IZVLEČEK
Enajst povratnikov iz slovenske Primorske predstavlja le majhen delež ljudi, ki so se po vojni izselili iz Slovenije in se kasneje tudi vrnili. Kljub temu, da so predstavljene življenjske zgodbe med seboj raznolike, jih povezuje skupaj enotna usoda življenja v “dveh domovinah”.

Od izseljenih Slovencev se vračajo nazaj v domovino predvsem starejši ljudje, ki bi radi preživeli jesen svojega življenja v domačem kraju in med domačimi ljudmi. Ponovno vključevanje v slovensko družbo ni lahko. Ljudje, ki po izselitvi iz domovine z njo niso ohranjali stikov, občutijo po vrnitvi domov odtujenost, saj ne najdejo več tistega, kar so zapustili. V teh primerih morajo začeti povratniki novo življenje, česar pa mnogi niso več sposobni. Nemalo ljudi in celo družin se je vrnilo v domovino, a so se kmalu razočarani vrnili nazaj, saj spremembam in novim razmeram niso bili kos. Le redki so vztrajali in si v Sloveniji ponovno ustvarili novo življenje.

Povratniki so se odločili za vrnitev v domovino na podlagi predhodnih informacij, ki so jim jih posredovali sorodniki iz domovine ali znanci iz tujine, večina pa jo je pred dokončno vrnitvijo tudi obiskala. Spremembe in napredek v razvoju Slovenije so jih dodatno prepričale, da so se vrnili. Kljub vsemu jih je čakalo po vrnitvi marsikatero presenečenje, saj so se šele v vsakdanjem življenju videli razlike med družbenim sistemom, ki so se ga navadili v tujini in sistemom, s katerim so se morali soočiti doma.

Ali se slovenski izseljenci tudi danes vračajo nazaj v domovino? Situacija se v primerjavi z obdobjem pred letom 1991 ni bistveno spremenila. Življenjski pogoji v Sloveniji so se sicer izboljšali, vendar je potrebno potencialnim povratnikom ponuditi nekoliko več, kot le ugodne življenjske razmere, kakršne imajo v večini primerov že v deželi svojega trenutnega bivanja. Od njih je namreč nesmiselno pričakovati, da se bodo vrnili v domovino le zaradi domotožja. Lahko bi se strinjala z Marino Lukšič-Hacin, ki pravi, da k tako majhnemu deležu slovenskih povratnikov vsekakor prispeva tudi dejstvo, “da vsa leta ni zaslediti aktivne državne politike, ki bi dejansko spodbujala povratništvo. To velja za vse različice izseljevanja in povratništva, vključno z begom možganov” (2002, 189).

V zadnjem času se zaradi ekonomske krize v Argentini mnogi potomci argentinskih Slovencev vračajo v domovino. Vendar v teh primerih “vrnitve” ne moremo govoriti o povratništvu, temveč zgolj o priseljevanju. Ljudje, ki se priseljujejo, so večinoma potomci slovenskih izseljencev, ki so v okviru slovenske skupnosti v Argentini ohranili zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu.

Za zaključek bi dodala zanimivo misel Marine Lukšič–Hacin (2002, 189-190), ki se sprašuje, če je sploh smiselno razmišljanje o spodbujevanju povratništva, glede na smer globalnega razvoja današnjega sveta. Po njenem mnenju je “star način razmišljanja o povratnikih povozil čas”, zato bi bilo primernejše razmišljati o vključevanju Slovencev po svetu v pomembnejše družboslovne, humanistične, naravoslovne in gospodarske projekte s pomočjo sodobne tehnologije.

IZVLEČEK
Enajst povratnikov iz slovenske Primorske predstavlja le majhen delež ljudi, ki so se po vojni izselili iz Slovenije in se kasneje tudi vrnili. Kljub temu, da so predstavljene življenjske zgodbe med seboj raznolike, jih povezuje skupaj enotna usoda življenja v “dveh domovinah”.

