s primarnimi družinami in s preteklostjo, po drugi strani pa ista generacija etničnost doživlja na drugi ravni, ki se velikokrat vključuje v javno podobo posameznikov. Identifikacija z določeno etnično skupino je postala v sodobni družbi vsaj navidezni, če že ne realni garant širših razumevanj ter globalnejših pogledov. Na takšno prepričanje velikokrat vplivajo mediji, tako večinski kot manjšinski, etnični, ki jo v javno sfero vnašajo. Etnični delujejo na številčno veliko manjši populaciji, vendar pri mnogih etničnih skupinah še vedno krepijo etnično identiteto, gradijo pa tudi javno podobo posameznih kultur. V preteklosti so bili med etničnimi pomembnejši predvsem radijski programi, danes se zdi, da njihov položaj prevzemajo novejši mediji.

Ena izmed številnih etničnih skupin, ki danes ustvarjajo svoj etnični program na dveh radijskih postajah v avstralskem Melbournu, SBS in 3ZZZ, je tudi slovenska. Vendar pa slovenski etnični radijski medij na obeh postajah služi skoraj izključno slovenskim izseljencem prve generacije in tako ne vključuje precej pripadnikov druge in tretje generacije, ki se s to etničnostjo tudi vsaj delno identificirajo. Programske značilnosti slovenskega programa so vezane na fizično bližino in na stereotipne, tradicionalne oblike; tako pa slovenski etnični radijski program vsaj v večji meri ne vpliva na oblikovanje ali ohranjanje etničnih identitet druge in naslednjih generacij. Novo in nekoliko drugačno dinamiko v slovenski skupnosti v Avstraliji bi lahko ponudil internet, predvsem z etnično obarvanimi spletnimi stranmi Thezaurus, ki jih oblikujejo Slovenci v Melbournu. Spletne strani namreč ustvarjajo nov prostor za komunikacijo, interakcijo in debato (predvsem s svojimi razpravnimi forumi). Vendar pa je za ljudi s slovenskimi koreninami v Avstraliji skoraj nemogoče napovedovati, da bodo etnično ozaveščeni posamezniki internet uporabljali kot glavno polje krepitve svoje multiple etnične identitete. Vsekakor pa lahko takšne spletne strani postanejo interaktivni kanal za pridobivanje kompleksnejših informacij o slovenski kulturi, na podlagi katerih si mlajše generacije izoblikujejo mnenje o njej, s tem pa tudi izberejo in oblikujejo lastno etnično identiteto.

IZVLEČEK
Pri otrocih slovenskih izseljencev v Avstraliji, ki so na južno celino prišli večinoma v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, lahko sledimo dinamičnemu občutku pripadnosti, ki ni nespremenljivo zavezan določenim vzorcem kulture, ampak lahko uspešno krmari med različnimi vidiki te kulture, pa tudi med kulturami samimi. V avstralski družbi se že pri drugih generacijah slovenska etničnost kaže kot fleksibilna, simbolična in prostovoljna. Po eni strani vsekakor še vedno temelji na njihovih osebnih izkušnjah, povezanih s primarnimi družinami in s preteklostjo, po drugi strani pa ista generacija etničnost doživlja na drugi ravni, ki se velikokrat vključuje v javno podobo posameznikov. Identifikacija z določeno etnično skupino je postala v sodobni družbi vsaj navidezni, če že ne realni garant širših razumevanj ter globalnejših pogledov. Na takšno prepričanje velikokrat vplivajo mediji, tako večinski kot manjšinski, etnični, ki jo v javno sfero vnašajo. Etnični delujejo na številčno veliko manjši populaciji, vendar pri mnogih etničnih skupinah še vedno krepijo etnično identiteto, gradijo pa tudi javno podobo posameznih kultur. V preteklosti so bili med etničnimi pomembnejši predvsem radijski programi, danes se zdi, da njihov položaj prevzemajo novejši mediji.

