IZVLEČEK
Uvodni del pričujočega prispevka je namenjen opredelitvi tistih ključnih pojmov, katerih pomen in raba se najbolj razlikujeta glede na kontekst in različna izhodišča oziroma stališča posameznih avtorjev. Gre za naslednje pojme: narod; nacionalen; migranti/selivci, migrantski/selivski; migracija/selitev, migracijski/selitven; izseljenska kultura.

V naslednjem delu prispevka so izpostavljene splošne značilnosti v razvoju kulturnega življenja izseljenske skupnosti, in sicer v fazah zgodnjih začetkov, vzpona, vrhunca in zatona kulturnih dejavnosti posamezne izseljenske skupnosti. Posebna pozornost je posvečena prepletanju kulturnega življenja izseljenskih skupnosti enega naroda z različnim priseljenskim stažem v posamezni državi in povezovalna vloga izseljenskih kulturnih dejavnosti navznoter (krepitev izvorne kulturne pripadnosti in posledična krepitev vezi znotraj priseljenske skupnosti, obramba pred asimilacijskimi pritiski) ter navzven (medkulturna oziroma integracijska vloga kulturnih dejavnosti).

V nadaljevanju so našteta glavna področja izseljenskih kulturnih dejavnosti, ki jim sledi izpostavitev posebnosti v okviru posameznih oblik kulturnega delovanja izseljenske skupnosti. Težišče tega dela prispevka je na različnih kriterijih pri razpoznavanju etničnega predznaka besednih in nebesednih kulturnih dejavnosti v izseljenstvu.

Osrednji del prispevka je posvečen obravnavi pogojev za polnokrvno kulturno življenje izseljenske skupnosti. Izseljenci istega naroda v različnih državah ali različnih obdobjih in celo izseljenci istega naroda v različnih kulturnih okoljih iste države oziroma v istem kulturnem okolju neke države, vendar z različnim priseljenskim stažem, namreč delujejo v zelo različnih pogojih za razvoj kulturnega življenja posamezne skupnosti. Najpogosteje obravnavani sklopi dejavnikov, ki določajo te pogoje, so naslednji:

1. obstoj priseljenske skupnosti;
2. kompaktnost priseljenske skupnosti;
3. socialno-ekonomski položaj izseljencev/priseljencev;
4. izobrazbena struktura emigrantske skupnosti;
5. družbene norme, vrednote in način življenja v priseljenski skupnosti;
6. ideološka polarizacija priseljenske skupnosti;
7. integriranost emigrantske kulture v kulturo nove domovine;
8. integriranost emigrantske kulture v matično (izvorno) kulturo.

Naslednji razdelek obravnava najpomembnejše vidike sodobne obravnave jezika, kulturne valence in kulturne identitete v izseljenstvu, v zaključku pa je – ob citiranju nekaterih značilnih primerov površnih sklepanj – pojasnjen pomen kompleksne obravnave kulturnega življenja v izseljenstvu ob upoštevanju vseh prej navedenih dejavnikov, ki, sodeč po spoznanjih različnih medkulturnih teorij, najodločilneje vplivajo nanj.

IZVLEČEK
Uvodni del pričujočega prispevka je namenjen opredelitvi tistih ključnih pojmov, katerih pomen in raba se najbolj razlikujeta glede na kontekst in različna izhodišča oziroma stališča posameznih avtorjev. Gre za naslednje pojme: narod; nacionalen; migranti/selivci, migrantski/selivski; migracija/selitev, migracijski/selitven; izseljenska kultura.

V naslednjem delu prispevka so izpostavljene splošne značilnosti v razvoju kulturnega življenja izseljenske skupnosti, in sicer v fazah zgodnjih začetkov, vzpona, vrhunca in zatona kulturnih dejavnosti posamezne izseljenske skupnosti. Posebna pozornost je posvečena prepletanju kulturnega življenja izseljenskih skupnosti enega naroda z različnim priseljenskim stažem v posamezni državi in povezovalna vloga izseljenskih kulturnih dejavnosti navznoter (krepitev izvorne kulturne pripadnosti in posledična krepitev vezi znotraj priseljenske skupnosti, obramba pred asimilacijskimi pritiski) ter navzven (medkulturna oziroma integracijska vloga kulturnih dejavnosti).

V nadaljevanju so našteta glavna področja izseljenskih kulturnih dejavnosti, ki jim sledi izpostavitev posebnosti v okviru posameznih oblik kulturnega delovanja izseljenske skupnosti. Težišče tega dela prispevka je na različnih kriterijih pri razpoznavanju etničnega predznaka besednih in nebesednih kulturnih dejavnosti v izseljenstvu.

Osrednji del prispevka je posvečen obravnavi pogojev za polnokrvno kulturno življenje izseljenske skupnosti. Izseljenci istega naroda v različnih državah ali različnih obdobjih in celo izseljenci istega naroda v različnih kulturnih okoljih iste države oziroma v istem kulturnem okolju neke države, vendar z različnim priseljenskim stažem, namreč delujejo v zelo različnih pogojih za razvoj kulturnega življenja posamezne skupnosti. Najpogosteje obravnavani sklopi dejavnikov, ki določajo te pogoje, so naslednji:

1. obstoj priseljenske skupnosti;
2. kompaktnost priseljenske skupnosti;
3. socialno-ekonomski položaj izseljencev/priseljencev;
4. izobrazbena struktura emigrantske skupnosti;
5. družbene norme, vrednote in način življenja v priseljenski skupnosti;
6. ideološka polarizacija priseljenske skupnosti;
7. integriranost emigrantske kulture v kulturo nove domovine;
8. integriranost emigrantske kulture v matično (izvorno) kulturo.

