IZVLEČEK
Avtor uvodoma opredeli in opiše spremembe »jezikovnega zemljevida«, ki jih moramo upoštevati v Evropi, v zadnjih desetletjih še posebno v Nemčiji, in jih analizira tako na jezikovni kot na socialno-kulturni ravni.

Različni migracijski procesi so povzročili spremembe v jezikovnih zemljevidih evropskih dežel, in to ne le začasno, temveč temeljno in dolgoročno. Priseljenske manjšine so prinesle s seboj nove jezike in vnesle večjo stopnjo kulturne raznolikosti, kot jo je Evropa poznala kdaj koli doslej. Narodna večina mora sprejeti dejstvo, da se mora vloga njenega jezika kot sredstva komunikacije prilagoditi novemu odnosu do manjšinskih jezikov. S sodobnimi migracijami so se vzpostavila nova socialna, politična in kulturna razmerja. Ker pa so vse te spremembe porodile vrsto nesporazumov v okviru kulturnih stikov in političnega življenja, so sedanji medkulturni odnosi pogosto prežeti z napetostjo.

V drugem delu prispevka avtor analizira nove odnose, ki jih prinašajo migracije, in sicer z vidika učnega procesa na različnih ravneh:

– Migracije in spoznavanje jezika: posledice za učenje jezikov in jezikovno vzgojo otrok, ne le pripadnikov etničnih manjšin ampak tudi narodne večine.

– Migracije in sprememba jezikovnih odnosov skozi proces oblikovanja Evropske unije s približno petnajstimi uradnimi jeziki znotraj njenih meja (novi položaj uradnih jezikov bo v prihodnosti šibkejši).

– Medkulturni konflikti kot konflikti jezikovnega odnosa: proces internacionalizacije na drugi strani spodbuja različne skupine k poudarjanju svoje identitete predvsem prek materinščine. Stališča jezikovne večvrednosti, kakršna smo v nacionalnih družbah poznali doslej, izključujejo druge jezikovne skupine in porajajo probleme v medkulturni komunikaciji.

V zadnjem delu prispevka avtor obravnava izglede za zaščito kulturne raznolikosti s pomočjo konstruktivističnega koncepta spoznavanja jezikov in jezikovne vzgoje. Znotraj tega konteksta predstavi primer večjezičnega izobraževanja v nekaterih nemških šolah, kjer želijo učence iz različnih jezikovnih skupin vzgojiti kot »Evropejce jutrišnjega dne«.

Peter Graf je doktor znanosti in profesor na Oddelku za kulturne znanosti Univerze v Osnabrücku (Nemčija) ter raziskovalec na Inštitutu za migracijske in medkulturne študije, ki deluje v okviru iste univerze.

IZVLEČEK
Avtor uvodoma opredeli in opiše spremembe »jezikovnega zemljevida«, ki jih moramo upoštevati v Evropi, v zadnjih desetletjih še posebno v Nemčiji, in jih analizira tako na jezikovni kot na socialno-kulturni ravni.

Različni migracijski procesi so povzročili spremembe v jezikovnih zemljevidih evropskih dežel, in to ne le začasno, temveč temeljno in dolgoročno. Priseljenske manjšine so prinesle s seboj nove jezike in vnesle večjo stopnjo kulturne raznolikosti, kot jo je Evropa poznala kdaj koli doslej. Narodna večina mora sprejeti dejstvo, da se mora vloga njenega jezika kot sredstva komunikacije prilagoditi novemu odnosu do manjšinskih jezikov. S sodobnimi migracijami so se vzpostavila nova socialna, politična in kulturna razmerja. Ker pa so vse te spremembe porodile vrsto nesporazumov v okviru kulturnih stikov in političnega življenja, so sedanji medkulturni odnosi pogosto prežeti z napetostjo.

V drugem delu prispevka avtor analizira nove odnose, ki jih prinašajo migracije, in sicer z vidika učnega procesa na različnih ravneh:

– Migracije in spoznavanje jezika: posledice za učenje jezikov in jezikovno vzgojo otrok, ne le pripadnikov etničnih manjšin ampak tudi narodne večine.

