IZVLEČEK
Razprava je le del širše raziskave o slovenskih intelektualcih, izseljenih na Hrvaško in obravnava obdobje od druge polovice 17. stoletja do revolucionarnega leta 1848. V pregledu so obravnavani tisti slovenski izobraženci, ki so se v tem času na kakršenkoli način uveljavili v hrvaški družbi.

IZVLEČEK
Razprava je le del širše raziskave o slovenskih intelektualcih, izseljenih na Hrvaško in obravnava obdobje od druge polovice 17. stoletja do revolucionarnega leta 1848. V pregledu so obravnavani tisti slovenski izobraženci, ki so se v tem času na kakršenkoli način uveljavili v hrvaški družbi.

IZVLEČEK
Besedilo predstavlja nekatere avto/biografske knjige, ki so jih napisale slovenske izseljenke v Združene države Amerike ali njihove potomke. Knjige opisujejo izkušnje žensk iz prvega in drugega slovenskega imigrantskega vala in so pomemben vir za proučevalce migracijskih kot tudi ženskih in literarnih študijev. Hkrati predstavljajo slovenski prispevek v stalno naraščajočo zakladnico imigrantske literature v ZDA in so skromna, a nedvomno vidna sled med avto-biografskimi deli priseljenk v ZDA. Besedilo omeni bogat in vsestranski prispevek Ane Praček-Krasne, ki je v svojih knjigah obravnavala vse pomembne družbene vidike imigrantske izkušnje nasploh, posebej pa še ženske in svoje osebne, vendar se osredotoči na manj znana in dostopna dela. From Slovenia to America, avtorice Marie Prisland, opisuje slovensko zgodovino, delovanje slovenskih skupnosti v Združenih državah, posebej aktivne ženske in moške, vključuje pa tudi par avtobiografskih poglavij. Immigrant Woman, avtorice Mary Molek, je literarizirana biografije njene matere – imigrantke iz začetka 20. stoletja, ki je živela izjemno revno, a kljub temu brezkompromisno načelno in ponosno življenje. Irene P. Odorizzi je uredila zbirko enaindvajsetih zgodb z naslovom, The Footsteps through Time. Večina pripovedovalcev, devetnajst od enaindvajsetih, je bilo slovenskih imigrantk, ki so prišle v Ameriko s prvim imigrantskim valom in so pripovedovale zgodbe o težavnem in težkem delu. Mirella Besednjak je opisala svoje imigrantsko življenje po drugi svetovni vojni v knjigi Roža med trni, pred kratkim izdani v Sloveniji. Iz istega obdobja in drugega imigrantskega vala je tudi zanimivia izkušnja, ki jo je v knjigi Pepca's Struggle opisala Josephine Janezic.

Mirjam Milharčič-Hladnik, doktorica sociologije kulture, docentka sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

IZVLEČEK
Besedilo predstavlja nekatere avto/biografske knjige, ki so jih napisale slovenske izseljenke v Združene države Amerike ali njihove potomke. Knjige opisujejo izkušnje žensk iz prvega in drugega slovenskega imigrantskega vala in so pomemben vir za proučevalce migracijskih kot tudi ženskih in literarnih študijev. Hkrati predstavljajo slovenski prispevek v stalno naraščajočo zakladnico imigrantske literature v ZDA in so skromna, a nedvomno vidna sled med avto-biografskimi deli priseljenk v ZDA. Besedilo omeni bogat in vsestranski prispevek Ane Praček-Krasne, ki je v svojih knjigah obravnavala vse pomembne družbene vidike imigrantske izkušnje nasploh, posebej pa še ženske in svoje osebne, vendar se osredotoči na manj znana in dostopna dela. From Slovenia to America, avtorice Marie Prisland, opisuje slovensko zgodovino, delovanje slovenskih skupnosti v Združenih državah, posebej aktivne ženske in moške, vključuje pa tudi par avtobiografskih poglavij. Immigrant Woman, avtorice Mary Molek, je literarizirana biografije njene matere – imigrantke iz začetka 20. stoletja, ki je živela izjemno revno, a kljub temu brezkompromisno načelno in ponosno življenje. Irene P. Odorizzi je uredila zbirko enaindvajsetih zgodb z naslovom, The Footsteps through Time. Večina pripovedovalcev, devetnajst od enaindvajsetih, je bilo slovenskih imigrantk, ki so prišle v Ameriko s prvim imigrantskim valom in so pripovedovale zgodbe o težavnem in težkem delu. Mirella Besednjak je opisala svoje imigrantsko življenje po drugi svetovni vojni v knjigi Roža med trni, pred kratkim izdani v Sloveniji. Iz istega obdobja in drugega imigrantskega vala je tudi zanimivia izkušnja, ki jo je v knjigi Pepca's Struggle opisala Josephine Janezic.

