Članek temelji na podrobnih terenskih raziskavah, ki sem jih opravila med letoma 2003 in 2006 na Jesenicah. Obravnava prakse pokrivanja med slovenskimi muslimankami, bolj natančno med Bošnjakinjami. Opisuje konkretne prakse pokrivanja, analizira koranske ajete in hadise, ki služijo kot verska osnova pokrivanja, predstavi njihove najbolj razširjene interpretacije med islamskimi intelektualci in raziskovalci, nazadnje pa se posveti še bošnjaškim interpretacijam primarnih islamskih virov in njihovim konkretnim udejanjanjem v praksi. Interpretacije koranskih ajetov in hadisov, na katerih se utemeljuje pokrivanje, so precej raznolike in se v različnih okoljih manifestirajo skozi zelo različne materialne oblike in prakse. Za prakse pokrivanja je bolj kot so sami islamski viri, torej tekst, pomembno njihovo razumevanje, na slednjega pa vplivajo različni dejavniki: kako vsak posameznik razume islam, njegova izobrazba, osebnost ter okolje, v katerem se te interpretacije odvijajo. Enako velja tudi za slovenske muslimanke, Bošnjakinje.
KLJUČNE BESEDE: pokrivanje, islam, Bošnjakinje, hidžab, Koran,

Članek temelji na podrobnih terenskih raziskavah, ki sem jih opravila med letoma 2003 in 2006 na Jesenicah. Obravnava prakse pokrivanja med slovenskimi muslimankami, bolj natančno med Bošnjakinjami. Opisuje konkretne prakse pokrivanja, analizira koranske ajete in hadise, ki služijo kot verska osnova pokrivanja, predstavi njihove najbolj razširjene interpretacije med islamskimi intelektualci in raziskovalci, nazadnje pa se posveti še bošnjaškim interpretacijam primarnih islamskih virov in njihovim konkretnim udejanjanjem v praksi. Interpretacije koranskih ajetov in hadisov, na katerih se utemeljuje pokrivanje, so precej raznolike in se v različnih okoljih manifestirajo skozi zelo različne materialne oblike in prakse. Za prakse pokrivanja je bolj kot so sami islamski viri, torej tekst, pomembno njihovo razumevanje, na slednjega pa vplivajo različni dejavniki: kako vsak posameznik razume islam, njegova izobrazba, osebnost ter okolje, v katerem se te interpretacije odvijajo. Enako velja tudi za slovenske muslimanke, Bošnjakinje.
KLJUČNE BESEDE: pokrivanje, islam, Bošnjakinje, hidžab, Koran,

Tradicionalno shvaćanje povratka izbjeglica kao jednokratnog i konačnog čina u novije je vrijeme izloženo oštrim kritikama teoretičara i istraživača migracija i izbjeglištva. Čini se da je u kratko vrijeme prevladalo shvaćanje da je povratak složen, dugotrajan, pa i višesmjeran proces, koji u svakoj fazi može postati reverzibilan. Praćenja povratnika ubrzo su 'otkrila' da mnogi od njih, prije ili kasnije odlaze u nove migracije. Zaključeno je da nije dovoljno da povratnici jednom pređu granicu svoje domovine u povratnom smjeru, nego da povratak treba biti uspješan odnosno održiv. Pokazalo se, međutim, da održivost povratka nije lako odrediti, a osobito 'mjeriti'. Najjednostavnije 'održivost' se određuje izostankom ponovne migracije nakon povratka. U svom empirijskom istraživanju održivosti povratka srpskih izbjeglica u Hrvatsku autori su konceptualizirali i operacionalizirali čak sedam aspekata održivosti povratka: trajnost, sigurnost, socio-demografska struktura povratnika, društvenoekonomski uvjeti, izbjegličko iskustvo, povratnička (manjinska)prava, te subjektivne ocjene uvjeta. Ovdje skraćeno iznose rezultate vezane uz prvu dimenziju povratka. Oni potvrđuju dosadašnje spoznaje i očekivanja da veliki dio registriranih povratnika zapravo na adresama koje su prijavili. Na kraju ističe se potreba diferenciranog shvaćanja izbjeglica i povratnika, da bi se bolje mogli razumjeti povratnički procesi. Stoga je predložena tipologija povratnika: A) bezuvjetni trajni; B) uvjetni trajni; C) polupovratnici ili transgranični (transnacionalni); D) neformalni povratnici; E) formalni ili kvazi-povratnici.
KLJUČNE RIJEČI: izbjeglice, povratnici, Srbi, Hrvatska, održivost povratka; tipovi povratnika