Ena izmed številnih etničnih skupin, ki danes ustvarjajo svoj etnični program na dveh radijskih postajah v avstralskem Melbournu, SBS in 3ZZZ, je tudi slovenska. Vendar pa slovenski etnični radijski medij na obeh postajah služi skoraj izključno slovenskim izseljencem prve generacije in tako ne vključuje precej pripadnikov druge in tretje generacije, ki se s to etničnostjo tudi vsaj delno identificirajo. Programske značilnosti slovenskega programa so vezane na fizično bližino in na stereotipne, tradicionalne oblike; tako pa slovenski etnični radijski program vsaj v večji meri ne vpliva na oblikovanje ali ohranjanje etničnih identitet druge in naslednjih generacij. Novo in nekoliko drugačno dinamiko v slovenski skupnosti v Avstraliji bi lahko ponudil internet, predvsem z etnično obarvanimi spletnimi stranmi Thezaurus, ki jih oblikujejo Slovenci v Melbournu. Spletne strani namreč ustvarjajo nov prostor za komunikacijo, interakcijo in debato (predvsem s svojimi razpravnimi forumi). Vendar pa je za ljudi s slovenskimi koreninami v Avstraliji skoraj nemogoče napovedovati, da bodo etnično ozaveščeni posamezniki internet uporabljali kot glavno polje krepitve svoje multiple etnične identitete. Vsekakor pa lahko takšne spletne strani postanejo interaktivni kanal za pridobivanje kompleksnejših informacij o slovenski kulturi, na podlagi katerih si mlajše generacije izoblikujejo mnenje o njej, s tem pa tudi izberejo in oblikujejo lastno etnično identiteto.

IZVLEČEK
Članek izhaja iz pred kratkim zaključene raziskave - podoktorskega projekta - z naslovom Sodobni (slovenski) misijonar kot izseljenec. Ta skuša predstaviti in opisati misijonarja predvsem kot posameznika, nosilca določene kulture, ki se v svoji sicer prostovoljni poziciji znajde v svojevrstnem kulturnem precepu. Kot vsakdo je sprva deležen kulturnega šoka, nato pa je postavljen pred za "izseljenca" izrazito atipično nalogo: kot nosilec določenega poslanstva je dolžan ohranjati lastno kulturno identiteto in oznanjati svoje "sporočilo". To pa - kar je pri zadevi najbolj zanimivo in paradoksalno - najlažje doseže z veliko mero empatije in adaptacije v domači kulturi, ki neizbežno naredi nanj bolj ali manj močan vtis in s tem vpliva na njegovo osebno identiteto.

Članek ob tem ugotavlja, da pravila asimilacije, ki veljajo v tako rekoč vseh drugih migracijskih situacijah, v tem primeru v največji meri ne štejejo, predvsem zaradi samega vzroka (začasne, velikokrat pa tudi permanentne) izselitve iz domače misijonarjeve kulture.

Raziskava prinaša nekaj zanimivih opažanj in izsledkov. Tako na primer povzema, da so slovenski misijonarji v praktično vseh kulturah, v katerih se pojavljajo, znani kot odprti, tako za jezike kot za navade domačinov, do njih imajo neposreden, "partnerski" odnos. Sami zaključujejo, da gre v tem smislu pri misijonarjih očitno za razliko med pripadniki nekdanjih kolonialnih velesil in pripadniki majhnega (slovenskega) naroda, ki je bil v vsej svoji zgodovini prisiljen sprejemati zunanje vplive in se prilagajati.

Avtor, ki se je v preteklosti bolj ali manj bežno že srečal z nekaterimi slovenskimi misijonarji (Venezuela, Brazilija, Čile, Argentina, Egipt, Bocvana), je v okviru raziskave opravil več polstrukturiranih intervjujev z misijonarji na dopustu, velik del primarnega dokumentarnega gradiva pa predstavljajo osebne izpovedi - pisma, pesmi, odgovori na vprašanja ipd., ki so jih raziskovalcu posredovali misijonarji sami. Pričujoča razprava se podrobneje dotika primera misijonarke s. Dorice Sever, ki deluje med kanadskimi Inuiti v 700-glavem naselju Repulse Bay (od maja dalje pa v "bližnjem" Gjoa Havnu).