Mirjam Milharčič-Hladnik, doktorica sociologije kulture, docentka sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

IZVLEČEK
Cilj raziskave, v okviru katere so nastala pričujoča razmišljanja, je oceniti vlogo in pomen, ki ga imajo (so ga imele) ženske v migracijskih kontekstih za ohranjanje izvorne kulture, katere del je tudi nacionalna identiteta, v novem okolju. V dobi nacionalne države nacionalna identiteta in jezik postaneta glavna simbola izvorne kulture. Nemalokrat se slednjo kar zreducira nanju, kar je posebno značilno za politične diskurze, ki so nacionalistično obarvani. Torej se v razpravi ukvarjam s pomenom žensk-izseljenk za ohranjanje nacionalne identitete v okoljih priselitve.

Socializacija je proces, ki je med drugim ključna tudi za vzpostavljanje in ohranjanje etnične/narodne/nacionalne identitete pri posamezniku. Udejanja se preko različnih socializacijskih agensov. Najpomembnejši so predvsem njeni nezavedni vidiki konstituiranja realnosti pri posamezniku. Med najpomembnejše socializatorje sodi družina, ki je v patriarhalnih kontekstih v celoti v domeni žensk. Tako sta pomen in vloga žensk za ohranjanje nacionalne identitete s tega vidika očitna in nesporna. Z vidika ohranjanja izvorne kulture so ženske v izseljenstvu ključne tudi pri vzdrževanju drugih socializatorjev in mehanizmov identifikacije: učenje jezika in posredovanje vedenja o izvorni kulturi (učiteljice), ukvarjanje z mladimi in izdajanje časopisov z mladimi in za mlade, organizacija društvene aktivnosti za otoke in mladino, vzdrževanje ritualov, mitov in simbolov, ki so pomembni za ohranjanje skupinskih identitet...

Poleg opisanega me v prispevku zanima, ali v novem okolju s seboj prinesene patriarhalne vrednote ostanejo nespremenjene, še zlasti, če pride do preselitve v manj patriarhalno okolje. Ženskam je selitev predstavljala možnost, da so se otresle diskriminatornih patriarhalnih spon domačega okolja. To velja zlasti za tiste, ki so prihajale iz tipičnega vaškega okolja v zadnjih desetletjih devetnajstega in prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Večina je v novih okoljih lažje zadihala. Zaživele so bolj samostojno in socialno napredovale. Tako so se spremenili tudi partnerski odnosi. Slednje ne velja za primere prisilnih povojnih selitev, ko so ženske doživele socialno nazadovanje. Specifična situacija se kaže pri mešanih zakonih, kjer se srečamo s t.i. spolno asimetrijo, ki po eni strani predstavlja slabosti, a tudi prednosti za selivke v primerjavi z moškimi selivci. V večini primerov pri mešanih zakonih ženske poskrbijo, da otroci spoznajo izvorno kulturo, se seznanijo (ali naučijo) z jezikom in osvojijo vedenje o svojem poreklu.

