IZVLEČEK
Među hrvatskim iseljenicima i njihovim potomcima u Čileu i Južnoafričkoj Republici (JAR), u razdoblju nakon domovinskog rata i međunarodnog priznanja Republike Hrvatske proveli smo anketno istraživanje u cilju utvrđivanja postojanja/nepostojanja određenih oblika nacionalnog/etničkog identiteta. Komparirali smo odgovore ispitanika kako bi odredili stupanj kongruentnosti anketnih odgovora dviju različitih iseljeničkih skupina.
Komparacijom dvaju istraživanja zaključili smo da iseljenička populacija u JAR-u i Čileu ima nekoliko distinktinih obilježja: generacijska pripadnost, obrazovanje, vrijeme iseljavanja, dužina boravka u imigrantskoj državi. Ovi čimbenici direktno su utjecali na stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta iseljenika kao i na način izražavanja istog.
Iseljenička populacija u JAR je sastavljena uglavnom od iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetska rata. U JAR je bila čvrsto vezana uz hrvatsku katoličku crkvu koja je bila i glavno društveno središte okupljanja iseljenika. Stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta među njima je visok. Oni su u visokom postotku hrvatski državljani, znaju i pričaju na materinjem jeziku kao i njihova djeca, te imaju velike pretenzije za povratkom u domovinu. U Čileu je mali broj iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetskoga rata. Većina je rođena u Čileu, i pripadnici su druge, treće pa i četvrte iseljeničke generacije. Oni su uglavnom čileanski državljani, ne znaju i ne komuniciraju na hrvatskom jeziku, a i mali broj je onih koji bi se vratili u Hrvatsku.Unatoč naprijed navedenim distinktivnim obilježjima nalazimo kongruentnost/suglasnost u odgovorima na pitanja: članstvo u udrugama, stupanj zadovoljstva postignutim u imigrantskoj državi, očuvanost etničkih običaja unutar obitelji, informiranost o zbivanjima u Hrvatskoj. Ovi odgovori govore nam o postojanju jake etničke jezgre kod obje ispitivane populacije.U obje iseljeničke populacije nalazimo veliki broj članova hrvatskih iseljeničkih društava putem kojih manifestiraju svoju etničku/nacionalnu pripadnost. U JAR je hrvatska katolička crkva glavni inicijator okupljanja iseljenika, dok je u Čileu većina iseljeničkih društava nastala samoinicijativno željom iseljenika kako bi očuvali svoj etnički identitet. Oni su uglavnom intelektualci, pa i njihova društva nose slična obilježja ( društvo profesionalaca hrvatskog podrijetla, hrvatsko-čileanski institut za kulturu i sl). Unutar obje iseljeničke populacije visok je stupanj zadovoljstva položajem i postignutim u imigrantskoj državi. Također su obje iseljeničke populacije dobro informirane o događajima u domovini, te većina redovito kontaktira sa rodbinom i unutar obitelji njeguje hrvatske običaje.