Naslednji razdelek obravnava najpomembnejše vidike sodobne obravnave jezika, kulturne valence in kulturne identitete v izseljenstvu, v zaključku pa je – ob citiranju nekaterih značilnih primerov površnih sklepanj – pojasnjen pomen kompleksne obravnave kulturnega življenja v izseljenstvu ob upoštevanju vseh prej navedenih dejavnikov, ki, sodeč po spoznanjih različnih medkulturnih teorij, najodločilneje vplivajo nanj.

IZVLEČEK
Migracija je ena najbolj stresnih tranzicij. Imigranti se pogosto soočajo z negativnimi občutki in identitetno krizo. Avtorica je k problematiki pristopila s stališča delovne terapije in osvetlila vlogo stroke pri integraciji te populacije. Znanje o človekovih okupacijah, ki je specifično za delovne terapevte, lahko doprinese k teoretičnemu razumevanju imigracijskih situacij.

Podrobneje so predstavljene švedske izkušnje. Fenomen imigracije je švedska realnost, saj naj bi bilo v petih letih že tretjina Švedov imigrantov. Raziskave so pokazale, da ekonomski imigranti v preteklosti niso bili posebno uspešni. Značilen zanje je bil tudi velik delež predčasnih upokojitev. Poleg tega se, v medgeneracijsko dobro mobilni švedski družbi, otroci imigrantov, v primerjavi z avtohtonim prebivalstvom, lažje ekonomsko premaknejo navzdol in težje navzgor glede na dohodke staršev.

Za imigrante so značilni trije različni adaptacijski stili. Identifikacija z novo kulturo ali predanost izvorni etnični identiteti sta manj zaželeni varianti. Najbolj uspešen je razvoj bikulturne identitete in transkulturacija. Tako so se na imigracijo odzvali Slovenci na Švedskem vključeni v kvalitativno raziskavo avtorice. Raziskavo je vodila delovno terapevtska paradigma. Proces adaptacije in integracije ter bikulturnost udeležencev so prikazani skozi njihov izbor okupacij in navad. Aktivnostim vezanim na primarno socialno okolje so se sčasoma pridružile nove okupacije in navade. Z vidika delovne terapije je integracija pomenila združitev novih in starih navad in okupacij v okupacijskem vzorcu posameznika.

Imigracija je življenjska sprememba, ki sledi dinamiki drugih življenjskih sprememb zajetih v omenjeno raziskavo. Avtorica spoznanj ne želi generalizirati. Zanimajo pa jo človekovi okupacijski odzivi na spremembe in kako so povezani s temeljnimi psihološkimi značilnostmi, v katerih smo si, kljub svoji individualnosti, podobni.

IZVLEČEK
Migracija je ena najbolj stresnih tranzicij. Imigranti se pogosto soočajo z negativnimi občutki in identitetno krizo. Avtorica je k problematiki pristopila s stališča delovne terapije in osvetlila vlogo stroke pri integraciji te populacije. Znanje o človekovih okupacijah, ki je specifično za delovne terapevte, lahko doprinese k teoretičnemu razumevanju imigracijskih situacij.

Podrobneje so predstavljene švedske izkušnje. Fenomen imigracije je švedska realnost, saj naj bi bilo v petih letih že tretjina Švedov imigrantov. Raziskave so pokazale, da ekonomski imigranti v preteklosti niso bili posebno uspešni. Značilen zanje je bil tudi velik delež predčasnih upokojitev. Poleg tega se, v medgeneracijsko dobro mobilni švedski družbi, otroci imigrantov, v primerjavi z avtohtonim prebivalstvom, lažje ekonomsko premaknejo navzdol in težje navzgor glede na dohodke staršev.

Za imigrante so značilni trije različni adaptacijski stili. Identifikacija z novo kulturo ali predanost izvorni etnični identiteti sta manj zaželeni varianti. Najbolj uspešen je razvoj bikulturne identitete in transkulturacija. Tako so se na imigracijo odzvali Slovenci na Švedskem vključeni v kvalitativno raziskavo avtorice. Raziskavo je vodila delovno terapevtska paradigma. Proces adaptacije in integracije ter bikulturnost udeležencev so prikazani skozi njihov izbor okupacij in navad. Aktivnostim vezanim na primarno socialno okolje so se sčasoma pridružile nove okupacije in navade. Z vidika delovne terapije je integracija pomenila združitev novih in starih navad in okupacij v okupacijskem vzorcu posameznika.

Imigracija je življenjska sprememba, ki sledi dinamiki drugih življenjskih sprememb zajetih v omenjeno raziskavo. Avtorica spoznanj ne želi generalizirati. Zanimajo pa jo človekovi okupacijski odzivi na spremembe in kako so povezani s temeljnimi psihološkimi značilnostmi, v katerih smo si, kljub svoji individualnosti, podobni.

IZVLEČEK
Prispevek se posveča švedski situaciji, njeni politiki multikulturalizma in ožje, odnosu do priseljencev, ter kako se vse to odraža na razmerah v izobraževanju, s poudarki na ravni osnovne šole. Osnovni okvir prispevka predstavlja razprava o politiki multikulturalizma na Švedskem, ki naj bi udejanila pravičnejše odnose in se pri tem povezuje z ideologijo egalitarizma in antirasizma. Vse to se odraža tudi na temeljnih načelih, ki postavljajo okvire izobraževalnih programov in se na različne načine udejanjajo v praksi. V nadaljevanju nas bo torej zanimala sama švedska situacija, njena politika multikulturalizma in ožje, odnos do priseljencev, ter kako se vse to odraža na razmerah v izobraževanju, s poudarki na ravni osnovne šole.