Za zaključek naj izpostavim dejstvo, da pri raziskovanju o vlogi in pomenu žensk naletimo na veliko težav zaradi t.i. sindroma skromnosti. Ženske so v patriarhalnih odnosih, ki so prežeti s spolno dihotomijo in v katerih so bile socializirane, ponotranjile tudi spolne stereotipe in predstave o nepomembnosti nekaterih vidikov vsakdanjega življenja (t.i. privatna sfera versus javna), ki so v ženski domeni. Iz tega izvira tudi predstava o nepomembnosti vsega, kar so ženske v svojem življenju naredile. O tistih ženskah, ki so kljub vsemu prodrle v t.i. javno življenje, zgodovina molči ali pa je prišlo do maskulinizacije njihovih dosežkov.

IZVLEČEK
Cilj raziskave, v okviru katere so nastala pričujoča razmišljanja, je oceniti vlogo in pomen, ki ga imajo (so ga imele) ženske v migracijskih kontekstih za ohranjanje izvorne kulture, katere del je tudi nacionalna identiteta, v novem okolju. V dobi nacionalne države nacionalna identiteta in jezik postaneta glavna simbola izvorne kulture. Nemalokrat se slednjo kar zreducira nanju, kar je posebno značilno za politične diskurze, ki so nacionalistično obarvani. Torej se v razpravi ukvarjam s pomenom žensk-izseljenk za ohranjanje nacionalne identitete v okoljih priselitve.

Socializacija je proces, ki je med drugim ključna tudi za vzpostavljanje in ohranjanje etnične/narodne/nacionalne identitete pri posamezniku. Udejanja se preko različnih socializacijskih agensov. Najpomembnejši so predvsem njeni nezavedni vidiki konstituiranja realnosti pri posamezniku. Med najpomembnejše socializatorje sodi družina, ki je v patriarhalnih kontekstih v celoti v domeni žensk. Tako sta pomen in vloga žensk za ohranjanje nacionalne identitete s tega vidika očitna in nesporna. Z vidika ohranjanja izvorne kulture so ženske v izseljenstvu ključne tudi pri vzdrževanju drugih socializatorjev in mehanizmov identifikacije: učenje jezika in posredovanje vedenja o izvorni kulturi (učiteljice), ukvarjanje z mladimi in izdajanje časopisov z mladimi in za mlade, organizacija društvene aktivnosti za otoke in mladino, vzdrževanje ritualov, mitov in simbolov, ki so pomembni za ohranjanje skupinskih identitet...

Poleg opisanega me v prispevku zanima, ali v novem okolju s seboj prinesene patriarhalne vrednote ostanejo nespremenjene, še zlasti, če pride do preselitve v manj patriarhalno okolje. Ženskam je selitev predstavljala možnost, da so se otresle diskriminatornih patriarhalnih spon domačega okolja. To velja zlasti za tiste, ki so prihajale iz tipičnega vaškega okolja v zadnjih desetletjih devetnajstega in prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Večina je v novih okoljih lažje zadihala. Zaživele so bolj samostojno in socialno napredovale. Tako so se spremenili tudi partnerski odnosi. Slednje ne velja za primere prisilnih povojnih selitev, ko so ženske doživele socialno nazadovanje. Specifična situacija se kaže pri mešanih zakonih, kjer se srečamo s t.i. spolno asimetrijo, ki po eni strani predstavlja slabosti, a tudi prednosti za selivke v primerjavi z moškimi selivci. V večini primerov pri mešanih zakonih ženske poskrbijo, da otroci spoznajo izvorno kulturo, se seznanijo (ali naučijo) z jezikom in osvojijo vedenje o svojem poreklu.

