IZVLEČEK
V tekstu je prikazano prvo leto dela na raziskavi Vloga in pomen žensk pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine med migranti. To je obsežna raziskava Inštituta za slovensko izseljenstvo v Ljubljani, ki obsega nekaj Evropskih in Afriških držav ter Avstralijo, in Združene države Amerike ter Kanado, ki sta raziskovalni področji avtorice teksta. Raziskava temelji na predpostavki, da je izkušnja žensk pri ohranjanju kulturne dediščine posebna in specifična in izhaja iz prepričanja, da je edini relevantni način, kako jo dojeti in analizirati ta, da poslušamo ženske, ko o njej pripovedujejo. Temeljni metodološki pristop raziskave, ki jo avtorica izvaja v Ameriki, je zato zbiranje življenjskih zgodb žensk tako v ustni obliki kot tudi v pisni obliki (avto)biografskih besedil. Tekst je razdeljen na dva dela in v prvem predstavlja nekatere metodološke zadrege, ki so objektivno povezane z vsakim oral history projektom ter subjektivne težave, ki nastopijo zaradi osebnih lastnosti raziskovalke. Avtorica opozarja na vsakokratno specifično intersubjektivno situacijo, na osebna prepričanja in predpostavke raziskovalke ter na prevladujočo žensko selektivnost pri opisovanju lastnih življenjskih dosežkov kot elemente, ki jih moramo pri analizi zgodb najresneje upoštevati. Drug problem, na katerega opozori, je sama reprezentacija in interpretacija zbranih življenjskih zgodb in vloga kreativne imaginacije pri tem.

V drugem delu so nanizane nekatere ugotovitve, ki izhajajo iz do sedaj zbranih življenjskih zgodb žensk različnih starosti, poklicev, socialnih statusov in generacij ter obdobij, v katerih so same oziroma njihovi predniki, imigrirale v Ameriko. Pripovedi žensk dokazujejo, da je njihova vloga pri ohranjanju kulturne dediščine pomembna tako na javnem področju, kjer so ženske aktivne in velikokrat vodilne v slovenskih skupnostih, organizacijah, društvih, kot na privatnem področju doma in kuhinje, kjer njihova vsakodnevna skrb za negovanje tradicionalnih navad, praznikov, jezika, pesmi, jedi in vrednot odločilno vpliva na izoblikovanje identitet družinskih članov.

Mirjam Milharčič-Hladnik doktorica sociologije kulture, docentka sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

IZVLEČEK
V tekstu je prikazano prvo leto dela na raziskavi Vloga in pomen žensk pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine med migranti. To je obsežna raziskava Inštituta za slovensko izseljenstvo v Ljubljani, ki obsega nekaj Evropskih in Afriških držav ter Avstralijo, in Združene države Amerike ter Kanado, ki sta raziskovalni področji avtorice teksta. Raziskava temelji na predpostavki, da je izkušnja žensk pri ohranjanju kulturne dediščine posebna in specifična in izhaja iz prepričanja, da je edini relevantni način, kako jo dojeti in analizirati ta, da poslušamo ženske, ko o njej pripovedujejo. Temeljni metodološki pristop raziskave, ki jo avtorica izvaja v Ameriki, je zato zbiranje življenjskih zgodb žensk tako v ustni obliki kot tudi v pisni obliki (avto)biografskih besedil. Tekst je razdeljen na dva dela in v prvem predstavlja nekatere metodološke zadrege, ki so objektivno povezane z vsakim oral history projektom ter subjektivne težave, ki nastopijo zaradi osebnih lastnosti raziskovalke. Avtorica opozarja na vsakokratno specifično intersubjektivno situacijo, na osebna prepričanja in predpostavke raziskovalke ter na prevladujočo žensko selektivnost pri opisovanju lastnih življenjskih dosežkov kot elemente, ki jih moramo pri analizi zgodb najresneje upoštevati. Drug problem, na katerega opozori, je sama reprezentacija in interpretacija zbranih življenjskih zgodb in vloga kreativne imaginacije pri tem.