Za pričujočo razpravo je pomembno leto 1975, ko je parlament sprejel resolucijo s tremi glavnimi načeli politike do priseljencev: enakost (jämlikhet), svoboda izbire (valfrihet) in partnerstvo (samverkan). Enakost v življenjskem standardu. Svoboda izbire kot pravica priseljencev, da se sami odločijo, ali bodo ohranili svoj jezik in kulturo ali bodo sprejeli švedskega in švedsko identiteto ali oboje hkrati. Partnerstvo, kot partnerstvo med priseljenskimi skupnostmi in državo. Sprejeti principi so povzročili nekatere spremembe na inštitucionalni ravni. V povezavi z omenjeno razpravo omenimo le izobraževanje, kjer so bile spremembe povezane z načelom svobode, ki med drugim zagotavlja tudi ohranjanje izvornega jezika. Ta pravica naj bi se v bodoče izvajala v okviru javnega izobraževanja.

Temeljni princip švedskega izobraževalnega sistema je, da morajo imeti vsi otroci in mladi enake možnosti za dostop do javnega šolstva ne glede na etnično pripadnost, kraj bivanja, socialni in ekonomski status. Enakopravno izobraževanje mora biti zagotovljeno v vseh tipih šol in po celi državi. Javno osnovnošolsko izobraževanje je na normativni ravni zavezano sledečim glavnim načelom:

- Enak dostop do javnega izobraževanja.
- Ekvivalentnost v izobraževanju.
- Znanje in veščine.
- Demokratične vrednote.
- Enakopravnost in nasprotovanje neenaki obravnavi.

Učencem, ki doma govorijo drug materni jezik in ne švedski, mora biti zagotovljen izbor predmeta 'materni jezik' in tako omogočeno, da svoj jezik razvijajo, nadgrajujejo ter postanejo bilingvalni in da spoznavajo izvorno kulturno dediščino. Materni jezik lahko izberejo kot alternativo za drug tuj jezik (takoj za angleščino, ki je prvi obvezni tuj jezik), kot del individualnega izbora učenca ali zunaj šolskega časa. Učenje maternega jezika zunaj šolskega časa in rednega programa osnovne šole je omejeno na sedem let. Ta omejitev ne velja za otroke pripadnike narodne manjšine, torej velja predvsem za otroke priseljencev.

Sama izvedba pouka, kraj in čas, sta se skozi čas z različnimi zakoni spreminjala, ves čas pa so materni jezik poučevali učitelji, ki so jih izbrale švedske inštitucije. Za svoje delo so bili plačani od švedske države, točneje občine. Učitelji so morali za poučevanje nujno pridobiti kompetenco (behörighet). Kandidat je moral imeti ustrezno izobrazbo iz domovine (učiteljišče, pedagoško gimnazijo, višjo pedagoško šolo ali univerzo) in najmanj šest terminov prakse v švedski šoli po najmanj 15 učnih ur tedenske obveze ali dokončano Višjo šolo za učitelje- smer materni jezik na Švedskem.

Tudi za odrasle priseljence, ki so prišli v sedemdesetih, je bil organiziran tečaj učenja švedskega jezika. Tečaji so bili tudi v plačanem delovnem času. Priseljenci so imeli pravico do 700 ur brezplačnega tečaja švedskega jezika. Pozneje se je možnost spremenila v nujnost. Za izvedbo so bile odgovorne občine. V devetdesetih letih imajo vsi novi priseljenci pravico do brezplačnega učenja švedskega jezika, ki se ga tretira kot 'švedščina kot drugi jezik' ali 'švedščina za priseljence'. Poteka v okviru izobraževanja za odrasle. Prav tako se priseljenci lahko učiljo jezik v inštitucijah, ki so od občine pridobile dovoljenje za to (npr. slovenska društva).

IZVLEČEK
Prispevek se posveča švedski situaciji, njeni politiki multikulturalizma in ožje, odnosu do priseljencev, ter kako se vse to odraža na razmerah v izobraževanju, s poudarki na ravni osnovne šole. Osnovni okvir prispevka predstavlja razprava o politiki multikulturalizma na Švedskem, ki naj bi udejanila pravičnejše odnose in se pri tem povezuje z ideologijo egalitarizma in antirasizma. Vse to se odraža tudi na temeljnih načelih, ki postavljajo okvire izobraževalnih programov in se na različne načine udejanjajo v praksi. V nadaljevanju nas bo torej zanimala sama švedska situacija, njena politika multikulturalizma in ožje, odnos do priseljencev, ter kako se vse to odraža na razmerah v izobraževanju, s poudarki na ravni osnovne šole.

Za pričujočo razpravo je pomembno leto 1975, ko je parlament sprejel resolucijo s tremi glavnimi načeli politike do priseljencev: enakost (jämlikhet), svoboda izbire (valfrihet) in partnerstvo (samverkan). Enakost v življenjskem standardu. Svoboda izbire kot pravica priseljencev, da se sami odločijo, ali bodo ohranili svoj jezik in kulturo ali bodo sprejeli švedskega in švedsko identiteto ali oboje hkrati. Partnerstvo, kot partnerstvo med priseljenskimi skupnostmi in državo. Sprejeti principi so povzročili nekatere spremembe na inštitucionalni ravni. V povezavi z omenjeno razpravo omenimo le izobraževanje, kjer so bile spremembe povezane z načelom svobode, ki med drugim zagotavlja tudi ohranjanje izvornega jezika. Ta pravica naj bi se v bodoče izvajala v okviru javnega izobraževanja.