Za zaključek naj izpostavim dejstvo, da pri raziskovanju o vlogi in pomenu žensk naletimo na veliko težav zaradi t.i. sindroma skromnosti. Ženske so v patriarhalnih odnosih, ki so prežeti s spolno dihotomijo in v katerih so bile socializirane, ponotranjile tudi spolne stereotipe in predstave o nepomembnosti nekaterih vidikov vsakdanjega življenja (t.i. privatna sfera versus javna), ki so v ženski domeni. Iz tega izvira tudi predstava o nepomembnosti vsega, kar so ženske v svojem življenju naredile. O tistih ženskah, ki so kljub vsemu prodrle v t.i. javno življenje, zgodovina molči ali pa je prišlo do maskulinizacije njihovih dosežkov.

IZVLEČEK
Misijonar in sadjar Franc Pirc je v slovenščini pisal in objavljal zvrstno različna besedila, zlasti sadjarske priročnike, pesmi in pisma. Iz načina pisanja, oblikovanja besedil in rabe jezikovnih sredstev se vidi, da je želel izobraževati v veri in sadjarstvu, tako v strokovnih besedilih kot v pesmih. Pirčeve pesmi so pravzaprav prozna besedila, oblikovana v verze z ritmom in rimo. V pesmih je uporabljal zlasti besedje, značilno za verska besedila. V sadjarskih delih je zapisal in ohranil strokovno izrazje, uporabljano na Kranjskem. Za sadjarske novosti je nekaj poimenovanj verjetno ustvaril tudi sam: posodovci, pritlikavci. Germanizmov je v njegovih besedilih razmeroma malo. Opaznejša pa je stava glagola na koncu stavka. Pirc tako kot Franc Mihael Paglovec izhaja iz tradicije gorenjske različice knjižnega jezika, vendar je vpliv govorjenega gorenjskega jezika, zlasti zapisovanje vokalne redukcije, pri njem veliko večji. Primerjava med prvo izdajo Kranjskega vrtnarja (1830, 1834) in popravljeno izdajo (1863), ki so jo izdajatelji jezikovno posodobili, pokaže jezikovne tendence 2. polovice 19. stoletja (prestavitev glagola s konca v sredo stavka, čiščenje germanizmov, pomenska ločitev rabe modalnega glagola moči na morati, treba je, moči, raba nereduciranih oblik, zlasti nedoločnika).

Marjate Humar je vodja Sekcije za terminološke slovarje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Misijonar in sadjar Franc Pirc je v slovenščini pisal in objavljal zvrstno različna besedila, zlasti sadjarske priročnike, pesmi in pisma. Iz načina pisanja, oblikovanja besedil in rabe jezikovnih sredstev se vidi, da je želel izobraževati v veri in sadjarstvu, tako v strokovnih besedilih kot v pesmih. Pirčeve pesmi so pravzaprav prozna besedila, oblikovana v verze z ritmom in rimo. V pesmih je uporabljal zlasti besedje, značilno za verska besedila. V sadjarskih delih je zapisal in ohranil strokovno izrazje, uporabljano na Kranjskem. Za sadjarske novosti je nekaj poimenovanj verjetno ustvaril tudi sam: posodovci, pritlikavci. Germanizmov je v njegovih besedilih razmeroma malo. Opaznejša pa je stava glagola na koncu stavka. Pirc tako kot Franc Mihael Paglovec izhaja iz tradicije gorenjske različice knjižnega jezika, vendar je vpliv govorjenega gorenjskega jezika, zlasti zapisovanje vokalne redukcije, pri njem veliko večji. Primerjava med prvo izdajo Kranjskega vrtnarja (1830, 1834) in popravljeno izdajo (1863), ki so jo izdajatelji jezikovno posodobili, pokaže jezikovne tendence 2. polovice 19. stoletja (prestavitev glagola s konca v sredo stavka, čiščenje germanizmov, pomenska ločitev rabe modalnega glagola moči na morati, treba je, moči, raba nereduciranih oblik, zlasti nedoločnika).