Velik del misijonarskega delovanja zavzema organizacijsko, socialno in pedagoško delo, ki v primeru, da domačini misijonarja gledajo samo "prek praznega krožnika", lahko predstavlja "nevarnost" za osnovno poslanstvo: oznanjanje (krščanske, katoliške) vere. V primeru s. Dorice Sever gre za drugačno družbeno-politično okolje, kajti Kanada je ena najbolj socialnih držav na svetu in v tem smislu dokaj močno skrbi tudi za večinoma brezposelne in v majhna umetna naselja ujete Inuite. Stereotip "lačnih zamorčkov" tu ne zamegljuje vprašanj, povezanih z vero in njenim oznanjanjem, kajti domačini so materialno razmeroma dobro "preskrbljeni", ne glede na to, da so pravzaprav popolnoma odvisni od državne pomoči.

Misijonarka se daleč od doma še bolj zaveda svoje slovenske identitete, čeprav je mnenja, da je ta pravzaprav spet v breme samemu verskemu sporočilu, ki ga želi prenašati.

Za razliko od še enega stereotipa o misijonarjih kot spremljevalcih kolonizacije lahko na primeru s. Dorice Sever opazimo, da so (sodobni slovenski) misijonarji pravzaprav izraziti "antiglobalisti", kajti kulturno zmedenim Inuitom ali drugim zapostavljenim ljudstvom skušajo vcepiti samospoštovanje, ljubezen do lastnega jezika, naroda in navad.

Poleg tega svojo pozicijo "učitelja" pogosto prepletajo z izkušnjo "učenca", saj prav v kulturi domačinov iščejo nova spoznanja in dopolnjevanje lastnega duhovnega, kulturnega in intelektualnega védenja ali celo čutenja. S tem je povezano še eno od opažanj, da je namreč takorekoč za vsakega misijonarja ali misijonarko resnično močan šele kulturni šok, ki ga doživi ob vrnitvi v domače okolje.

Članek je obogaten s pismom misijonarke in dopolnilnim intervjujem z njo, opravljenem na samem misijonu v Repulse Bayu.

IZVLEČEK
Članek izhaja iz pred kratkim zaključene raziskave - podoktorskega projekta - z naslovom Sodobni (slovenski) misijonar kot izseljenec. Ta skuša predstaviti in opisati misijonarja predvsem kot posameznika, nosilca določene kulture, ki se v svoji sicer prostovoljni poziciji znajde v svojevrstnem kulturnem precepu. Kot vsakdo je sprva deležen kulturnega šoka, nato pa je postavljen pred za "izseljenca" izrazito atipično nalogo: kot nosilec določenega poslanstva je dolžan ohranjati lastno kulturno identiteto in oznanjati svoje "sporočilo". To pa - kar je pri zadevi najbolj zanimivo in paradoksalno - najlažje doseže z veliko mero empatije in adaptacije v domači kulturi, ki neizbežno naredi nanj bolj ali manj močan vtis in s tem vpliva na njegovo osebno identiteto.

Članek ob tem ugotavlja, da pravila asimilacije, ki veljajo v tako rekoč vseh drugih migracijskih situacijah, v tem primeru v največji meri ne štejejo, predvsem zaradi samega vzroka (začasne, velikokrat pa tudi permanentne) izselitve iz domače misijonarjeve kulture.

Raziskava prinaša nekaj zanimivih opažanj in izsledkov. Tako na primer povzema, da so slovenski misijonarji v praktično vseh kulturah, v katerih se pojavljajo, znani kot odprti, tako za jezike kot za navade domačinov, do njih imajo neposreden, "partnerski" odnos. Sami zaključujejo, da gre v tem smislu pri misijonarjih očitno za razliko med pripadniki nekdanjih kolonialnih velesil in pripadniki majhnega (slovenskega) naroda, ki je bil v vsej svoji zgodovini prisiljen sprejemati zunanje vplive in se prilagajati.

Avtor, ki se je v preteklosti bolj ali manj bežno že srečal z nekaterimi slovenskimi misijonarji (Venezuela, Brazilija, Čile, Argentina, Egipt, Bocvana), je v okviru raziskave opravil več polstrukturiranih intervjujev z misijonarji na dopustu, velik del primarnega dokumentarnega gradiva pa predstavljajo osebne izpovedi - pisma, pesmi, odgovori na vprašanja ipd., ki so jih raziskovalcu posredovali misijonarji sami. Pričujoča razprava se podrobneje dotika primera misijonarke s. Dorice Sever, ki deluje med kanadskimi Inuiti v 700-glavem naselju Repulse Bay (od maja dalje pa v "bližnjem" Gjoa Havnu).