Temeljni princip švedskega izobraževalnega sistema je, da morajo imeti vsi otroci in mladi enake možnosti za dostop do javnega šolstva ne glede na etnično pripadnost, kraj bivanja, socialni in ekonomski status. Enakopravno izobraževanje mora biti zagotovljeno v vseh tipih šol in po celi državi. Javno osnovnošolsko izobraževanje je na normativni ravni zavezano sledečim glavnim načelom:

- Enak dostop do javnega izobraževanja.
- Ekvivalentnost v izobraževanju.
- Znanje in veščine.
- Demokratične vrednote.
- Enakopravnost in nasprotovanje neenaki obravnavi.

Učencem, ki doma govorijo drug materni jezik in ne švedski, mora biti zagotovljen izbor predmeta 'materni jezik' in tako omogočeno, da svoj jezik razvijajo, nadgrajujejo ter postanejo bilingvalni in da spoznavajo izvorno kulturno dediščino. Materni jezik lahko izberejo kot alternativo za drug tuj jezik (takoj za angleščino, ki je prvi obvezni tuj jezik), kot del individualnega izbora učenca ali zunaj šolskega časa. Učenje maternega jezika zunaj šolskega časa in rednega programa osnovne šole je omejeno na sedem let. Ta omejitev ne velja za otroke pripadnike narodne manjšine, torej velja predvsem za otroke priseljencev.

Sama izvedba pouka, kraj in čas, sta se skozi čas z različnimi zakoni spreminjala, ves čas pa so materni jezik poučevali učitelji, ki so jih izbrale švedske inštitucije. Za svoje delo so bili plačani od švedske države, točneje občine. Učitelji so morali za poučevanje nujno pridobiti kompetenco (behörighet). Kandidat je moral imeti ustrezno izobrazbo iz domovine (učiteljišče, pedagoško gimnazijo, višjo pedagoško šolo ali univerzo) in najmanj šest terminov prakse v švedski šoli po najmanj 15 učnih ur tedenske obveze ali dokončano Višjo šolo za učitelje- smer materni jezik na Švedskem.

Tudi za odrasle priseljence, ki so prišli v sedemdesetih, je bil organiziran tečaj učenja švedskega jezika. Tečaji so bili tudi v plačanem delovnem času. Priseljenci so imeli pravico do 700 ur brezplačnega tečaja švedskega jezika. Pozneje se je možnost spremenila v nujnost. Za izvedbo so bile odgovorne občine. V devetdesetih letih imajo vsi novi priseljenci pravico do brezplačnega učenja švedskega jezika, ki se ga tretira kot 'švedščina kot drugi jezik' ali 'švedščina za priseljence'. Poteka v okviru izobraževanja za odrasle. Prav tako se priseljenci lahko učiljo jezik v inštitucijah, ki so od občine pridobile dovoljenje za to (npr. slovenska društva).

IZVLEČEK
Beneška Slovenija predstavlja eno najizrazitejših slovenskih izseljeniških območij, kjer gre vzroke iskati in vrednotiti v sistemskosti prostora. Celostno razumevanje prostora in vseh njegovih vsebin, tudi demografske, pa zahteva tako vertikalen kot horizontalen pristop. To pomeni, da je razumevanje celote ali, na drugi strani, detajlnih prostorskih karakteristik, potrebno graditi na kronološki zasnovi in organizaciji posameznih segmentov in vsebin.

Zgodovinski razvoj Beneške Slovenije lahko opredeljujemo skozi sedem različnih faz, znotraj katerih so se izoblikovale specifične pokrajinske determinante, ki so v določenem obdobju zaznamovale družbeno strukturo Beneške Slovenije:

- narodnostna determinanta:
- jezikovna determinanta,
- politična determinanta,
- verska determinanta,
- ekonomska determinanta,
- determinanta obmejnosti

Skupek zgodovinskih determinant, ki opredeljujejo Benečijo, oziroma jo zaznamujejo, ne gre pojmovati hierarhično ampak sistemsko, korelativno, kljub obdobnemu izstopanju vpliva posamezne determinante. Medsebojni vplivi posameznih kategorij so v celostnem obravnavanju tako majhnega prostora kot je Beneška Slovenija namreč zelo intenzivni. Ta intenzivnost medsebojnega vpliva pa se odraža ravno v družbenih procesih v Beneški Sloveniji.