Marjate Humar je vodja Sekcije za terminološke slovarje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Redki so slovenski priseljenci v Ameriki, ki so si sredi 19. stoletja ustvarili kmetijo v Minnesoti, ki je leta 1858 postala del Združenih držav Amerike. To je bilo v času, ko so se v v Minnesoto priseljevali predvsem iz nemških katoliških dežel, npr. Bavarske, Porenja in Vestfalije. Tudi v šestdesetih letih se je le manjše število Slovencev odločilo za priselitev na minnesotsko podeželje. Naseljevali so se zlasti na območju Stearns County, Minn., kjer je deloval slovenski misijonar Franz Pierz / Franc Pirc (1785–1880), ki je bil tudi priseljenski komisar in zagovornik ideje, da bi Minnesota postala najbolj katoliška ameriška država. (O Pierzu je izšla monografija tudi v angleščini: William P. Furlan, In Charity unfeigned. The Life of Father Francis Xavier Pierz. Diocese of St. Cloud, 1952.) Zato je vabil katoličane in cele družine, da bi v novem okolju ustanovili skupne naselbine s katoliško cerkvijo in duhovnikom kot temeljem novega življenja v novem svetu. Vendar se Slovenci tem vabilom niso odzvali v večjem obsegu. Tako Minnesota ni postala Nova Slovenija, kot so si nekateri želeli na Slovenskem. (Glej slovensko katoliško glasilo Zgodnja danica in Novice 1865.) Živeli so v naselbinah St. Joseph, St. Jacob, Kraintown (St. Anthony) in tudi drugod.

Leta 1855 se je misijonarju Pierzu pridružila sestra Apolonija z vso družino, to je možem, štirimi otroki in zetom najstarejše hčerke. V St. Josephu, Minn. so si z bratovo pomočjo pridobili 160 oralov zemlje in uspešno kmetovali v naslednjih desetletjih. Apolonija je bila druga ženska (prva je bila sestra Friderika Barage Antonija Höffern leta 1837) in prva mati, ki je v 19. stoletju prišla v Ameriko iz Slovenije. Tega leta je Franz Pierz izdal knjigo Die Indianer in Nord=Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebräuche u.s.w. nach zehnjährigem Aufenthalte und gesammelten Erfahrungen unter den verschiedenen Stämmen, St. Louis 1855 z dodatkom Eine Kurze Beschreibung des Minnesota-Territoriums. Delo je bilo namenjeno nemškim katoliškim priseljencem v ZDA, kratek opis Minnesote tudi z namenom, da bi se odločili za priselitev v takratni Territory of Minnsota. Vabil jih je tudi prek nemškega časopisja, npr. Der Wahrheitsfreund, Cincinnati, Ohio. V tem času še ni vabil Slovence v Ameriko, temveč šele po končani ameriški državljanski vojni (1865).

Izreden je pomen misijonarskih in redkih pisem laikov, ki so jih v tem času pisali sorodnikom in prijateljem v domovino. Ne tako malo so jih v celoti, skrajšane ali samo v povzetku objavljali takratni časopisi na Slovenskem, največ v Zgodnji danici in Novicah. Mnoga pisma so bila pisana na način, da so glede na vsebino kar sugerirala objavo v časopisju. Tako so mnoga osebna pisma dobila javni značaj. (Mimogrede, tudi tem vprašanjem je bila posvečena znanstvena konferenca Reading the Emigrant Letter : Innovative approaches & interpretations, Carleton Centre for History of Migration, Carleton University, Ottawa, Canada, August 7–9, 2003.) Katoliško časopisje je rado objavljalo misijonarska in tudi redka slovenska laična pisma, saj so govorila o širjenju in ohranjanju katoliške vere v Ameriki, ne samo med staroselci, ampak tudi med priseljenci iz Evrope. Z njihovo pomočjo so zbirali prispevke za delo misijonarjev. Ta zgodnja pisma, med njimi tudi Apolonijino, uvrščamo med informativna sporočila o možnostih za novo življenje v Minnesoti, ki so bila – glede na osebno izkušnjo – navdušujoča ali polna razočaranja, vendar daleč od stereotipnih pogledov, da v Ameriki ležijo dolarji kar po tleh. Vsa se strinjajo, da je možnosti za uspeh veliko, vendar je treba zanj trdo delati.