Velik del misijonarskega delovanja zavzema organizacijsko, socialno in pedagoško delo, ki v primeru, da domačini misijonarja gledajo samo "prek praznega krožnika", lahko predstavlja "nevarnost" za osnovno poslanstvo: oznanjanje (krščanske, katoliške) vere. V primeru s. Dorice Sever gre za drugačno družbeno-politično okolje, kajti Kanada je ena najbolj socialnih držav na svetu in v tem smislu dokaj močno skrbi tudi za večinoma brezposelne in v majhna umetna naselja ujete Inuite. Stereotip "lačnih zamorčkov" tu ne zamegljuje vprašanj, povezanih z vero in njenim oznanjanjem, kajti domačini so materialno razmeroma dobro "preskrbljeni", ne glede na to, da so pravzaprav popolnoma odvisni od državne pomoči.

Misijonarka se daleč od doma še bolj zaveda svoje slovenske identitete, čeprav je mnenja, da je ta pravzaprav spet v breme samemu verskemu sporočilu, ki ga želi prenašati.

Za razliko od še enega stereotipa o misijonarjih kot spremljevalcih kolonizacije lahko na primeru s. Dorice Sever opazimo, da so (sodobni slovenski) misijonarji pravzaprav izraziti "antiglobalisti", kajti kulturno zmedenim Inuitom ali drugim zapostavljenim ljudstvom skušajo vcepiti samospoštovanje, ljubezen do lastnega jezika, naroda in navad.

Poleg tega svojo pozicijo "učitelja" pogosto prepletajo z izkušnjo "učenca", saj prav v kulturi domačinov iščejo nova spoznanja in dopolnjevanje lastnega duhovnega, kulturnega in intelektualnega védenja ali celo čutenja. S tem je povezano še eno od opažanj, da je namreč takorekoč za vsakega misijonarja ali misijonarko resnično močan šele kulturni šok, ki ga doživi ob vrnitvi v domače okolje.

Članek je obogaten s pismom misijonarke in dopolnilnim intervjujem z njo, opravljenem na samem misijonu v Repulse Bayu.

IZVLEČEK
Besedilo temelji na intervjujih s slovenskimi izseljenkami – materami, učiteljicami in strokovnjakinjami v New Yorku, Washingtonu in Clevelandu, ki sem jih posnela spomladi leta 2004. Dodana sta še dva intervjuja z ravnateljico in učiteljico angleščine kot drugega jezika v javni osnovni šoli v Brooklynu, New York. Intervjuji so sestavni del terenskega dela na raziskovalnem projektu “Pravičnost v izobraževalnih sistemih - primerjalni vidik”, ki se osredotoča na pravičnost glede na etnično poreklo otrok v Avstraliji, ZDA, Sloveniji in na Švedskem.

Izkušnje slovenskih izseljencev v teh državah so za razumevanje razmer v Sloveniji pomembne, vendar moramo upoštevati zgodovinski kontekst njihovih pripovedi. Izbrala sem obdobje po letu 1960, saj se takrat začne obdobje ključnih družbenih in političnih sprememb, ki pripeljejo v ZDA multikulturalizem v šole in novo etničnost na ulice. Intervjuji opisujejo spremembe, ki so se začele po letu 1979 glede odnosa do etničnega porekla otrok v šoli. Glavni cilj šolskega sistema, ki je stoletje predstavljal asimilacijo in akulturacijo, se je začel spreminjati in etnično poreklo otrok je dobilo pomemben in pozitiven pomen. Intervjuvanke so v glavnem izrazile veliko zadovoljstvo z ameriškim šolskim sistemom od predšolske stopnje do univerze. Poudarile so, da so po letu 1970 začele opažati pozitivno naravnanost šol in učiteljev do različnih etničnosti, religioznosti in izvornega kulturnega okolja otrok. Posebej so izpostavile pozornost in pomoč, ki so jo začeli dobivati otroci, ki jim angleščina ni materni jezik. Izkušnje slovenskih priseljencev iz tega obdobja so zelo dobre tudi zaradi tega, ker so večinoma izobraženi, beli in kulturno “kompatibilni”, zaradi česar so bili dobro sprejeti in niso naleteli na večje probleme pri premagovanju začetnih težav.