V drugem delu so nanizane nekatere ugotovitve, ki izhajajo iz do sedaj zbranih življenjskih zgodb žensk različnih starosti, poklicev, socialnih statusov in generacij ter obdobij, v katerih so same oziroma njihovi predniki, imigrirale v Ameriko. Pripovedi žensk dokazujejo, da je njihova vloga pri ohranjanju kulturne dediščine pomembna tako na javnem področju, kjer so ženske aktivne in velikokrat vodilne v slovenskih skupnostih, organizacijah, društvih, kot na privatnem področju doma in kuhinje, kjer njihova vsakodnevna skrb za negovanje tradicionalnih navad, praznikov, jezika, pesmi, jedi in vrednot odločilno vpliva na izoblikovanje identitet družinskih članov.

Mirjam Milharčič-Hladnik doktorica sociologije kulture, docentka sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

IZVLEČEK
V tridesetih letih 20. stoletja, ko je v ZDA vladala ena najhujših gospodarskih kriz, so slovenskoameriške naselbine doživljale kulturni razcvet, v katerega so se uspešno vključile tudi nekatere ženske, ki so bile aktivne članice Slovenske narodne podporne jednote. Katka Zupančič, Anna Praček Krasna in Mary Jugg so bile glavne dopisovalke Mladinskega lista-Juvenile in hkrati učiteljice slovenskega jezika, predavateljice ali organizatorke mladinskih krožkov. V svojih člankih so se ukvarjale tudi z ženskim vprašanjem. Medtem ko je Anna Praček videla žensko predvsem kot razumevajočo ženo in trpečo mater, ne pa kot neodvisno delavko, je Mary Jugg s svojimi članki izpodbijala tradicionalno vlogo ženske v družbi in udrihala tako po svojih socialističnih sopotnikih kot po širši ameriški družbi.

Irena Milanič je diplomirana anglistka in mlada raziskovalka na Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

IZVLEČEK
V tridesetih letih 20. stoletja, ko je v ZDA vladala ena najhujših gospodarskih kriz, so slovenskoameriške naselbine doživljale kulturni razcvet, v katerega so se uspešno vključile tudi nekatere ženske, ki so bile aktivne članice Slovenske narodne podporne jednote. Katka Zupančič, Anna Praček Krasna in Mary Jugg so bile glavne dopisovalke Mladinskega lista-Juvenile in hkrati učiteljice slovenskega jezika, predavateljice ali organizatorke mladinskih krožkov. V svojih člankih so se ukvarjale tudi z ženskim vprašanjem. Medtem ko je Anna Praček videla žensko predvsem kot razumevajočo ženo in trpečo mater, ne pa kot neodvisno delavko, je Mary Jugg s svojimi članki izpodbijala tradicionalno vlogo ženske v družbi in udrihala tako po svojih socialističnih sopotnikih kot po širši ameriški družbi.

Irena Milanič je diplomirana anglistka in mlada raziskovalka na Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

IZVLEČEK
Tiho in nekako v ozadju moškega izseljenskega vala so se vzporedno izseljevale tudi Slovenke v 19. in 20. stoletju. V mislih imam poročene žene, ki so sledile svojim možem, nato dekleta, ki so kot sestre, hčerke ali zaročenke sledile bratom, očetom in zaročencem in tudi samostojne ženske, ki so odšle v svet z upom na boljše življenje. Najmočnejša kategorija so bile soproge, čeprav je to težko dokazati s statističnimi podatki. Toda v celoti je število izseljenk vedno zaostajalo za številom moških, vendar nikoli ni bilo zanemarljivo. V avstrijskem obdobju (do izbruha prve svetovne vojne) so v avstrijskem valu predstavljale 35% (1876-1910), iz upravnih dežel v Sloveniji, npr. Kranjske 21,4% (1892), samo iz Kočevskega področja omenjene dežele 31,3% (1892). V Egiptu so Slovenke sestavljale kar 96,3% v slovenskem valu (1897). Pri štetju prebivalstva v Nemčiji (1900) pa se je za slovenski jezik odločilo 29,8% Slovenk. Med obema vojnama (1918-1941) so v izselitvenem valu iz Prekmurja predstavljale 29% (1929), 36% (1930) in 41% (1931). Med slovenskimi priseljenci v Nemčiji je bilo leta 1939 kar 45,7% žensk. V izseljenskem valu v povojnem času je bilo leta 1971 kar 40,1% žensk z območja cele Jugoslavije. Med zaposlenimi najdemo zlasti kuharice, služkinje, vzgojiteljice otrok, dojilje (Egipt), izseljenske učiteljice, delavke in le redke izobraženke. Stopnjevanje obsega zaposlenih priseljenk narašča v vsem obravnavanem obdobju. Redke so do 1914, z izjemo izdelovalk klobukov iz Domžal (New York, Cleveland, Chicago) in dojilje, varuške in guvernante v Egiptu. Med obema vojnama so kar množično odhajale v Francijo in Nemčijo kot agrarne sezonske delavke. Večje število zaposlenih žensk najdemo tudi v povojnem ekonomskem izseljenskem valu v Nemčijo in skandinavske države.