Apolonijino pismo, ki ga je sama napisala 7. novembra 1855, objavljeno pa je bilo v Novicah 9. januarja 1856, govori o dveh temah, prvič, o potovanju od Ljubljane prek Dunaja do Hamburga, od tam s parnikom do Liverpoola in nato z jadrnico skupaj s 313 potniki do New Yorka (močan vtis nanjo sta naredila vihar in morska bolezen), in drugič, o njihovih začetkih kmetovanja pri St. Josephu. Bila je zadovoljna in je povabila v Ameriko vse, ki bi bili dovolj pogumni, saj je bilo zemlje na pretek.Urednik časnika Novice, dr. Janez Bleiweis je že ob njihovem odhodu v ZDA nekako obtožil Apolonijo, da je zvabila vso družino na to tvegano pot. Kljub temu je objavil njeno pismo, ki ga je poudarjeno komentiral, da ga je napisala ženska. V pismu se je dotaknila tudi ženske tematike, saj je bila navdušena nad položajem žensk v Ameriki, ki so jih vsi spoštovali in kaznovali vsako nasilje (moških) nad njimi.

Avtor podrobno analizira Apolonijino pismo v primerjavi s pismi iz tistega časa, to je zeta starejše hčerke Janeza Pogačnika (St. Joseph. 17. april 1857) in nečaka Jerneja Pirca (Crow Wing, 22. oktober 1854), ki je odšel v Ameriko leto dni poprej. Obe pismi sta bili objavljeni v Novicah. Posredno vemo, da je bila med bratom Franzem Pierzom in sestro Apolonijo tesna korespondenčna zveza vse od Pierzovega odhoda v Ameriko 1835. Avtor analizira tudi njegovo pismo sestri, ki ga je poslal napisal v Grand Portageu ob Lake Superior 10. oktobra 1838. Ohranjeno je v prepisu v Pierzovi zbirki v Arhivu Slovenije ( AS 791).

Na koncu avtor razmišlja o vzrokih za manjšo odzivnost Slovencev za odhod v Minnesoto v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja. Gospodarski položaj kmetov na Slovenskem je bil slab, saj so jih obremenjevali davki, vrstile so se slabe letine in druge naravne nesreče in posledično jim je pomanjkovalo denarja, vendar je do pravega množičnega izseljevanja Slovencev v ZDA prišlo šele konec 19. stoletja, ko proste zemlje ni bilo več, zato so se morale – osebe pretežno kmečkega porekla – zaposlovati v rudnikih in tovarnah. Vzroki za manjše odhajanje Slovencev v ZDA v času misijonarja Franza Pierza so različni. Mednje (verjetno) moramo uvrstiti najbolj bistveno, to je pomanjkanje denarja za pot in začetek novega življenja v Ameriki. V skladu z modelom in prakso, da je migration idea zajela najprej najbolj zahodne evropske dežele in se počasi pomikala proti vzhodu, misleč pri tem na razvoj prometa, izobrazbo ljudi, njihovo informiranost, migracijsko politiko izseljenskih držav, mrežo izseljenskih agencij itd., tja do psiholoških ozadij pri posameznikih. Sliši se paradoksalno, vendar je bila višja izobraženost in informiranost o svetu temelj množičnega zapuščanja domovine. In ta je bila na prelomu v 20. stoletje višja kot sredi 19. stoletja.

Marjan Drnovšek je doktor zgodovinske znanosti in arhivist, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Raziskuje razlčične vidike migracijskih gibanj pri Slovenci. Zadnje njegovo delo je monografija: Franc Pirc (1785–1880). Sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki. Naklo: Občina Naklo, 2003, 96 str.