IZVLEČEK
Besedilo temelji na intervjujih s slovenskimi izseljenkami – materami, učiteljicami in strokovnjakinjami v New Yorku, Washingtonu in Clevelandu, ki sem jih posnela spomladi leta 2004. Dodana sta še dva intervjuja z ravnateljico in učiteljico angleščine kot drugega jezika v javni osnovni šoli v Brooklynu, New York. Intervjuji so sestavni del terenskega dela na raziskovalnem projektu “Pravičnost v izobraževalnih sistemih - primerjalni vidik”, ki se osredotoča na pravičnost glede na etnično poreklo otrok v Avstraliji, ZDA, Sloveniji in na Švedskem.

Izkušnje slovenskih izseljencev v teh državah so za razumevanje razmer v Sloveniji pomembne, vendar moramo upoštevati zgodovinski kontekst njihovih pripovedi. Izbrala sem obdobje po letu 1960, saj se takrat začne obdobje ključnih družbenih in političnih sprememb, ki pripeljejo v ZDA multikulturalizem v šole in novo etničnost na ulice. Intervjuji opisujejo spremembe, ki so se začele po letu 1979 glede odnosa do etničnega porekla otrok v šoli. Glavni cilj šolskega sistema, ki je stoletje predstavljal asimilacijo in akulturacijo, se je začel spreminjati in etnično poreklo otrok je dobilo pomemben in pozitiven pomen. Intervjuvanke so v glavnem izrazile veliko zadovoljstvo z ameriškim šolskim sistemom od predšolske stopnje do univerze. Poudarile so, da so po letu 1970 začele opažati pozitivno naravnanost šol in učiteljev do različnih etničnosti, religioznosti in izvornega kulturnega okolja otrok. Posebej so izpostavile pozornost in pomoč, ki so jo začeli dobivati otroci, ki jim angleščina ni materni jezik. Izkušnje slovenskih priseljencev iz tega obdobja so zelo dobre tudi zaradi tega, ker so večinoma izobraženi, beli in kulturno “kompatibilni”, zaradi česar so bili dobro sprejeti in niso naleteli na večje probleme pri premagovanju začetnih težav.

IZVLEČEK
Celotno avstralsko družbo bistveno zaznamujejo tri obdobja v obravnavanju priseljencev in potekajo od politike bele Avstralije do nediskriminatorne imigracijske politike, imenovane avstralski multikulturalizem. Vsa ta obdobja bistveno zaznamujejo avstralsko šolstvo. V Avstraliji je že dolgo sprejeto stališče, da je obvladovanje angleščine ključ za polno participacijo v avstralski družbi, tisto, kar je novega s politiko multikulturalizma v primerjavi s prejšnjima obdobjema pa je, da to ne pomeni pozabo kulture imigrantov. Obstoja cela vrsta aspektov avstralskega načina življenja, katerega morajo prišleki sprejeti, na drugi strani pa se sprejema, da bodo imigranti in njihovi otroci morda želeli ohraniti svoje navade in tradicijo. To se odraža tudi na šolskem nivoju. Multikulturno izobraževanje ni del kurikuluma v obliki posebnega predmeta kot je npr. matematika. Predmeta, ki na prvi pogled najbolj odražata multikulturalizem sta angleščina kot drugi jezik (English as a second language – ESL) in drugi jeziki (Languages other than English - LOTE), multikulturno izobraževanje kot tako pa mora biti sestavni del vseh glavnih učnih področij, odražati ga mora tudi etos šole.

Kot kažejo raziskave igra šola pomembno vlogo pri učenju angleščine pri otrocih tistih staršev, ki znajo malo ali nič angleščine in s tem je povezano tudi pričakovanje, da se bodo otroci imigrantov, ko bodo odrasli, uspešno vključili na trg delovne sile in v avstralsko družbo kot celoto. Za otroke imigrantov so oblikovani številni programi: od omogočanja nekoliko več pomoči učencu, katerega korenine so iz neangleško govorečega okolja, do angleščine kot drugega jezika, katerega obiskujejo učenci namesto »prave« angleščine in Angleških jezikovnih šol in centrov za pred kratkim prispele učence. Na drugi strani obstoja tudi možnost učenja cele vrste drugih jezikov, katere učenci lahko opravljajo tudi za maturo, s čimer je udejanjena na šolskem nivoju enakopravnost jezikov in kultur.

