Zgodbe migrantk, ki spregovorijo v pričujočem sklopu, govorijo o družbah, kulturah, skupnostih, ki so jim migrantke pripadale. A govorijo tudi o tem, kako so v teh družbah, kulturah, skupnostih izstopale. Bile so, kot lahko beremo v objavljenih člankih, zavedne pripadnice svoje narodne skupnosti, a so hkrati s svojim delom tudi presegale nacionalne okvire in z zanimanjem in naklonjenostjo spoznavale, odkrivale in raziskovale nove nacionalne, nadnacionalne in druge prostore. Bile so precej drugačne od večine vrstnic. Niso živele vlog mater, gospodinj, kraljic doma, temveč predvsem vloge antropologinj oziroma raziskovalk staroselskih ljudstev (dr. Branislava Sušnik), slikark (Bara Remec) in misijonark ter pisateljic (Marija Sreš). Tudi kot antropologinje, slikarke, misijonarke in pisateljice niso bile »tipične« (karkoli že ta sum­ljivi pridevnik pomeni) predstavnice svoje poklicne vrste, temveč so bile, kot boste brali, »drugačne« antropologinje, slikarke, misijonarke in pisateljice svojega časa. Z razkrivanjem odstopanj naših junakinj bi lahko še nadaljeval, a to boste, bralke in bralci, v prispevkih brali sami.

Zgodbe migrantk, ki spregovorijo v pričujočem sklopu, govorijo o družbah, kulturah, skupnostih, ki so jim migrantke pripadale. A govorijo tudi o tem, kako so v teh družbah, kulturah, skupnostih izstopale. Bile so, kot lahko beremo v objavljenih člankih, zavedne pripadnice svoje narodne skupnosti, a so hkrati s svojim delom tudi presegale nacionalne okvire in z zanimanjem in naklonjenostjo spoznavale, odkrivale in raziskovale nove nacionalne, nadnacionalne in druge prostore. Bile so precej drugačne od večine vrstnic. Niso živele vlog mater, gospodinj, kraljic doma, temveč predvsem vloge antropologinj oziroma raziskovalk staroselskih ljudstev (dr. Branislava Sušnik), slikark (Bara Remec) in misijonark ter pisateljic (Marija Sreš). Tudi kot antropologinje, slikarke, misijonarke in pisateljice niso bile »tipične« (karkoli že ta sum­ljivi pridevnik pomeni) predstavnice svoje poklicne vrste, temveč so bile, kot boste brali, »drugačne« antropologinje, slikarke, misijonarke in pisateljice svojega časa. Z razkrivanjem odstopanj naših junakinj bi lahko še nadaljeval, a to boste, bralke in bralci, v prispevkih brali sami.

Najstarejša hčerka slovitega Noama Chomskega je profesorica zgodovine Latinske Amerike in področja Karibov ter koordinatorka za latinsko-ameriške študije na Salem State College v ameriški zvezni državi Massachusetts. Aviva Chomsky, podobno kot njen oče, svoja akademska spoznanja pripenja na vlogo aktivne levičarke in družbene kritičarke. Četudi njena razprava zadeva predvsem področje zahodne hemisfere, je njeno glavno sporočilo povezano z ultimativno težnjo po večji humanosti v celem svetu. Ob razkrivanju prepletajočih se vezi med preteklostjo in sedanjimi razmerami se skozi posrečen prikaz trka med različnimi interesnimi sloji ameriške družbe jasno izreka za solidarnost z Latinoameričani in za polne pravice imigrantov. Njeno analizo podpira temeljni argument, da družbena merila in predpostavke bistveno vplivajo na razmišljanje o fenomenu imigracij; za ponazoritev le-tega se že v izhodišču na kratko poigra z obče sprejetimi terminološkimi skovankami, ki hkrati zrcalijo in obnavljajo razumevanja določenih izrazov, kot izraz »prvi svet« v odnosu do »tretjega sveta«, »razviti« v odnosu do »nerazvitih« ipd

Najstarejša hčerka slovitega Noama Chomskega je profesorica zgodovine Latinske Amerike in področja Karibov ter koordinatorka za latinsko-ameriške študije na Salem State College v ameriški zvezni državi Massachusetts. Aviva Chomsky, podobno kot njen oče, svoja akademska spoznanja pripenja na vlogo aktivne levičarke in družbene kritičarke. Četudi njena razprava zadeva predvsem področje zahodne hemisfere, je njeno glavno sporočilo povezano z ultimativno težnjo po večji humanosti v celem svetu. Ob razkrivanju prepletajočih se vezi med preteklostjo in sedanjimi razmerami se skozi posrečen prikaz trka med različnimi interesnimi sloji ameriške družbe jasno izreka za solidarnost z Latinoameričani in za polne pravice imigrantov. Njeno analizo podpira temeljni argument, da družbena merila in predpostavke bistveno vplivajo na razmišljanje o fenomenu imigracij; za ponazoritev le-tega se že v izhodišču na kratko poigra z obče sprejetimi terminološkimi skovankami, ki hkrati zrcalijo in obnavljajo razumevanja določenih izrazov, kot izraz »prvi svet« v odnosu do »tretjega sveta«, »razviti« v odnosu do »nerazvitih« ipd