IZVLEČEK
Među hrvatskim iseljenicima i njihovim potomcima u Čileu i Južnoafričkoj Republici (JAR), u razdoblju nakon domovinskog rata i međunarodnog priznanja Republike Hrvatske proveli smo anketno istraživanje u cilju utvrđivanja postojanja/nepostojanja određenih oblika nacionalnog/etničkog identiteta. Komparirali smo odgovore ispitanika kako bi odredili stupanj kongruentnosti anketnih odgovora dviju različitih iseljeničkih skupina.
Komparacijom dvaju istraživanja zaključili smo da iseljenička populacija u JAR-u i Čileu ima nekoliko distinktinih obilježja: generacijska pripadnost, obrazovanje, vrijeme iseljavanja, dužina boravka u imigrantskoj državi. Ovi čimbenici direktno su utjecali na stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta iseljenika kao i na način izražavanja istog.
Iseljenička populacija u JAR je sastavljena uglavnom od iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetska rata. U JAR je bila čvrsto vezana uz hrvatsku katoličku crkvu koja je bila i glavno društveno središte okupljanja iseljenika. Stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta među njima je visok. Oni su u visokom postotku hrvatski državljani, znaju i pričaju na materinjem jeziku kao i njihova djeca, te imaju velike pretenzije za povratkom u domovinu. U Čileu je mali broj iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetskoga rata. Većina je rođena u Čileu, i pripadnici su druge, treće pa i četvrte iseljeničke generacije. Oni su uglavnom čileanski državljani, ne znaju i ne komuniciraju na hrvatskom jeziku, a i mali broj je onih koji bi se vratili u Hrvatsku.Unatoč naprijed navedenim distinktivnim obilježjima nalazimo kongruentnost/suglasnost u odgovorima na pitanja: članstvo u udrugama, stupanj zadovoljstva postignutim u imigrantskoj državi, očuvanost etničkih običaja unutar obitelji, informiranost o zbivanjima u Hrvatskoj. Ovi odgovori govore nam o postojanju jake etničke jezgre kod obje ispitivane populacije.U obje iseljeničke populacije nalazimo veliki broj članova hrvatskih iseljeničkih društava putem kojih manifestiraju svoju etničku/nacionalnu pripadnost. U JAR je hrvatska katolička crkva glavni inicijator okupljanja iseljenika, dok je u Čileu većina iseljeničkih društava nastala samoinicijativno željom iseljenika kako bi očuvali svoj etnički identitet. Oni su uglavnom intelektualci, pa i njihova društva nose slična obilježja ( društvo profesionalaca hrvatskog podrijetla, hrvatsko-čileanski institut za kulturu i sl). Unutar obje iseljeničke populacije visok je stupanj zadovoljstva položajem i postignutim u imigrantskoj državi. Također su obje iseljeničke populacije dobro informirane o događajima u domovini, te većina redovito kontaktira sa rodbinom i unutar obitelji njeguje hrvatske običaje.

IZVLEČEK
Članek predstavlja razvoj priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni z vidika vplivov na raven rodnosti v Sloveniji. Analizira priseljevanje v Slovenijo in na podlagi primerjav rodnosti posameznih etničnih skupin v Sloveniji opredeljuje vlogo le-teh v skupni rodnosti v Sloveniji. Poudarek je na primerjavah rodnosti priseljenega prebivalstva napram večinskemu prebivalstvu v Sloveniji. Rezultati dajejo podlago za sklep, da priseljevanje v Slovenijo ni podaljšalo, oziroma zaustavilo demografskega prehoda v Sloveniji, kot se to pogosto domneva, pač pa je povzročilo, da so bile spremembe še izrazitejše. To lahko dokažemo z generacijskimi vrednostmi končnega potomstva, ki kažejo, da se je krivulja zniževanja končnega potomstva spuščala enakomerno in da glede na povečan obseg generacij, ki so se številčno od priseljevanja najbolj okrepile, v svojih starostnih skupinah niso povečale tudi končnega potomstva. Transverzalni podatki kažejo sovpadanje zastoja v upadanju celotne rodnosti z obdobji izdatnejšega priseljevanja v Slovenijo – to je v 1970. letih. Poglobljena analiza pa nam kaže, da je pri tem igral najpomembnejšo vlogo starostni efekt, ki ni bil v neposredni zvezi s priseljevanjem.

Celotna rodnost se je ob stagnaciji v 1970. že v prvi polovici 1980. naglo znižala, kar je v nasprotju s takrat obstoječim trendom naglega povečevanja števila priseljencev. Nekateri avtorji so ugotavljali, da je v obdobju od konca 1960. let in 1970. let korelacija med rodnostjo in priseljevanjem negativna, v 1980. letih pa visoka in pozitivna. Ob tem je nujno potrebno opomniti, da situacije v 1980. ne moremo izvzemati iz celote, kajti arbitrarna odločitev o časovnem intervalu opazovanja močno vpliva na rezultate. Kako sicer pojasniti relativno visoko in skokovito povečanje migracijskega salda v »prvem« obdobju s splošnim nižanjem vrednosti celotne rodnosti v Sloveniji, ob hkratnem strmem upadanju in sovpadanju vrednosti celotne rodnosti in migracijskega salda? Situacije v 1980. letih torej ne gre posploševati na situacijo v 1970. To posploševanje inducira tezo, da se je z upadom priseljevanja znižala tudi rodnost. Taka teza je v popolni kontradikciji s situacijo v 1970., ko je priseljevanje skokovito naraščalo, rodnost pa je kljub temu padala.