Avstralski šolski sistem prav gotovo kaže na velik napor in težnjo, da bi bile vse etnične skupnosti enakopravne, posamezniku pa dopušča možnosti, da se odloči, katere navade, ki izhajajo iz njegove dediščine bo ohranil in katere spremenil. S tem pa kaže na veliko odprtost in širino duha avstralske družbe. In če drži trditev, da se civilizacijo mora soditi po tem, kakšen odnos ima do manjšin, je v to smer vloženega prav gotovo veliko napora. To seveda nikakor ne pomeni, da diskriminacije v avstralskih šolah in družbi ni, morda le, da je to ena izmed tem, kateri se ne morejo in nočejo že zaradi svoje multikulturnosti nikoli in nikdar izogniti, ki jo skušajo vedno in vselej ohranjati v središču pozornosti in se z njo soočati.

IZVLEČEK
Celotno avstralsko družbo bistveno zaznamujejo tri obdobja v obravnavanju priseljencev in potekajo od politike bele Avstralije do nediskriminatorne imigracijske politike, imenovane avstralski multikulturalizem. Vsa ta obdobja bistveno zaznamujejo avstralsko šolstvo. V Avstraliji je že dolgo sprejeto stališče, da je obvladovanje angleščine ključ za polno participacijo v avstralski družbi, tisto, kar je novega s politiko multikulturalizma v primerjavi s prejšnjima obdobjema pa je, da to ne pomeni pozabo kulture imigrantov. Obstoja cela vrsta aspektov avstralskega načina življenja, katerega morajo prišleki sprejeti, na drugi strani pa se sprejema, da bodo imigranti in njihovi otroci morda želeli ohraniti svoje navade in tradicijo. To se odraža tudi na šolskem nivoju. Multikulturno izobraževanje ni del kurikuluma v obliki posebnega predmeta kot je npr. matematika. Predmeta, ki na prvi pogled najbolj odražata multikulturalizem sta angleščina kot drugi jezik (English as a second language – ESL) in drugi jeziki (Languages other than English - LOTE), multikulturno izobraževanje kot tako pa mora biti sestavni del vseh glavnih učnih področij, odražati ga mora tudi etos šole.

Kot kažejo raziskave igra šola pomembno vlogo pri učenju angleščine pri otrocih tistih staršev, ki znajo malo ali nič angleščine in s tem je povezano tudi pričakovanje, da se bodo otroci imigrantov, ko bodo odrasli, uspešno vključili na trg delovne sile in v avstralsko družbo kot celoto. Za otroke imigrantov so oblikovani številni programi: od omogočanja nekoliko več pomoči učencu, katerega korenine so iz neangleško govorečega okolja, do angleščine kot drugega jezika, katerega obiskujejo učenci namesto »prave« angleščine in Angleških jezikovnih šol in centrov za pred kratkim prispele učence. Na drugi strani obstoja tudi možnost učenja cele vrste drugih jezikov, katere učenci lahko opravljajo tudi za maturo, s čimer je udejanjena na šolskem nivoju enakopravnost jezikov in kultur.

Avstralski šolski sistem prav gotovo kaže na velik napor in težnjo, da bi bile vse etnične skupnosti enakopravne, posamezniku pa dopušča možnosti, da se odloči, katere navade, ki izhajajo iz njegove dediščine bo ohranil in katere spremenil. S tem pa kaže na veliko odprtost in širino duha avstralske družbe. In če drži trditev, da se civilizacijo mora soditi po tem, kakšen odnos ima do manjšin, je v to smer vloženega prav gotovo veliko napora. To seveda nikakor ne pomeni, da diskriminacije v avstralskih šolah in družbi ni, morda le, da je to ena izmed tem, kateri se ne morejo in nočejo že zaradi svoje multikulturnosti nikoli in nikdar izogniti, ki jo skušajo vedno in vselej ohranjati v središču pozornosti in se z njo soočati.