IZVLEČEK
F. Pirc (1785-1880) ima med slovenskimi misijonarji izvirno mesto zaradi svoje pozne odločitve, da postane misijonar in zaradi izvirnega pristopa do okolja, v katerem je deloval. Deloval je na ozemlju dveh škofij: Detroit, Mich. (1835-1852) in St. Paul, Minn. (1852-1873), postavil je temelje poznejši škofiji St. Cloud, Minn. Poleg temeljnega cilja, da bi Indijance rodov Ottawa in Chippewa seznanil z evangelijem in med njimi ustanovil krščanske skupnosti, se je zavzemal za ohranjanje njihove kulturne izvirnosti in pravic, ki so bile prav v obdobju pospešenega nastajanja Združenih držav in intenzivne kolonizacije še bolj ogrožene. Tako se njegovo delovanje ni omejilo le na širjenje krščanstva, temveč je imel vedno pred očmi vse razsežnosti življenja indijanskih skupnosti; med temi mu je bila posebej blizu skrb za njihovo zdravje. Ker je bil pišoč človek, se je s svojimi dopisi pogostokrat oglašal v tisku na Slovenskem in z daljšimi poročili za Leopoldinino misijonsko družbo na Dunaju, ki je bila organizatorica načrtnega zbiranja sredstev za misijone v Severni Ameriki. F. Pirc je pripravil več indijanskih in nemških besedil, od katerih je večina ostala v rokopisu. Na razne načine je zbiral sredstva, potrebna za delovanje misijonskih postaj, in širil informacije o misijonskem delu. Za nadaljevanje misijonskega in splošno kulturnega dela med Indijanci si je pridobil več sodelavcev; temu je bil namenjen edini obisk na Kranjskem v letu 1864. Poseben pričevalni pomen imajo njegova poročila ljubljanskima škofoma A. A. Wolfu in J. Vidmarju. Kot zelo praktično in vsestransko usmerjen človek je realiziral vrsto pobud, ki so izboljšale vsakodnevno življenje Indijancev. Hkrati je postavljal temelje cerkvenih skupnosti, ki so jih oblikovali evropski izseljenci. Ob tem je ves čas bivanja v Ameriki ohranjal stike s slovenskim prostorom, kjer si je ustvaril ugledno ime; po vrnitvi v Ljubljano leto 1873 so mu rojaki dali ime “očak indijanskih misijonov”.

IZVLEČEK
F. Pirc (1785-1880) ima med slovenskimi misijonarji izvirno mesto zaradi svoje pozne odločitve, da postane misijonar in zaradi izvirnega pristopa do okolja, v katerem je deloval. Deloval je na ozemlju dveh škofij: Detroit, Mich. (1835-1852) in St. Paul, Minn. (1852-1873), postavil je temelje poznejši škofiji St. Cloud, Minn. Poleg temeljnega cilja, da bi Indijance rodov Ottawa in Chippewa seznanil z evangelijem in med njimi ustanovil krščanske skupnosti, se je zavzemal za ohranjanje njihove kulturne izvirnosti in pravic, ki so bile prav v obdobju pospešenega nastajanja Združenih držav in intenzivne kolonizacije še bolj ogrožene. Tako se njegovo delovanje ni omejilo le na širjenje krščanstva, temveč je imel vedno pred očmi vse razsežnosti življenja indijanskih skupnosti; med temi mu je bila posebej blizu skrb za njihovo zdravje. Ker je bil pišoč človek, se je s svojimi dopisi pogostokrat oglašal v tisku na Slovenskem in z daljšimi poročili za Leopoldinino misijonsko družbo na Dunaju, ki je bila organizatorica načrtnega zbiranja sredstev za misijone v Severni Ameriki. F. Pirc je pripravil več indijanskih in nemških besedil, od katerih je večina ostala v rokopisu. Na razne načine je zbiral sredstva, potrebna za delovanje misijonskih postaj, in širil informacije o misijonskem delu. Za nadaljevanje misijonskega in splošno kulturnega dela med Indijanci si je pridobil več sodelavcev; temu je bil namenjen edini obisk na Kranjskem v letu 1864. Poseben pričevalni pomen imajo njegova poročila ljubljanskima škofoma A. A. Wolfu in J. Vidmarju. Kot zelo praktično in vsestransko usmerjen človek je realiziral vrsto pobud, ki so izboljšale vsakodnevno življenje Indijancev. Hkrati je postavljal temelje cerkvenih skupnosti, ki so jih oblikovali evropski izseljenci. Ob tem je ves čas bivanja v Ameriki ohranjal stike s slovenskim prostorom, kjer si je ustvaril ugledno ime; po vrnitvi v Ljubljano leto 1873 so mu rojaki dali ime “očak indijanskih misijonov”.