Od izseljenih Slovencev se vračajo nazaj v domovino predvsem starejši ljudje, ki bi radi preživeli jesen svojega življenja v domačem kraju in med domačimi ljudmi. Ponovno vključevanje v slovensko družbo ni lahko. Ljudje, ki po izselitvi iz domovine z njo niso ohranjali stikov, občutijo po vrnitvi domov odtujenost, saj ne najdejo več tistega, kar so zapustili. V teh primerih morajo začeti povratniki novo življenje, česar pa mnogi niso več sposobni. Nemalo ljudi in celo družin se je vrnilo v domovino, a so se kmalu razočarani vrnili nazaj, saj spremembam in novim razmeram niso bili kos. Le redki so vztrajali in si v Sloveniji ponovno ustvarili novo življenje.

Povratniki so se odločili za vrnitev v domovino na podlagi predhodnih informacij, ki so jim jih posredovali sorodniki iz domovine ali znanci iz tujine, večina pa jo je pred dokončno vrnitvijo tudi obiskala. Spremembe in napredek v razvoju Slovenije so jih dodatno prepričale, da so se vrnili. Kljub vsemu jih je čakalo po vrnitvi marsikatero presenečenje, saj so se šele v vsakdanjem življenju videli razlike med družbenim sistemom, ki so se ga navadili v tujini in sistemom, s katerim so se morali soočiti doma.

Ali se slovenski izseljenci tudi danes vračajo nazaj v domovino? Situacija se v primerjavi z obdobjem pred letom 1991 ni bistveno spremenila. Življenjski pogoji v Sloveniji so se sicer izboljšali, vendar je potrebno potencialnim povratnikom ponuditi nekoliko več, kot le ugodne življenjske razmere, kakršne imajo v večini primerov že v deželi svojega trenutnega bivanja. Od njih je namreč nesmiselno pričakovati, da se bodo vrnili v domovino le zaradi domotožja. Lahko bi se strinjala z Marino Lukšič-Hacin, ki pravi, da k tako majhnemu deležu slovenskih povratnikov vsekakor prispeva tudi dejstvo, “da vsa leta ni zaslediti aktivne državne politike, ki bi dejansko spodbujala povratništvo. To velja za vse različice izseljevanja in povratništva, vključno z begom možganov” (2002, 189).

V zadnjem času se zaradi ekonomske krize v Argentini mnogi potomci argentinskih Slovencev vračajo v domovino. Vendar v teh primerih “vrnitve” ne moremo govoriti o povratništvu, temveč zgolj o priseljevanju. Ljudje, ki se priseljujejo, so večinoma potomci slovenskih izseljencev, ki so v okviru slovenske skupnosti v Argentini ohranili zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu.

Za zaključek bi dodala zanimivo misel Marine Lukšič–Hacin (2002, 189-190), ki se sprašuje, če je sploh smiselno razmišljanje o spodbujevanju povratništva, glede na smer globalnega razvoja današnjega sveta. Po njenem mnenju je “star način razmišljanja o povratnikih povozil čas”, zato bi bilo primernejše razmišljati o vključevanju Slovencev po svetu v pomembnejše družboslovne, humanistične, naravoslovne in gospodarske projekte s pomočjo sodobne tehnologije.

IZVLEČEK
Avtor obravnava razvoj multikulturnih odnosov v Avstraliji po drugi svetovni vojni, ki so jim nasprotovali različni rasizmi in desničarsko protimultikulturno delovanje. Resnični vzpon multikulture je preprečilo tudi oživljanje avstralskega etnocentrizma, kar je zapazil že leta 1989, ko je zapuščal Avstralijo. Med načelno deklerativnostjo in resničnim življenjem v multikulturnem duhu je nastajal vedno večji prepad. Avtor je naredil vzporednice z usodo črnopoltega prebivalstva v ZDA in z evropskimi integracijskimi dogajanji. Na eni strani je multikulturna retorika, na drugi dejanski odnosi, ki so daleč od načel multikulturalizma. Opozarja na kvarnost narodne in jezikovne diskriminacije, ki pelje k uničenju nekega ljudstva oziroma narodne skupnosti, posledično tudi k rušenju nravnosti in vrednostnega sistema tja do samouničevalnih nagnjenj. Ohranjanje narodnosti, kulture in jezika smatra za najpomembnejše družbene naloge, tudi na področju izseljenstva in priseljenstva. Ohranjanje jezika in etnične identitete nikakor ni nekakšno čuvanje zastarelih socialnih danosti, kot to hočejo prikazati nekatere antropološke in sociološke šole, ampak to ohranjanje temelji na dejstvu, da vsak človek nosi v sebi genetske prvine svojega razvoja.

