IZVLEČEK
Do nedavnega je bilo le malo dialoga med raziskovalci in teoretiki globalizacije na eni strani ter znanstveniki, ki se ukvarjajo z družinskimi študijami, na drugi strani. Pogosto beremo, da globalizacija vpliva na družinske vzorce; kakšni natanko so ti učinki in kakšna je njihova narava, pa pravzaprav še ni bilo dovolj pojasnjeno. Namen tega prispevka je torej poskus vzpostavitve povezav med diskusijama o globalizaciji in o raznolikosti družinskih vzorcev.

V prvem delu avtorica obravnava nekatere vzroke za pomanjkanje dialoga med globalizacijskimi in družinskimi študijami. V drugem delu analizira učinek globalizacije in še posebej migracij na družinske vzorce v Evropi. Končno primerja južnoafriške družinske vzorce s tistimi, ki so značilni za eno od evropskih dežel, in sicer za Veliko Britanijo. Raziskava jo privede do sklepa, da je imela globalizacija doslej minimalen vpliv na družinske vzorce, ki jih najdemo v posameznih evropskih družbah, in da razlike med regijami, kar zadeva tradicionalno prevladujoče družinske vzorce, ostajajo znotraj evropskega konteksta skoraj še ravno tako opazne kot nekoč. Prav zato je seveda tem manj verjetno, da bi lahko bile te razlike kakorkoli povezane z globalizacijo. Druga ugotovitev pa je, da se prava raznolikost prevladujočih družinskih vzorcev kaže šele na globalni ravni, kar postane očitno ob primerjavi razreza družinskih vzorcev v eni od afriških in eni od evropskih dežel. Ali bodo globalizacijski procesi sčasoma izničili tradicionalne razlike v prevladujočih družinskih vzorcih na globalni ravni, pa je v tem trenutku nemogoče napovedati.

Susan Ziehl je doktorica znanosti in izredna profesorica na Department of Sociology and Industrial Sociology, Rhodes University, Grahamstown, Južna Afrika. Na Univerzi Stellenbosh je diplomirala in magistrirala iz ekonomije, doktorirala pa je na Univerzi Grahamstown. Predmet njenih raziskav in objav so strukture družin in gospodinjstev, feminizem in sodobna reprodukcijska tehnologija, zakon o družini in multikulturalizem, enostarševke družine in afirmativno dejanje.

IZVLEČEK
Do nedavnega je bilo le malo dialoga med raziskovalci in teoretiki globalizacije na eni strani ter znanstveniki, ki se ukvarjajo z družinskimi študijami, na drugi strani. Pogosto beremo, da globalizacija vpliva na družinske vzorce; kakšni natanko so ti učinki in kakšna je njihova narava, pa pravzaprav še ni bilo dovolj pojasnjeno. Namen tega prispevka je torej poskus vzpostavitve povezav med diskusijama o globalizaciji in o raznolikosti družinskih vzorcev.

V prvem delu avtorica obravnava nekatere vzroke za pomanjkanje dialoga med globalizacijskimi in družinskimi študijami. V drugem delu analizira učinek globalizacije in še posebej migracij na družinske vzorce v Evropi. Končno primerja južnoafriške družinske vzorce s tistimi, ki so značilni za eno od evropskih dežel, in sicer za Veliko Britanijo. Raziskava jo privede do sklepa, da je imela globalizacija doslej minimalen vpliv na družinske vzorce, ki jih najdemo v posameznih evropskih družbah, in da razlike med regijami, kar zadeva tradicionalno prevladujoče družinske vzorce, ostajajo znotraj evropskega konteksta skoraj še ravno tako opazne kot nekoč. Prav zato je seveda tem manj verjetno, da bi lahko bile te razlike kakorkoli povezane z globalizacijo. Druga ugotovitev pa je, da se prava raznolikost prevladujočih družinskih vzorcev kaže šele na globalni ravni, kar postane očitno ob primerjavi razreza družinskih vzorcev v eni od afriških in eni od evropskih dežel. Ali bodo globalizacijski procesi sčasoma izničili tradicionalne razlike v prevladujočih družinskih vzorcih na globalni ravni, pa je v tem trenutku nemogoče napovedati.

