Prispevek predstavlja opažanja iz nedavne arhitekturnozgodovinske raziskave o povojni izgradnji slovenskih obmorskih mest. Osredotoča se na urbanistične koncepte, s katerimi je bila oblikovana »slovenska obala« in ki so spremljali proces migracij. Rešitve na slovenski strani so z ozirom na širši zgodovinski okvir primerjane s sočasnimi urbanističnimi načrti za Trst. Poudarjeni so izbrani posegi v »etnično čiste« lokacije (ezulski borghi na tržaškem kraškem robu; pozidava beneškega Kopra), hkrati pa primerjani pristopi v oblikovanju novih mestnih predelov ter dveh simbolnih prostorov reprezentacij na obeh straneh meje.
KLJUČNE BESEDE: povojni urbanizem, simbolno označevanje prostora, Koper/Capodistria Trst/Trieste, meja

Prispevek predstavlja opažanja iz nedavne arhitekturnozgodovinske raziskave o povojni izgradnji slovenskih obmorskih mest. Osredotoča se na urbanistične koncepte, s katerimi je bila oblikovana »slovenska obala« in ki so spremljali proces migracij. Rešitve na slovenski strani so z ozirom na širši zgodovinski okvir primerjane s sočasnimi urbanističnimi načrti za Trst. Poudarjeni so izbrani posegi v »etnično čiste« lokacije (ezulski borghi na tržaškem kraškem robu; pozidava beneškega Kopra), hkrati pa primerjani pristopi v oblikovanju novih mestnih predelov ter dveh simbolnih prostorov reprezentacij na obeh straneh meje.
KLJUČNE BESEDE: povojni urbanizem, simbolno označevanje prostora, Koper/Capodistria Trst/Trieste, meja

Avtor v članku obravnava ilegalno izseljevanje iz hrvaškega dela Istre od konca druge svetovne vojne do konca šestdesetih let 20. stoletja. Migracije, ki jih v članku obravnava s pomočjo metode ustne zgodovine in jih dopolnjuje z maloštevilnim arhivskim gradivom, so bile po letu 1945 posledica političnega in ekonomskega stanja, pozneje pa so prevladovali predvsem ekonomski motivi. Opozarja, da je treba razlikovati med eksodusom in ilegalnim izseljevanjem, dvema procesoma, ki sta se odvijala neodvisno eden od drugega. Poudari, da se je o ilegalnem izseljevanju vse do začetka 21. stoletja zelo malo govorilo in pisalo, prav tako o tej temi ni literature, neraziskano pa je tudi arhivsko gradivo.
KLJUČNE BESEDE: ilegalne migracije, Istra, faze ilegalnih migracij, ustna zgodovina

Avtor v članku obravnava ilegalno izseljevanje iz hrvaškega dela Istre od konca druge svetovne vojne do konca šestdesetih let 20. stoletja. Migracije, ki jih v članku obravnava s pomočjo metode ustne zgodovine in jih dopolnjuje z maloštevilnim arhivskim gradivom, so bile po letu 1945 posledica političnega in ekonomskega stanja, pozneje pa so prevladovali predvsem ekonomski motivi. Opozarja, da je treba razlikovati med eksodusom in ilegalnim izseljevanjem, dvema procesoma, ki sta se odvijala neodvisno eden od drugega. Poudari, da se je o ilegalnem izseljevanju vse do začetka 21. stoletja zelo malo govorilo in pisalo, prav tako o tej temi ni literature, neraziskano pa je tudi arhivsko gradivo.
KLJUČNE BESEDE: ilegalne migracije, Istra, faze ilegalnih migracij, ustna zgodovina

Avtorica v etnološki raziskavi, ki se osredotoča na posledice »istrskega eksodusa«, obravnava tudi konfliktne nacionalne diskurze v zvezi z njim in z njim povezane utišane spomine. Na primeru spominov osvetli različne procese migracij. Med družbenimi procesi v istrski družbi po »eksodusu« pokaže na koncept »drugega«, »doma« in na vzpostavitev simbolnih meja.
KLJUČNE BESEDE: »eksodus«, posledice, istrska družba, migracije, simbolne meje