IZVLEČEK
Avtor obravnava razvoj multikulturnih odnosov v Avstraliji po drugi svetovni vojni, ki so jim nasprotovali različni rasizmi in desničarsko protimultikulturno delovanje. Resnični vzpon multikulture je preprečilo tudi oživljanje avstralskega etnocentrizma, kar je zapazil že leta 1989, ko je zapuščal Avstralijo. Med načelno deklerativnostjo in resničnim življenjem v multikulturnem duhu je nastajal vedno večji prepad. Avtor je naredil vzporednice z usodo črnopoltega prebivalstva v ZDA in z evropskimi integracijskimi dogajanji. Na eni strani je multikulturna retorika, na drugi dejanski odnosi, ki so daleč od načel multikulturalizma. Opozarja na kvarnost narodne in jezikovne diskriminacije, ki pelje k uničenju nekega ljudstva oziroma narodne skupnosti, posledično tudi k rušenju nravnosti in vrednostnega sistema tja do samouničevalnih nagnjenj. Ohranjanje narodnosti, kulture in jezika smatra za najpomembnejše družbene naloge, tudi na področju izseljenstva in priseljenstva. Ohranjanje jezika in etnične identitete nikakor ni nekakšno čuvanje zastarelih socialnih danosti, kot to hočejo prikazati nekatere antropološke in sociološke šole, ampak to ohranjanje temelji na dejstvu, da vsak človek nosi v sebi genetske prvine svojega razvoja.

IZVLEČEK
Namen razprave je nadrobno opisati poljsko priseljenstvo v provinci Buenos Aires, posebej v krajih La Plata, Berisso in Ensenada z analiziranjem bibliografskih in dokumentarnih podatkov o skupnosti ter ugotoviti uporabnost socio-kulturne raziskave, katere rezultati se nahajajo v bazi podatkov, ki je del projekta “Socio-kulturno umeščanje priseljencev in njihovih potomcev, živečih v provinci Buenos Aires (z izjemo Špancev in Italijanov)” ki poteka na La Plata National University.

Večina večjih držav je sprejemala in še vedno sprejema visoke odstotke priseljencev: heterogenost je integralni in interaktivni del vsake skupnosti. “Osebna identiteta” ni več preprosta. Posameznik jo lahko ustvari s kombiniranjem heterogenih elementov različnih okolij in kultur. Z migracijskimi tokovi se je v naši deželi uvedla nova oblika generiranja in izražanja identitete.

Raziskave o priseljevanju se v Argentini tradicionalno izvajajo na dveh večjih skupinah, španski in italijanski. Malo je antropoloških raziskav, ki zadevajo majhne in srednje priseljenske skupnosti (kapverdske, poljske, grške, litvanske, ukrajinske itd.). Posledica naših izkušenj iz področja antropologije, dela z nekaterimi teh skupnosti in z njihovimi potomci, je zavedanje o potrebi metode, ki bi na fleksibilen način omogočala prepoznavo profila, ki karakterizira obravnavane skupnosti in tiste, ki bodo predmet študij v bodočnosti. Brez take vrste orodja bo težko ovrednotiti obstoječe modifikacije in tiste, ki še nastajajo kot posledica spremembe okolja in medkulturnih stikov.

Marta Maffia je doktorica znanosti in višja raziskovalka pri National Council of Scientific and Technical Research (CONICET) v Argentini in profesorica na National University of La Plata. Bernarda Zubrzycki je štipendistka National University of La Plata v Argentini.

IZVLEČEK
Namen razprave je nadrobno opisati poljsko priseljenstvo v provinci Buenos Aires, posebej v krajih La Plata, Berisso in Ensenada z analiziranjem bibliografskih in dokumentarnih podatkov o skupnosti ter ugotoviti uporabnost socio-kulturne raziskave, katere rezultati se nahajajo v bazi podatkov, ki je del projekta “Socio-kulturno umeščanje priseljencev in njihovih potomcev, živečih v provinci Buenos Aires (z izjemo Špancev in Italijanov)” ki poteka na La Plata National University.