IZVLEČEK
Pirčev čas razumemo kot obdobje predno je odšel v Ameriko, to je v letih 1785 - 1835 in po povratku v domovino v letih 1873 -1880. Na splošno lahko rečemo, da je bila Kranjska ob Pirčevem odhodu ravno toliko še fevdalna, kot je bila ob njegovem povratku že kapitalistična. Na splošno ga lahko označimo kot enega najbolj prelomnih v slovenski zgodovini. Jožef II. je nadaljeval z demontažo fevdalizma, ki jo je začela njegova mati, revolucija 1848. ga je uničila. Slovenski kmet, ki mu je Pirc namenjal toliko pozornosti, je postal svoboden državljan.

V gospodarskem pogledu, zlasti na agrarnem področju je to čas dokončne zmage krompirja, koruze in detelje, ki so vnesli v slovensko kmetijstvo globalne spremembe. Vse bolj napredujoči kapitalizem je uničil avtarktičnost kmetijstva. Kmet res ni več poznal množičnih lakot, zadnja je bila v letih 1816/17, postajal pa je vse bolj odvisen od tržnega gospodarstva. Izgradnja železnice Dunaj - Trst ter njenih odsekov je uničila stoletne vire dodatnih zaslužkov iz neagrarne dejavnosti, ki so bili za slovenski pasivni agrar, življenjskega pomena. Na Gorenjskem je propadlo fužinarstvo. Vse to je vodilo kmečko gospodarstvo v globoko krizo, ki jo je ob množičnem izseljevanju dokaj uspešno reševalo zadružno gibanje.

Dejavnost Franca Pirca je treba ocenjevati v duhu časa in prostora. Izhajati je treba iz fiziokratske gospodarske teorije, ki je bila hrbtenica gospodarskih nazorov Jožefa II. in njegovih svetovalcev. Skrb za donosnejše in uspešnejše kmetijstvo je bila uradna državna gospodarska politika, v katero so se vključile zlasti Kmetijske družbe, ki so tako na teoretičnem kot praktičnem področju pospeševale kmetijstvo. Ker so bili graščaki zaradi socialnih razlik manj uspešni pri tem delu, so bili toliko pomembnejši duhovniki, ki so lažje in pogosteje in nenazadnje tudi z avtoriteto Cerkve izvajali modernizacijo podeželja. Franc Pirc je potemtakem le edn izmed razmeroma velike skupine slovenskih duhovnikov, med katerimi pa so se poleg njega vtisnili v slovenski zgodovinski spomin še Josip Vrtovec in Janez zalokar. Značilno za njih je, da niso bili zgolj praktiki, ampak tudi pisci pomembnih agrarnoteoretičnih knjig. Posebnsot Franca Pirca je v tem, da je slovenske gospodarsko-socialne izkušnje kot misionar skušal prenesti tudi med amriške Indijance. V tem pogledu je predstavljal pomembno dopolnilo praksi misionarja Friderika Barage, ki je tudi na podlagi izkušenj iz domovine, gradil splošni civilizacijski razvoj Indijancev predvsem na jezikovnem področju.