Integralno gledano je priseljevanje vplivalo dejansko na skrajšanje demografskega prehoda, oziroma je povzročilo strmejši prehod v drugo demografsko tranzicijo. Da priselitve dejansko niso mogle zaustaviti demografskega prehoda, je razvidno tudi iz podatkov o končnem potomstvu priseljenk. Le-to je, kot smo pokazali, v povprečju nižje od tistega pri Slovenkah. To pa pomeni ravno nasprotno, namreč da so priseljenke prispevale k hitremu upadanju transverzalnih vrednosti rodnosti v 1980. letih. Presojanje vplivov priseljevanja na potek demografskega prehoda preko celotne rodnosti je problematično iz več razlogov. Najpomembnejši je ta, da so transverzalni kazalniki pod močnim vplivom trenutnih dejavnikov, posebej še sprememb povprečne starosti mater ob rojstvu otrok. Vpliv teh sprememb je tako velik, da je lahko letna vrednost precenjena ali podcenjena tudi za več kot desetino. To pa je bistveno več, kot lahko na vrednosti celotne rodnosti vplivajo kvantitativne spremembe rodnostnega obnašanja, ki so po svoji naravi dolgoročne, in kar potrjujejo tudi longitudinalni kazalniki.

IZVLEČEK
Članek predstavlja razvoj priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni z vidika vplivov na raven rodnosti v Sloveniji. Analizira priseljevanje v Slovenijo in na podlagi primerjav rodnosti posameznih etničnih skupin v Sloveniji opredeljuje vlogo le-teh v skupni rodnosti v Sloveniji. Poudarek je na primerjavah rodnosti priseljenega prebivalstva napram večinskemu prebivalstvu v Sloveniji. Rezultati dajejo podlago za sklep, da priseljevanje v Slovenijo ni podaljšalo, oziroma zaustavilo demografskega prehoda v Sloveniji, kot se to pogosto domneva, pač pa je povzročilo, da so bile spremembe še izrazitejše. To lahko dokažemo z generacijskimi vrednostmi končnega potomstva, ki kažejo, da se je krivulja zniževanja končnega potomstva spuščala enakomerno in da glede na povečan obseg generacij, ki so se številčno od priseljevanja najbolj okrepile, v svojih starostnih skupinah niso povečale tudi končnega potomstva. Transverzalni podatki kažejo sovpadanje zastoja v upadanju celotne rodnosti z obdobji izdatnejšega priseljevanja v Slovenijo – to je v 1970. letih. Poglobljena analiza pa nam kaže, da je pri tem igral najpomembnejšo vlogo starostni efekt, ki ni bil v neposredni zvezi s priseljevanjem.

Celotna rodnost se je ob stagnaciji v 1970. že v prvi polovici 1980. naglo znižala, kar je v nasprotju s takrat obstoječim trendom naglega povečevanja števila priseljencev. Nekateri avtorji so ugotavljali, da je v obdobju od konca 1960. let in 1970. let korelacija med rodnostjo in priseljevanjem negativna, v 1980. letih pa visoka in pozitivna. Ob tem je nujno potrebno opomniti, da situacije v 1980. ne moremo izvzemati iz celote, kajti arbitrarna odločitev o časovnem intervalu opazovanja močno vpliva na rezultate. Kako sicer pojasniti relativno visoko in skokovito povečanje migracijskega salda v »prvem« obdobju s splošnim nižanjem vrednosti celotne rodnosti v Sloveniji, ob hkratnem strmem upadanju in sovpadanju vrednosti celotne rodnosti in migracijskega salda? Situacije v 1980. letih torej ne gre posploševati na situacijo v 1970. To posploševanje inducira tezo, da se je z upadom priseljevanja znižala tudi rodnost. Taka teza je v popolni kontradikciji s situacijo v 1970., ko je priseljevanje skokovito naraščalo, rodnost pa je kljub temu padala.