– Migracije in sprememba jezikovnih odnosov skozi proces oblikovanja Evropske unije s približno petnajstimi uradnimi jeziki znotraj njenih meja (novi položaj uradnih jezikov bo v prihodnosti šibkejši).

– Medkulturni konflikti kot konflikti jezikovnega odnosa: proces internacionalizacije na drugi strani spodbuja različne skupine k poudarjanju svoje identitete predvsem prek materinščine. Stališča jezikovne večvrednosti, kakršna smo v nacionalnih družbah poznali doslej, izključujejo druge jezikovne skupine in porajajo probleme v medkulturni komunikaciji.

V zadnjem delu prispevka avtor obravnava izglede za zaščito kulturne raznolikosti s pomočjo konstruktivističnega koncepta spoznavanja jezikov in jezikovne vzgoje. Znotraj tega konteksta predstavi primer večjezičnega izobraževanja v nekaterih nemških šolah, kjer želijo učence iz različnih jezikovnih skupin vzgojiti kot »Evropejce jutrišnjega dne«.

Peter Graf je doktor znanosti in profesor na Oddelku za kulturne znanosti Univerze v Osnabrücku (Nemčija) ter raziskovalec na Inštitutu za migracijske in medkulturne študije, ki deluje v okviru iste univerze.

IZVLEČEK
Enajst povratnikov iz slovenske Primorske predstavlja le majhen delež ljudi, ki so se po vojni izselili iz Slovenije in se kasneje tudi vrnili. Kljub temu, da so predstavljene življenjske zgodbe med seboj raznolike, jih povezuje skupaj enotna usoda življenja v “dveh domovinah”.

Od izseljenih Slovencev se vračajo nazaj v domovino predvsem starejši ljudje, ki bi radi preživeli jesen svojega življenja v domačem kraju in med domačimi ljudmi. Ponovno vključevanje v slovensko družbo ni lahko. Ljudje, ki po izselitvi iz domovine z njo niso ohranjali stikov, občutijo po vrnitvi domov odtujenost, saj ne najdejo več tistega, kar so zapustili. V teh primerih morajo začeti povratniki novo življenje, česar pa mnogi niso več sposobni. Nemalo ljudi in celo družin se je vrnilo v domovino, a so se kmalu razočarani vrnili nazaj, saj spremembam in novim razmeram niso bili kos. Le redki so vztrajali in si v Sloveniji ponovno ustvarili novo življenje.

Povratniki so se odločili za vrnitev v domovino na podlagi predhodnih informacij, ki so jim jih posredovali sorodniki iz domovine ali znanci iz tujine, večina pa jo je pred dokončno vrnitvijo tudi obiskala. Spremembe in napredek v razvoju Slovenije so jih dodatno prepričale, da so se vrnili. Kljub vsemu jih je čakalo po vrnitvi marsikatero presenečenje, saj so se šele v vsakdanjem življenju videli razlike med družbenim sistemom, ki so se ga navadili v tujini in sistemom, s katerim so se morali soočiti doma.

Ali se slovenski izseljenci tudi danes vračajo nazaj v domovino? Situacija se v primerjavi z obdobjem pred letom 1991 ni bistveno spremenila. Življenjski pogoji v Sloveniji so se sicer izboljšali, vendar je potrebno potencialnim povratnikom ponuditi nekoliko več, kot le ugodne življenjske razmere, kakršne imajo v večini primerov že v deželi svojega trenutnega bivanja. Od njih je namreč nesmiselno pričakovati, da se bodo vrnili v domovino le zaradi domotožja. Lahko bi se strinjala z Marino Lukšič-Hacin, ki pravi, da k tako majhnemu deležu slovenskih povratnikov vsekakor prispeva tudi dejstvo, “da vsa leta ni zaslediti aktivne državne politike, ki bi dejansko spodbujala povratništvo. To velja za vse različice izseljevanja in povratništva, vključno z begom možganov” (2002, 189).

