IZVLEČEK
Umetniška šola Slovenske kulturne akcije, ki je delovala v letih med 1955 in 1960 v Buenos Airesu, predstavlja enega od treh poskusov vzpostavitve umetniškega šolanja med slovenskimi izseljenci po svetu. Za razliko do drugih dveh, ki sta bila delo posameznih umetnikov, gre tukaj za skupinski projekt izseljencev po vzoru evropskih visokih umetniških šol. Ustanovitelji šole, predvsem vodstvo SKA, so želeli ohraniti kontinuiteto slovenske umetniške tradicije in posredno preko umetnosti vplivati na kulturno in predvsem etnično zavest slovenskih izseljencev. Orisa delovanja šole in položaja umetnosti v okviru SKA sta podana na podlagi objav v biltenu SKA - GLAS Slovenske kulturne akcije, osebnih pričevanjih učencev, zapisih Marijana Marolta in drugih virih.

V umetniški šoli SKA so poučevali priznana slikarja Bara Remec in Milan Volovšek, kipar France Ahčin in umetnostni zgodovinar Marijan Marolt, ki so bili tuid aktivni člani likovnega odseka SKA. Prva in edina generacija dijakov umetniške šole je štela 8 ljudi. Priredili so štiri letne razstave in večkrat sodelovali pri likovnem opremljanju knjižnih izdaj SKA. Šolo je leta 1960 zaključilo 6 dijakov, od katerih le eden aktivno ustvarja in razstavlja, drugi pa so umetniško oblikovanje opustili. Večina se jih je usmerila v sorodne stroke, kot so umetnostna zgodovina, arhitektura, umetnostna obrt in podobno.

Šola je delovala le pet let in učitelji so vzgojili le eno generacijo umetnikov. Po tem času šola ni imela več finančne in moralne podpore skupnosti. Zakaj, lahko le ugibamo. Je šlo za konzervativen odnos skupnosti ali morda za politično nenaklonjenost do sodobne umetnosti, ki zaradi svojega univerzalnega jezika in vedno večjega zgledovanja po neslovenskih motiviki ni mogla biti več orodje za manipulacijo?

Polovica učiteljev je odšla po nekaj letih in kar se je začelo kot skupen entuziastičen projekt likovnega odseka SKA, se je kasneje zreduciralo na vztrajno, skoraj trmasto, idealistično in garaško delo ene osebe, Bare Remec. Marijan Marolt je s svojim poukom umetnostne zgodovine prav tako vztrajal do konca, vendar je šola po njegovih besedah pravzaprav postala nekakšna specialka Bare Remec. Edini ostanek začetne zavzetosti za uveljavljanje slovenske umetnosti v tujini je še danes aktivno delujoči likovni odsek SKA. Njegovi člani organizirajo likovne razstave, v biltenu SKA poročajo o likovnih dogodkih po svetu in pomagajo mlajši generaciji umetnikov pri uveljavitvi.

IZVLEČEK
Umetniška šola Slovenske kulturne akcije, ki je delovala v letih med 1955 in 1960 v Buenos Airesu, predstavlja enega od treh poskusov vzpostavitve umetniškega šolanja med slovenskimi izseljenci po svetu. Za razliko do drugih dveh, ki sta bila delo posameznih umetnikov, gre tukaj za skupinski projekt izseljencev po vzoru evropskih visokih umetniških šol. Ustanovitelji šole, predvsem vodstvo SKA, so želeli ohraniti kontinuiteto slovenske umetniške tradicije in posredno preko umetnosti vplivati na kulturno in predvsem etnično zavest slovenskih izseljencev. Orisa delovanja šole in položaja umetnosti v okviru SKA sta podana na podlagi objav v biltenu SKA - GLAS Slovenske kulturne akcije, osebnih pričevanjih učencev, zapisih Marijana Marolta in drugih virih.

V umetniški šoli SKA so poučevali priznana slikarja Bara Remec in Milan Volovšek, kipar France Ahčin in umetnostni zgodovinar Marijan Marolt, ki so bili tuid aktivni člani likovnega odseka SKA. Prva in edina generacija dijakov umetniške šole je štela 8 ljudi. Priredili so štiri letne razstave in večkrat sodelovali pri likovnem opremljanju knjižnih izdaj SKA. Šolo je leta 1960 zaključilo 6 dijakov, od katerih le eden aktivno ustvarja in razstavlja, drugi pa so umetniško oblikovanje opustili. Večina se jih je usmerila v sorodne stroke, kot so umetnostna zgodovina, arhitektura, umetnostna obrt in podobno.