IZVLEČEK
Pirčev čas razumemo kot obdobje predno je odšel v Ameriko, to je v letih 1785 - 1835 in po povratku v domovino v letih 1873 -1880. Na splošno lahko rečemo, da je bila Kranjska ob Pirčevem odhodu ravno toliko še fevdalna, kot je bila ob njegovem povratku že kapitalistična. Na splošno ga lahko označimo kot enega najbolj prelomnih v slovenski zgodovini. Jožef II. je nadaljeval z demontažo fevdalizma, ki jo je začela njegova mati, revolucija 1848. ga je uničila. Slovenski kmet, ki mu je Pirc namenjal toliko pozornosti, je postal svoboden državljan.

V gospodarskem pogledu, zlasti na agrarnem področju je to čas dokončne zmage krompirja, koruze in detelje, ki so vnesli v slovensko kmetijstvo globalne spremembe. Vse bolj napredujoči kapitalizem je uničil avtarktičnost kmetijstva. Kmet res ni več poznal množičnih lakot, zadnja je bila v letih 1816/17, postajal pa je vse bolj odvisen od tržnega gospodarstva. Izgradnja železnice Dunaj - Trst ter njenih odsekov je uničila stoletne vire dodatnih zaslužkov iz neagrarne dejavnosti, ki so bili za slovenski pasivni agrar, življenjskega pomena. Na Gorenjskem je propadlo fužinarstvo. Vse to je vodilo kmečko gospodarstvo v globoko krizo, ki jo je ob množičnem izseljevanju dokaj uspešno reševalo zadružno gibanje.

Dejavnost Franca Pirca je treba ocenjevati v duhu časa in prostora. Izhajati je treba iz fiziokratske gospodarske teorije, ki je bila hrbtenica gospodarskih nazorov Jožefa II. in njegovih svetovalcev. Skrb za donosnejše in uspešnejše kmetijstvo je bila uradna državna gospodarska politika, v katero so se vključile zlasti Kmetijske družbe, ki so tako na teoretičnem kot praktičnem področju pospeševale kmetijstvo. Ker so bili graščaki zaradi socialnih razlik manj uspešni pri tem delu, so bili toliko pomembnejši duhovniki, ki so lažje in pogosteje in nenazadnje tudi z avtoriteto Cerkve izvajali modernizacijo podeželja. Franc Pirc je potemtakem le edn izmed razmeroma velike skupine slovenskih duhovnikov, med katerimi pa so se poleg njega vtisnili v slovenski zgodovinski spomin še Josip Vrtovec in Janez zalokar. Značilno za njih je, da niso bili zgolj praktiki, ampak tudi pisci pomembnih agrarnoteoretičnih knjig. Posebnsot Franca Pirca je v tem, da je slovenske gospodarsko-socialne izkušnje kot misionar skušal prenesti tudi med amriške Indijance. V tem pogledu je predstavljal pomembno dopolnilo praksi misionarja Friderika Barage, ki je tudi na podlagi izkušenj iz domovine, gradil splošni civilizacijski razvoj Indijancev predvsem na jezikovnem področju.

IZVLEČEK
Slovenska elektronska podatkovna bibliografska zbirka COBISS, ki je sicer zelo uporabna in dragocena kot izhodišče vsakovrstnih raziskav, a še precej nepopolna zlasti za starejše publikacije, navaja o slovenskem duhovniku, pospeševalcu sadjarstva, misijonarju in izseljenskem duhovniku v ZDA Francu Pircu (1785-1880) okoli 20 bibliografskih enot. Pisec najnovejše biografije o njem Franc Pirc (1785-1880), sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki iz leta 2003, dr. Marjan Drnovšek navaja v poglavju o uporabljeni literaturi kar 40 bibliografskih enot, od teh pa se jih 12 nanaša neposredno na Franca Pirca. Namen pričujočega članka ni dati popoln pregled dosedanje bibliografije o Pircu, pač pa le komentirana predstavitev najpomembnejših slovenskih biografskih objav o njem. Gre predvsem za dela p. Florentina Hrovata Franc Pirec oče umne sadjereje na Kranjskem in apostolski misijonar med Indijani v severni Ameriki iz leta 1887, dr. Franca Ks. Lukmana v Slovenskem biografskem leksikonu iz leta 1949, Ivana Zike Franc Pirc oče umne sadjereje na Kranjskem in oče mesta St. Cloud v Amneriki iz leta 1965 in že omenjeno knjigo dr. Drnovška. Predstavljena so tudi še nekatera druga dela. V prispevku avtor predstavi in med seboj primerja vrednotenje Pirčevega življenja in dela ter ključne podatne iz posameznih del, zlasti tiste, ki so pri različnih avtorjih niso enaki, tako zlasti kraj Pirčevega rojstva in datum njegove smrti.

