Po zelo odmevnem in naklonjenem sprejemu, ki ga je doma in v tujini doživela prva številka mednarodne znanstvene revije Dve domovini/Two Homelands Inštituta za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za njene ustvarjalce ni bilo več nobenega dvoma o upravičenosti in nujnosti nadaljnjih številk te revije. Kljub za znanstveni tisk še vedno finančno neugodnim časom je zdaj pred vami nova, 2-3 številka Dveh domovin/ Two Homelands. Sestavljena je iz dveh delov.

Po zelo odmevnem in naklonjenem sprejemu, ki ga je doma in v tujini doživela prva številka mednarodne znanstvene revije Dve domovini/Two Homelands Inštituta za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za njene ustvarjalce ni bilo več nobenega dvoma o upravičenosti in nujnosti nadaljnjih številk te revije. Kljub za znanstveni tisk še vedno finančno neugodnim časom je zdaj pred vami nova, 2-3 številka Dveh domovin/ Two Homelands. Sestavljena je iz dveh delov.

Nekrolog je bil objavljen v angleškem jeziku.

Nekrolog je bil objavljen v angleškem jeziku.

Avtor, ki je znanstveni sodelavec Centra za istraživanje migracija i narodnosti v Zagrebu, je priznan strokovnjak za hrvaško in drugo južnoslovansko izseljensko zgodovino. Njegova knjiga o delovanju hrvaških in drugih južnoslovanskih izseljencev pred in med prvo svetovno vojno v Južni Ameriki ter o njihovem odnosu do nastajanja jugoslovanske države pomeni sintezo njegovih dolgoletnih raziskav. Delo je nastalo na podlagi sicer maloštevilne literature in publiciranih virov, izseljenskih časopisov Domovina, Jugoslavenska domovina, Pokret, Jugoslavija i Jugoslavenska država, Jadran, Jugoslavensko oslobodenje in Jugoslavija ter arhivov izseljenskih organizacij. Najpomembnejše podatke je avtor dobil v arhivu Jugoslavenske narodne obrane, ki ga skoraj popolnega hranijo v omenjenem Centru ter v arhivu Jugoslavenskog odbora, ki ga hrani Zgodovinski arhiv JAZU v Zagrebu. Uporabil je tudi podatke, ki so mu jih dali izseljenci in bivši konzularno-diplomatski predstavniki Jugoslavije v Južni Ameriki.

Knjiga je sestavljena iz sedmih poglavij, od katerih je prvo namenjeno predvsem zgodovini hrvaških izseljencev v Južni Ameriki, zlasti v krajih Punta Arenas, Antofagasta in Santiago v Čilu, Oruro, Potosi in Uyuni v Braziliji, Lima, Calao in Cerro de Pasco v Peruju in Buenos Aires v Argentini. Glavnina knjige je nato, kot rečeno, posvečena odnosu jugoslovanskih izseljencev v Južni Ameriki do nastajanja jugoslovanske države. Posebno pozornost posveti avtor razmeram ob začetku vojne, delitvi izseljencev na »avstrijake« in »jugoslovanske«, na začetke gibanja za podporo Srbiji in Črni gori ter na ustanovitev politične in ekonomske organizacije Jugoslavenske narodne obrane. Avtor potem predstavlja zapletene odnose v »trikotniku« omenjene organizacije, Jugoslavenske ujedinjene omladine ter Jugoslavenskog odbora. V okviru delovanja Jugoslavenske ujedinjene omladine posebej predstavi delovanje Slovenca Vladislava Fabjančiča (1894-1950), ki je bil med drugim član Preporoda, prostovoljec v srbski vojski leta 1914 in član jugoslovanske mirovne delegacije v Ženevi in Parizu. Veliko pozornosti namenja organiziranosti Jugoslavenske narodne obrane, sporom med »aristokrati« in »demokrati«, vplivom prostozidarstva in ruske februarske revolucije, mednacionalnim odnosom med južnoslovanskimi izseljenci v Južni Ameriki, vojaški vlogi izseljencev-dobrovoljcev pri nastajanju jugoslovanske države in izseljenskim zasnovam bodoče jugoslovanske države.

Antičeva knjiga zasluži vso pozornost in priznanje zaradi jasnega in sistematičnega pristopa k obravnavi vprašanja, dobre metodološke zasnove raziskovanja in temeljite obdelave teme proučevanja. Kljub temu, da bi nekatere njegove trditve morali kritično dopolniti, zlasti tiste o pomanjkanju arhivskih podatkov za ugotavljanje števila izseljencev iz habsburške države pred prvo svetovno vojno, pa lahko ugotovimo, da je Antičeva knjiga pomembno pionirsko delo tako pri raziskovanju izseljenstva v celoti, kot še zlasti vprašanj odnosa izseljencev do nastajanja in ureditve jugoslovanske države.