Šola je delovala le pet let in učitelji so vzgojili le eno generacijo umetnikov. Po tem času šola ni imela več finančne in moralne podpore skupnosti. Zakaj, lahko le ugibamo. Je šlo za konzervativen odnos skupnosti ali morda za politično nenaklonjenost do sodobne umetnosti, ki zaradi svojega univerzalnega jezika in vedno večjega zgledovanja po neslovenskih motiviki ni mogla biti več orodje za manipulacijo?

Polovica učiteljev je odšla po nekaj letih in kar se je začelo kot skupen entuziastičen projekt likovnega odseka SKA, se je kasneje zreduciralo na vztrajno, skoraj trmasto, idealistično in garaško delo ene osebe, Bare Remec. Marijan Marolt je s svojim poukom umetnostne zgodovine prav tako vztrajal do konca, vendar je šola po njegovih besedah pravzaprav postala nekakšna specialka Bare Remec. Edini ostanek začetne zavzetosti za uveljavljanje slovenske umetnosti v tujini je še danes aktivno delujoči likovni odsek SKA. Njegovi člani organizirajo likovne razstave, v biltenu SKA poročajo o likovnih dogodkih po svetu in pomagajo mlajši generaciji umetnikov pri uveljavitvi.

IZVLEČEK
Razprava je le del širše raziskave o slovenskih intelektualcih, izseljenih na Hrvaško in obravnava obdobje od druge polovice 17. stoletja do revolucionarnega leta 1848. V pregledu so obravnavani tisti slovenski izobraženci, ki so se v tem času na kakršenkoli način uveljavili v hrvaški družbi.

IZVLEČEK
Razprava je le del širše raziskave o slovenskih intelektualcih, izseljenih na Hrvaško in obravnava obdobje od druge polovice 17. stoletja do revolucionarnega leta 1848. V pregledu so obravnavani tisti slovenski izobraženci, ki so se v tem času na kakršenkoli način uveljavili v hrvaški družbi.

IZVLEČEK
Besedilo predstavlja nekatere avto/biografske knjige, ki so jih napisale slovenske izseljenke v Združene države Amerike ali njihove potomke. Knjige opisujejo izkušnje žensk iz prvega in drugega slovenskega imigrantskega vala in so pomemben vir za proučevalce migracijskih kot tudi ženskih in literarnih študijev. Hkrati predstavljajo slovenski prispevek v stalno naraščajočo zakladnico imigrantske literature v ZDA in so skromna, a nedvomno vidna sled med avto-biografskimi deli priseljenk v ZDA. Besedilo omeni bogat in vsestranski prispevek Ane Praček-Krasne, ki je v svojih knjigah obravnavala vse pomembne družbene vidike imigrantske izkušnje nasploh, posebej pa še ženske in svoje osebne, vendar se osredotoči na manj znana in dostopna dela. From Slovenia to America, avtorice Marie Prisland, opisuje slovensko zgodovino, delovanje slovenskih skupnosti v Združenih državah, posebej aktivne ženske in moške, vključuje pa tudi par avtobiografskih poglavij. Immigrant Woman, avtorice Mary Molek, je literarizirana biografije njene matere – imigrantke iz začetka 20. stoletja, ki je živela izjemno revno, a kljub temu brezkompromisno načelno in ponosno življenje. Irene P. Odorizzi je uredila zbirko enaindvajsetih zgodb z naslovom, The Footsteps through Time. Večina pripovedovalcev, devetnajst od enaindvajsetih, je bilo slovenskih imigrantk, ki so prišle v Ameriko s prvim imigrantskim valom in so pripovedovale zgodbe o težavnem in težkem delu. Mirella Besednjak je opisala svoje imigrantsko življenje po drugi svetovni vojni v knjigi Roža med trni, pred kratkim izdani v Sloveniji. Iz istega obdobja in drugega imigrantskega vala je tudi zanimivia izkušnja, ki jo je v knjigi Pepca's Struggle opisala Josephine Janezic.