Andrej Vovko, doktor zgodovinskih ved, docent za novejšo in sodobno zgodovino na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, znanstveni svetnik Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU.

IZVLEČEK
Slovenska elektronska podatkovna bibliografska zbirka COBISS, ki je sicer zelo uporabna in dragocena kot izhodišče vsakovrstnih raziskav, a še precej nepopolna zlasti za starejše publikacije, navaja o slovenskem duhovniku, pospeševalcu sadjarstva, misijonarju in izseljenskem duhovniku v ZDA Francu Pircu (1785-1880) okoli 20 bibliografskih enot. Pisec najnovejše biografije o njem Franc Pirc (1785-1880), sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki iz leta 2003, dr. Marjan Drnovšek navaja v poglavju o uporabljeni literaturi kar 40 bibliografskih enot, od teh pa se jih 12 nanaša neposredno na Franca Pirca. Namen pričujočega članka ni dati popoln pregled dosedanje bibliografije o Pircu, pač pa le komentirana predstavitev najpomembnejših slovenskih biografskih objav o njem. Gre predvsem za dela p. Florentina Hrovata Franc Pirec oče umne sadjereje na Kranjskem in apostolski misijonar med Indijani v severni Ameriki iz leta 1887, dr. Franca Ks. Lukmana v Slovenskem biografskem leksikonu iz leta 1949, Ivana Zike Franc Pirc oče umne sadjereje na Kranjskem in oče mesta St. Cloud v Amneriki iz leta 1965 in že omenjeno knjigo dr. Drnovška. Predstavljena so tudi še nekatera druga dela. V prispevku avtor predstavi in med seboj primerja vrednotenje Pirčevega življenja in dela ter ključne podatne iz posameznih del, zlasti tiste, ki so pri različnih avtorjih niso enaki, tako zlasti kraj Pirčevega rojstva in datum njegove smrti.

Andrej Vovko, doktor zgodovinskih ved, docent za novejšo in sodobno zgodovino na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, znanstveni svetnik Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU.

IZVLEČEK
V pričujočem članku skušam pojasniti, kako je Friderik Baraga, katoliški duhovnik in škof iz 19. stoletja, skozi zakrament pokore imel edinstven pristop do načina razmišljanja pripadnikov ljudstva Ojibwa in do njihove kulture. Skozi nekatera ustna izročila iz Michigana v Združenih Državah in iz Ontaria v Kanadi je pridobil vpogled tako v posebnosti jezika plemena Ojibwa kot v njihove duhovne dispozicije.