V zgodovinski pomembnosti in v aktualizaciji sodobnih trendov v Beneški Sloveniji, je vidik obmejnosti nedvomno komponenta, ki ima večplasten in zelo pomemben vpliv na izoblikovanje Beneške Slovenije kot celote. Da bi ta vpliv lahko pravilno in v celoti dojeli ter ga razumeli res kot neke vrste kreativni faktor, predvsem družbenogeografskih potez Beneške Slovenije, je potrebno pojem meje v Beneški Sloveniji razumeti kot izoblikovanje interakcijskih procesov med razmejitvenimi prostori, hkrati pa seveda tudi kot pojav, ki je omogočal družbeno integracijo okolja politični konstituciji – državi, ne glede na vsebinske kriterije prostora kot so narodnostni, jezikovni vidik. Posledično je seveda dolgodobna prisotnost meje v Beneški Sloveniji izoblikovala tip teritorialnega vedenja, katerega del je meja (eden najbolj tipičnih ali ponazoritvenih primerov je tihotapstvo – "kontrabant", nadalje politična identifikacija in pripadnost, ki je bila povezana z statusom, ki ga je opredeljevala meja, odnos državne politike do Benečije in slovanskega prebivalstva zaradi blokovske delitve…). Z vidika meje in političnih vsebin je v Beneški Sloveniji mogoče najpomembnejše obdobje po drugi svetovni vojni je. Meja, ki je obstala po letu 1954, je postavila še en pomemben vidik, ki ga je potrebno upoštevati, saj šele danes, ko so meje zopet v procesu preoblikovanja, dobiva pravno priznanje in zaščito. Gre seveda za narodno manjšino, dejstvo, ki ga je ustvarila politična, državna meja in vidik narodne pripadnosti. Taka, politična afirmacija prebivalstva v Beneški Sloveniji pa ima zelo pomemben vpliv prav na demografsko strukturo in procese v Benečiji. Na procese ohranjanja in spreminjanja identitete, na demografske pojave in na izoblikovanje demografske slike Benečije, ki ga je zaznamovalo predvsem praznjenje območja – emigracija.

Poselitvena struktura Beneške Slovenije je izrazito ruralna, z naselji do 100 prebivalcev, ki tvorijo okoli 80 % naselbinske strukture. Naselja so razporejena v dveh višinskih pasovih – med 100 in 300 metri nadmorske višine ter med 500 in 600 metri. Vzroke za tako razporeditev naselij najdemo v naravnih dejavnikih, povezanih s prevladujočimi ekonomskimi modeli, ki so bazirali na samoporabi – poljedelstvu in živinoreji. Vpogled v demografsko strukturo že na prvi pogled kaže jasen trend upadanja prebivalstva, kar se seveda odraža v propadanju vaške infrastrukture oziroma vasi nasploh. Naraslo je število naselij z manj kot 50 prebivalcev, ki predstavljajo jedro poselitve Beneške Slovenije, z izrazito ostarelim prebivalstvom. Drug vidik poselitvene in prebivalstvene geneze tvorijo mesta. Razporeditev mest je vezana na prostor, na reliefno ugodna območja ob prehodu rek iz hribovja v ravnino, kjer so se izoblikovale široke rečne doline, ki se odpirajo v ravninske dele. Vendar prostorski vidik sam po sebi ne predstavlja najpomembnejšega elementa, ki je botroval nastanku mesta. Sama mesta so seveda prispevala k demografskemu razvoju Beneške Slovenije, sicer ne kot jedra poselitve (v zgodovinskem smislu) ampak, kot nosilci razvoja perifernih zaledij, torej na nek način nosilce poselitvenega razvoja. Predstavljajo namreč gravitacijske območja celotne Beneške Slovenije.

Za celovito razumevanje sodobnega demografskega razvoja Beneške Slovenije je vsekakor nujen vpogled tudi v gibanje demografskih trendov v daljšem zgodovinskem obdobju. Beneška Slovenije je opredeljena kot območje izrazitega upadanja števila prebivalstva v zadnjih 80 letih. Prebivalstveni višek je namreč Beneška Slovenija dosegla leta 1921. Kmalu za tem pa se sproži proces demografskega upada. Za razumevanje demografskega modela, ki je opredeljeval prostor Beneške Slovenije ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, je potrebno pogledati tudi nekoliko širši razvoj tako v zgodovinskem kot ekonomskem in političnem smislu. Propad Beneške republike in izguba določene politične avtonomije Beneške Slovenije, je bila ključna komponenta pri ohranjanju velikega deleža prebivalstva na sicer majhnem območju Beneške Slovenije. Predvsem je to značilno za Nadiške doline. Izguba avtonomnega odločanja s prihodom Avstro - Ogrske pa je pomenila tudi porušenje demografske stabilnosti. Poleg politične determinante, je pomemben dejavnik, ki vpliva na demografske spremembe, ekonomski faktor. Evolutivni tok razvoja je bil namreč podvržen vedno bolj globokim spremembam. Teh pa hribovita območja v primerjavi z ravninskimi predeli Furlanije niso mogla dohajati. Slika, ki se je razvijala v Benečiji, se je dotikala tako kvalitativnih kot kvantitativnih demografskih sprememb. Čeprav smo priča prebivalstvenemu porastu do leta 1921, pa je življenjski standard prebivalcev upadal, kar je botrovalo razvoju emigracijskih procesov.

Emigracija v Beneški Sloveniji se je razvila na eni strani torej kot strateška opora gorski preživetveni ekonomiji, ter na drugi strani kot posledica družbeno političnih razmer, ki so zaostrovale in oteževale družbeni razvoj multikulturnega prostora Beneške Slovenije. Groba slika izseljevanja iz Beneške Slovenije kaže na prepletanje začasne in stalne emigracije, izoblikujejo pa se razvojne faze emigracije, ki bazirajo na skupnih potezah emigracije v določenem časovnem obdobju. Vsekakor ne moremo mimo dejstva, ki ga izkazujejo podatki, o nepovratnem procesu depopulacije, ki ga je sprožila in ga vzpodbujala ravno emigracija. Emigracija, ki se v Beneški Sloveniji obdobno spreminja tako glede na spol in starost emigrantov, močno zaznamuje ne samo praznjenje prostora, torej številčno upadanje, ampak tudi izoblikovanje socio – ekonomskih zakonitosti v prostoru.