V zadnjem času se zaradi ekonomske krize v Argentini mnogi potomci argentinskih Slovencev vračajo v domovino. Vendar v teh primerih “vrnitve” ne moremo govoriti o povratništvu, temveč zgolj o priseljevanju. Ljudje, ki se priseljujejo, so večinoma potomci slovenskih izseljencev, ki so v okviru slovenske skupnosti v Argentini ohranili zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu.

Za zaključek bi dodala zanimivo misel Marine Lukšič–Hacin (2002, 189-190), ki se sprašuje, če je sploh smiselno razmišljanje o spodbujevanju povratništva, glede na smer globalnega razvoja današnjega sveta. Po njenem mnenju je “star način razmišljanja o povratnikih povozil čas”, zato bi bilo primernejše razmišljati o vključevanju Slovencev po svetu v pomembnejše družboslovne, humanistične, naravoslovne in gospodarske projekte s pomočjo sodobne tehnologije.

IZVLEČEK
Enajst povratnikov iz slovenske Primorske predstavlja le majhen delež ljudi, ki so se po vojni izselili iz Slovenije in se kasneje tudi vrnili. Kljub temu, da so predstavljene življenjske zgodbe med seboj raznolike, jih povezuje skupaj enotna usoda življenja v “dveh domovinah”.

Od izseljenih Slovencev se vračajo nazaj v domovino predvsem starejši ljudje, ki bi radi preživeli jesen svojega življenja v domačem kraju in med domačimi ljudmi. Ponovno vključevanje v slovensko družbo ni lahko. Ljudje, ki po izselitvi iz domovine z njo niso ohranjali stikov, občutijo po vrnitvi domov odtujenost, saj ne najdejo več tistega, kar so zapustili. V teh primerih morajo začeti povratniki novo življenje, česar pa mnogi niso več sposobni. Nemalo ljudi in celo družin se je vrnilo v domovino, a so se kmalu razočarani vrnili nazaj, saj spremembam in novim razmeram niso bili kos. Le redki so vztrajali in si v Sloveniji ponovno ustvarili novo življenje.

Povratniki so se odločili za vrnitev v domovino na podlagi predhodnih informacij, ki so jim jih posredovali sorodniki iz domovine ali znanci iz tujine, večina pa jo je pred dokončno vrnitvijo tudi obiskala. Spremembe in napredek v razvoju Slovenije so jih dodatno prepričale, da so se vrnili. Kljub vsemu jih je čakalo po vrnitvi marsikatero presenečenje, saj so se šele v vsakdanjem življenju videli razlike med družbenim sistemom, ki so se ga navadili v tujini in sistemom, s katerim so se morali soočiti doma.

Ali se slovenski izseljenci tudi danes vračajo nazaj v domovino? Situacija se v primerjavi z obdobjem pred letom 1991 ni bistveno spremenila. Življenjski pogoji v Sloveniji so se sicer izboljšali, vendar je potrebno potencialnim povratnikom ponuditi nekoliko več, kot le ugodne življenjske razmere, kakršne imajo v večini primerov že v deželi svojega trenutnega bivanja. Od njih je namreč nesmiselno pričakovati, da se bodo vrnili v domovino le zaradi domotožja. Lahko bi se strinjala z Marino Lukšič-Hacin, ki pravi, da k tako majhnemu deležu slovenskih povratnikov vsekakor prispeva tudi dejstvo, “da vsa leta ni zaslediti aktivne državne politike, ki bi dejansko spodbujala povratništvo. To velja za vse različice izseljevanja in povratništva, vključno z begom možganov” (2002, 189).

V zadnjem času se zaradi ekonomske krize v Argentini mnogi potomci argentinskih Slovencev vračajo v domovino. Vendar v teh primerih “vrnitve” ne moremo govoriti o povratništvu, temveč zgolj o priseljevanju. Ljudje, ki se priseljujejo, so večinoma potomci slovenskih izseljencev, ki so v okviru slovenske skupnosti v Argentini ohranili zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu.

Za zaključek bi dodala zanimivo misel Marine Lukšič–Hacin (2002, 189-190), ki se sprašuje, če je sploh smiselno razmišljanje o spodbujevanju povratništva, glede na smer globalnega razvoja današnjega sveta. Po njenem mnenju je “star način razmišljanja o povratnikih povozil čas”, zato bi bilo primernejše razmišljati o vključevanju Slovencev po svetu v pomembnejše družboslovne, humanistične, naravoslovne in gospodarske projekte s pomočjo sodobne tehnologije.