Večina večjih držav je sprejemala in še vedno sprejema visoke odstotke priseljencev: heterogenost je integralni in interaktivni del vsake skupnosti. “Osebna identiteta” ni več preprosta. Posameznik jo lahko ustvari s kombiniranjem heterogenih elementov različnih okolij in kultur. Z migracijskimi tokovi se je v naši deželi uvedla nova oblika generiranja in izražanja identitete.

Raziskave o priseljevanju se v Argentini tradicionalno izvajajo na dveh večjih skupinah, španski in italijanski. Malo je antropoloških raziskav, ki zadevajo majhne in srednje priseljenske skupnosti (kapverdske, poljske, grške, litvanske, ukrajinske itd.). Posledica naših izkušenj iz področja antropologije, dela z nekaterimi teh skupnosti in z njihovimi potomci, je zavedanje o potrebi metode, ki bi na fleksibilen način omogočala prepoznavo profila, ki karakterizira obravnavane skupnosti in tiste, ki bodo predmet študij v bodočnosti. Brez take vrste orodja bo težko ovrednotiti obstoječe modifikacije in tiste, ki še nastajajo kot posledica spremembe okolja in medkulturnih stikov.

Marta Maffia je doktorica znanosti in višja raziskovalka pri National Council of Scientific and Technical Research (CONICET) v Argentini in profesorica na National University of La Plata. Bernarda Zubrzycki je štipendistka National University of La Plata v Argentini.

IZVLEČEK
Argentina je ena od priseljenskih držav, ki je sprejela več milijonov migrantov iz Evrope. Od konca 19. stoletja naprej je bila zaradi rodovitne zemlje, primerne za pridelavo žit in vzrejo govedi za izvoz, ekonomsko obetavna država. Zaradi pomanjkanja delovne sile in z namenom poselitve velikih praznih območjij v notranjosti dežele, je več zaporednih argentinskih vlad spodbujalo priseljevanje. Medtem ko je bilo argentinsko gospodarstvo v vzponu, je slovensko prebivalstvo trpelo politične in gospodarske posledice prve svetovne vojne. Iskanje boljšega življenja je tako bilo posledica političnih pritiskov, hude revščine in socialne marginalnosti. Največji dotok priseljencev v Argentino je zabeležen v letih med 1923 in 1928. Po tem je število priseljencev upadalo zaradi svetovne gospodarske krize in posledične množične brezposelnosti, ki je zaustavila migracijske tokove.

Proces integracije v argentinsko družbo je bil zelo težak. Neznan jezik, drugačni običaji in neizogibna potreba po ponovnem začetku iz nič, so bila bremena, ki so z veliko težo pritiskala na življenja prišlekov. Čeprav je večina Slovencev izvirala iz ruralnih okolij, so se največ naseljevali v Buenos Airesu, ki je bil, zaradi velikih možnosti za zaposlitev, pravi magnet za nove priseljence.

Da so v prvi fazi integracije v argentinsko družbo laže premagali težave, ki so izhajale iz okoljskih in družbenih razlik, je bilo izjemnega pomena, da so imeli člani skupnosti možnost ohranjanja medsebojnega prijateljstva in solidarnosti – v obliki kulturnih društev in društev vzajemne pomoči. V bistvu so bile to družabne organizacije, ki so prirejale slavja in športne dogodke, kar vse je pripomoglo k utrjevanju vezi med izseljenci, poleg tega pa so nudile članom skupnosti pomoč, kadar so jo potrebovali. Društva so omogočila ohranitev enotnosti in kohezije med prebivalci slovenskega izvora, vzpostavitev socialnih odnosov znotraj skupnosti in s tem ohranitev nekaterih vidikov njihove stare kulturne identitete.

Catalina Banko je doktorica zgodovinskih znanosti, profesorica na Universidad Central de Venezuela, School of Economics (Caracas), Pablo Mouzakis pa projektni asistent pri Ciudad Digital/Data Markets, študent družbene komunikologije na Universidad de Buenos Aires (Argentina).