Odnos katoliške cerkve do izseljevanja žensk je bil bolj odklonilen, hkrati pa razumevajoč s pogojem, da ostane družina skupaj tudi v tujini. Manj so to problematiko obravnavale države (Avstrija, prva in druga Jugoslavija). Med redkimi moškimi intelektualci najdemo njihove poglede do izseljevanja žensk in njihovega življenja v novih okoljih, več med izobraženimi ženskami. O ženskah-izseljenkah so pisale npr. pisateljica Zofka Kveder (1878-1926), Ana Župančič, političarka Alojzija Štebi, po letu 1945 političarke Vida Tomšič, Zora Tomič in druge. Kar nekaj jih zasledimo med izseljenkami.

Razprava želi opozoriti na številna neraziskana področja glede vloge izseljenk v novih okoljih, njihovega izobraževanja in zaposlovanja in političnih pravic. Z vidika utrjevanja slovenske identitete v tujini je bila velika vloga mater pri vzgoji otrok, če sodimo po publicistični literaturi in tiskanih virih. Ženske zasledimo v izseljenskih organizacijah in kot sodelavke v časopisih, učiteljice izseljenskih otrok, misijonarke itd. Le redka pa so bila izseljenska društva, ki so bila samo ženska, kar velja tudi za časopisje.

Skratka, glede raziskovanja ženskega dela migracijskega dogajanja pri Slovencih, da o otroškem sploh ne govorimo, smo šele na začetku, zlasti še, če imamo v mislih zgodovinski aspekt za čas modernih migracij v 19. in 20. stoletju.

Marjan Drnovšek je doktor zgodovine in arhivist na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani in raziskuje različne vidike migracijskih gibanj pri Slovencih v 19. in 20. stoletju.

IZVLEČEK
Tiho in nekako v ozadju moškega izseljenskega vala so se vzporedno izseljevale tudi Slovenke v 19. in 20. stoletju. V mislih imam poročene žene, ki so sledile svojim možem, nato dekleta, ki so kot sestre, hčerke ali zaročenke sledile bratom, očetom in zaročencem in tudi samostojne ženske, ki so odšle v svet z upom na boljše življenje. Najmočnejša kategorija so bile soproge, čeprav je to težko dokazati s statističnimi podatki. Toda v celoti je število izseljenk vedno zaostajalo za številom moških, vendar nikoli ni bilo zanemarljivo. V avstrijskem obdobju (do izbruha prve svetovne vojne) so v avstrijskem valu predstavljale 35% (1876-1910), iz upravnih dežel v Sloveniji, npr. Kranjske 21,4% (1892), samo iz Kočevskega področja omenjene dežele 31,3% (1892). V Egiptu so Slovenke sestavljale kar 96,3% v slovenskem valu (1897). Pri štetju prebivalstva v Nemčiji (1900) pa se je za slovenski jezik odločilo 29,8% Slovenk. Med obema vojnama (1918-1941) so v izselitvenem valu iz Prekmurja predstavljale 29% (1929), 36% (1930) in 41% (1931). Med slovenskimi priseljenci v Nemčiji je bilo leta 1939 kar 45,7% žensk. V izseljenskem valu v povojnem času je bilo leta 1971 kar 40,1% žensk z območja cele Jugoslavije. Med zaposlenimi najdemo zlasti kuharice, služkinje, vzgojiteljice otrok, dojilje (Egipt), izseljenske učiteljice, delavke in le redke izobraženke. Stopnjevanje obsega zaposlenih priseljenk narašča v vsem obravnavanem obdobju. Redke so do 1914, z izjemo izdelovalk klobukov iz Domžal (New York, Cleveland, Chicago) in dojilje, varuške in guvernante v Egiptu. Med obema vojnama so kar množično odhajale v Francijo in Nemčijo kot agrarne sezonske delavke. Večje število zaposlenih žensk najdemo tudi v povojnem ekonomskem izseljenskem valu v Nemčijo in skandinavske države.