Sklicujoč se na Barago je bila ena od njegovih napomembnejših in veliko časa zahtevajočih misijonarskih dejavnosti »spovedovanje«. Spovednica je postala edinstven vir dejanskih in subjektivnih informacij o izvornem svetu. Bila je most med izvornim ustnim izročilom in evropsko-severnoameriškim literarnim pristopom. Strogo upoštevajoč pravila spovednega pečata je Baraga ohranjal zase podrobnosti in celo splošne podatke, ki so se mu razkrili v zakramentu pokore. Verjetno so mu zaradi take zanesljivosti domačini verjeli in z veseljem sprejeli ta forum, ki je bil kot njihovo duhovno videnje in iskanje smisla. V tem zakramentu so domačini razkrivali svoj notranji jaz in svojo povezanost s skupnostjo, kajti spoved je bila srečanje, podobno njihovi izkušnji s starejšimi in z zdravilci. S sprejemanjem žensk in deklet je bila spoved tudi enakopraven odnos, podoben načelom njihove lastne družbe. Ta spokorniška oblika je omogočala edinstven vpogled v zavedanje ljudstva Ojibwa, bila vodilo njihovemu svetu, in izoblikovala rzumevanje življenja ljudstva Ojibwa, ki ga je Baraga, »Snowshoe Priest« (duhovnik s snežnimi krpljami), uporabil tako v prevodu katekizmov, molitvenih knjig in knjig himn kot v kompilaciji slovničnega teksta in slovarja. Ljudstvo Ojibwa je Barago opremilo z razširjeno zavestjo, ki mu je, skupaj z njegovim strokovnim znanjem, služila pri posredovanju pri oblasteh, ko je prosil za spoštovanje pogodb in dogovorov, in pri kupovanju zemlje v njihovo dobro.

Michael M. Pomedli, doktor znanosti, profesor filozofije na St. Thomas More Collegeu, Univerze Saskatchewan v Kanadi. Je poznavalec filozofije in duhovnosti ameriških staroselcev.

IZVLEČEK
V pričujočem članku skušam pojasniti, kako je Friderik Baraga, katoliški duhovnik in škof iz 19. stoletja, skozi zakrament pokore imel edinstven pristop do načina razmišljanja pripadnikov ljudstva Ojibwa in do njihove kulture. Skozi nekatera ustna izročila iz Michigana v Združenih Državah in iz Ontaria v Kanadi je pridobil vpogled tako v posebnosti jezika plemena Ojibwa kot v njihove duhovne dispozicije.

Sklicujoč se na Barago je bila ena od njegovih napomembnejših in veliko časa zahtevajočih misijonarskih dejavnosti »spovedovanje«. Spovednica je postala edinstven vir dejanskih in subjektivnih informacij o izvornem svetu. Bila je most med izvornim ustnim izročilom in evropsko-severnoameriškim literarnim pristopom. Strogo upoštevajoč pravila spovednega pečata je Baraga ohranjal zase podrobnosti in celo splošne podatke, ki so se mu razkrili v zakramentu pokore. Verjetno so mu zaradi take zanesljivosti domačini verjeli in z veseljem sprejeli ta forum, ki je bil kot njihovo duhovno videnje in iskanje smisla. V tem zakramentu so domačini razkrivali svoj notranji jaz in svojo povezanost s skupnostjo, kajti spoved je bila srečanje, podobno njihovi izkušnji s starejšimi in z zdravilci. S sprejemanjem žensk in deklet je bila spoved tudi enakopraven odnos, podoben načelom njihove lastne družbe. Ta spokorniška oblika je omogočala edinstven vpogled v zavedanje ljudstva Ojibwa, bila vodilo njihovemu svetu, in izoblikovala rzumevanje življenja ljudstva Ojibwa, ki ga je Baraga, »Snowshoe Priest« (duhovnik s snežnimi krpljami), uporabil tako v prevodu katekizmov, molitvenih knjig in knjig himn kot v kompilaciji slovničnega teksta in slovarja. Ljudstvo Ojibwa je Barago opremilo z razširjeno zavestjo, ki mu je, skupaj z njegovim strokovnim znanjem, služila pri posredovanju pri oblasteh, ko je prosil za spoštovanje pogodb in dogovorov, in pri kupovanju zemlje v njihovo dobro.

Michael M. Pomedli, doktor znanosti, profesor filozofije na St. Thomas More Collegeu, Univerze Saskatchewan v Kanadi. Je poznavalec filozofije in duhovnosti ameriških staroselcev.

IZVLEČEK
Besedilo si zastavi dva, ne preveč ambiciozna cilja.