Susan Ziehl je doktorica znanosti in izredna profesorica na Department of Sociology and Industrial Sociology, Rhodes University, Grahamstown, Južna Afrika. Na Univerzi Stellenbosh je diplomirala in magistrirala iz ekonomije, doktorirala pa je na Univerzi Grahamstown. Predmet njenih raziskav in objav so strukture družin in gospodinjstev, feminizem in sodobna reprodukcijska tehnologija, zakon o družini in multikulturalizem, enostarševke družine in afirmativno dejanje.

IZVLEČEK
Svetovne razmere po koncu hladne vojne so omogočile nastanek novega tipa literarnega lika, in sicer takšnega, ki združuje »svetovljanskega popotnika« z »lokalnim domačinom« (James Clifford). Potencialna možnost za konflikt, ki je prej v t. i. emigrantskem leposlovju predstavljala zaščitni znak te dvojnosti, ne vodi več neizogibno v »priseljensko krizo«. Članek obravnava tri romane avtorjev, ki so se priselili v ZDA iz nekdanjih evropskih socialističnih dežel in se odločili, da bodo osvetlili proces izseljenstva z uvedbo novega literarnega lika – transmigranta. V svojih romanih razvijajo novo, pozitivno razumevanje migracij in koncepta večdomovinskosti. Romani Nowhere Man Aleksandra Hemona, The Russian Debutante's Handbook Garyja Shteyngarta in Gimme the Money Ive Pekarkove odražajo novi položaj subjekta v svetu, s čimer na novo definirajo koncept svetovljanstva, ki je sicer že tradicionalno povezan z zdomskim leposlovjem.

Izraz transmigrant ima svoj izvor v sociološki znanosti. Sociologi, kot so Nina Glick-Schiller, Linda Basch, Christina Blanc-Szanton, Ludger Pries in Ulrich Beck, priznavajo v okviru izseljenskih študij – vzporedno s tradicionalnimi kategorijami priseljenca, izseljenca in migranta – obstoj novega tipa migranta, in sicer transmigranta. Ta se od prejšnjih tipov razlikuje po tem, da na produktiven način združuje in pridobiva iz več domovin, namreč iz dežele (ali dežel) sprejetja (consent) in dežele porekla (descent) (Werner Sollors). S tem ko migranti aktivno sodelujejo v socialnem, kulturnem in političnem življenju obeh dežel, postavljajo vprašanje izseljenstva v pozitivno luč. Enake spremembe zasledimo v sodobni književnosti. Članek obravnava lik transmigranta, ki biva v nekdanji socialistični deželi v Evropi in hkrati v ZDA. Glavne spremembe v oblikovanju protagonista v okviru sodobne postsocialistične izseljenske književnosti glede na prejšnjo priseljensko in emigrantsko literaturo (zlasti tisto, ki je nastala v času množičnega priseljevanja in hladne vojne), ki so pripeljale do uvedbe lika transmigranta, so naslednje:

1. združitev »prejšnje identitete« z »novo identiteto«;

2. individualiziranje priseljenskega subjekta;

3. uvedba koncepta kontinuiranega prihoda namesto tradicionalnega koncepta začetnega in vseobsegajočega prihoda;

4. dopuščanje fragmentarne in nelogične govorice kot rezultat dvojezičnosti;

5. priznavanje protislovja v različnih sferah priseljenskega življenja.

Ti pisatelji ustvarjajo mehanizem, ki bo uporaben za prihodnje avtorje, saj bo naš »vek migracij« (Stephen Castles / Mark Miller) zagotovo prinesel še več medkulturnih gibanj in medetničnih umestitev. Uvedba termina transmigrant v literarne študije omogoča kritikom in znanstvenikom, da se odzivajo na spreminjajoči se izseljenski zemljevid in v svojih študijah ustrezno artikulirajo zavest o novih razmerjih.

