Prispevek s historičnega vidika obravnava politike oblikovanja nacij v socialistični Jugoslaviji in dialektiko med jugoslovansko nacionalno identiteto in nacionalnimi identitetami, ki so bile oblikovane ali podpirane v posameznih republikah federativne države.
KLJUČNE BESEDE: oblikovanje nacij, socializem, Jugoslavija

Prispevek s historičnega vidika obravnava politike oblikovanja nacij v socialistični Jugoslaviji in dialektiko med jugoslovansko nacionalno identiteto in nacionalnimi identitetami, ki so bile oblikovane ali podpirane v posameznih republikah federativne države.
KLJUČNE BESEDE: oblikovanje nacij, socializem, Jugoslavija

Uvod je objavljen na ENG straneh.

Uvod je objavljen na ENG straneh.

Burek.si ?! ni knjiga burekreceptov. Burek.si?! je resno akademsko delo, ki vzame za predmet raziskovanja in diskurzivne analize »burek«. Burek?! Da, burek! Veste, kaj je burek? Veste, kaj beseda »burek« označuje? Označuje isto kot npr. v Bosni, Srbiji in Makedoniji »burek«, v Turčiji »börek«, v Bolgariji »бюрек«, v Albaniji »byrek«, v Grčiji »μπουρέκι«, v Izraelu »burekas« itd. vse vzdolž Mediterana proti Orientu. Prav tako ga najdemo tudi na Zahodu uveljavljenega kot hitro prehrambeni kulinarični proizvod. Brez težav bi rekli, da je na denotativni ravni z »burekom« označen njegov kulinarični status: burek kot hrana – hranljiva materija in kulinarična specifika iz vlečenega testa, maščobe in različnih – sirnih, mesnih, zelenjavnih in ponekod tudi sadnih – nadevov. V klasičnem humanističnem »žargonu« bi zato rekli, da je ta hranljivi burek materialna »stvar« (dejanski hranljivi predmet). Gledano skozi dioptrijo kulturne antropologije je börek izvorno »stvar« kulture kuhanja in kulture prehranjevanja: anatolijske kuhinje. Zato börek kot kulinarična stvar zavzema posebno mesto u turškem kulinaričnem kanonu.

Burek.si ?! ni knjiga burekreceptov. Burek.si?! je resno akademsko delo, ki vzame za predmet raziskovanja in diskurzivne analize »burek«. Burek?! Da, burek! Veste, kaj je burek? Veste, kaj beseda »burek« označuje? Označuje isto kot npr. v Bosni, Srbiji in Makedoniji »burek«, v Turčiji »börek«, v Bolgariji »бюрек«, v Albaniji »byrek«, v Grčiji »μπουρέκι«, v Izraelu »burekas« itd. vse vzdolž Mediterana proti Orientu. Prav tako ga najdemo tudi na Zahodu uveljavljenega kot hitro prehrambeni kulinarični proizvod. Brez težav bi rekli, da je na denotativni ravni z »burekom« označen njegov kulinarični status: burek kot hrana – hranljiva materija in kulinarična specifika iz vlečenega testa, maščobe in različnih – sirnih, mesnih, zelenjavnih in ponekod tudi sadnih – nadevov. V klasičnem humanističnem »žargonu« bi zato rekli, da je ta hranljivi burek materialna »stvar« (dejanski hranljivi predmet). Gledano skozi dioptrijo kulturne antropologije je börek izvorno »stvar« kulture kuhanja in kulture prehranjevanja: anatolijske kuhinje. Zato börek kot kulinarična stvar zavzema posebno mesto u turškem kulinaričnem kanonu.