IZVLEČEK
Avtor obravnava razvoj multikulturnih odnosov v Avstraliji po drugi svetovni vojni, ki so jim nasprotovali različni rasizmi in desničarsko protimultikulturno delovanje. Resnični vzpon multikulture je preprečilo tudi oživljanje avstralskega etnocentrizma, kar je zapazil že leta 1989, ko je zapuščal Avstralijo. Med načelno deklerativnostjo in resničnim življenjem v multikulturnem duhu je nastajal vedno večji prepad. Avtor je naredil vzporednice z usodo črnopoltega prebivalstva v ZDA in z evropskimi integracijskimi dogajanji. Na eni strani je multikulturna retorika, na drugi dejanski odnosi, ki so daleč od načel multikulturalizma. Opozarja na kvarnost narodne in jezikovne diskriminacije, ki pelje k uničenju nekega ljudstva oziroma narodne skupnosti, posledično tudi k rušenju nravnosti in vrednostnega sistema tja do samouničevalnih nagnjenj. Ohranjanje narodnosti, kulture in jezika smatra za najpomembnejše družbene naloge, tudi na področju izseljenstva in priseljenstva. Ohranjanje jezika in etnične identitete nikakor ni nekakšno čuvanje zastarelih socialnih danosti, kot to hočejo prikazati nekatere antropološke in sociološke šole, ampak to ohranjanje temelji na dejstvu, da vsak človek nosi v sebi genetske prvine svojega razvoja.

IZVLEČEK
Avtor obravnava razvoj multikulturnih odnosov v Avstraliji po drugi svetovni vojni, ki so jim nasprotovali različni rasizmi in desničarsko protimultikulturno delovanje. Resnični vzpon multikulture je preprečilo tudi oživljanje avstralskega etnocentrizma, kar je zapazil že leta 1989, ko je zapuščal Avstralijo. Med načelno deklerativnostjo in resničnim življenjem v multikulturnem duhu je nastajal vedno večji prepad. Avtor je naredil vzporednice z usodo črnopoltega prebivalstva v ZDA in z evropskimi integracijskimi dogajanji. Na eni strani je multikulturna retorika, na drugi dejanski odnosi, ki so daleč od načel multikulturalizma. Opozarja na kvarnost narodne in jezikovne diskriminacije, ki pelje k uničenju nekega ljudstva oziroma narodne skupnosti, posledično tudi k rušenju nravnosti in vrednostnega sistema tja do samouničevalnih nagnjenj. Ohranjanje narodnosti, kulture in jezika smatra za najpomembnejše družbene naloge, tudi na področju izseljenstva in priseljenstva. Ohranjanje jezika in etnične identitete nikakor ni nekakšno čuvanje zastarelih socialnih danosti, kot to hočejo prikazati nekatere antropološke in sociološke šole, ampak to ohranjanje temelji na dejstvu, da vsak človek nosi v sebi genetske prvine svojega razvoja.

IZVLEČEK
Namen razprave je nadrobno opisati poljsko priseljenstvo v provinci Buenos Aires, posebej v krajih La Plata, Berisso in Ensenada z analiziranjem bibliografskih in dokumentarnih podatkov o skupnosti ter ugotoviti uporabnost socio-kulturne raziskave, katere rezultati se nahajajo v bazi podatkov, ki je del projekta “Socio-kulturno umeščanje priseljencev in njihovih potomcev, živečih v provinci Buenos Aires (z izjemo Špancev in Italijanov)” ki poteka na La Plata National University.

Večina večjih držav je sprejemala in še vedno sprejema visoke odstotke priseljencev: heterogenost je integralni in interaktivni del vsake skupnosti. “Osebna identiteta” ni več preprosta. Posameznik jo lahko ustvari s kombiniranjem heterogenih elementov različnih okolij in kultur. Z migracijskimi tokovi se je v naši deželi uvedla nova oblika generiranja in izražanja identitete.

