9 / 1998

Marjan Drnovšek

Spomenica Jugoslovanske izseljeniške katoliške akcije iz Aumetza v Franciji (1931)

Prispevek obravnava besedilo spomenice Jugoslovanske izseljeniške katoliške akcije iz leta 1931, ki je nastal v rudarskem Aumetzu (Moselle) v Franciji. Besedilo je objavljeno v celoti. Avtor ga primerja z nekaterimi sočasnimi osnutki t.i. ”izseljenskega programa“, ki so nastajali v domovini. S primerjalno metodo je avtor opravil vsebinsko analizo spomenice, hkrati pa jo umešča v širši zgodovinski kontekst časa, v katerem je nastala.

9 / 1998

Marjan Drnovšek

Spomenica Jugoslovanske izseljeniške katoliške akcije iz Aumetza v Franciji (1931)

Prispevek obravnava besedilo spomenice Jugoslovanske izseljeniške katoliške akcije iz leta 1931, ki je nastal v rudarskem Aumetzu (Moselle) v Franciji. Besedilo je objavljeno v celoti. Avtor ga primerja z nekaterimi sočasnimi osnutki t.i. ”izseljenskega programa“, ki so nastajali v domovini. S primerjalno metodo je avtor opravil vsebinsko analizo spomenice, hkrati pa jo umešča v širši zgodovinski kontekst časa, v katerem je nastala.

9 / 1998

Janja Žitnik Serafin

Louis Adamič, Slovenec, Američan, opazovalec, borec, poet

Avtorica poskuša v prispevku predstaviti Adamičevo mnogostransko osebnost, ki se odraža ne le v njegovem odnosu do vrednot svojih dveh domovin, temveč tudi v njegovem odnosu do osrednjih treh življenskih vlog, v katerih se pojavlja: kot tenkočuten opazovalec družbe in posameznika, kot javni borec za humane družbene spremembe in kot pretanjen izpovedovalec najglobljih človeških občutkov.

9 / 1998

Janja Žitnik Serafin

Louis Adamič, Slovenec, Američan, opazovalec, borec, poet

Avtorica poskuša v prispevku predstaviti Adamičevo mnogostransko osebnost, ki se odraža ne le v njegovem odnosu do vrednot svojih dveh domovin, temveč tudi v njegovem odnosu do osrednjih treh življenskih vlog, v katerih se pojavlja: kot tenkočuten opazovalec družbe in posameznika, kot javni borec za humane družbene spremembe in kot pretanjen izpovedovalec najglobljih človeških občutkov.

9 / 1998

Jerneja Petrič

Posrednik med dvema kulturama: Louisa Adamiča prevod Kraigherjeve kratke zgodbe v angleščino

Leta 1924 je Adamič prevedel novelo Alojza Kraigherja ”Martin Klobasa”, njegov prevod z naslovom ”Builders” je priredba, ki je po eni strani omogočala Adamiču, da je preizkusil svoje znanje angleščine, po drugi strani pa dokazuje, da je Adamičevo razumevanje književnosti svojevrstno.

9 / 1998

Jerneja Petrič

Posrednik med dvema kulturama: Louisa Adamiča prevod Kraigherjeve kratke zgodbe v angleščino

Leta 1924 je Adamič prevedel novelo Alojza Kraigherja ”Martin Klobasa”, njegov prevod z naslovom ”Builders” je priredba, ki je po eni strani omogočala Adamiču, da je preizkusil svoje znanje angleščine, po drugi strani pa dokazuje, da je Adamičevo razumevanje književnosti svojevrstno.