Mirjam Milharčič-Hladnik, doktorica sociologije kulture, docentka sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

IZVLEČEK
Besedilo predstavlja nekatere avto/biografske knjige, ki so jih napisale slovenske izseljenke v Združene države Amerike ali njihove potomke. Knjige opisujejo izkušnje žensk iz prvega in drugega slovenskega imigrantskega vala in so pomemben vir za proučevalce migracijskih kot tudi ženskih in literarnih študijev. Hkrati predstavljajo slovenski prispevek v stalno naraščajočo zakladnico imigrantske literature v ZDA in so skromna, a nedvomno vidna sled med avto-biografskimi deli priseljenk v ZDA. Besedilo omeni bogat in vsestranski prispevek Ane Praček-Krasne, ki je v svojih knjigah obravnavala vse pomembne družbene vidike imigrantske izkušnje nasploh, posebej pa še ženske in svoje osebne, vendar se osredotoči na manj znana in dostopna dela. From Slovenia to America, avtorice Marie Prisland, opisuje slovensko zgodovino, delovanje slovenskih skupnosti v Združenih državah, posebej aktivne ženske in moške, vključuje pa tudi par avtobiografskih poglavij. Immigrant Woman, avtorice Mary Molek, je literarizirana biografije njene matere – imigrantke iz začetka 20. stoletja, ki je živela izjemno revno, a kljub temu brezkompromisno načelno in ponosno življenje. Irene P. Odorizzi je uredila zbirko enaindvajsetih zgodb z naslovom, The Footsteps through Time. Večina pripovedovalcev, devetnajst od enaindvajsetih, je bilo slovenskih imigrantk, ki so prišle v Ameriko s prvim imigrantskim valom in so pripovedovale zgodbe o težavnem in težkem delu. Mirella Besednjak je opisala svoje imigrantsko življenje po drugi svetovni vojni v knjigi Roža med trni, pred kratkim izdani v Sloveniji. Iz istega obdobja in drugega imigrantskega vala je tudi zanimivia izkušnja, ki jo je v knjigi Pepca's Struggle opisala Josephine Janezic.

Mirjam Milharčič-Hladnik, doktorica sociologije kulture, docentka sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

IZVLEČEK
Cilj raziskave, v okviru katere so nastala pričujoča razmišljanja, je oceniti vlogo in pomen, ki ga imajo (so ga imele) ženske v migracijskih kontekstih za ohranjanje izvorne kulture, katere del je tudi nacionalna identiteta, v novem okolju. V dobi nacionalne države nacionalna identiteta in jezik postaneta glavna simbola izvorne kulture. Nemalokrat se slednjo kar zreducira nanju, kar je posebno značilno za politične diskurze, ki so nacionalistično obarvani. Torej se v razpravi ukvarjam s pomenom žensk-izseljenk za ohranjanje nacionalne identitete v okoljih priselitve.

Socializacija je proces, ki je med drugim ključna tudi za vzpostavljanje in ohranjanje etnične/narodne/nacionalne identitete pri posamezniku. Udejanja se preko različnih socializacijskih agensov. Najpomembnejši so predvsem njeni nezavedni vidiki konstituiranja realnosti pri posamezniku. Med najpomembnejše socializatorje sodi družina, ki je v patriarhalnih kontekstih v celoti v domeni žensk. Tako sta pomen in vloga žensk za ohranjanje nacionalne identitete s tega vidika očitna in nesporna. Z vidika ohranjanja izvorne kulture so ženske v izseljenstvu ključne tudi pri vzdrževanju drugih socializatorjev in mehanizmov identifikacije: učenje jezika in posredovanje vedenja o izvorni kulturi (učiteljice), ukvarjanje z mladimi in izdajanje časopisov z mladimi in za mlade, organizacija društvene aktivnosti za otoke in mladino, vzdrževanje ritualov, mitov in simbolov, ki so pomembni za ohranjanje skupinskih identitet...