Odnos katoliške cerkve do izseljevanja žensk je bil bolj odklonilen, hkrati pa razumevajoč s pogojem, da ostane družina skupaj tudi v tujini. Manj so to problematiko obravnavale države (Avstrija, prva in druga Jugoslavija). Med redkimi moškimi intelektualci najdemo njihove poglede do izseljevanja žensk in njihovega življenja v novih okoljih, več med izobraženimi ženskami. O ženskah-izseljenkah so pisale npr. pisateljica Zofka Kveder (1878-1926), Ana Župančič, političarka Alojzija Štebi, po letu 1945 političarke Vida Tomšič, Zora Tomič in druge. Kar nekaj jih zasledimo med izseljenkami.

Razprava želi opozoriti na številna neraziskana področja glede vloge izseljenk v novih okoljih, njihovega izobraževanja in zaposlovanja in političnih pravic. Z vidika utrjevanja slovenske identitete v tujini je bila velika vloga mater pri vzgoji otrok, če sodimo po publicistični literaturi in tiskanih virih. Ženske zasledimo v izseljenskih organizacijah in kot sodelavke v časopisih, učiteljice izseljenskih otrok, misijonarke itd. Le redka pa so bila izseljenska društva, ki so bila samo ženska, kar velja tudi za časopisje.

Skratka, glede raziskovanja ženskega dela migracijskega dogajanja pri Slovencih, da o otroškem sploh ne govorimo, smo šele na začetku, zlasti še, če imamo v mislih zgodovinski aspekt za čas modernih migracij v 19. in 20. stoletju.

Marjan Drnovšek je doktor zgodovine in arhivist na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani in raziskuje različne vidike migracijskih gibanj pri Slovencih v 19. in 20. stoletju.

IZVLEČEK
O Slovencih v Afriki in na Arabskem polotoku je bilo doslej znanega oziroma zapisanega zelo malo, zato se je avtor odločil za temeljitejšo raziskavo. Pri tem ugotavlja tako kvantitativne kot kvalitativne razsežnosti navzočnosti Slovencev, njihovih potomcev in pa slovenske kulture v tem prostoru. Opaža standardne, vendar političnogeografskim razmeram primerne akulturacijske procese, predvsem pri pripadnikih druge generacije slovenskih izseljencev. »Kategorije« slovenskih izseljencev tipologizira po državah, ki jih je obiskal v okviru projekta, ter glede na vzrok izselitve in starostno-socialne specifike. Tako se podrobneje loteva slovenstva v Egiptu, Južnoafriški republiki in Keniji. Pri analiziranju posameznih značilnih skupin se dotakne tudi slovenskih misijonark (in misijonarja) v Egiptu – misijonarstva kot oblike izseljenstva se v tem prispevku sicer ne loteva, vendar pa je bila vloga klerikov pri ohranjanju slovenstva v Egiptu odločilnega pomena.

Članku daje specifično težo poročilo o navzočnosti pri ustanovitvi prvega sodobnega društva Slovencev na omenjenem območju (v Nairobiju, Kenija, novembra 2001) ter o prvem večjem srečanju Slovenk in Slovencev v Južni Afriki, ki mu je kmalu sledila ustanovitev slovenskega društva (marca 2002).

Države, v katerih trenutno živi relativno večje število Slovencev, so: Egipt, Južnoafriška republika, Kenija, Jordanija in Izrael, omeniti pa velja še Gano in Kuvajt. Posamezne izseljence lahko najdemo tudi v drugih državah kot npr. Namibija, Tanzanija, Zimbabve, Bocvana, Gvineja Bisao, Alžirija, Tunizija itd.