9 / 1998

Bogdan C. Novak

Prizadevanja Louisa Adamiča, da bi Združene Države Amerike uradno priznale Tita in jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje

Adamičevo delo za priznanje Tita in narodnoosvobodilnega gibanja se deli na tri obdobja. V prvem Adamič zbira podatke o razmerah v Jugoslaviji, nekako od aprila 1941 do konca avgusta 1942. V drugem, od septembra 1942 do julija 1943, se Adamič trudi, da bi Združene države priznale partizane enako kot četnike. V podporo svojega dela organizira Slovenski ameriški narodni svet (SANS) in Združeni odbor južnoslovanskih Američanov (the United Committee) ter izdaja Bulletin. V tretji dobi, od julija 1943 do konca marca 1944, ko doživi živčni zlom, si Adamič prizadeva, da bi postal Titov Antifašistični narodnoosvobodilni odbor priznan kot nova jugoslovanska vlada, in izda knjigo My Native Land (Moja rodna dežela). Sledi zaključek o tem, koliko je Adamič v resici prispeval k zavezniškemu priznanju Tita.

9 / 1998

Bogdan C. Novak

Prizadevanja Louisa Adamiča, da bi Združene Države Amerike uradno priznale Tita in jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje

Adamičevo delo za priznanje Tita in narodnoosvobodilnega gibanja se deli na tri obdobja. V prvem Adamič zbira podatke o razmerah v Jugoslaviji, nekako od aprila 1941 do konca avgusta 1942. V drugem, od septembra 1942 do julija 1943, se Adamič trudi, da bi Združene države priznale partizane enako kot četnike. V podporo svojega dela organizira Slovenski ameriški narodni svet (SANS) in Združeni odbor južnoslovanskih Američanov (the United Committee) ter izdaja Bulletin. V tretji dobi, od julija 1943 do konca marca 1944, ko doživi živčni zlom, si Adamič prizadeva, da bi postal Titov Antifašistični narodnoosvobodilni odbor priznan kot nova jugoslovanska vlada, in izda knjigo My Native Land (Moja rodna dežela). Sledi zaključek o tem, koliko je Adamič v resici prispeval k zavezniškemu priznanju Tita.

9 / 1998

France Adamič

Stiki Louisa Adamiča s slovenskimi časnikarji in književniki (1921 - 1941)

Avtor obravnava stike Louisa Adamiča s slovenskimi pisci, s katerimi se je osebno seznanili predvsem ob obisku v domovini leta 1932. Med njimi so bili Josip Vidmar, Juš in Fredo Kozak, Oton Župančič, Ludvik Mrzel, Fran Albreht, Bratko Kreft, geograf Anton Melik, Ludvik Klakočer, Stanko Leben, Olga Škerl - Grahor, Anton Debeljak. V Bohinju se je seznanil s Francetom Saleškim Finžgarjem, v Rogaški Slatini se je srečal z Ivanom Hribarjem in Francetom Kidričem ter njegovim sinom Borisom Kidričem, v Beogradu pa z ministrom Ivanom Pucljem, pisateljem Slavkom Savinškom, kiparjem Lojzetom Dolinarjem in publicistom Tonetom Potokarjem. Z večino znancev je Adamič vzdrževal stike do leta 1941, ob obisku leta 1949 pa je stike prijateljsko obnovil.

9 / 1998

France Adamič

Stiki Louisa Adamiča s slovenskimi časnikarji in književniki (1921 - 1941)

Avtor obravnava stike Louisa Adamiča s slovenskimi pisci, s katerimi se je osebno seznanili predvsem ob obisku v domovini leta 1932. Med njimi so bili Josip Vidmar, Juš in Fredo Kozak, Oton Župančič, Ludvik Mrzel, Fran Albreht, Bratko Kreft, geograf Anton Melik, Ludvik Klakočer, Stanko Leben, Olga Škerl - Grahor, Anton Debeljak. V Bohinju se je seznanil s Francetom Saleškim Finžgarjem, v Rogaški Slatini se je srečal z Ivanom Hribarjem in Francetom Kidričem ter njegovim sinom Borisom Kidričem, v Beogradu pa z ministrom Ivanom Pucljem, pisateljem Slavkom Savinškom, kiparjem Lojzetom Dolinarjem in publicistom Tonetom Potokarjem. Z večino znancev je Adamič vzdrževal stike do leta 1941, ob obisku leta 1949 pa je stike prijateljsko obnovil.