Demografska struktura, ki jo odraža prebivalstvena statistika se v luči migracijskih procesov močno naslanja na v prejšnjem poglavju omenjene determinante, ki pa jih vseskozi preveva močno poudarjena ekonomska logika preživetja. Vsebinska obravnava determinant, ki so vplivale na razvoj demografske strukture in procesov, imajo izrazito sistemski značaj. To seveda pomeni, da je skoraj nemogoče kvalitativno kategorizirati posamezne determinante in jih umestiti v vrednostne lestvice. Po drugi strani pa je brez celostne obravnave vseh omenjenih determinant v enakopravnem sistemu, skoraj nemogoče dobiti pravi, kritičen vpogled v demografsko telo. Končna prebivalstvena slika Beneške Slovenije in njeno razumevanje pa seveda pomeni tudi to, da lahko pravočasno napovemo razvoj procesov v prihodnosti. Nova strukturizacija evropskega prostora bo namreč takim demografskim mejnikom, kot je Beneška Slovenija ponujala kaj več kot razumevanje do preteklega patosa.

IZVLEČEK
Beneška Slovenija predstavlja eno najizrazitejših slovenskih izseljeniških območij, kjer gre vzroke iskati in vrednotiti v sistemskosti prostora. Celostno razumevanje prostora in vseh njegovih vsebin, tudi demografske, pa zahteva tako vertikalen kot horizontalen pristop. To pomeni, da je razumevanje celote ali, na drugi strani, detajlnih prostorskih karakteristik, potrebno graditi na kronološki zasnovi in organizaciji posameznih segmentov in vsebin.

Zgodovinski razvoj Beneške Slovenije lahko opredeljujemo skozi sedem različnih faz, znotraj katerih so se izoblikovale specifične pokrajinske determinante, ki so v določenem obdobju zaznamovale družbeno strukturo Beneške Slovenije:

- narodnostna determinanta:
- jezikovna determinanta,
- politična determinanta,
- verska determinanta,
- ekonomska determinanta,
- determinanta obmejnosti

Skupek zgodovinskih determinant, ki opredeljujejo Benečijo, oziroma jo zaznamujejo, ne gre pojmovati hierarhično ampak sistemsko, korelativno, kljub obdobnemu izstopanju vpliva posamezne determinante. Medsebojni vplivi posameznih kategorij so v celostnem obravnavanju tako majhnega prostora kot je Beneška Slovenija namreč zelo intenzivni. Ta intenzivnost medsebojnega vpliva pa se odraža ravno v družbenih procesih v Beneški Sloveniji.

V zgodovinski pomembnosti in v aktualizaciji sodobnih trendov v Beneški Sloveniji, je vidik obmejnosti nedvomno komponenta, ki ima večplasten in zelo pomemben vpliv na izoblikovanje Beneške Slovenije kot celote. Da bi ta vpliv lahko pravilno in v celoti dojeli ter ga razumeli res kot neke vrste kreativni faktor, predvsem družbenogeografskih potez Beneške Slovenije, je potrebno pojem meje v Beneški Sloveniji razumeti kot izoblikovanje interakcijskih procesov med razmejitvenimi prostori, hkrati pa seveda tudi kot pojav, ki je omogočal družbeno integracijo okolja politični konstituciji – državi, ne glede na vsebinske kriterije prostora kot so narodnostni, jezikovni vidik. Posledično je seveda dolgodobna prisotnost meje v Beneški Sloveniji izoblikovala tip teritorialnega vedenja, katerega del je meja (eden najbolj tipičnih ali ponazoritvenih primerov je tihotapstvo – "kontrabant", nadalje politična identifikacija in pripadnost, ki je bila povezana z statusom, ki ga je opredeljevala meja, odnos državne politike do Benečije in slovanskega prebivalstva zaradi blokovske delitve…). Z vidika meje in političnih vsebin je v Beneški Sloveniji mogoče najpomembnejše obdobje po drugi svetovni vojni je. Meja, ki je obstala po letu 1954, je postavila še en pomemben vidik, ki ga je potrebno upoštevati, saj šele danes, ko so meje zopet v procesu preoblikovanja, dobiva pravno priznanje in zaščito. Gre seveda za narodno manjšino, dejstvo, ki ga je ustvarila politična, državna meja in vidik narodne pripadnosti. Taka, politična afirmacija prebivalstva v Beneški Sloveniji pa ima zelo pomemben vpliv prav na demografsko strukturo in procese v Benečiji. Na procese ohranjanja in spreminjanja identitete, na demografske pojave in na izoblikovanje demografske slike Benečije, ki ga je zaznamovalo predvsem praznjenje območja – emigracija.

Poselitvena struktura Beneške Slovenije je izrazito ruralna, z naselji do 100 prebivalcev, ki tvorijo okoli 80 % naselbinske strukture. Naselja so razporejena v dveh višinskih pasovih – med 100 in 300 metri nadmorske višine ter med 500 in 600 metri. Vzroke za tako razporeditev naselij najdemo v naravnih dejavnikih, povezanih s prevladujočimi ekonomskimi modeli, ki so bazirali na samoporabi – poljedelstvu in živinoreji. Vpogled v demografsko strukturo že na prvi pogled kaže jasen trend upadanja prebivalstva, kar se seveda odraža v propadanju vaške infrastrukture oziroma vasi nasploh. Naraslo je število naselij z manj kot 50 prebivalcev, ki predstavljajo jedro poselitve Beneške Slovenije, z izrazito ostarelim prebivalstvom. Drug vidik poselitvene in prebivalstvene geneze tvorijo mesta. Razporeditev mest je vezana na prostor, na reliefno ugodna območja ob prehodu rek iz hribovja v ravnino, kjer so se izoblikovale široke rečne doline, ki se odpirajo v ravninske dele. Vendar prostorski vidik sam po sebi ne predstavlja najpomembnejšega elementa, ki je botroval nastanku mesta. Sama mesta so seveda prispevala k demografskemu razvoju Beneške Slovenije, sicer ne kot jedra poselitve (v zgodovinskem smislu) ampak, kot nosilci razvoja perifernih zaledij, torej na nek način nosilce poselitvenega razvoja. Predstavljajo namreč gravitacijske območja celotne Beneške Slovenije.