Sladja Blazan, magistra literarnih znanosti, je doktorandka na Oddelku za angleške in ameriške študije Humboldtove univerze v Berlinu. Trenutno zaključuje disertacijo o »Ameriškem priseljenskem leposlovju v postsocialističnem kontekstu«, je raziskovalna štipendistka na Univerzi New York in predava na Humboldtovi univerzi. Njena zadnja pomembnejša objava je »Revision of Exile in Contemporary Slavic Writing in the USA«, v: Cultural Exchanges Between Central/Eastern Europe and America, Frankfurt am Main: ZENAF, 2003.

IZVLEČEK
Svetovne razmere po koncu hladne vojne so omogočile nastanek novega tipa literarnega lika, in sicer takšnega, ki združuje »svetovljanskega popotnika« z »lokalnim domačinom« (James Clifford). Potencialna možnost za konflikt, ki je prej v t. i. emigrantskem leposlovju predstavljala zaščitni znak te dvojnosti, ne vodi več neizogibno v »priseljensko krizo«. Članek obravnava tri romane avtorjev, ki so se priselili v ZDA iz nekdanjih evropskih socialističnih dežel in se odločili, da bodo osvetlili proces izseljenstva z uvedbo novega literarnega lika – transmigranta. V svojih romanih razvijajo novo, pozitivno razumevanje migracij in koncepta večdomovinskosti. Romani Nowhere Man Aleksandra Hemona, The Russian Debutante's Handbook Garyja Shteyngarta in Gimme the Money Ive Pekarkove odražajo novi položaj subjekta v svetu, s čimer na novo definirajo koncept svetovljanstva, ki je sicer že tradicionalno povezan z zdomskim leposlovjem.

Izraz transmigrant ima svoj izvor v sociološki znanosti. Sociologi, kot so Nina Glick-Schiller, Linda Basch, Christina Blanc-Szanton, Ludger Pries in Ulrich Beck, priznavajo v okviru izseljenskih študij – vzporedno s tradicionalnimi kategorijami priseljenca, izseljenca in migranta – obstoj novega tipa migranta, in sicer transmigranta. Ta se od prejšnjih tipov razlikuje po tem, da na produktiven način združuje in pridobiva iz več domovin, namreč iz dežele (ali dežel) sprejetja (consent) in dežele porekla (descent) (Werner Sollors). S tem ko migranti aktivno sodelujejo v socialnem, kulturnem in političnem življenju obeh dežel, postavljajo vprašanje izseljenstva v pozitivno luč. Enake spremembe zasledimo v sodobni književnosti. Članek obravnava lik transmigranta, ki biva v nekdanji socialistični deželi v Evropi in hkrati v ZDA. Glavne spremembe v oblikovanju protagonista v okviru sodobne postsocialistične izseljenske književnosti glede na prejšnjo priseljensko in emigrantsko literaturo (zlasti tisto, ki je nastala v času množičnega priseljevanja in hladne vojne), ki so pripeljale do uvedbe lika transmigranta, so naslednje:

1. združitev »prejšnje identitete« z »novo identiteto«;

2. individualiziranje priseljenskega subjekta;

3. uvedba koncepta kontinuiranega prihoda namesto tradicionalnega koncepta začetnega in vseobsegajočega prihoda;

4. dopuščanje fragmentarne in nelogične govorice kot rezultat dvojezičnosti;

5. priznavanje protislovja v različnih sferah priseljenskega življenja.

Ti pisatelji ustvarjajo mehanizem, ki bo uporaben za prihodnje avtorje, saj bo naš »vek migracij« (Stephen Castles / Mark Miller) zagotovo prinesel še več medkulturnih gibanj in medetničnih umestitev. Uvedba termina transmigrant v literarne študije omogoča kritikom in znanstvenikom, da se odzivajo na spreminjajoči se izseljenski zemljevid in v svojih študijah ustrezno artikulirajo zavest o novih razmerjih.

Sladja Blazan, magistra literarnih znanosti, je doktorandka na Oddelku za angleške in ameriške študije Humboldtove univerze v Berlinu. Trenutno zaključuje disertacijo o »Ameriškem priseljenskem leposlovju v postsocialističnem kontekstu«, je raziskovalna štipendistka na Univerzi New York in predava na Humboldtovi univerzi. Njena zadnja pomembnejša objava je »Revision of Exile in Contemporary Slavic Writing in the USA«, v: Cultural Exchanges Between Central/Eastern Europe and America, Frankfurt am Main: ZENAF, 2003.