Tradicionalno shvaćanje povratka izbjeglica kao jednokratnog i konačnog čina u novije je vrijeme izloženo oštrim kritikama teoretičara i istraživača migracija i izbjeglištva. Čini se da je u kratko vrijeme prevladalo shvaćanje da je povratak složen, dugotrajan, pa i višesmjeran proces, koji u svakoj fazi može postati reverzibilan. Praćenja povratnika ubrzo su 'otkrila' da mnogi od njih, prije ili kasnije odlaze u nove migracije. Zaključeno je da nije dovoljno da povratnici jednom pređu granicu svoje domovine u povratnom smjeru, nego da povratak treba biti uspješan odnosno održiv. Pokazalo se, međutim, da održivost povratka nije lako odrediti, a osobito 'mjeriti'. Najjednostavnije 'održivost' se određuje izostankom ponovne migracije nakon povratka. U svom empirijskom istraživanju održivosti povratka srpskih izbjeglica u Hrvatsku autori su konceptualizirali i operacionalizirali čak sedam aspekata održivosti povratka: trajnost, sigurnost, socio-demografska struktura povratnika, društvenoekonomski uvjeti, izbjegličko iskustvo, povratnička (manjinska)prava, te subjektivne ocjene uvjeta. Ovdje skraćeno iznose rezultate vezane uz prvu dimenziju povratka. Oni potvrđuju dosadašnje spoznaje i očekivanja da veliki dio registriranih povratnika zapravo na adresama koje su prijavili. Na kraju ističe se potreba diferenciranog shvaćanja izbjeglica i povratnika, da bi se bolje mogli razumjeti povratnički procesi. Stoga je predložena tipologija povratnika: A) bezuvjetni trajni; B) uvjetni trajni; C) polupovratnici ili transgranični (transnacionalni); D) neformalni povratnici; E) formalni ili kvazi-povratnici.
KLJUČNE RIJEČI: izbjeglice, povratnici, Srbi, Hrvatska, održivost povratka; tipovi povratnika

Prispevek predstavi in analizira načine, skozi katere vaščani Dhërmija/Drimadesa v južni Albaniji vzpostavljajo »svoj« kraj kot distinktivno regijo in jo definirajo v soodvisnosti z regionalno politiko Evropske unije. Vsebina članka se osredotoči na lokalne diskurze o vključenosti in/ali izključenosti vaškega prostora v Evropsko unijo ali iz nje, oz. Europi/Europa kot jo naslavljajo številni vaščani. Pod drobnogled so postavljeni debate in pogajanja, skozi katere domačini vzpostavljajo regionalno identiteto. Kako zgodovinske, kulturne, politične in ekonomske spremembe v postkomunistični Albaniji vplivajo na lokalne predstave o modernosti, ki jo domačini aksiomatično povezujejo z »Evropo« ali »Zahodom«, predstavlja eno izmed osrednjih vprašanj. Avtorica trdi, da debate o modernosti, modernizaciji in potovanjih vzporedno z družbenimi in prostorskimi razmejevanji predstavljajo pomemben del identitetnih procesov, skozi katere domačini Dhërmija/Drimadesa pogajajo in poustvarjajo regionalnost in pripadnost vasi ali regiji.
KLJUČNE BESEDE: regionalizem, modernost in modernizacija, družbena in prostorska razmejevanja, južna Albanija

