Pred seboj imate četrto številko publikacije Dve domovini/Two Homelands (prva je izšla leta 1990, druga, dvojna številka, leta (1992), ki še vedno ni revija v pravem pomenu besede, saj ji – kljub pravno urejenemu statusu (1992) - financer še ne priznava značaja periodično izhajajoče znanstvene revije. To je tudi vzrok kasnemu izidu letnika 1993. Kljub začetnim težavam nismo izgubili upanja v stalnost financiranja in s tem izhajanja edine slovenske znanstvene revije za vprašanja slovenskega izseljenstva in izseljenstva na splošno, revije, ki združuje pišoče iz različnih znanstvenih disciplin, tako doma kot iz tujine. V publikaciji, ki jo imate v rokah, je poudarek na prispevkih z znanstvenega posvetovanja na temo Dosežki in načrti v raziskovanju slovenskega izseljenstva po znanstvenih disciplinah, ki je potekalo 26. maja 1992 v okviru Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU iz Ljubljane. Na njem so sodelovali tudi strokovnjaki iz Hrvaške in Italije. Narejena je bila inventura dosedanjega dela in začrtane ideje o bodočem. Srečanja so zamišljena kot letni delovni sestanki z vedno ožjimi temami in širšim krogom sodelujočih (tudi iz tujine). Načrti za bodočnost: ureditev statusa revije, redno izhajanje in njen čim večji prodor med strokovnjake za izseljensko problematiko doma in v tujini.

Pred seboj imate četrto številko publikacije Dve domovini/Two Homelands (prva je izšla leta 1990, druga, dvojna številka, leta (1992), ki še vedno ni revija v pravem pomenu besede, saj ji – kljub pravno urejenemu statusu (1992) - financer še ne priznava značaja periodično izhajajoče znanstvene revije. To je tudi vzrok kasnemu izidu letnika 1993. Kljub začetnim težavam nismo izgubili upanja v stalnost financiranja in s tem izhajanja edine slovenske znanstvene revije za vprašanja slovenskega izseljenstva in izseljenstva na splošno, revije, ki združuje pišoče iz različnih znanstvenih disciplin, tako doma kot iz tujine. V publikaciji, ki jo imate v rokah, je poudarek na prispevkih z znanstvenega posvetovanja na temo Dosežki in načrti v raziskovanju slovenskega izseljenstva po znanstvenih disciplinah, ki je potekalo 26. maja 1992 v okviru Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU iz Ljubljane. Na njem so sodelovali tudi strokovnjaki iz Hrvaške in Italije. Narejena je bila inventura dosedanjega dela in začrtane ideje o bodočem. Srečanja so zamišljena kot letni delovni sestanki z vedno ožjimi temami in širšim krogom sodelujočih (tudi iz tujine). Načrti za bodočnost: ureditev statusa revije, redno izhajanje in njen čim večji prodor med strokovnjake za izseljensko problematiko doma in v tujini.

Čeprav je Avstralija še danes v naši zavesti zelo oddaljen kontinent onkraj ekvatorja, ni bila nepoznana slovenskemu človeku že v prejšnjem stoletju - vzemimo v roke samo knjigo slovenskega zgodovinarja Ivana Vrhovca iz leta 1899 z naslovom: Avstralija in nje otoki vendar je postala izseljenski cilj mnogim Slovencem šele po drugi svetovni vojni. Iz časa množičnega izseljevanja iz slovenskega prostora v Združene države Amerike do prve svetovne vojne, so znani tudi nekateri ekonomski izseljenci v to deželo ’na koncu sveta’, niso pa se uresničile napovedi tajnika Slovenske krščansko socialne zveze Mihaela Moškerca (1907), ko je obsojal ravnanje izseljenskih agentov: "Le še malo časa, in agenti prično bobnati tudi za izseljevanje v Avstralijo." {Slovenec, št. 265, november 1907).

Čeprav je Avstralija še danes v naši zavesti zelo oddaljen kontinent onkraj ekvatorja, ni bila nepoznana slovenskemu človeku že v prejšnjem stoletju - vzemimo v roke samo knjigo slovenskega zgodovinarja Ivana Vrhovca iz leta 1899 z naslovom: Avstralija in nje otoki vendar je postala izseljenski cilj mnogim Slovencem šele po drugi svetovni vojni. Iz časa množičnega izseljevanja iz slovenskega prostora v Združene države Amerike do prve svetovne vojne, so znani tudi nekateri ekonomski izseljenci v to deželo ’na koncu sveta’, niso pa se uresničile napovedi tajnika Slovenske krščansko socialne zveze Mihaela Moškerca (1907), ko je obsojal ravnanje izseljenskih agentov: "Le še malo časa, in agenti prično bobnati tudi za izseljevanje v Avstralijo." {Slovenec, št. 265, november 1907).

"V tujino sem odšel kot eden izmed mnogih izobražencev, ki jim je ’domovina ’ nekega dne pokazala hrbet." Tako se glasi prvi stavek psihiatra Jurija Zalokarja v njegovi knjigi Mavrična kača, ki na nek način zaznamuje njegov odnos do vsega, kar je vezano na bodisi slovenski (še prej jugoslovanski) ali avstralski državni sistem. Rdeča nit skozi vsebino knjige je ravno v prikazovanju in dojemanju nepravilnosti, nehumanosti, ki prizadenejo poštenega človeka na tem ali onem koncu sveta. Zalokar svoje tovrstne izkušnje utemeljuje s konkretnimi primeri iz časa svojega službovanja v psihiatrični bolnici v Begunjah in v Melbournu, kjer je med leti 1986 - 89 opravljal delo etničnega psihiatra za "Jugoslovane". Za nas so zanimiva predvsem njegova spoznanja, ki se navezujejo na življenje izseljencev, saj nam, sicer na poljuden način in zato laiku še toliko bolj razumljiv, razkrivajo nepogrešljivo vlogo psihiatrije pri preučevanju (slovenskega) izseljenstva.