S pomočjo analize konkretnih migracijskih situacij in kontekstov izraženih v življenjskih pripovedih dveh mednarodnih migrantov povratnikov iz (Nadiške) Beneške Slovenije (zahodni rob slovenskega etničnega ozemlja na severovzhodu Italije) poskuša odgovoriti ali bolje osvetliti vprašanje, koliko je fizični premik (vrnitev) tudi družbeni premik (vrnitev). Zdi se, da besedilo pri tem početju ne sicira in ne analizira preveč podrobno življenjskih pripovedi, ampak to raje prepušča interpretaciji bralcev.

Poleg iskanja odgovorov na omenjeno vprašanje je besedilo (tudi ali predvsem) pristen in »enkraten« »dokument« povojne zgodovine (re)migracijskih procesov, kapitalističnega razvoja, družbenega izključevanja idr., tako Beneške Slovenije kot »kapitalistične« Evrope. Migrantstvo [migrancy], kot skupek migrantovih subjektivnosti oblikovanih skozi njihove izkušnje številčnih in nasprotujočih krajev, ima, kot pravi geografinja Lawsonova (2000, 186) analitično moč. Pripovedi migrantov o nasprotujočih si izkušnjah migracije in drugih soodvisnih pojavov ter procesov v toku migracije imajo teoretsko moč, ki presega enkratnost posameznih pripovedi oziroma zgodb. Ambivalentnost pripovedi postavi na površje protislovnosti migracije, kapitalističnega razvoja, neenakosti in izključevanja itd., o čemer lahko govorijo le tisti z obrobja.

Ob tem se besedilo dotakne tudi metode, saj je ta tesno povezana s cilji besedila.

Namreč, migracijo moramo razumeti kot dejanje v času in vzrokov zanjo ne smemo iskati samo med tistimi, ki se kažejo kot neposredno pomembni oziroma odločujoči za njeno vzpostavitev (na primer kot rezultat odločanja med prednostmi in slabostmi določenih krajev). Tudi ti vzroki so namreč nekako povezani z migrantovo preteklostjo in prihodnostjo. Vzroke za migracijo je treba razumeti kot del celotnega migrantovega življenja - migrantove biografije. Zato besedilo predstavi tudi velik del migrantovih biografij, ki se »neposredno« ne dotikajo samega dejanja povratka v »izvorni« kraj. Dejanje vrnitve namreč ne moremo dodobra spoznati, če nimamo vpogleda tudi v motiv(e) prvotnega odhoda, »socialno sliko« posameznika v družbi »gostiteljici«, »izvorni« družbi in še marsičesa zamolčanega. Tako je recimo Mario na vprašanje, zakaj so se vrnili, odgovoril, da zato ker je hčerka bila pred vstopom v osnovno šolo. Z ženo sta želela, da obiskuje šolo v Italiji. Toda Mariova pripoved o Švici nam pove, da se v državi gostiteljici ni počutil najbolje; motila ga je izključevalnost in superiornost Švicarjev, ki jo opisuje tako na dolgo in široko. In prav tako nam v delu pripovedi, ki se nanaša na izselitev v Švico, pove, da nikoli ni razmišljal za vedno ostati v tej državi.

Ampak bolj kot iskanje vzrokov za preselitev/vrnitev je v besedilu poudarjen sam družbeni kontekst povratka. Kaj ta pomeni? Gre za družbene okoliščine v različnih okoljih, ki so opredeljevale dejanje preselitve/vrnitve. Na tem mestu je jasen pogled v migrantovo biografijo še posebej hvaležen. Luigijeva vrnitev, ki je bila bolj »nepričakovana« in ki se zdi celo vsiljena s strani »pomembnih drugih«, je vsaj za Luigija še danes nekoliko »kontradiktorna«. Namreč vrnil se je v državo, ki se jo je več let namerno izogibal in ki ji je zameril marsikaj. Tako tudi, sicer bolj med vrsticami poudarja, da se ni posebno vživel v »izvorno« okolje: po osemnajstih letih bivanja v Italiji, ima še vedno več znancev v Belgiji, moti ga »italijanska mentaliteta« in nasploh veliko stvari, povezanih s to državo, ki jo ne opisuje z najlepšimi besedami. Belgijo je tudi po vrnitvi velikokrat še obiskal in jo še obišče. In konec koncev se ni nikoli prav zares vrnil: v Belgiji ima danes še sina, edinega potomca, in iz Belgije dobiva pokojnino. Mariova vrnitev pa je na drugi strani pomenila bolj ali manj dokončno slovo, oster rez s Švico. Čeprav se ni vrnil brez »posledic« izseljenskega okolja, Švice ni nikoli vzel za svojo. Sam, brez zunanje vzpodbude, je ure in ure pripovedoval o krivicah, ki je doživljal v tej »nadvse bogati« državi.