Raziskave o priseljevanju se v Argentini tradicionalno izvajajo na dveh večjih skupinah, španski in italijanski. Malo je antropoloških raziskav, ki zadevajo majhne in srednje priseljenske skupnosti (kapverdske, poljske, grške, litvanske, ukrajinske itd.). Posledica naših izkušenj iz področja antropologije, dela z nekaterimi teh skupnosti in z njihovimi potomci, je zavedanje o potrebi metode, ki bi na fleksibilen način omogočala prepoznavo profila, ki karakterizira obravnavane skupnosti in tiste, ki bodo predmet študij v bodočnosti. Brez take vrste orodja bo težko ovrednotiti obstoječe modifikacije in tiste, ki še nastajajo kot posledica spremembe okolja in medkulturnih stikov.

Marta Maffia je doktorica znanosti in višja raziskovalka pri National Council of Scientific and Technical Research (CONICET) v Argentini in profesorica na National University of La Plata. Bernarda Zubrzycki je štipendistka National University of La Plata v Argentini.

IZVLEČEK
Namen razprave je nadrobno opisati poljsko priseljenstvo v provinci Buenos Aires, posebej v krajih La Plata, Berisso in Ensenada z analiziranjem bibliografskih in dokumentarnih podatkov o skupnosti ter ugotoviti uporabnost socio-kulturne raziskave, katere rezultati se nahajajo v bazi podatkov, ki je del projekta “Socio-kulturno umeščanje priseljencev in njihovih potomcev, živečih v provinci Buenos Aires (z izjemo Špancev in Italijanov)” ki poteka na La Plata National University.

Večina večjih držav je sprejemala in še vedno sprejema visoke odstotke priseljencev: heterogenost je integralni in interaktivni del vsake skupnosti. “Osebna identiteta” ni več preprosta. Posameznik jo lahko ustvari s kombiniranjem heterogenih elementov različnih okolij in kultur. Z migracijskimi tokovi se je v naši deželi uvedla nova oblika generiranja in izražanja identitete.

Raziskave o priseljevanju se v Argentini tradicionalno izvajajo na dveh večjih skupinah, španski in italijanski. Malo je antropoloških raziskav, ki zadevajo majhne in srednje priseljenske skupnosti (kapverdske, poljske, grške, litvanske, ukrajinske itd.). Posledica naših izkušenj iz področja antropologije, dela z nekaterimi teh skupnosti in z njihovimi potomci, je zavedanje o potrebi metode, ki bi na fleksibilen način omogočala prepoznavo profila, ki karakterizira obravnavane skupnosti in tiste, ki bodo predmet študij v bodočnosti. Brez take vrste orodja bo težko ovrednotiti obstoječe modifikacije in tiste, ki še nastajajo kot posledica spremembe okolja in medkulturnih stikov.

Marta Maffia je doktorica znanosti in višja raziskovalka pri National Council of Scientific and Technical Research (CONICET) v Argentini in profesorica na National University of La Plata. Bernarda Zubrzycki je štipendistka National University of La Plata v Argentini.

IZVLEČEK
Argentina je ena od priseljenskih držav, ki je sprejela več milijonov migrantov iz Evrope. Od konca 19. stoletja naprej je bila zaradi rodovitne zemlje, primerne za pridelavo žit in vzrejo govedi za izvoz, ekonomsko obetavna država. Zaradi pomanjkanja delovne sile in z namenom poselitve velikih praznih območjij v notranjosti dežele, je več zaporednih argentinskih vlad spodbujalo priseljevanje. Medtem ko je bilo argentinsko gospodarstvo v vzponu, je slovensko prebivalstvo trpelo politične in gospodarske posledice prve svetovne vojne. Iskanje boljšega življenja je tako bilo posledica političnih pritiskov, hude revščine in socialne marginalnosti. Največji dotok priseljencev v Argentino je zabeležen v letih med 1923 in 1928. Po tem je število priseljencev upadalo zaradi svetovne gospodarske krize in posledične množične brezposelnosti, ki je zaustavila migracijske tokove.