Poleg opisanega me v prispevku zanima, ali v novem okolju s seboj prinesene patriarhalne vrednote ostanejo nespremenjene, še zlasti, če pride do preselitve v manj patriarhalno okolje. Ženskam je selitev predstavljala možnost, da so se otresle diskriminatornih patriarhalnih spon domačega okolja. To velja zlasti za tiste, ki so prihajale iz tipičnega vaškega okolja v zadnjih desetletjih devetnajstega in prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Večina je v novih okoljih lažje zadihala. Zaživele so bolj samostojno in socialno napredovale. Tako so se spremenili tudi partnerski odnosi. Slednje ne velja za primere prisilnih povojnih selitev, ko so ženske doživele socialno nazadovanje. Specifična situacija se kaže pri mešanih zakonih, kjer se srečamo s t.i. spolno asimetrijo, ki po eni strani predstavlja slabosti, a tudi prednosti za selivke v primerjavi z moškimi selivci. V večini primerov pri mešanih zakonih ženske poskrbijo, da otroci spoznajo izvorno kulturo, se seznanijo (ali naučijo) z jezikom in osvojijo vedenje o svojem poreklu.

Za zaključek naj izpostavim dejstvo, da pri raziskovanju o vlogi in pomenu žensk naletimo na veliko težav zaradi t.i. sindroma skromnosti. Ženske so v patriarhalnih odnosih, ki so prežeti s spolno dihotomijo in v katerih so bile socializirane, ponotranjile tudi spolne stereotipe in predstave o nepomembnosti nekaterih vidikov vsakdanjega življenja (t.i. privatna sfera versus javna), ki so v ženski domeni. Iz tega izvira tudi predstava o nepomembnosti vsega, kar so ženske v svojem življenju naredile. O tistih ženskah, ki so kljub vsemu prodrle v t.i. javno življenje, zgodovina molči ali pa je prišlo do maskulinizacije njihovih dosežkov.

IZVLEČEK
Cilj raziskave, v okviru katere so nastala pričujoča razmišljanja, je oceniti vlogo in pomen, ki ga imajo (so ga imele) ženske v migracijskih kontekstih za ohranjanje izvorne kulture, katere del je tudi nacionalna identiteta, v novem okolju. V dobi nacionalne države nacionalna identiteta in jezik postaneta glavna simbola izvorne kulture. Nemalokrat se slednjo kar zreducira nanju, kar je posebno značilno za politične diskurze, ki so nacionalistično obarvani. Torej se v razpravi ukvarjam s pomenom žensk-izseljenk za ohranjanje nacionalne identitete v okoljih priselitve.

Socializacija je proces, ki je med drugim ključna tudi za vzpostavljanje in ohranjanje etnične/narodne/nacionalne identitete pri posamezniku. Udejanja se preko različnih socializacijskih agensov. Najpomembnejši so predvsem njeni nezavedni vidiki konstituiranja realnosti pri posamezniku. Med najpomembnejše socializatorje sodi družina, ki je v patriarhalnih kontekstih v celoti v domeni žensk. Tako sta pomen in vloga žensk za ohranjanje nacionalne identitete s tega vidika očitna in nesporna. Z vidika ohranjanja izvorne kulture so ženske v izseljenstvu ključne tudi pri vzdrževanju drugih socializatorjev in mehanizmov identifikacije: učenje jezika in posredovanje vedenja o izvorni kulturi (učiteljice), ukvarjanje z mladimi in izdajanje časopisov z mladimi in za mlade, organizacija društvene aktivnosti za otoke in mladino, vzdrževanje ritualov, mitov in simbolov, ki so pomembni za ohranjanje skupinskih identitet...

Poleg opisanega me v prispevku zanima, ali v novem okolju s seboj prinesene patriarhalne vrednote ostanejo nespremenjene, še zlasti, če pride do preselitve v manj patriarhalno okolje. Ženskam je selitev predstavljala možnost, da so se otresle diskriminatornih patriarhalnih spon domačega okolja. To velja zlasti za tiste, ki so prihajale iz tipičnega vaškega okolja v zadnjih desetletjih devetnajstega in prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Večina je v novih okoljih lažje zadihala. Zaživele so bolj samostojno in socialno napredovale. Tako so se spremenili tudi partnerski odnosi. Slednje ne velja za primere prisilnih povojnih selitev, ko so ženske doživele socialno nazadovanje. Specifična situacija se kaže pri mešanih zakonih, kjer se srečamo s t.i. spolno asimetrijo, ki po eni strani predstavlja slabosti, a tudi prednosti za selivke v primerjavi z moškimi selivci. V večini primerov pri mešanih zakonih ženske poskrbijo, da otroci spoznajo izvorno kulturo, se seznanijo (ali naučijo) z jezikom in osvojijo vedenje o svojem poreklu.