IZVLEČEK
Slovensko etnično ozemlje je v zadnjih dveh stoletjih utrpelo visoko stopnjo izseljevanja. Kot ekonomski emigranti so se Slovenci izseljevali zlasti v ZDA, v prvi polovici 19. stoletja tudi v Argentino, Brazilijo, Egipt, Belgijo in nekatere druge razvite evropske države. Sredi dvajsetih let se je veliko število Slovencev iz regije, ki je bila tedaj pod italijansko oblastjo, umaknilo pred naraščajočim fašističnim pritiskom, večinoma v Argentino. Po drugi svetovni vojni je prišlo do pomembnega vala političnih beguncev, ki so se zaradi prevlade komunizma v domovini izselili zlasti v Argentino, ZDA, Kanado in Avstralijo. V različnih obdobjih od šestdesetih do osemdesetih let pa je precejšnje število značilnih ekonomskih izseljencev odšlo v Nemčijo, Švedsko, Švico, Francijo, Belgijo in še nekatere druge dežele. Ocenjujejo, da se je v bližnji preteklosti izselilo s slovenskega etničnega ozemlja skoraj 500.000 Slovencev, kar predstavlja »peto četrtino« današnjih dveh milijonov Slovencev, živečih v Sloveniji.

V prizadevanju, da bi ohranili svojo izvorno etnično identiteto, so slovenski izseljenci ustanovili na stotine etničnih društev in združenj. Sčasoma so pripadniki prvih izseljenskih generacij preminili, medtem ko se druga, tretja in že četrta generacija trudijo, da bi še naprej gojili čim tesnejše vezi s svojimi narodnimi koreninami in stike z domovino svojih prednikov.

Raven ohranjenosti njihovih etničnih korenin je bila odvisna od različnih multikulturnih politik v posameznih deželah priseljevanja, pa tudi od odnosa slovenske (jugoslovanske) politične ureditve do njih. Po razglasitvi slovenske neodvisnosti in mednarodnem priznanju Republike Slovenije se je slovenska identiteta v diaspori bistveno okrepila. Mnogi od tistih, ki so se prej težko istovetili z Jugoslavijo (kot centralistično mnogoetnično državo), so se v tem času začeli istovetiti s Slovenijo. Nenadoma se je pojavila cela vrsta novih izseljenskih društev, število izseljenskih obiskov v Sloveniji je poskočilo ipd. Na drugi strani pa je tudi Republika Slovenija uvedla novo politiko do izseljencev. Za Slovence po svetu je bilo ustanovljeno posebno ministrstvo, ki se je pozneje preoblikovalo v urad, s tem pa so se začeli izvajati tudi novi sistematični modeli financiranja in drugih oblik podpore Slovencem v diaspori.

Globalizacija sama po sebi ne ogroža narodne identitete Slovencev po svetu. Kot proces moderne tehnologije je olajšala stike in s tem izboljšala odnos med Slovenijo in rojaki v izseljenstvu, kar postaja vse bolj očitno v zadnjih letih. Slovenske izseljenske organizacije, društva in posamezniki uporabljajo medmrežje kot najprikladnejše sredstvo za premagovanje dveh bistvenih dejavnikov, ki sta jih do nedavnega ločevala od matične domovine: razdalje in – pri mlajših generacijah – jezika. Kaže, da lahko hitrost in globalni doseg sodobne komunikacije dovolj uspešno nadomestita fizični stik. Jezikovna asimilacija in posledična jezikovna pregrada med izseljenci in njihovimi sorodniki v Sloveniji postajata vse manj problematični, razen tega pa doba globalizacije prinaša podobne vrednote in komunikacijske kode vsem mladostnikom po svetu.