Avtor, ki je znanstveni sodelavec Centra za istraživanje migracija i narodnosti v Zagrebu, je priznan strokovnjak za hrvaško in drugo južnoslovansko izseljensko zgodovino. Njegova knjiga o delovanju hrvaških in drugih južnoslovanskih izseljencev pred in med prvo svetovno vojno v Južni Ameriki ter o njihovem odnosu do nastajanja jugoslovanske države pomeni sintezo njegovih dolgoletnih raziskav. Delo je nastalo na podlagi sicer maloštevilne literature in publiciranih virov, izseljenskih časopisov Domovina, Jugoslavenska domovina, Pokret, Jugoslavija i Jugoslavenska država, Jadran, Jugoslavensko oslobodenje in Jugoslavija ter arhivov izseljenskih organizacij. Najpomembnejše podatke je avtor dobil v arhivu Jugoslavenske narodne obrane, ki ga skoraj popolnega hranijo v omenjenem Centru ter v arhivu Jugoslavenskog odbora, ki ga hrani Zgodovinski arhiv JAZU v Zagrebu. Uporabil je tudi podatke, ki so mu jih dali izseljenci in bivši konzularno-diplomatski predstavniki Jugoslavije v Južni Ameriki.

Knjiga je sestavljena iz sedmih poglavij, od katerih je prvo namenjeno predvsem zgodovini hrvaških izseljencev v Južni Ameriki, zlasti v krajih Punta Arenas, Antofagasta in Santiago v Čilu, Oruro, Potosi in Uyuni v Braziliji, Lima, Calao in Cerro de Pasco v Peruju in Buenos Aires v Argentini. Glavnina knjige je nato, kot rečeno, posvečena odnosu jugoslovanskih izseljencev v Južni Ameriki do nastajanja jugoslovanske države. Posebno pozornost posveti avtor razmeram ob začetku vojne, delitvi izseljencev na »avstrijake« in »jugoslovanske«, na začetke gibanja za podporo Srbiji in Črni gori ter na ustanovitev politične in ekonomske organizacije Jugoslavenske narodne obrane. Avtor potem predstavlja zapletene odnose v »trikotniku« omenjene organizacije, Jugoslavenske ujedinjene omladine ter Jugoslavenskog odbora. V okviru delovanja Jugoslavenske ujedinjene omladine posebej predstavi delovanje Slovenca Vladislava Fabjančiča (1894-1950), ki je bil med drugim član Preporoda, prostovoljec v srbski vojski leta 1914 in član jugoslovanske mirovne delegacije v Ženevi in Parizu. Veliko pozornosti namenja organiziranosti Jugoslavenske narodne obrane, sporom med »aristokrati« in »demokrati«, vplivom prostozidarstva in ruske februarske revolucije, mednacionalnim odnosom med južnoslovanskimi izseljenci v Južni Ameriki, vojaški vlogi izseljencev-dobrovoljcev pri nastajanju jugoslovanske države in izseljenskim zasnovam bodoče jugoslovanske države.

Antičeva knjiga zasluži vso pozornost in priznanje zaradi jasnega in sistematičnega pristopa k obravnavi vprašanja, dobre metodološke zasnove raziskovanja in temeljite obdelave teme proučevanja. Kljub temu, da bi nekatere njegove trditve morali kritično dopolniti, zlasti tiste o pomanjkanju arhivskih podatkov za ugotavljanje števila izseljencev iz habsburške države pred prvo svetovno vojno, pa lahko ugotovimo, da je Antičeva knjiga pomembno pionirsko delo tako pri raziskovanju izseljenstva v celoti, kot še zlasti vprašanj odnosa izseljencev do nastajanja in ureditve jugoslovanske države.

Obravnava izseljevanja iz Beneške Slovenije oziroma z ožjega področja Nadiških dolin, kakršno zasledimo v tej knjigi, je zanimiva iz več vidikov. Publikacijo so si zamislili člani fotografskega krožka Rečan, ustanovljenega leta 1979 v okviru istoimenskega kulturnega društva, da bi bil v knjižni izdaji ohranjen rezultat uspešne fotografske razstave na to temo, prvič prirejene leta 1981 in ponovno z dopolnjenim gradivom leta 1983 ob dnevu emigranta na sedežu kulturnega društva Ivan Trinko v Čedadu.

Obravnava izseljevanja iz Beneške Slovenije oziroma z ožjega področja Nadiških dolin, kakršno zasledimo v tej knjigi, je zanimiva iz več vidikov. Publikacijo so si zamislili člani fotografskega krožka Rečan, ustanovljenega leta 1979 v okviru istoimenskega kulturnega društva, da bi bil v knjižni izdaji ohranjen rezultat uspešne fotografske razstave na to temo, prvič prirejene leta 1981 in ponovno z dopolnjenim gradivom leta 1983 ob dnevu emigranta na sedežu kulturnega društva Ivan Trinko v Čedadu.

Inštitut za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je po naravi svojega dela predvsem raziskovalna ustanova. V okviru te svoje osnovne dejavnosti pa delavci Inštituta posvečamo posebno pozornost arhivsko-dokumentacijskim virom ter znanstveni literaturi, brez česar si resnega znanstvenega dela seveda ne moremo predstavljati. Poleg gradiva, ki ga hranimo sami, se seznanjamo tudi z viri za izseljenska vprašanja, ki jih hranijo druge sorodne ustanove tako doma kot tudi v tujini ter pripravljamo njihove popise. Ena takih zelo uveljavljenih ustanov za proučevanje izseljenskih vprašanj je Immigration History Research Center (Raziskovalni center za zgodovino priseljevanja) Univerze Minnesota v St. Paulu v ZDA, ki ga vodi mednarodno priznani strokovnjak za izseljenska vprašanja Rudolph J. Vecoli.