Zasebne usode Slovencev v Bosni in Hercegovini, pa njihova organiziranost ter prispevek na kulturno-umetniškem, verskem, izobraževalnem, zdravstvenem, gospodarskem in političnem področju so teme, ki vse predolgo niso bile deležne pozornosti slovenskih raziskovalcev, ki se ukvarjajo z migracijskimi študijami. Pred kratkim pa sta to opazno praznino v ponudbi humanistično-družboslovne strokovne literature zapolnili kar dve monumentalni deli o Slovencih v Bosni in Hercegovini. Zbornik znanstvenih in strokovnih prispevkov o znamenitih Slovencih in slovenskih društvih v BiH med letoma 1878 in 2000, ki ga je uredil Stanislav Kobler, smo predstavili že v 27. številki Dveh domovin. Danes pa v tej reviji predstavljamo še zbirko več kot stotih življenjskih zgodb Slovenk in Slovencev z najrazličnejšimi družbenimi vlogami in poklici, ki prej omenjeni strokovni zbornik dopolnjuje s prerezom zasebnih usod vseh slojev slovenskih rojakov v Bosni in Hercegovini od prve polovice 19. stoletja do danes

Zasebne usode Slovencev v Bosni in Hercegovini, pa njihova organiziranost ter prispevek na kulturno-umetniškem, verskem, izobraževalnem, zdravstvenem, gospodarskem in političnem področju so teme, ki vse predolgo niso bile deležne pozornosti slovenskih raziskovalcev, ki se ukvarjajo z migracijskimi študijami. Pred kratkim pa sta to opazno praznino v ponudbi humanistično-družboslovne strokovne literature zapolnili kar dve monumentalni deli o Slovencih v Bosni in Hercegovini. Zbornik znanstvenih in strokovnih prispevkov o znamenitih Slovencih in slovenskih društvih v BiH med letoma 1878 in 2000, ki ga je uredil Stanislav Kobler, smo predstavili že v 27. številki Dveh domovin. Danes pa v tej reviji predstavljamo še zbirko več kot stotih življenjskih zgodb Slovenk in Slovencev z najrazličnejšimi družbenimi vlogami in poklici, ki prej omenjeni strokovni zbornik dopolnjuje s prerezom zasebnih usod vseh slojev slovenskih rojakov v Bosni in Hercegovini od prve polovice 19. stoletja do danes

Pisanje dnevnika že tisočletja predstavlja način, s katerim ljudje sproščajo svoje vtise, razmišljanja, dileme, vzpone in padce, zabeleženo pa lahko z določeno časovno oddaljenostjo postane pomemben zapis za refleksije piscev samih. Dnevniki mašijo spominske luknje in pogosto kompenzirajo molk, v katerega so iz takih ali drugačnih razlogov prisiljeni njihovi zapisovalci. Enkrat priobčeni javnosti utegnejo posredovati izjemno plastične odtise pisčevega intimnega doživljanja in vrednotenja, ob katerih se pozornemu bralcu izrišejo unikatne, a zato nič manj stvarne konture opisovanega časa in prostora; vsak posameznik je soustvarjalec dobe, v kateri deluje. Dnevniške oblike zapisov odlikuje vpogled v trenutno razmišljanje, vrednotenje in z njimi pogojene odločitve, ki niso olepšane in prirejene, da bi delovale učinkovito v današnjem času. Gre za zelo dragocene in zgovorne vire, ki potencialno nudijo izdatne odgovore ali pa le namige za številne dileme in – kar se mi zdi še bolj pomembno – postavljajo nova vprašanja in tako odpirajo nove teme za raziskovanje.

Pisanje dnevnika že tisočletja predstavlja način, s katerim ljudje sproščajo svoje vtise, razmišljanja, dileme, vzpone in padce, zabeleženo pa lahko z določeno časovno oddaljenostjo postane pomemben zapis za refleksije piscev samih. Dnevniki mašijo spominske luknje in pogosto kompenzirajo molk, v katerega so iz takih ali drugačnih razlogov prisiljeni njihovi zapisovalci. Enkrat priobčeni javnosti utegnejo posredovati izjemno plastične odtise pisčevega intimnega doživljanja in vrednotenja, ob katerih se pozornemu bralcu izrišejo unikatne, a zato nič manj stvarne konture opisovanega časa in prostora; vsak posameznik je soustvarjalec dobe, v kateri deluje. Dnevniške oblike zapisov odlikuje vpogled v trenutno razmišljanje, vrednotenje in z njimi pogojene odločitve, ki niso olepšane in prirejene, da bi delovale učinkovito v današnjem času. Gre za zelo dragocene in zgovorne vire, ki potencialno nudijo izdatne odgovore ali pa le namige za številne dileme in – kar se mi zdi še bolj pomembno – postavljajo nova vprašanja in tako odpirajo nove teme za raziskovanje.