Zvone Žigon je doktor politologije, zaposlen kot svetovalec vlade na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije. Kot znanstveni sodelavec j e v dopolnilnem delovnem razmerju na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Slovensko etnično ozemlje je v zadnjih dveh stoletjih utrpelo visoko stopnjo izseljevanja. Kot ekonomski emigranti so se Slovenci izseljevali zlasti v ZDA, v prvi polovici 19. stoletja tudi v Argentino, Brazilijo, Egipt, Belgijo in nekatere druge razvite evropske države. Sredi dvajsetih let se je veliko število Slovencev iz regije, ki je bila tedaj pod italijansko oblastjo, umaknilo pred naraščajočim fašističnim pritiskom, večinoma v Argentino. Po drugi svetovni vojni je prišlo do pomembnega vala političnih beguncev, ki so se zaradi prevlade komunizma v domovini izselili zlasti v Argentino, ZDA, Kanado in Avstralijo. V različnih obdobjih od šestdesetih do osemdesetih let pa je precejšnje število značilnih ekonomskih izseljencev odšlo v Nemčijo, Švedsko, Švico, Francijo, Belgijo in še nekatere druge dežele. Ocenjujejo, da se je v bližnji preteklosti izselilo s slovenskega etničnega ozemlja skoraj 500.000 Slovencev, kar predstavlja »peto četrtino« današnjih dveh milijonov Slovencev, živečih v Sloveniji.

V prizadevanju, da bi ohranili svojo izvorno etnično identiteto, so slovenski izseljenci ustanovili na stotine etničnih društev in združenj. Sčasoma so pripadniki prvih izseljenskih generacij preminili, medtem ko se druga, tretja in že četrta generacija trudijo, da bi še naprej gojili čim tesnejše vezi s svojimi narodnimi koreninami in stike z domovino svojih prednikov.

Raven ohranjenosti njihovih etničnih korenin je bila odvisna od različnih multikulturnih politik v posameznih deželah priseljevanja, pa tudi od odnosa slovenske (jugoslovanske) politične ureditve do njih. Po razglasitvi slovenske neodvisnosti in mednarodnem priznanju Republike Slovenije se je slovenska identiteta v diaspori bistveno okrepila. Mnogi od tistih, ki so se prej težko istovetili z Jugoslavijo (kot centralistično mnogoetnično državo), so se v tem času začeli istovetiti s Slovenijo. Nenadoma se je pojavila cela vrsta novih izseljenskih društev, število izseljenskih obiskov v Sloveniji je poskočilo ipd. Na drugi strani pa je tudi Republika Slovenija uvedla novo politiko do izseljencev. Za Slovence po svetu je bilo ustanovljeno posebno ministrstvo, ki se je pozneje preoblikovalo v urad, s tem pa so se začeli izvajati tudi novi sistematični modeli financiranja in drugih oblik podpore Slovencem v diaspori.

Globalizacija sama po sebi ne ogroža narodne identitete Slovencev po svetu. Kot proces moderne tehnologije je olajšala stike in s tem izboljšala odnos med Slovenijo in rojaki v izseljenstvu, kar postaja vse bolj očitno v zadnjih letih. Slovenske izseljenske organizacije, društva in posamezniki uporabljajo medmrežje kot najprikladnejše sredstvo za premagovanje dveh bistvenih dejavnikov, ki sta jih do nedavnega ločevala od matične domovine: razdalje in – pri mlajših generacijah – jezika. Kaže, da lahko hitrost in globalni doseg sodobne komunikacije dovolj uspešno nadomestita fizični stik. Jezikovna asimilacija in posledična jezikovna pregrada med izseljenci in njihovimi sorodniki v Sloveniji postajata vse manj problematični, razen tega pa doba globalizacije prinaša podobne vrednote in komunikacijske kode vsem mladostnikom po svetu.

Zvone Žigon je doktor politologije, zaposlen kot svetovalec vlade na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije. Kot znanstveni sodelavec j e v dopolnilnem delovnem razmerju na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Avtor uvodoma opredeli in opiše spremembe »jezikovnega zemljevida«, ki jih moramo upoštevati v Evropi, v zadnjih desetletjih še posebno v Nemčiji, in jih analizira tako na jezikovni kot na socialno-kulturni ravni.