Kot lahko opazi še tako hiter (in površen) sprehod skozi besedilo, sta zgodbi različni: Mario poudarja konfrontacijo predvsem z državo in družbo »gostiteljico« (Švico), medtem ko Luigi kaže na »spor« z izvorno državo (Italijo). In tudi povratek ima drugačno družbeno konotacijo. V Mariovem primeru se zdi, da je bil dolgo pričakovan, medtem ko se zdi v Luigijevem primeru, kot da bi bil vsiljen s strani »pomembnih drugih«.

Življenjski pripovedi Maria in Luigija na govorita, da selitve, potovanja niso le »hladna« gibanja skozi prostor, niso le fizični premiki, ki se odražajo v spremembah teritorialne distribucije. Ampak so tudi družbenimi premiki, ki vodijo k izostrenju mejnosti, preoblikovanju kulture, družbe, skupnosti in duhovnosti. Toda niso samo to. So tudi dejanja domišljije, kjer sta dom in cilj potovanja vedno na novo zamišljena in tako za vedno spremenjena. Je tako vrnitev (kakorkoli) mogoča?

Jernej Mlekuž, geograf, etnolog in kulturni antropolog, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Besedilo si zastavi dva, ne preveč ambiciozna cilja.

S pomočjo analize konkretnih migracijskih situacij in kontekstov izraženih v življenjskih pripovedih dveh mednarodnih migrantov povratnikov iz (Nadiške) Beneške Slovenije (zahodni rob slovenskega etničnega ozemlja na severovzhodu Italije) poskuša odgovoriti ali bolje osvetliti vprašanje, koliko je fizični premik (vrnitev) tudi družbeni premik (vrnitev). Zdi se, da besedilo pri tem početju ne sicira in ne analizira preveč podrobno življenjskih pripovedi, ampak to raje prepušča interpretaciji bralcev.

Poleg iskanja odgovorov na omenjeno vprašanje je besedilo (tudi ali predvsem) pristen in »enkraten« »dokument« povojne zgodovine (re)migracijskih procesov, kapitalističnega razvoja, družbenega izključevanja idr., tako Beneške Slovenije kot »kapitalistične« Evrope. Migrantstvo [migrancy], kot skupek migrantovih subjektivnosti oblikovanih skozi njihove izkušnje številčnih in nasprotujočih krajev, ima, kot pravi geografinja Lawsonova (2000, 186) analitično moč. Pripovedi migrantov o nasprotujočih si izkušnjah migracije in drugih soodvisnih pojavov ter procesov v toku migracije imajo teoretsko moč, ki presega enkratnost posameznih pripovedi oziroma zgodb. Ambivalentnost pripovedi postavi na površje protislovnosti migracije, kapitalističnega razvoja, neenakosti in izključevanja itd., o čemer lahko govorijo le tisti z obrobja.

Ob tem se besedilo dotakne tudi metode, saj je ta tesno povezana s cilji besedila.