Integralno gledano je priseljevanje vplivalo dejansko na skrajšanje demografskega prehoda, oziroma je povzročilo strmejši prehod v drugo demografsko tranzicijo. Da priselitve dejansko niso mogle zaustaviti demografskega prehoda, je razvidno tudi iz podatkov o končnem potomstvu priseljenk. Le-to je, kot smo pokazali, v povprečju nižje od tistega pri Slovenkah. To pa pomeni ravno nasprotno, namreč da so priseljenke prispevale k hitremu upadanju transverzalnih vrednosti rodnosti v 1980. letih. Presojanje vplivov priseljevanja na potek demografskega prehoda preko celotne rodnosti je problematično iz več razlogov. Najpomembnejši je ta, da so transverzalni kazalniki pod močnim vplivom trenutnih dejavnikov, posebej še sprememb povprečne starosti mater ob rojstvu otrok. Vpliv teh sprememb je tako velik, da je lahko letna vrednost precenjena ali podcenjena tudi za več kot desetino. To pa je bistveno več, kot lahko na vrednosti celotne rodnosti vplivajo kvantitativne spremembe rodnostnega obnašanja, ki so po svoji naravi dolgoročne, in kar potrjujejo tudi longitudinalni kazalniki.

IZVLEČEK
Neugodni demografski trendi v Evropi, zlasti nizka rodnost in staranje prebivalstva, ter njihove družbene posledice so vedno bolj pogost predmet razprav v politiki kot tudi znanosti. Poleg pronatalističnih ukrepov se prav ukrepi v zvezi s priseljevanjem kažejo kot najbolj verjeten scenarij reševanja tako neugodne demografske podobe. Vendar povsem odprtega priseljevanja ne podpirata niti evropsko javno mnenje niti vlade članic EU. S tega vidika avtorici prispevka presojata stališča respondentov do priseljencev v okviru mednarodne raziskave Population Policy Acceptance. Avtorici domnevata, da so stališča do priseljencev podložena tudi s posameznikovim vrednotenjem rodnosti, partnerskih odnosov, vlog med spoloma in otrok. Ideologije o nacionalni identiteti skozi razprave o nacionalni reprodukciji namreč implicitno opredeljujejo tudi nečlane (priseljence, manjšine, tujce, azilante) svojih zamišljenih skupnosti, ko natančno definirajo, kdo in koliko se sme reproducirati.

Raziskava, ki je potekala med leti 2000 in 2003, zajema podatke iz osmih držav, t.j. Avstrije, Češke republike, Estonije, Finske, Nemčije, Madžarske, Poljske in Slovenije. Na podlagi pregleda različnih teoretičnih pristopov k preučevanju stališč do tujcev v zadnjem desetletju sta avtorici zastavili izhodiščne hipoteze, s katerimi sta preverjali povezave med stališči do priseljencev in stališči, ki se navezujejo na rodnost, partnerske odnose, vloge med spoloma in otroke. Ob tem, da negativne presoje prisotnosti priseljencev močno prevladujejo nad pozitivnimi presojami, sta s pomočjo bivariatne korelacijske analize ugotovili, da z naraščanjem podpore tradicionalnim vlogam med spoloma, z naraščanjem negativnega presojanja sprememb v partnerskem vedenju (naraščanja razvez, upadanja porok, neodločanje za starševstvo, zunaj zakonska rojstva) in pomenom, ki ga imajo otroci za starše, narašča tudi negativno presojanje prisotnosti priseljencev. V nasprotju z njunim pričakovanjem, da obstaja zveza med presojanjem priseljencev in rodnostnim vedenjem, je bila ta zveza v vseh državah med najšibkejšimi. Tak rezultat podpira opažanja tistih preučevalcev stališč do tujcev, ki opozarjajo na paradoks negativnega javnega odzivanja na priseljence v Evropi in to v času, ko se priselitve kažejo kot eden izmed bolj verjetnih scenarijev reševanja družbenih posledic nizke rodnosti in staranja prebivalstva. Rezultati govorijo v prid potrebe po bolj sistematičnem preučevanju reprezentacij nacionalnih identitet, oziroma nacionalnih populacij in skupnosti, saj različni razpravljalci prav skozi govor o nacionalni reprodukciji natančno opredeljujejo »pravilna« stališča do materinstva, oblik družin, vlog med spoloma in nenazadnje outsiderjev.