IZVLEČEK
Argentina je ena od priseljenskih držav, ki je sprejela več milijonov migrantov iz Evrope. Od konca 19. stoletja naprej je bila zaradi rodovitne zemlje, primerne za pridelavo žit in vzrejo govedi za izvoz, ekonomsko obetavna država. Zaradi pomanjkanja delovne sile in z namenom poselitve velikih praznih območjij v notranjosti dežele, je več zaporednih argentinskih vlad spodbujalo priseljevanje. Medtem ko je bilo argentinsko gospodarstvo v vzponu, je slovensko prebivalstvo trpelo politične in gospodarske posledice prve svetovne vojne. Iskanje boljšega življenja je tako bilo posledica političnih pritiskov, hude revščine in socialne marginalnosti. Največji dotok priseljencev v Argentino je zabeležen v letih med 1923 in 1928. Po tem je število priseljencev upadalo zaradi svetovne gospodarske krize in posledične množične brezposelnosti, ki je zaustavila migracijske tokove.

Proces integracije v argentinsko družbo je bil zelo težak. Neznan jezik, drugačni običaji in neizogibna potreba po ponovnem začetku iz nič, so bila bremena, ki so z veliko težo pritiskala na življenja prišlekov. Čeprav je večina Slovencev izvirala iz ruralnih okolij, so se največ naseljevali v Buenos Airesu, ki je bil, zaradi velikih možnosti za zaposlitev, pravi magnet za nove priseljence.

Da so v prvi fazi integracije v argentinsko družbo laže premagali težave, ki so izhajale iz okoljskih in družbenih razlik, je bilo izjemnega pomena, da so imeli člani skupnosti možnost ohranjanja medsebojnega prijateljstva in solidarnosti – v obliki kulturnih društev in društev vzajemne pomoči. V bistvu so bile to družabne organizacije, ki so prirejale slavja in športne dogodke, kar vse je pripomoglo k utrjevanju vezi med izseljenci, poleg tega pa so nudile članom skupnosti pomoč, kadar so jo potrebovali. Društva so omogočila ohranitev enotnosti in kohezije med prebivalci slovenskega izvora, vzpostavitev socialnih odnosov znotraj skupnosti in s tem ohranitev nekaterih vidikov njihove stare kulturne identitete.

Catalina Banko je doktorica zgodovinskih znanosti, profesorica na Universidad Central de Venezuela, School of Economics (Caracas), Pablo Mouzakis pa projektni asistent pri Ciudad Digital/Data Markets, študent družbene komunikologije na Universidad de Buenos Aires (Argentina).

IZVLEČEK
Umetniška šola Slovenske kulturne akcije, ki je delovala v letih med 1955 in 1960 v Buenos Airesu, predstavlja enega od treh poskusov vzpostavitve umetniškega šolanja med slovenskimi izseljenci po svetu. Za razliko do drugih dveh, ki sta bila delo posameznih umetnikov, gre tukaj za skupinski projekt izseljencev po vzoru evropskih visokih umetniških šol. Ustanovitelji šole, predvsem vodstvo SKA, so želeli ohraniti kontinuiteto slovenske umetniške tradicije in posredno preko umetnosti vplivati na kulturno in predvsem etnično zavest slovenskih izseljencev. Orisa delovanja šole in položaja umetnosti v okviru SKA sta podana na podlagi objav v biltenu SKA - GLAS Slovenske kulturne akcije, osebnih pričevanjih učencev, zapisih Marijana Marolta in drugih virih.

V umetniški šoli SKA so poučevali priznana slikarja Bara Remec in Milan Volovšek, kipar France Ahčin in umetnostni zgodovinar Marijan Marolt, ki so bili tuid aktivni člani likovnega odseka SKA. Prva in edina generacija dijakov umetniške šole je štela 8 ljudi. Priredili so štiri letne razstave in večkrat sodelovali pri likovnem opremljanju knjižnih izdaj SKA. Šolo je leta 1960 zaključilo 6 dijakov, od katerih le eden aktivno ustvarja in razstavlja, drugi pa so umetniško oblikovanje opustili. Večina se jih je usmerila v sorodne stroke, kot so umetnostna zgodovina, arhitektura, umetnostna obrt in podobno.