IZVLEČEK
O Slovencih v Afriki in na Arabskem polotoku je bilo doslej znanega oziroma zapisanega zelo malo, zato se je avtor odločil za temeljitejšo raziskavo. Pri tem ugotavlja tako kvantitativne kot kvalitativne razsežnosti navzočnosti Slovencev, njihovih potomcev in pa slovenske kulture v tem prostoru. Opaža standardne, vendar političnogeografskim razmeram primerne akulturacijske procese, predvsem pri pripadnikih druge generacije slovenskih izseljencev. »Kategorije« slovenskih izseljencev tipologizira po državah, ki jih je obiskal v okviru projekta, ter glede na vzrok izselitve in starostno-socialne specifike. Tako se podrobneje loteva slovenstva v Egiptu, Južnoafriški republiki in Keniji. Pri analiziranju posameznih značilnih skupin se dotakne tudi slovenskih misijonark (in misijonarja) v Egiptu – misijonarstva kot oblike izseljenstva se v tem prispevku sicer ne loteva, vendar pa je bila vloga klerikov pri ohranjanju slovenstva v Egiptu odločilnega pomena.

Članku daje specifično težo poročilo o navzočnosti pri ustanovitvi prvega sodobnega društva Slovencev na omenjenem območju (v Nairobiju, Kenija, novembra 2001) ter o prvem večjem srečanju Slovenk in Slovencev v Južni Afriki, ki mu je kmalu sledila ustanovitev slovenskega društva (marca 2002).

Države, v katerih trenutno živi relativno večje število Slovencev, so: Egipt, Južnoafriška republika, Kenija, Jordanija in Izrael, omeniti pa velja še Gano in Kuvajt. Posamezne izseljence lahko najdemo tudi v drugih državah kot npr. Namibija, Tanzanija, Zimbabve, Bocvana, Gvineja Bisao, Alžirija, Tunizija itd.

IZVLEČEK
Pričujoče besedilo problematizira povezovanje slovenskih izseljencev v tujini med seboj in z matično domovino. Povezovanje, v obdobju hitrega razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije, dobi nove razsežnosti, ki jih skušamo osvetliti. Preko sociološkega vidika diasporičnosti prikažemo posameznikovo življenje v diaspori, kjer se poslužujemo razdelitve na vidik izseljenca in vidik izseljenske skupnosti. Življenje izseljencev tako skušamo obravnavati skozi iskanje povezav med naslednjimi razsežnostmi: integriranost v okolje, obvladovanje slovenskega jezika, ohranjanje etnične identitete, potreba po etničnem druženju, nostalgičnost posameznika in nenazadnje aktivnost sodelovanja v virtualnih etničnih skupnostih. Omenjene povezave s pomočjo teoretskih izhodišč opredelimo in jih empirično preverjamo. Predstavimo rezultate ankete, na katero slovenski izseljenci odgovarjajo preko interneta. Ugotovimo, da obstaja statistično značilna povezanost med aktivnostjo sodelovanja v virtualnih etničnih skupnostih in stopnjo integriranosti posameznika v okolje, v katerem trenutno živi, potrebo po etničnem druženju in nostalgičnostjo posameznika. Na podlagi zbranih podatkov skušamo sklepati o dejanskem obstoju slovenskih virtualnih etničnih skupnosti.

IZVLEČEK
Pričujoče besedilo problematizira povezovanje slovenskih izseljencev v tujini med seboj in z matično domovino. Povezovanje, v obdobju hitrega razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije, dobi nove razsežnosti, ki jih skušamo osvetliti. Preko sociološkega vidika diasporičnosti prikažemo posameznikovo življenje v diaspori, kjer se poslužujemo razdelitve na vidik izseljenca in vidik izseljenske skupnosti. Življenje izseljencev tako skušamo obravnavati skozi iskanje povezav med naslednjimi razsežnostmi: integriranost v okolje, obvladovanje slovenskega jezika, ohranjanje etnične identitete, potreba po etničnem druženju, nostalgičnost posameznika in nenazadnje aktivnost sodelovanja v virtualnih etničnih skupnostih. Omenjene povezave s pomočjo teoretskih izhodišč opredelimo in jih empirično preverjamo. Predstavimo rezultate ankete, na katero slovenski izseljenci odgovarjajo preko interneta. Ugotovimo, da obstaja statistično značilna povezanost med aktivnostjo sodelovanja v virtualnih etničnih skupnostih in stopnjo integriranosti posameznika v okolje, v katerem trenutno živi, potrebo po etničnem druženju in nostalgičnostjo posameznika. Na podlagi zbranih podatkov skušamo sklepati o dejanskem obstoju slovenskih virtualnih etničnih skupnosti.