"V tujino sem odšel kot eden izmed mnogih izobražencev, ki jim je ’domovina ’ nekega dne pokazala hrbet." Tako se glasi prvi stavek psihiatra Jurija Zalokarja v njegovi knjigi Mavrična kača, ki na nek način zaznamuje njegov odnos do vsega, kar je vezano na bodisi slovenski (še prej jugoslovanski) ali avstralski državni sistem. Rdeča nit skozi vsebino knjige je ravno v prikazovanju in dojemanju nepravilnosti, nehumanosti, ki prizadenejo poštenega človeka na tem ali onem koncu sveta. Zalokar svoje tovrstne izkušnje utemeljuje s konkretnimi primeri iz časa svojega službovanja v psihiatrični bolnici v Begunjah in v Melbournu, kjer je med leti 1986 - 89 opravljal delo etničnega psihiatra za "Jugoslovane". Za nas so zanimiva predvsem njegova spoznanja, ki se navezujejo na življenje izseljencev, saj nam, sicer na poljuden način in zato laiku še toliko bolj razumljiv, razkrivajo nepogrešljivo vlogo psihiatrije pri preučevanju (slovenskega) izseljenstva.

Zgodovinar Marjan Drnovšek slovenski strokovni in ostali javnosti ni nepoznan pisec: prva ga pozna še po rezultatih njegovega dela na področju krajevne zgodovine in arhivistike v času njegovega službovanja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana (1972 - 1988), drugi pa se je, med drugim, predstavil kot soavtor dveh odmevnih knjig: Pozdrav iz Ljubljane (1985) in Pozdravi iz slovenskih krajev (1987). Od leta 1988 dalje, ko se je zaposlil na Inštitutu za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, je njegova raziskovalna vnema usmerjena v dve področji: izseljevanje in življenje Slovencev pred letom 1941 v zahodni Evropi, ter odhajanje Slovencev v času množičnega izseljevanja pred prvo svetovno vojno. Njegove tovrstne razprave lahko v zadnjih letih zasledimo tako v publikacijah zgodovinarjev (Kronika , Zgodovinski časopis , Viri ...), kot tudi v večdisciplinarnih mednarodnih zbornikih (npr.iDve domovini/Two Homelands).

Nedvomno pa zadnja Drnovškova knjiga Pot slovenskih izseljencev na tuje pomeni vrhunec njegovega dosedanjega strokovnega prizadevanja: v bistvu predstavlja združitev avtorjevega preteklega poznavanja arhivskega gradiva in v kratkem času na novo osvojenega širokega in poglobljenega vedenja o izseljevanju Slovencev. Temu se pridružuje še izbranost jezika, ki pisca pri podajanju vsebine ponekod (spontano?) zapelje bolj v pisateljevanje kot znanstveno razglabljanje. To je razumljivo, saj je delo namenjeno raznovrstnim bralcem in je zato njegova "poljudnost ... namenska”, kot uvodoma omeni avtor sam.

Zgodovinar Marjan Drnovšek slovenski strokovni in ostali javnosti ni nepoznan pisec: prva ga pozna še po rezultatih njegovega dela na področju krajevne zgodovine in arhivistike v času njegovega službovanja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana (1972 - 1988), drugi pa se je, med drugim, predstavil kot soavtor dveh odmevnih knjig: Pozdrav iz Ljubljane (1985) in Pozdravi iz slovenskih krajev (1987). Od leta 1988 dalje, ko se je zaposlil na Inštitutu za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, je njegova raziskovalna vnema usmerjena v dve področji: izseljevanje in življenje Slovencev pred letom 1941 v zahodni Evropi, ter odhajanje Slovencev v času množičnega izseljevanja pred prvo svetovno vojno. Njegove tovrstne razprave lahko v zadnjih letih zasledimo tako v publikacijah zgodovinarjev (Kronika , Zgodovinski časopis , Viri ...), kot tudi v večdisciplinarnih mednarodnih zbornikih (npr.iDve domovini/Two Homelands).

Nedvomno pa zadnja Drnovškova knjiga Pot slovenskih izseljencev na tuje pomeni vrhunec njegovega dosedanjega strokovnega prizadevanja: v bistvu predstavlja združitev avtorjevega preteklega poznavanja arhivskega gradiva in v kratkem času na novo osvojenega širokega in poglobljenega vedenja o izseljevanju Slovencev. Temu se pridružuje še izbranost jezika, ki pisca pri podajanju vsebine ponekod (spontano?) zapelje bolj v pisateljevanje kot znanstveno razglabljanje. To je razumljivo, saj je delo namenjeno raznovrstnim bralcem in je zato njegova "poljudnost ... namenska”, kot uvodoma omeni avtor sam.

Na podlagi literature, tiskanih virov (Ave Maria koledar) in lastnega vprašalnika, nam avtorica oriše pogoje delovanja verskih šol v Združenih državah, med njimi tudi katoliških. Konkretno jo je zanimal razvoj šol po slovenskih župnijah. V razpravi podaja kratek historiat teh šol po posameznih državah.

Na podlagi literature, tiskanih virov (Ave Maria koledar) in lastnega vprašalnika, nam avtorica oriše pogoje delovanja verskih šol v Združenih državah, med njimi tudi katoliških. Konkretno jo je zanimal razvoj šol po slovenskih župnijah. V razpravi podaja kratek historiat teh šol po posameznih državah.