Različni migracijski procesi so povzročili spremembe v jezikovnih zemljevidih evropskih dežel, in to ne le začasno, temveč temeljno in dolgoročno. Priseljenske manjšine so prinesle s seboj nove jezike in vnesle večjo stopnjo kulturne raznolikosti, kot jo je Evropa poznala kdaj koli doslej. Narodna večina mora sprejeti dejstvo, da se mora vloga njenega jezika kot sredstva komunikacije prilagoditi novemu odnosu do manjšinskih jezikov. S sodobnimi migracijami so se vzpostavila nova socialna, politična in kulturna razmerja. Ker pa so vse te spremembe porodile vrsto nesporazumov v okviru kulturnih stikov in političnega življenja, so sedanji medkulturni odnosi pogosto prežeti z napetostjo.

V drugem delu prispevka avtor analizira nove odnose, ki jih prinašajo migracije, in sicer z vidika učnega procesa na različnih ravneh:

– Migracije in spoznavanje jezika: posledice za učenje jezikov in jezikovno vzgojo otrok, ne le pripadnikov etničnih manjšin ampak tudi narodne večine.

– Migracije in sprememba jezikovnih odnosov skozi proces oblikovanja Evropske unije s približno petnajstimi uradnimi jeziki znotraj njenih meja (novi položaj uradnih jezikov bo v prihodnosti šibkejši).

– Medkulturni konflikti kot konflikti jezikovnega odnosa: proces internacionalizacije na drugi strani spodbuja različne skupine k poudarjanju svoje identitete predvsem prek materinščine. Stališča jezikovne večvrednosti, kakršna smo v nacionalnih družbah poznali doslej, izključujejo druge jezikovne skupine in porajajo probleme v medkulturni komunikaciji.

V zadnjem delu prispevka avtor obravnava izglede za zaščito kulturne raznolikosti s pomočjo konstruktivističnega koncepta spoznavanja jezikov in jezikovne vzgoje. Znotraj tega konteksta predstavi primer večjezičnega izobraževanja v nekaterih nemških šolah, kjer želijo učence iz različnih jezikovnih skupin vzgojiti kot »Evropejce jutrišnjega dne«.

Peter Graf je doktor znanosti in profesor na Oddelku za kulturne znanosti Univerze v Osnabrücku (Nemčija) ter raziskovalec na Inštitutu za migracijske in medkulturne študije, ki deluje v okviru iste univerze.

IZVLEČEK
Avtor uvodoma opredeli in opiše spremembe »jezikovnega zemljevida«, ki jih moramo upoštevati v Evropi, v zadnjih desetletjih še posebno v Nemčiji, in jih analizira tako na jezikovni kot na socialno-kulturni ravni.

Različni migracijski procesi so povzročili spremembe v jezikovnih zemljevidih evropskih dežel, in to ne le začasno, temveč temeljno in dolgoročno. Priseljenske manjšine so prinesle s seboj nove jezike in vnesle večjo stopnjo kulturne raznolikosti, kot jo je Evropa poznala kdaj koli doslej. Narodna večina mora sprejeti dejstvo, da se mora vloga njenega jezika kot sredstva komunikacije prilagoditi novemu odnosu do manjšinskih jezikov. S sodobnimi migracijami so se vzpostavila nova socialna, politična in kulturna razmerja. Ker pa so vse te spremembe porodile vrsto nesporazumov v okviru kulturnih stikov in političnega življenja, so sedanji medkulturni odnosi pogosto prežeti z napetostjo.

V drugem delu prispevka avtor analizira nove odnose, ki jih prinašajo migracije, in sicer z vidika učnega procesa na različnih ravneh:

– Migracije in spoznavanje jezika: posledice za učenje jezikov in jezikovno vzgojo otrok, ne le pripadnikov etničnih manjšin ampak tudi narodne večine.

– Migracije in sprememba jezikovnih odnosov skozi proces oblikovanja Evropske unije s približno petnajstimi uradnimi jeziki znotraj njenih meja (novi položaj uradnih jezikov bo v prihodnosti šibkejši).