Namreč, migracijo moramo razumeti kot dejanje v času in vzrokov zanjo ne smemo iskati samo med tistimi, ki se kažejo kot neposredno pomembni oziroma odločujoči za njeno vzpostavitev (na primer kot rezultat odločanja med prednostmi in slabostmi določenih krajev). Tudi ti vzroki so namreč nekako povezani z migrantovo preteklostjo in prihodnostjo. Vzroke za migracijo je treba razumeti kot del celotnega migrantovega življenja - migrantove biografije. Zato besedilo predstavi tudi velik del migrantovih biografij, ki se »neposredno« ne dotikajo samega dejanja povratka v »izvorni« kraj. Dejanje vrnitve namreč ne moremo dodobra spoznati, če nimamo vpogleda tudi v motiv(e) prvotnega odhoda, »socialno sliko« posameznika v družbi »gostiteljici«, »izvorni« družbi in še marsičesa zamolčanega. Tako je recimo Mario na vprašanje, zakaj so se vrnili, odgovoril, da zato ker je hčerka bila pred vstopom v osnovno šolo. Z ženo sta želela, da obiskuje šolo v Italiji. Toda Mariova pripoved o Švici nam pove, da se v državi gostiteljici ni počutil najbolje; motila ga je izključevalnost in superiornost Švicarjev, ki jo opisuje tako na dolgo in široko. In prav tako nam v delu pripovedi, ki se nanaša na izselitev v Švico, pove, da nikoli ni razmišljal za vedno ostati v tej državi.

Ampak bolj kot iskanje vzrokov za preselitev/vrnitev je v besedilu poudarjen sam družbeni kontekst povratka. Kaj ta pomeni? Gre za družbene okoliščine v različnih okoljih, ki so opredeljevale dejanje preselitve/vrnitve. Na tem mestu je jasen pogled v migrantovo biografijo še posebej hvaležen. Luigijeva vrnitev, ki je bila bolj »nepričakovana« in ki se zdi celo vsiljena s strani »pomembnih drugih«, je vsaj za Luigija še danes nekoliko »kontradiktorna«. Namreč vrnil se je v državo, ki se jo je več let namerno izogibal in ki ji je zameril marsikaj. Tako tudi, sicer bolj med vrsticami poudarja, da se ni posebno vživel v »izvorno« okolje: po osemnajstih letih bivanja v Italiji, ima še vedno več znancev v Belgiji, moti ga »italijanska mentaliteta« in nasploh veliko stvari, povezanih s to državo, ki jo ne opisuje z najlepšimi besedami. Belgijo je tudi po vrnitvi velikokrat še obiskal in jo še obišče. In konec koncev se ni nikoli prav zares vrnil: v Belgiji ima danes še sina, edinega potomca, in iz Belgije dobiva pokojnino. Mariova vrnitev pa je na drugi strani pomenila bolj ali manj dokončno slovo, oster rez s Švico. Čeprav se ni vrnil brez »posledic« izseljenskega okolja, Švice ni nikoli vzel za svojo. Sam, brez zunanje vzpodbude, je ure in ure pripovedoval o krivicah, ki je doživljal v tej »nadvse bogati« državi.

Kot lahko opazi še tako hiter (in površen) sprehod skozi besedilo, sta zgodbi različni: Mario poudarja konfrontacijo predvsem z državo in družbo »gostiteljico« (Švico), medtem ko Luigi kaže na »spor« z izvorno državo (Italijo). In tudi povratek ima drugačno družbeno konotacijo. V Mariovem primeru se zdi, da je bil dolgo pričakovan, medtem ko se zdi v Luigijevem primeru, kot da bi bil vsiljen s strani »pomembnih drugih«.

Življenjski pripovedi Maria in Luigija na govorita, da selitve, potovanja niso le »hladna« gibanja skozi prostor, niso le fizični premiki, ki se odražajo v spremembah teritorialne distribucije. Ampak so tudi družbenimi premiki, ki vodijo k izostrenju mejnosti, preoblikovanju kulture, družbe, skupnosti in duhovnosti. Toda niso samo to. So tudi dejanja domišljije, kjer sta dom in cilj potovanja vedno na novo zamišljena in tako za vedno spremenjena. Je tako vrnitev (kakorkoli) mogoča?

Jernej Mlekuž, geograf, etnolog in kulturni antropolog, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.