IZVLEČEK
Redki so slovenski priseljenci v Ameriki, ki so si sredi 19. stoletja ustvarili kmetijo v Minnesoti, ki je leta 1858 postala del Združenih držav Amerike. To je bilo v času, ko so se v v Minnesoto priseljevali predvsem iz nemških katoliških dežel, npr. Bavarske, Porenja in Vestfalije. Tudi v šestdesetih letih se je le manjše število Slovencev odločilo za priselitev na minnesotsko podeželje. Naseljevali so se zlasti na območju Stearns County, Minn., kjer je deloval slovenski misijonar Franz Pierz / Franc Pirc (1785–1880), ki je bil tudi priseljenski komisar in zagovornik ideje, da bi Minnesota postala najbolj katoliška ameriška država. (O Pierzu je izšla monografija tudi v angleščini: William P. Furlan, In Charity unfeigned. The Life of Father Francis Xavier Pierz. Diocese of St. Cloud, 1952.) Zato je vabil katoličane in cele družine, da bi v novem okolju ustanovili skupne naselbine s katoliško cerkvijo in duhovnikom kot temeljem novega življenja v novem svetu. Vendar se Slovenci tem vabilom niso odzvali v večjem obsegu. Tako Minnesota ni postala Nova Slovenija, kot so si nekateri želeli na Slovenskem. (Glej slovensko katoliško glasilo Zgodnja danica in Novice 1865.) Živeli so v naselbinah St. Joseph, St. Jacob, Kraintown (St. Anthony) in tudi drugod.

Leta 1855 se je misijonarju Pierzu pridružila sestra Apolonija z vso družino, to je možem, štirimi otroki in zetom najstarejše hčerke. V St. Josephu, Minn. so si z bratovo pomočjo pridobili 160 oralov zemlje in uspešno kmetovali v naslednjih desetletjih. Apolonija je bila druga ženska (prva je bila sestra Friderika Barage Antonija Höffern leta 1837) in prva mati, ki je v 19. stoletju prišla v Ameriko iz Slovenije. Tega leta je Franz Pierz izdal knjigo Die Indianer in Nord=Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebräuche u.s.w. nach zehnjährigem Aufenthalte und gesammelten Erfahrungen unter den verschiedenen Stämmen, St. Louis 1855 z dodatkom Eine Kurze Beschreibung des Minnesota-Territoriums. Delo je bilo namenjeno nemškim katoliškim priseljencem v ZDA, kratek opis Minnesote tudi z namenom, da bi se odločili za priselitev v takratni Territory of Minnsota. Vabil jih je tudi prek nemškega časopisja, npr. Der Wahrheitsfreund, Cincinnati, Ohio. V tem času še ni vabil Slovence v Ameriko, temveč šele po končani ameriški državljanski vojni (1865).

Izreden je pomen misijonarskih in redkih pisem laikov, ki so jih v tem času pisali sorodnikom in prijateljem v domovino. Ne tako malo so jih v celoti, skrajšane ali samo v povzetku objavljali takratni časopisi na Slovenskem, največ v Zgodnji danici in Novicah. Mnoga pisma so bila pisana na način, da so glede na vsebino kar sugerirala objavo v časopisju. Tako so mnoga osebna pisma dobila javni značaj. (Mimogrede, tudi tem vprašanjem je bila posvečena znanstvena konferenca Reading the Emigrant Letter : Innovative approaches & interpretations, Carleton Centre for History of Migration, Carleton University, Ottawa, Canada, August 7–9, 2003.) Katoliško časopisje je rado objavljalo misijonarska in tudi redka slovenska laična pisma, saj so govorila o širjenju in ohranjanju katoliške vere v Ameriki, ne samo med staroselci, ampak tudi med priseljenci iz Evrope. Z njihovo pomočjo so zbirali prispevke za delo misijonarjev. Ta zgodnja pisma, med njimi tudi Apolonijino, uvrščamo med informativna sporočila o možnostih za novo življenje v Minnesoti, ki so bila – glede na osebno izkušnjo – navdušujoča ali polna razočaranja, vendar daleč od stereotipnih pogledov, da v Ameriki ležijo dolarji kar po tleh. Vsa se strinjajo, da je možnosti za uspeh veliko, vendar je treba zanj trdo delati.