– Medkulturni konflikti kot konflikti jezikovnega odnosa: proces internacionalizacije na drugi strani spodbuja različne skupine k poudarjanju svoje identitete predvsem prek materinščine. Stališča jezikovne večvrednosti, kakršna smo v nacionalnih družbah poznali doslej, izključujejo druge jezikovne skupine in porajajo probleme v medkulturni komunikaciji.

V zadnjem delu prispevka avtor obravnava izglede za zaščito kulturne raznolikosti s pomočjo konstruktivističnega koncepta spoznavanja jezikov in jezikovne vzgoje. Znotraj tega konteksta predstavi primer večjezičnega izobraževanja v nekaterih nemških šolah, kjer želijo učence iz različnih jezikovnih skupin vzgojiti kot »Evropejce jutrišnjega dne«.

Peter Graf je doktor znanosti in profesor na Oddelku za kulturne znanosti Univerze v Osnabrücku (Nemčija) ter raziskovalec na Inštitutu za migracijske in medkulturne študije, ki deluje v okviru iste univerze.

IZVLEČEK
Enajst povratnikov iz slovenske Primorske predstavlja le majhen delež ljudi, ki so se po vojni izselili iz Slovenije in se kasneje tudi vrnili. Kljub temu, da so predstavljene življenjske zgodbe med seboj raznolike, jih povezuje skupaj enotna usoda življenja v “dveh domovinah”.

Od izseljenih Slovencev se vračajo nazaj v domovino predvsem starejši ljudje, ki bi radi preživeli jesen svojega življenja v domačem kraju in med domačimi ljudmi. Ponovno vključevanje v slovensko družbo ni lahko. Ljudje, ki po izselitvi iz domovine z njo niso ohranjali stikov, občutijo po vrnitvi domov odtujenost, saj ne najdejo več tistega, kar so zapustili. V teh primerih morajo začeti povratniki novo življenje, česar pa mnogi niso več sposobni. Nemalo ljudi in celo družin se je vrnilo v domovino, a so se kmalu razočarani vrnili nazaj, saj spremembam in novim razmeram niso bili kos. Le redki so vztrajali in si v Sloveniji ponovno ustvarili novo življenje.

Povratniki so se odločili za vrnitev v domovino na podlagi predhodnih informacij, ki so jim jih posredovali sorodniki iz domovine ali znanci iz tujine, večina pa jo je pred dokončno vrnitvijo tudi obiskala. Spremembe in napredek v razvoju Slovenije so jih dodatno prepričale, da so se vrnili. Kljub vsemu jih je čakalo po vrnitvi marsikatero presenečenje, saj so se šele v vsakdanjem življenju videli razlike med družbenim sistemom, ki so se ga navadili v tujini in sistemom, s katerim so se morali soočiti doma.

Ali se slovenski izseljenci tudi danes vračajo nazaj v domovino? Situacija se v primerjavi z obdobjem pred letom 1991 ni bistveno spremenila. Življenjski pogoji v Sloveniji so se sicer izboljšali, vendar je potrebno potencialnim povratnikom ponuditi nekoliko več, kot le ugodne življenjske razmere, kakršne imajo v večini primerov že v deželi svojega trenutnega bivanja. Od njih je namreč nesmiselno pričakovati, da se bodo vrnili v domovino le zaradi domotožja. Lahko bi se strinjala z Marino Lukšič-Hacin, ki pravi, da k tako majhnemu deležu slovenskih povratnikov vsekakor prispeva tudi dejstvo, “da vsa leta ni zaslediti aktivne državne politike, ki bi dejansko spodbujala povratništvo. To velja za vse različice izseljevanja in povratništva, vključno z begom možganov” (2002, 189).

V zadnjem času se zaradi ekonomske krize v Argentini mnogi potomci argentinskih Slovencev vračajo v domovino. Vendar v teh primerih “vrnitve” ne moremo govoriti o povratništvu, temveč zgolj o priseljevanju. Ljudje, ki se priseljujejo, so večinoma potomci slovenskih izseljencev, ki so v okviru slovenske skupnosti v Argentini ohranili zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu.