IZVLEČEK
Neugodni demografski trendi v Evropi, zlasti nizka rodnost in staranje prebivalstva, ter njihove družbene posledice so vedno bolj pogost predmet razprav v politiki kot tudi znanosti. Poleg pronatalističnih ukrepov se prav ukrepi v zvezi s priseljevanjem kažejo kot najbolj verjeten scenarij reševanja tako neugodne demografske podobe. Vendar povsem odprtega priseljevanja ne podpirata niti evropsko javno mnenje niti vlade članic EU. S tega vidika avtorici prispevka presojata stališča respondentov do priseljencev v okviru mednarodne raziskave Population Policy Acceptance. Avtorici domnevata, da so stališča do priseljencev podložena tudi s posameznikovim vrednotenjem rodnosti, partnerskih odnosov, vlog med spoloma in otrok. Ideologije o nacionalni identiteti skozi razprave o nacionalni reprodukciji namreč implicitno opredeljujejo tudi nečlane (priseljence, manjšine, tujce, azilante) svojih zamišljenih skupnosti, ko natančno definirajo, kdo in koliko se sme reproducirati.

Raziskava, ki je potekala med leti 2000 in 2003, zajema podatke iz osmih držav, t.j. Avstrije, Češke republike, Estonije, Finske, Nemčije, Madžarske, Poljske in Slovenije. Na podlagi pregleda različnih teoretičnih pristopov k preučevanju stališč do tujcev v zadnjem desetletju sta avtorici zastavili izhodiščne hipoteze, s katerimi sta preverjali povezave med stališči do priseljencev in stališči, ki se navezujejo na rodnost, partnerske odnose, vloge med spoloma in otroke. Ob tem, da negativne presoje prisotnosti priseljencev močno prevladujejo nad pozitivnimi presojami, sta s pomočjo bivariatne korelacijske analize ugotovili, da z naraščanjem podpore tradicionalnim vlogam med spoloma, z naraščanjem negativnega presojanja sprememb v partnerskem vedenju (naraščanja razvez, upadanja porok, neodločanje za starševstvo, zunaj zakonska rojstva) in pomenom, ki ga imajo otroci za starše, narašča tudi negativno presojanje prisotnosti priseljencev. V nasprotju z njunim pričakovanjem, da obstaja zveza med presojanjem priseljencev in rodnostnim vedenjem, je bila ta zveza v vseh državah med najšibkejšimi. Tak rezultat podpira opažanja tistih preučevalcev stališč do tujcev, ki opozarjajo na paradoks negativnega javnega odzivanja na priseljence v Evropi in to v času, ko se priselitve kažejo kot eden izmed bolj verjetnih scenarijev reševanja družbenih posledic nizke rodnosti in staranja prebivalstva. Rezultati govorijo v prid potrebe po bolj sistematičnem preučevanju reprezentacij nacionalnih identitet, oziroma nacionalnih populacij in skupnosti, saj različni razpravljalci prav skozi govor o nacionalni reprodukciji natančno opredeljujejo »pravilna« stališča do materinstva, oblik družin, vlog med spoloma in nenazadnje outsiderjev.