Avtorica v etnološki raziskavi, ki se osredotoča na posledice »istrskega eksodusa«, obravnava tudi konfliktne nacionalne diskurze v zvezi z njim in z njim povezane utišane spomine. Na primeru spominov osvetli različne procese migracij. Med družbenimi procesi v istrski družbi po »eksodusu« pokaže na koncept »drugega«, »doma« in na vzpostavitev simbolnih meja.
KLJUČNE BESEDE: »eksodus«, posledice, istrska družba, migracije, simbolne meje

Prispevek obravnava migracijske procese na slovenskem obalnem območju v obdobju petnajstih let po drugi svetovni vojni. Poudarek je na priseljevanju, ki je sledilo priključitvi območja socialistični Jugoslaviji leta 1954. Prikazane so zamenjave prebivalstva, etnične spremembe in geografski izvor priseljenskih tokov. Nakazani so tudi nekateri problemi, ki so vplivali na priseljevanje in nastajanje nove družbene stvarnosti. Med vprašanji, vrednimi raziskovanja, avtor poudarja politiko in upravljanje priseljenskega procesa, oblike vključevanja prišlekov v novo okolje ter odnose med priseljenci in lokalnim prebivalstvom.
KLJUČNE BESEDE: slovenska obala, istrski eksodus, priseljevanje, zamenjava prebivalstva, etnične spremembe

Prispevek obravnava migracijske procese na slovenskem obalnem območju v obdobju petnajstih let po drugi svetovni vojni. Poudarek je na priseljevanju, ki je sledilo priključitvi območja socialistični Jugoslaviji leta 1954. Prikazane so zamenjave prebivalstva, etnične spremembe in geografski izvor priseljenskih tokov. Nakazani so tudi nekateri problemi, ki so vplivali na priseljevanje in nastajanje nove družbene stvarnosti. Med vprašanji, vrednimi raziskovanja, avtor poudarja politiko in upravljanje priseljenskega procesa, oblike vključevanja prišlekov v novo okolje ter odnose med priseljenci in lokalnim prebivalstvom.
KLJUČNE BESEDE: slovenska obala, istrski eksodus, priseljevanje, zamenjava prebivalstva, etnične spremembe

Avtorica na podlagi avtonomije migracij meje analizira kot mesta nadzora in nasilja ter hkrati kot migrantski praxis, kot strategije bega in ruptur. Pojasnjuje idejo o »utelešenih mejah«, da bi pokazala, kako meje na poti oblikujejo ljudi in so obenem same oblikovane prek utelešenih izkušenj tistih, ki meje prestopajo. Z uporabo Foucaultovega koncepta 'vladnosti' (gouvernementalité) in koncepta 'plastičnosti' (plasticity), kot ga analizira Malabou, postavi tezo, da današnje upravljanje migracij uporablja mehanizem »plastičnih meja«, ki so oblikovane kot neposredni odziv na mobilnost migrantov, kar pokaže tudi na empiričnem primeru eksternalizacije meje kot evropske politike upravljanja z migracijami.
KLJUČNE BESEDE: avtonomija migracij, meje, vladnost, plastičnost, ekternalizacija meja, Balkanska migracijska pot

Avtorica na podlagi avtonomije migracij meje analizira kot mesta nadzora in nasilja ter hkrati kot migrantski praxis, kot strategije bega in ruptur. Pojasnjuje idejo o »utelešenih mejah«, da bi pokazala, kako meje na poti oblikujejo ljudi in so obenem same oblikovane prek utelešenih izkušenj tistih, ki meje prestopajo. Z uporabo Foucaultovega koncepta 'vladnosti' (gouvernementalité) in koncepta 'plastičnosti' (plasticity), kot ga analizira Malabou, postavi tezo, da današnje upravljanje migracij uporablja mehanizem »plastičnih meja«, ki so oblikovane kot neposredni odziv na mobilnost migrantov, kar pokaže tudi na empiričnem primeru eksternalizacije meje kot evropske politike upravljanja z migracijami.
KLJUČNE BESEDE: avtonomija migracij, meje, vladnost, plastičnost, ekternalizacija meja, Balkanska migracijska pot