Za zaključek bi dodala zanimivo misel Marine Lukšič–Hacin (2002, 189-190), ki se sprašuje, če je sploh smiselno razmišljanje o spodbujevanju povratništva, glede na smer globalnega razvoja današnjega sveta. Po njenem mnenju je “star način razmišljanja o povratnikih povozil čas”, zato bi bilo primernejše razmišljati o vključevanju Slovencev po svetu v pomembnejše družboslovne, humanistične, naravoslovne in gospodarske projekte s pomočjo sodobne tehnologije.

IZVLEČEK
Enajst povratnikov iz slovenske Primorske predstavlja le majhen delež ljudi, ki so se po vojni izselili iz Slovenije in se kasneje tudi vrnili. Kljub temu, da so predstavljene življenjske zgodbe med seboj raznolike, jih povezuje skupaj enotna usoda življenja v “dveh domovinah”.

Od izseljenih Slovencev se vračajo nazaj v domovino predvsem starejši ljudje, ki bi radi preživeli jesen svojega življenja v domačem kraju in med domačimi ljudmi. Ponovno vključevanje v slovensko družbo ni lahko. Ljudje, ki po izselitvi iz domovine z njo niso ohranjali stikov, občutijo po vrnitvi domov odtujenost, saj ne najdejo več tistega, kar so zapustili. V teh primerih morajo začeti povratniki novo življenje, česar pa mnogi niso več sposobni. Nemalo ljudi in celo družin se je vrnilo v domovino, a so se kmalu razočarani vrnili nazaj, saj spremembam in novim razmeram niso bili kos. Le redki so vztrajali in si v Sloveniji ponovno ustvarili novo življenje.

Povratniki so se odločili za vrnitev v domovino na podlagi predhodnih informacij, ki so jim jih posredovali sorodniki iz domovine ali znanci iz tujine, večina pa jo je pred dokončno vrnitvijo tudi obiskala. Spremembe in napredek v razvoju Slovenije so jih dodatno prepričale, da so se vrnili. Kljub vsemu jih je čakalo po vrnitvi marsikatero presenečenje, saj so se šele v vsakdanjem življenju videli razlike med družbenim sistemom, ki so se ga navadili v tujini in sistemom, s katerim so se morali soočiti doma.

Ali se slovenski izseljenci tudi danes vračajo nazaj v domovino? Situacija se v primerjavi z obdobjem pred letom 1991 ni bistveno spremenila. Življenjski pogoji v Sloveniji so se sicer izboljšali, vendar je potrebno potencialnim povratnikom ponuditi nekoliko več, kot le ugodne življenjske razmere, kakršne imajo v večini primerov že v deželi svojega trenutnega bivanja. Od njih je namreč nesmiselno pričakovati, da se bodo vrnili v domovino le zaradi domotožja. Lahko bi se strinjala z Marino Lukšič-Hacin, ki pravi, da k tako majhnemu deležu slovenskih povratnikov vsekakor prispeva tudi dejstvo, “da vsa leta ni zaslediti aktivne državne politike, ki bi dejansko spodbujala povratništvo. To velja za vse različice izseljevanja in povratništva, vključno z begom možganov” (2002, 189).

V zadnjem času se zaradi ekonomske krize v Argentini mnogi potomci argentinskih Slovencev vračajo v domovino. Vendar v teh primerih “vrnitve” ne moremo govoriti o povratništvu, temveč zgolj o priseljevanju. Ljudje, ki se priseljujejo, so večinoma potomci slovenskih izseljencev, ki so v okviru slovenske skupnosti v Argentini ohranili zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu.

Za zaključek bi dodala zanimivo misel Marine Lukšič–Hacin (2002, 189-190), ki se sprašuje, če je sploh smiselno razmišljanje o spodbujevanju povratništva, glede na smer globalnega razvoja današnjega sveta. Po njenem mnenju je “star način razmišljanja o povratnikih povozil čas”, zato bi bilo primernejše razmišljati o vključevanju Slovencev po svetu v pomembnejše družboslovne, humanistične, naravoslovne in gospodarske projekte s pomočjo sodobne tehnologije.