IZVLEČEK
Raziskovanje migracij je v drugi polovici 20. stoletja doživelo razcvet, saj so na temeljih starejših raziskav pognale številne nove teorije, ki so skušale pojasniti posamezne segmente migracij, ali pa so skušale pojasniti celotno dogajanje. Ena od njih teorij je botrovala nastanku teorije migracijskih sistemov, ki jo je spodbudila skupina raziskovalcev, zbranih okoli Mednarodne zveze za znanstveno preučevanje populacij (International Union for the Scientific Study of Population, IUSSP). V okviru razpravljanja o uporabnosti, koristnosti in učinkovitosti te teorije se je razvila debata o zgodovini razvoja teorij migracij, saj se je na osnovi novih spoznanj, možnosti hitrejšega obdelovanja podatkov in poudarjanja globalizacije iskalo nove poti. Debata, ki se je pravzaprav vlekla vse od leta 1987, je migracijskim študijam koristila, saj je prevladalo mnenje da teorije v primeru migracij ne morejo zajeti vsega in vseh, četudi se dogajajo v globalni družbi. Takšen način raziskovanja se je začelo predpisovalo kot rešitev za vse nerešene probleme in skrivnosti migracij, še preden je bilo sploh jasno, kakšne so njegove metode, kateri podatki se naj se uporabljajo, kje so meje in kaj nam sploh povedo rezultati.

Na teorijo, ki je v začetku po mnenju raziskovalcev veliko obetala, se je kmalu vsul plaz kritik. Vendar pa je to sestavni del samega procesa pri razvijanju migracijskih teorij, na osnovi katerega nastajajo nove ugotovitve in prijemi. Iz tega so izšli novi trendi pri raziskovanju mednarodnih migracij. Ti govorijo predvsem o socialnem kapitalu, mrežah in povezanosti med migranti.

IZVLEČEK
Raziskovanje migracij je v drugi polovici 20. stoletja doživelo razcvet, saj so na temeljih starejših raziskav pognale številne nove teorije, ki so skušale pojasniti posamezne segmente migracij, ali pa so skušale pojasniti celotno dogajanje. Ena od njih teorij je botrovala nastanku teorije migracijskih sistemov, ki jo je spodbudila skupina raziskovalcev, zbranih okoli Mednarodne zveze za znanstveno preučevanje populacij (International Union for the Scientific Study of Population, IUSSP). V okviru razpravljanja o uporabnosti, koristnosti in učinkovitosti te teorije se je razvila debata o zgodovini razvoja teorij migracij, saj se je na osnovi novih spoznanj, možnosti hitrejšega obdelovanja podatkov in poudarjanja globalizacije iskalo nove poti. Debata, ki se je pravzaprav vlekla vse od leta 1987, je migracijskim študijam koristila, saj je prevladalo mnenje da teorije v primeru migracij ne morejo zajeti vsega in vseh, četudi se dogajajo v globalni družbi. Takšen način raziskovanja se je začelo predpisovalo kot rešitev za vse nerešene probleme in skrivnosti migracij, še preden je bilo sploh jasno, kakšne so njegove metode, kateri podatki se naj se uporabljajo, kje so meje in kaj nam sploh povedo rezultati.

Na teorijo, ki je v začetku po mnenju raziskovalcev veliko obetala, se je kmalu vsul plaz kritik. Vendar pa je to sestavni del samega procesa pri razvijanju migracijskih teorij, na osnovi katerega nastajajo nove ugotovitve in prijemi. Iz tega so izšli novi trendi pri raziskovanju mednarodnih migracij. Ti govorijo predvsem o socialnem kapitalu, mrežah in povezanosti med migranti.