Apolonijino pismo, ki ga je sama napisala 7. novembra 1855, objavljeno pa je bilo v Novicah 9. januarja 1856, govori o dveh temah, prvič, o potovanju od Ljubljane prek Dunaja do Hamburga, od tam s parnikom do Liverpoola in nato z jadrnico skupaj s 313 potniki do New Yorka (močan vtis nanjo sta naredila vihar in morska bolezen), in drugič, o njihovih začetkih kmetovanja pri St. Josephu. Bila je zadovoljna in je povabila v Ameriko vse, ki bi bili dovolj pogumni, saj je bilo zemlje na pretek.Urednik časnika Novice, dr. Janez Bleiweis je že ob njihovem odhodu v ZDA nekako obtožil Apolonijo, da je zvabila vso družino na to tvegano pot. Kljub temu je objavil njeno pismo, ki ga je poudarjeno komentiral, da ga je napisala ženska. V pismu se je dotaknila tudi ženske tematike, saj je bila navdušena nad položajem žensk v Ameriki, ki so jih vsi spoštovali in kaznovali vsako nasilje (moških) nad njimi.

Avtor podrobno analizira Apolonijino pismo v primerjavi s pismi iz tistega časa, to je zeta starejše hčerke Janeza Pogačnika (St. Joseph. 17. april 1857) in nečaka Jerneja Pirca (Crow Wing, 22. oktober 1854), ki je odšel v Ameriko leto dni poprej. Obe pismi sta bili objavljeni v Novicah. Posredno vemo, da je bila med bratom Franzem Pierzom in sestro Apolonijo tesna korespondenčna zveza vse od Pierzovega odhoda v Ameriko 1835. Avtor analizira tudi njegovo pismo sestri, ki ga je poslal napisal v Grand Portageu ob Lake Superior 10. oktobra 1838. Ohranjeno je v prepisu v Pierzovi zbirki v Arhivu Slovenije ( AS 791).

Na koncu avtor razmišlja o vzrokih za manjšo odzivnost Slovencev za odhod v Minnesoto v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja. Gospodarski položaj kmetov na Slovenskem je bil slab, saj so jih obremenjevali davki, vrstile so se slabe letine in druge naravne nesreče in posledično jim je pomanjkovalo denarja, vendar je do pravega množičnega izseljevanja Slovencev v ZDA prišlo šele konec 19. stoletja, ko proste zemlje ni bilo več, zato so se morale – osebe pretežno kmečkega porekla – zaposlovati v rudnikih in tovarnah. Vzroki za manjše odhajanje Slovencev v ZDA v času misijonarja Franza Pierza so različni. Mednje (verjetno) moramo uvrstiti najbolj bistveno, to je pomanjkanje denarja za pot in začetek novega življenja v Ameriki. V skladu z modelom in prakso, da je migration idea zajela najprej najbolj zahodne evropske dežele in se počasi pomikala proti vzhodu, misleč pri tem na razvoj prometa, izobrazbo ljudi, njihovo informiranost, migracijsko politiko izseljenskih držav, mrežo izseljenskih agencij itd., tja do psiholoških ozadij pri posameznikih. Sliši se paradoksalno, vendar je bila višja izobraženost in informiranost o svetu temelj množičnega zapuščanja domovine. In ta je bila na prelomu v 20. stoletje višja kot sredi 19. stoletja.

Marjan Drnovšek je doktor zgodovinske znanosti in arhivist, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Raziskuje razlčične vidike migracijskih gibanj pri Slovenci. Zadnje njegovo delo je monografija: Franc Pirc (1785–1880). Sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki. Naklo: Občina Naklo, 2003, 96 str.