Proces integracije v argentinsko družbo je bil zelo težak. Neznan jezik, drugačni običaji in neizogibna potreba po ponovnem začetku iz nič, so bila bremena, ki so z veliko težo pritiskala na življenja prišlekov. Čeprav je večina Slovencev izvirala iz ruralnih okolij, so se največ naseljevali v Buenos Airesu, ki je bil, zaradi velikih možnosti za zaposlitev, pravi magnet za nove priseljence.

Da so v prvi fazi integracije v argentinsko družbo laže premagali težave, ki so izhajale iz okoljskih in družbenih razlik, je bilo izjemnega pomena, da so imeli člani skupnosti možnost ohranjanja medsebojnega prijateljstva in solidarnosti – v obliki kulturnih društev in društev vzajemne pomoči. V bistvu so bile to družabne organizacije, ki so prirejale slavja in športne dogodke, kar vse je pripomoglo k utrjevanju vezi med izseljenci, poleg tega pa so nudile članom skupnosti pomoč, kadar so jo potrebovali. Društva so omogočila ohranitev enotnosti in kohezije med prebivalci slovenskega izvora, vzpostavitev socialnih odnosov znotraj skupnosti in s tem ohranitev nekaterih vidikov njihove stare kulturne identitete.

Catalina Banko je doktorica zgodovinskih znanosti, profesorica na Universidad Central de Venezuela, School of Economics (Caracas), Pablo Mouzakis pa projektni asistent pri Ciudad Digital/Data Markets, študent družbene komunikologije na Universidad de Buenos Aires (Argentina).

IZVLEČEK
Argentina je ena od priseljenskih držav, ki je sprejela več milijonov migrantov iz Evrope. Od konca 19. stoletja naprej je bila zaradi rodovitne zemlje, primerne za pridelavo žit in vzrejo govedi za izvoz, ekonomsko obetavna država. Zaradi pomanjkanja delovne sile in z namenom poselitve velikih praznih območjij v notranjosti dežele, je več zaporednih argentinskih vlad spodbujalo priseljevanje. Medtem ko je bilo argentinsko gospodarstvo v vzponu, je slovensko prebivalstvo trpelo politične in gospodarske posledice prve svetovne vojne. Iskanje boljšega življenja je tako bilo posledica političnih pritiskov, hude revščine in socialne marginalnosti. Največji dotok priseljencev v Argentino je zabeležen v letih med 1923 in 1928. Po tem je število priseljencev upadalo zaradi svetovne gospodarske krize in posledične množične brezposelnosti, ki je zaustavila migracijske tokove.

Proces integracije v argentinsko družbo je bil zelo težak. Neznan jezik, drugačni običaji in neizogibna potreba po ponovnem začetku iz nič, so bila bremena, ki so z veliko težo pritiskala na življenja prišlekov. Čeprav je večina Slovencev izvirala iz ruralnih okolij, so se največ naseljevali v Buenos Airesu, ki je bil, zaradi velikih možnosti za zaposlitev, pravi magnet za nove priseljence.

Da so v prvi fazi integracije v argentinsko družbo laže premagali težave, ki so izhajale iz okoljskih in družbenih razlik, je bilo izjemnega pomena, da so imeli člani skupnosti možnost ohranjanja medsebojnega prijateljstva in solidarnosti – v obliki kulturnih društev in društev vzajemne pomoči. V bistvu so bile to družabne organizacije, ki so prirejale slavja in športne dogodke, kar vse je pripomoglo k utrjevanju vezi med izseljenci, poleg tega pa so nudile članom skupnosti pomoč, kadar so jo potrebovali. Društva so omogočila ohranitev enotnosti in kohezije med prebivalci slovenskega izvora, vzpostavitev socialnih odnosov znotraj skupnosti in s tem ohranitev nekaterih vidikov njihove stare kulturne identitete.

Catalina Banko je doktorica zgodovinskih znanosti, profesorica na Universidad Central de Venezuela, School of Economics (Caracas), Pablo Mouzakis pa projektni asistent pri Ciudad Digital/Data Markets, študent družbene komunikologije na Universidad de Buenos Aires (Argentina).