Za celovito razumevanje sodobnega demografskega razvoja Beneške Slovenije je vsekakor nujen vpogled tudi v gibanje demografskih trendov v daljšem zgodovinskem obdobju. Beneška Slovenije je opredeljena kot območje izrazitega upadanja števila prebivalstva v zadnjih 80 letih. Prebivalstveni višek je namreč Beneška Slovenija dosegla leta 1921. Kmalu za tem pa se sproži proces demografskega upada. Za razumevanje demografskega modela, ki je opredeljeval prostor Beneške Slovenije ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, je potrebno pogledati tudi nekoliko širši razvoj tako v zgodovinskem kot ekonomskem in političnem smislu. Propad Beneške republike in izguba določene politične avtonomije Beneške Slovenije, je bila ključna komponenta pri ohranjanju velikega deleža prebivalstva na sicer majhnem območju Beneške Slovenije. Predvsem je to značilno za Nadiške doline. Izguba avtonomnega odločanja s prihodom Avstro - Ogrske pa je pomenila tudi porušenje demografske stabilnosti. Poleg politične determinante, je pomemben dejavnik, ki vpliva na demografske spremembe, ekonomski faktor. Evolutivni tok razvoja je bil namreč podvržen vedno bolj globokim spremembam. Teh pa hribovita območja v primerjavi z ravninskimi predeli Furlanije niso mogla dohajati. Slika, ki se je razvijala v Benečiji, se je dotikala tako kvalitativnih kot kvantitativnih demografskih sprememb. Čeprav smo priča prebivalstvenemu porastu do leta 1921, pa je življenjski standard prebivalcev upadal, kar je botrovalo razvoju emigracijskih procesov.

Emigracija v Beneški Sloveniji se je razvila na eni strani torej kot strateška opora gorski preživetveni ekonomiji, ter na drugi strani kot posledica družbeno političnih razmer, ki so zaostrovale in oteževale družbeni razvoj multikulturnega prostora Beneške Slovenije. Groba slika izseljevanja iz Beneške Slovenije kaže na prepletanje začasne in stalne emigracije, izoblikujejo pa se razvojne faze emigracije, ki bazirajo na skupnih potezah emigracije v določenem časovnem obdobju. Vsekakor ne moremo mimo dejstva, ki ga izkazujejo podatki, o nepovratnem procesu depopulacije, ki ga je sprožila in ga vzpodbujala ravno emigracija. Emigracija, ki se v Beneški Sloveniji obdobno spreminja tako glede na spol in starost emigrantov, močno zaznamuje ne samo praznjenje prostora, torej številčno upadanje, ampak tudi izoblikovanje socio – ekonomskih zakonitosti v prostoru.

Demografska struktura, ki jo odraža prebivalstvena statistika se v luči migracijskih procesov močno naslanja na v prejšnjem poglavju omenjene determinante, ki pa jih vseskozi preveva močno poudarjena ekonomska logika preživetja. Vsebinska obravnava determinant, ki so vplivale na razvoj demografske strukture in procesov, imajo izrazito sistemski značaj. To seveda pomeni, da je skoraj nemogoče kvalitativno kategorizirati posamezne determinante in jih umestiti v vrednostne lestvice. Po drugi strani pa je brez celostne obravnave vseh omenjenih determinant v enakopravnem sistemu, skoraj nemogoče dobiti pravi, kritičen vpogled v demografsko telo. Končna prebivalstvena slika Beneške Slovenije in njeno razumevanje pa seveda pomeni tudi to, da lahko pravočasno napovemo razvoj procesov v prihodnosti. Nova strukturizacija evropskega prostora bo namreč takim demografskim mejnikom, kot je Beneška Slovenija ponujala kaj več kot razumevanje do preteklega patosa.