Monografijo z originalnim naslovom Četrta stran trikotnika, ki jo je uredil Stanislav Koblar, je izdala založba Mladinska knjiga iz Ljubljane. Knjiga obsega kar 465 strani in je opremljena s številnimi izvirnimi fotografijami, prinaša pa enkraten pregled življenja in delovanja slovenske skupnosti v Bosni in Hercegovini. Lahko rečemo, da je vzorčen primer, kako pisati zgodovino zdomstva in tako zagotoviti, da ta delček zgodovine Slovencev ostane v trajnem spominu. Delo je izšlo ob 110-letnici združevanja Slovencev v Bosni in Hercegovini v okviru raziskovalnega projekta Znameniti Slovenci v Bosni in Hercegovini, 1878-2000.

Monografijo z originalnim naslovom Četrta stran trikotnika, ki jo je uredil Stanislav Koblar, je izdala založba Mladinska knjiga iz Ljubljane. Knjiga obsega kar 465 strani in je opremljena s številnimi izvirnimi fotografijami, prinaša pa enkraten pregled življenja in delovanja slovenske skupnosti v Bosni in Hercegovini. Lahko rečemo, da je vzorčen primer, kako pisati zgodovino zdomstva in tako zagotoviti, da ta delček zgodovine Slovencev ostane v trajnem spominu. Delo je izšlo ob 110-letnici združevanja Slovencev v Bosni in Hercegovini v okviru raziskovalnega projekta Znameniti Slovenci v Bosni in Hercegovini, 1878-2000.

Avtorica s pomočjo diskurzivne analize raziskuje, kako so se tiskani množični mediji in politični predstavniki v slovenskem parlamentu odzvali na prihod tujcev (»ilegalnih« imigrantov) v obdobju t.i. prebežniške krize v Sloveniji v letih 2000 in 2001. Ugotovila je, da sta medijski in politični govor vzpostavila serijo diskriminatornih diskurzivnih praks s prevladujočo tezo o ogroženosti slovenstva, kar je vplivalo na institucionalno politično delovanje z legitimacijo sprememb zakonodaje v smeri zniževanja že doseženih standardov obravnave imigrantov, še posebej prosilcev za azil.
KLJUČNE BESEDE: tujci, nacionalizem, odnos do imigrantov v Sloveniji

Avtorica s pomočjo diskurzivne analize raziskuje, kako so se tiskani množični mediji in politični predstavniki v slovenskem parlamentu odzvali na prihod tujcev (»ilegalnih« imigrantov) v obdobju t.i. prebežniške krize v Sloveniji v letih 2000 in 2001. Ugotovila je, da sta medijski in politični govor vzpostavila serijo diskriminatornih diskurzivnih praks s prevladujočo tezo o ogroženosti slovenstva, kar je vplivalo na institucionalno politično delovanje z legitimacijo sprememb zakonodaje v smeri zniževanja že doseženih standardov obravnave imigrantov, še posebej prosilcev za azil.
KLJUČNE BESEDE: tujci, nacionalizem, odnos do imigrantov v Sloveniji

Prispevek skozi analizo spominov na pomembnejše dogodke razpada Jugoslavije obravnava razlike v kolektivnih spominih ter socialnih predstavah različnih generacij Slovencev ter drugih pripadnikov nekdanjih jugoslovanskih narodnosti, ki danes živijo v Sloveniji. Rezultati kvalitativne analize osemnajstih pol-strukturiranih intervjujev prikazujejo nasprotujoče si intepretacije razpada, spomine in predstave o Titovi Jugoslaviji ter spremembe na področju socialne (predvsem etnične) identifikacije.
KLJUČNE BESEDE: socialni/kolektivni spomin, identiteta, naracija, socialne predstave, razpad nekdanje Jugoslavije

Prispevek skozi analizo spominov na pomembnejše dogodke razpada Jugoslavije obravnava razlike v kolektivnih spominih ter socialnih predstavah različnih generacij Slovencev ter drugih pripadnikov nekdanjih jugoslovanskih narodnosti, ki danes živijo v Sloveniji. Rezultati kvalitativne analize osemnajstih pol-strukturiranih intervjujev prikazujejo nasprotujoče si intepretacije razpada, spomine in predstave o Titovi Jugoslaviji ter spremembe na področju socialne (predvsem etnične) identifikacije.
KLJUČNE BESEDE: socialni/kolektivni spomin, identiteta, naracija, socialne predstave, razpad nekdanje Jugoslavije