Raziskovalni center za zgodovino priseljevanja Univerze Minnesota je bil ustanovljen leta 1965 z dvojnim namenom: pospeševati študij vloge priseljevanja in etničnosti pri oblikovanju družbe in kulture ZDA ter zbirati gradivo 24 ameriških etničnih skupin tako imenovane »nove imigracije«, od osemdesetih let devetnajstega stoletja dalje. Center ima preko 600 zbirk rokopisnih virov ter hrani preko 650 časopisov in 3.000 revij. Med omenjenimi etničnimi skupinami so tudi Slovenci, Hrvati, Srbi, Makedonci in Albanci.

Ob pripravah na izid zbornika Dve domovini smo se s ponudbo za sodelovanje med drugim obrnili tudi na omenjeni Raziskovalni center. Dobili smo prijazen odgovor kustosa Joela Wurla, ki je obžaloval, da pri zborniku še ne more sodelovati, poslal pa nam je objavljene podatke o delovanju Centra in dovoljenje, da jih strnjeno predstavimo v zborniku. Predvsem zaradi prostorskih razlogov se pri predstavitvi omejujemo na Slovensko ameriško zbirko virov, ki so nedvomno velikega pomena za naše proučevanje vprašanj slovenskih izseljencev v ZDA. Nujno je, da smo v matični domovini vsaj na kratko seznanjeni s tem gradivom.

Rokopisne vire, ki jih hranijo v omenjeni zbirki, lahko razdelimo v štiri osnovne skupine: v gradivo društev, župnij, časopisov ter posameznikov. Pri vsaki arhivski enoti je naveden njen naslov v angleščini in slovenščini, pri nekaterih osebah njihove rojstne in smrtne letnice, čas, iz katerega je gradivo v posamezni enoti in njen obseg v tekočih metrih, kratka predstavitev društva ali posameznika (p), oznaka vsebine (v), jezika virov (j) ter stopnje urejenosti (u).

Inštitut za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je po naravi svojega dela predvsem raziskovalna ustanova. V okviru te svoje osnovne dejavnosti pa delavci Inštituta posvečamo posebno pozornost arhivsko-dokumentacijskim virom ter znanstveni literaturi, brez česar si resnega znanstvenega dela seveda ne moremo predstavljati. Poleg gradiva, ki ga hranimo sami, se seznanjamo tudi z viri za izseljenska vprašanja, ki jih hranijo druge sorodne ustanove tako doma kot tudi v tujini ter pripravljamo njihove popise. Ena takih zelo uveljavljenih ustanov za proučevanje izseljenskih vprašanj je Immigration History Research Center (Raziskovalni center za zgodovino priseljevanja) Univerze Minnesota v St. Paulu v ZDA, ki ga vodi mednarodno priznani strokovnjak za izseljenska vprašanja Rudolph J. Vecoli.

Raziskovalni center za zgodovino priseljevanja Univerze Minnesota je bil ustanovljen leta 1965 z dvojnim namenom: pospeševati študij vloge priseljevanja in etničnosti pri oblikovanju družbe in kulture ZDA ter zbirati gradivo 24 ameriških etničnih skupin tako imenovane »nove imigracije«, od osemdesetih let devetnajstega stoletja dalje. Center ima preko 600 zbirk rokopisnih virov ter hrani preko 650 časopisov in 3.000 revij. Med omenjenimi etničnimi skupinami so tudi Slovenci, Hrvati, Srbi, Makedonci in Albanci.

Ob pripravah na izid zbornika Dve domovini smo se s ponudbo za sodelovanje med drugim obrnili tudi na omenjeni Raziskovalni center. Dobili smo prijazen odgovor kustosa Joela Wurla, ki je obžaloval, da pri zborniku še ne more sodelovati, poslal pa nam je objavljene podatke o delovanju Centra in dovoljenje, da jih strnjeno predstavimo v zborniku. Predvsem zaradi prostorskih razlogov se pri predstavitvi omejujemo na Slovensko ameriško zbirko virov, ki so nedvomno velikega pomena za naše proučevanje vprašanj slovenskih izseljencev v ZDA. Nujno je, da smo v matični domovini vsaj na kratko seznanjeni s tem gradivom.

Rokopisne vire, ki jih hranijo v omenjeni zbirki, lahko razdelimo v štiri osnovne skupine: v gradivo društev, župnij, časopisov ter posameznikov. Pri vsaki arhivski enoti je naveden njen naslov v angleščini in slovenščini, pri nekaterih osebah njihove rojstne in smrtne letnice, čas, iz katerega je gradivo v posamezni enoti in njen obseg v tekočih metrih, kratka predstavitev društva ali posameznika (p), oznaka vsebine (v), jezika virov (j) ter stopnje urejenosti (u).