IZVLEČEK
Kočevski Nemci (Kočevarji) so kot jezikovni otok živeli v jugovzhodnem delu današnje Slovenije več kot šesto let, in sicer do njihove prisilne preselitve (1941/42), nato umika oziroma izgona iz Jugoslavije po letu 1945. Od 15. stoletja so bili znani kot krošnjarji, vključili pa so se tudi v množični val izseljevanja v Združene države Amerike po letu 1880. Eno od vprašanj izseljevanja na Slovenskem je pripadnost občevalnemu jeziku, ki ga ugotavljajo avstrijski popisi prebivalstva v letih 1880, 1890, 1900 in 1910. Leta 1890 se je na Kočevskem za nemški občevalni jezik odločilo 18.622 oseb (od tega 1.210 v mestu Kočevje), za slovenski 1.587 (od tega samo 103 v mestu Kočevje). Samo v sodnem okraju Kočevje je leta 1890 živelo14.301 oseb, ki so govorile nemško in 4.895 oseb, ki so govorile slovensko. Torej: kar 72% prebivalstva iz sodnega okraja Kočevje je pripadalo nemškemu občevalnemu jeziku. Iz tega okraja se je v letih 1892 in 1893 izselilo skupaj 639 oseb, kar za zgodnji čas izseljevanja ne pomeni malo. Dva primera: v občini Draga (Suchen) je leta 1890 živelo 526 oseb slovenskega in 409 oseb nemškega jezika, v letih 1892 in 1893 pa se jih je izselilo 76 oseb, v občini Koprivnik (Nesselthal), kjer je živelo v enakem obdobju 1.738 oseb nemškega in samo 115 oseb slovenskega jezika pa je odšlo v Združene države Amerike 50 oseb. Iz celotnega okrajnega glavarstva Kočevje (sestoječega iz sodnih okrajev Kočevje, Ribnica in Velike Lašče) se je v letih 1892–1913 (z delno manjkajočimi podatki) izselilo iz dežele Kranjske 76.195 oseb, od tega kar 17.566 z območja okrajnega glavarstva Kočevje, tj. slaba četrtina (23,05%). Skratka, Kočevsko je izstopalo po številu izseljencev, med katerimi so bili močno prisotni Kočevarji. V omenjenem izselitvenem valu iz okrajnega glavarstva Kočevje je bilo v letih 1892 kar 31,25% žensk, leto dni kasneje 24,65% (po ameriških podatkih se je v letih 1898–1914 priselilo v ZDA 81,6% moških in le 18,4% žensk t. i. »slovenske in hrvaške rase«). Za obdobje 1892–1913 je kočevski izseljenski val sestavljalo KAR 64,77% samskih fantov in deklet. Za leti 1892 in 1893 je z oziroma na poklic odšlo največ dnevnih agrarnih delavcev, sledile so jim dekle, zemljiški posestniki, kajžarji itd. Večina je bila tudi brez premoženja. Skratka, mladi in ljudje brez premoženja so sestavljali večino izseljencev v tem zgodnjem obdobju izseljevanja iz današnje Slovenije. Nedvomno izselitveni val Kočevarjev in Kočevaric v času množičnega izseljevanja v ZDA pomen precejšen delež v t. i. slovenskem izseljenskem valu, kar moramo upoštevati pri raziskovanju tega fenomena na Slovenskem.

IZVLEČEK
Kočevski Nemci (Kočevarji) so kot jezikovni otok živeli v jugovzhodnem delu današnje Slovenije več kot šesto let, in sicer do njihove prisilne preselitve (1941/42), nato umika oziroma izgona iz Jugoslavije po letu 1945. Od 15. stoletja so bili znani kot krošnjarji, vključili pa so se tudi v množični val izseljevanja v Združene države Amerike po letu 1880. Eno od vprašanj izseljevanja na Slovenskem je pripadnost občevalnemu jeziku, ki ga ugotavljajo avstrijski popisi prebivalstva v letih 1880, 1890, 1900 in 1910. Leta 1890 se je na Kočevskem za nemški občevalni jezik odločilo 18.622 oseb (od tega 1.210 v mestu Kočevje), za slovenski 1.587 (od tega samo 103 v mestu Kočevje). Samo v sodnem okraju Kočevje je leta 1890 živelo14.301 oseb, ki so govorile nemško in 4.895 oseb, ki so govorile slovensko. Torej: kar 72% prebivalstva iz sodnega okraja Kočevje je pripadalo nemškemu občevalnemu jeziku. Iz tega okraja se je v letih 1892 in 1893 izselilo skupaj 639 oseb, kar za zgodnji čas izseljevanja ne pomeni malo. Dva primera: v občini Draga (Suchen) je leta 1890 živelo 526 oseb slovenskega in 409 oseb nemškega jezika, v letih 1892 in 1893 pa se jih je izselilo 76 oseb, v občini Koprivnik (Nesselthal), kjer je živelo v enakem obdobju 1.738 oseb nemškega in samo 115 oseb slovenskega jezika pa je odšlo v Združene države Amerike 50 oseb. Iz celotnega okrajnega glavarstva Kočevje (sestoječega iz sodnih okrajev Kočevje, Ribnica in Velike Lašče) se je v letih 1892–1913 (z delno manjkajočimi podatki) izselilo iz dežele Kranjske 76.195 oseb, od tega kar 17.566 z območja okrajnega glavarstva Kočevje, tj. slaba četrtina (23,05%). Skratka, Kočevsko je izstopalo po številu izseljencev, med katerimi so bili močno prisotni Kočevarji. V omenjenem izselitvenem valu iz okrajnega glavarstva Kočevje je bilo v letih 1892 kar 31,25% žensk, leto dni kasneje 24,65% (po ameriških podatkih se je v letih 1898–1914 priselilo v ZDA 81,6% moških in le 18,4% žensk t. i. »slovenske in hrvaške rase«). Za obdobje 1892–1913 je kočevski izseljenski val sestavljalo KAR 64,77% samskih fantov in deklet. Za leti 1892 in 1893 je z oziroma na poklic odšlo največ dnevnih agrarnih delavcev, sledile so jim dekle, zemljiški posestniki, kajžarji itd. Večina je bila tudi brez premoženja. Skratka, mladi in ljudje brez premoženja so sestavljali večino izseljencev v tem zgodnjem obdobju izseljevanja iz današnje Slovenije. Nedvomno izselitveni val Kočevarjev in Kočevaric v času množičnega izseljevanja v ZDA pomen precejšen delež v t. i. slovenskem izseljenskem valu, kar moramo upoštevati pri raziskovanju tega fenomena na Slovenskem.