Prispevek predstavi in analizira načine, skozi katere vaščani Dhërmija/Drimadesa v južni Albaniji vzpostavljajo »svoj« kraj kot distinktivno regijo in jo definirajo v soodvisnosti z regionalno politiko Evropske unije. Vsebina članka se osredotoči na lokalne diskurze o vključenosti in/ali izključenosti vaškega prostora v Evropsko unijo ali iz nje, oz. Europi/Europa kot jo naslavljajo številni vaščani. Pod drobnogled so postavljeni debate in pogajanja, skozi katere domačini vzpostavljajo regionalno identiteto. Kako zgodovinske, kulturne, politične in ekonomske spremembe v postkomunistični Albaniji vplivajo na lokalne predstave o modernosti, ki jo domačini aksiomatično povezujejo z »Evropo« ali »Zahodom«, predstavlja eno izmed osrednjih vprašanj. Avtorica trdi, da debate o modernosti, modernizaciji in potovanjih vzporedno z družbenimi in prostorskimi razmejevanji predstavljajo pomemben del identitetnih procesov, skozi katere domačini Dhërmija/Drimadesa pogajajo in poustvarjajo regionalnost in pripadnost vasi ali regiji.
KLJUČNE BESEDE: regionalizem, modernost in modernizacija, družbena in prostorska razmejevanja, južna Albanija

Prispevek opisuje odnos Srbov, katerih nacionalna identiteta v veliki meri temelji na pripadnosti pravoslavnem krščanstvu, do muslimanov – tako Albancev, ki se v srbskem nacionalnem imaginariju doživljajo kot »nedvomni drugi«, kot do Gorancev in Bošnjakov – skupin, katerih »drugost« je manjše stopnje. Stopnjevanje »drugosti« temelji na dveh (vsaj na sinhroni ravni) stabilnih kategorijah, jeziku in veri, medtem ko je kategorija etničnega/ nacionalnega pogosto podvržena procesom zagovarjanja, spreminjanja, konvergence/divergence. Omenjenih procesov so deležne tako večinske skupnosti, ki so nosilke procesa oblikovanja nacij, kot manjšinske skupnosti, ki so v procesu oblikovanja nacij prisiljene zagovarjati lastne interese.
KLJUČNE BESEDE: Srbi, Albanci, muslimani, »drugi«, identiteta, oblikovanje nacij

Prispevek opisuje odnos Srbov, katerih nacionalna identiteta v veliki meri temelji na pripadnosti pravoslavnem krščanstvu, do muslimanov – tako Albancev, ki se v srbskem nacionalnem imaginariju doživljajo kot »nedvomni drugi«, kot do Gorancev in Bošnjakov – skupin, katerih »drugost« je manjše stopnje. Stopnjevanje »drugosti« temelji na dveh (vsaj na sinhroni ravni) stabilnih kategorijah, jeziku in veri, medtem ko je kategorija etničnega/ nacionalnega pogosto podvržena procesom zagovarjanja, spreminjanja, konvergence/divergence. Omenjenih procesov so deležne tako večinske skupnosti, ki so nosilke procesa oblikovanja nacij, kot manjšinske skupnosti, ki so v procesu oblikovanja nacij prisiljene zagovarjati lastne interese.
KLJUČNE BESEDE: Srbi, Albanci, muslimani, »drugi«, identiteta, oblikovanje nacij

Prispevek s pomočjo kvalitativne analize obravnava poglede na »druge«, izoblikovane v diskurzu Srbov v enklavi Prilužje na Kosovu.
KLJUČNE BESEDE: Srbi, Kosovo, »drugi«, enklava

Prispevek s pomočjo kvalitativne analize obravnava poglede na »druge«, izoblikovane v diskurzu Srbov v enklavi Prilužje na Kosovu.
KLJUČNE BESEDE: Srbi, Kosovo, »drugi«, enklava