Za zaključek naj izpostavim dejstvo, da pri raziskovanju o vlogi in pomenu žensk naletimo na veliko težav zaradi t.i. sindroma skromnosti. Ženske so v patriarhalnih odnosih, ki so prežeti s spolno dihotomijo in v katerih so bile socializirane, ponotranjile tudi spolne stereotipe in predstave o nepomembnosti nekaterih vidikov vsakdanjega življenja (t.i. privatna sfera versus javna), ki so v ženski domeni. Iz tega izvira tudi predstava o nepomembnosti vsega, kar so ženske v svojem življenju naredile. O tistih ženskah, ki so kljub vsemu prodrle v t.i. javno življenje, zgodovina molči ali pa je prišlo do maskulinizacije njihovih dosežkov.

IZVLEČEK
Misijonar in sadjar Franc Pirc je v slovenščini pisal in objavljal zvrstno različna besedila, zlasti sadjarske priročnike, pesmi in pisma. Iz načina pisanja, oblikovanja besedil in rabe jezikovnih sredstev se vidi, da je želel izobraževati v veri in sadjarstvu, tako v strokovnih besedilih kot v pesmih. Pirčeve pesmi so pravzaprav prozna besedila, oblikovana v verze z ritmom in rimo. V pesmih je uporabljal zlasti besedje, značilno za verska besedila. V sadjarskih delih je zapisal in ohranil strokovno izrazje, uporabljano na Kranjskem. Za sadjarske novosti je nekaj poimenovanj verjetno ustvaril tudi sam: posodovci, pritlikavci. Germanizmov je v njegovih besedilih razmeroma malo. Opaznejša pa je stava glagola na koncu stavka. Pirc tako kot Franc Mihael Paglovec izhaja iz tradicije gorenjske različice knjižnega jezika, vendar je vpliv govorjenega gorenjskega jezika, zlasti zapisovanje vokalne redukcije, pri njem veliko večji. Primerjava med prvo izdajo Kranjskega vrtnarja (1830, 1834) in popravljeno izdajo (1863), ki so jo izdajatelji jezikovno posodobili, pokaže jezikovne tendence 2. polovice 19. stoletja (prestavitev glagola s konca v sredo stavka, čiščenje germanizmov, pomenska ločitev rabe modalnega glagola moči na morati, treba je, moči, raba nereduciranih oblik, zlasti nedoločnika).

Marjate Humar je vodja Sekcije za terminološke slovarje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Misijonar in sadjar Franc Pirc je v slovenščini pisal in objavljal zvrstno različna besedila, zlasti sadjarske priročnike, pesmi in pisma. Iz načina pisanja, oblikovanja besedil in rabe jezikovnih sredstev se vidi, da je želel izobraževati v veri in sadjarstvu, tako v strokovnih besedilih kot v pesmih. Pirčeve pesmi so pravzaprav prozna besedila, oblikovana v verze z ritmom in rimo. V pesmih je uporabljal zlasti besedje, značilno za verska besedila. V sadjarskih delih je zapisal in ohranil strokovno izrazje, uporabljano na Kranjskem. Za sadjarske novosti je nekaj poimenovanj verjetno ustvaril tudi sam: posodovci, pritlikavci. Germanizmov je v njegovih besedilih razmeroma malo. Opaznejša pa je stava glagola na koncu stavka. Pirc tako kot Franc Mihael Paglovec izhaja iz tradicije gorenjske različice knjižnega jezika, vendar je vpliv govorjenega gorenjskega jezika, zlasti zapisovanje vokalne redukcije, pri njem veliko večji. Primerjava med prvo izdajo Kranjskega vrtnarja (1830, 1834) in popravljeno izdajo (1863), ki so jo izdajatelji jezikovno posodobili, pokaže jezikovne tendence 2. polovice 19. stoletja (prestavitev glagola s konca v sredo stavka, čiščenje germanizmov, pomenska ločitev rabe modalnega glagola moči na morati, treba je, moči, raba nereduciranih oblik, zlasti nedoločnika).

Marjate Humar je vodja Sekcije za terminološke slovarje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.