Šola je delovala le pet let in učitelji so vzgojili le eno generacijo umetnikov. Po tem času šola ni imela več finančne in moralne podpore skupnosti. Zakaj, lahko le ugibamo. Je šlo za konzervativen odnos skupnosti ali morda za politično nenaklonjenost do sodobne umetnosti, ki zaradi svojega univerzalnega jezika in vedno večjega zgledovanja po neslovenskih motiviki ni mogla biti več orodje za manipulacijo?

Polovica učiteljev je odšla po nekaj letih in kar se je začelo kot skupen entuziastičen projekt likovnega odseka SKA, se je kasneje zreduciralo na vztrajno, skoraj trmasto, idealistično in garaško delo ene osebe, Bare Remec. Marijan Marolt je s svojim poukom umetnostne zgodovine prav tako vztrajal do konca, vendar je šola po njegovih besedah pravzaprav postala nekakšna specialka Bare Remec. Edini ostanek začetne zavzetosti za uveljavljanje slovenske umetnosti v tujini je še danes aktivno delujoči likovni odsek SKA. Njegovi člani organizirajo likovne razstave, v biltenu SKA poročajo o likovnih dogodkih po svetu in pomagajo mlajši generaciji umetnikov pri uveljavitvi.

IZVLEČEK
Umetniška šola Slovenske kulturne akcije, ki je delovala v letih med 1955 in 1960 v Buenos Airesu, predstavlja enega od treh poskusov vzpostavitve umetniškega šolanja med slovenskimi izseljenci po svetu. Za razliko do drugih dveh, ki sta bila delo posameznih umetnikov, gre tukaj za skupinski projekt izseljencev po vzoru evropskih visokih umetniških šol. Ustanovitelji šole, predvsem vodstvo SKA, so želeli ohraniti kontinuiteto slovenske umetniške tradicije in posredno preko umetnosti vplivati na kulturno in predvsem etnično zavest slovenskih izseljencev. Orisa delovanja šole in položaja umetnosti v okviru SKA sta podana na podlagi objav v biltenu SKA - GLAS Slovenske kulturne akcije, osebnih pričevanjih učencev, zapisih Marijana Marolta in drugih virih.

V umetniški šoli SKA so poučevali priznana slikarja Bara Remec in Milan Volovšek, kipar France Ahčin in umetnostni zgodovinar Marijan Marolt, ki so bili tuid aktivni člani likovnega odseka SKA. Prva in edina generacija dijakov umetniške šole je štela 8 ljudi. Priredili so štiri letne razstave in večkrat sodelovali pri likovnem opremljanju knjižnih izdaj SKA. Šolo je leta 1960 zaključilo 6 dijakov, od katerih le eden aktivno ustvarja in razstavlja, drugi pa so umetniško oblikovanje opustili. Večina se jih je usmerila v sorodne stroke, kot so umetnostna zgodovina, arhitektura, umetnostna obrt in podobno.

Šola je delovala le pet let in učitelji so vzgojili le eno generacijo umetnikov. Po tem času šola ni imela več finančne in moralne podpore skupnosti. Zakaj, lahko le ugibamo. Je šlo za konzervativen odnos skupnosti ali morda za politično nenaklonjenost do sodobne umetnosti, ki zaradi svojega univerzalnega jezika in vedno večjega zgledovanja po neslovenskih motiviki ni mogla biti več orodje za manipulacijo?

Polovica učiteljev je odšla po nekaj letih in kar se je začelo kot skupen entuziastičen projekt likovnega odseka SKA, se je kasneje zreduciralo na vztrajno, skoraj trmasto, idealistično in garaško delo ene osebe, Bare Remec. Marijan Marolt je s svojim poukom umetnostne zgodovine prav tako vztrajal do konca, vendar je šola po njegovih besedah pravzaprav postala nekakšna specialka Bare Remec. Edini ostanek začetne zavzetosti za uveljavljanje slovenske umetnosti v tujini je še danes aktivno delujoči likovni odsek SKA. Njegovi člani organizirajo likovne razstave, v biltenu SKA poročajo o likovnih dogodkih po svetu in pomagajo mlajši generaciji umetnikov pri uveljavitvi.