IZVLEČEK
V prispevku so predstavljeni izsledki terenske raziskave »Položaj Slovencev zunaj območja avtohtone poselitve – primer Slovenci v Szombathelyju« s poudarkom na položaju Slovenk, opravljene leta 2002.
Cilji raziskave so bili ugotoviti in ovrednotiti predvsem vzroke odseljevanja Slovencev iz Porabja v mestna jedra Madžarske v različnih časovnih obdobjih, evidentirati težave, s katerimi so se morali zaradi nacionalne pripadnosti soočati posamezniki v večinskih okoljih, in proučiti predvsem socializacijske agense (manjšinske organizacije, medije, družino), ki (lahko) prispevajo k ohranjanju etničnih značilnosti.
Kvantitativna analiza osebnih intervjujev z devetimi porabskimi Slovenkami kaže, da se je večina (predvsem predstavnice mlajše generacije) preselila v Sombotel v osemdesetih letih 20. stoletja, ostale (predvsem iz starejše generacije) pa od druge polovice štiridesetih do sedemdesetih let 20. stoletja. Med vzroki je večina izpostavila ekonomski dejavnik, le v posameznih primerih politični vzrok, sklenitev zakonske zveze, premestitev zakonskega partnerja v Sombotel ipd. Večina ni imela slabih izkušenj zaradi nacionalne pripadnosti, razen intervjuvanke starejše generacije, ki se v službi s sodelavko Slovenko ni upala pogovarjati v porabskem narečju, ker sta se bali posledic.
Pozitivne spremembe pravne zaščite varstva manjšin na Madžarskem so v začetku devetdesetih let prispevale k politični in kulturni organiziranosti najprej v Porabju in v Budimpešti, po sprejetju Zakona o narodnih in etničnih manjšinah (1993) pa tudi v drugih krajih Madžarske, predvsem v večjih mestnih jedrih (med te sodi tudi Sombotel). Ustanovitev in delovanje slovenske manjšinske samouprave in Slovenskega kulturnega društva Avgust Pavel govori o vitalnosti te razpršene mestne skupnosti.
Analiza osebnih intervjujev potrjuje, da so Slovenke v primerjavi s Slovenci v Sombotelu v procesu ohranjanja etničnih značilnosti kakor tudi pri njihovem posredovanju mlajšim generacijam bolj aktivne.

IZVLEČEK
V prispevku so predstavljeni izsledki terenske raziskave »Položaj Slovencev zunaj območja avtohtone poselitve – primer Slovenci v Szombathelyju« s poudarkom na položaju Slovenk, opravljene leta 2002.
Cilji raziskave so bili ugotoviti in ovrednotiti predvsem vzroke odseljevanja Slovencev iz Porabja v mestna jedra Madžarske v različnih časovnih obdobjih, evidentirati težave, s katerimi so se morali zaradi nacionalne pripadnosti soočati posamezniki v večinskih okoljih, in proučiti predvsem socializacijske agense (manjšinske organizacije, medije, družino), ki (lahko) prispevajo k ohranjanju etničnih značilnosti.
Kvantitativna analiza osebnih intervjujev z devetimi porabskimi Slovenkami kaže, da se je večina (predvsem predstavnice mlajše generacije) preselila v Sombotel v osemdesetih letih 20. stoletja, ostale (predvsem iz starejše generacije) pa od druge polovice štiridesetih do sedemdesetih let 20. stoletja. Med vzroki je večina izpostavila ekonomski dejavnik, le v posameznih primerih politični vzrok, sklenitev zakonske zveze, premestitev zakonskega partnerja v Sombotel ipd. Večina ni imela slabih izkušenj zaradi nacionalne pripadnosti, razen intervjuvanke starejše generacije, ki se v službi s sodelavko Slovenko ni upala pogovarjati v porabskem narečju, ker sta se bali posledic.
Pozitivne spremembe pravne zaščite varstva manjšin na Madžarskem so v začetku devetdesetih let prispevale k politični in kulturni organiziranosti najprej v Porabju in v Budimpešti, po sprejetju Zakona o narodnih in etničnih manjšinah (1993) pa tudi v drugih krajih Madžarske, predvsem v večjih mestnih jedrih (med te sodi tudi Sombotel). Ustanovitev in delovanje slovenske manjšinske samouprave in Slovenskega kulturnega društva Avgust Pavel govori o vitalnosti te razpršene mestne skupnosti.
Analiza osebnih intervjujev potrjuje, da so Slovenke v primerjavi s Slovenci v Sombotelu v procesu ohranjanja etničnih značilnosti kakor tudi pri njihovem posredovanju mlajšim generacijam bolj aktivne.