IZVLEČEK
Pričujoče besedilo problematizira povezovanje slovenskih izseljencev v tujini med seboj in z matično domovino. Povezovanje, v obdobju hitrega razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije, dobi nove razsežnosti, ki jih skušamo osvetliti. Preko sociološkega vidika diasporičnosti prikažemo posameznikovo življenje v diaspori, kjer se poslužujemo razdelitve na vidik izseljenca in vidik izseljenske skupnosti. Življenje izseljencev tako skušamo obravnavati skozi iskanje povezav med naslednjimi razsežnostmi: integriranost v okolje, obvladovanje slovenskega jezika, ohranjanje etnične identitete, potreba po etničnem druženju, nostalgičnost posameznika in nenazadnje aktivnost sodelovanja v virtualnih etničnih skupnostih. Omenjene povezave s pomočjo teoretskih izhodišč opredelimo in jih empirično preverjamo. Predstavimo rezultate ankete, na katero slovenski izseljenci odgovarjajo preko interneta. Ugotovimo, da obstaja statistično značilna povezanost med aktivnostjo sodelovanja v virtualnih etničnih skupnostih in stopnjo integriranosti posameznika v okolje, v katerem trenutno živi, potrebo po etničnem druženju in nostalgičnostjo posameznika. Na podlagi zbranih podatkov skušamo sklepati o dejanskem obstoju slovenskih virtualnih etničnih skupnosti.

IZVLEČEK
Pričujoče besedilo problematizira povezovanje slovenskih izseljencev v tujini med seboj in z matično domovino. Povezovanje, v obdobju hitrega razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije, dobi nove razsežnosti, ki jih skušamo osvetliti. Preko sociološkega vidika diasporičnosti prikažemo posameznikovo življenje v diaspori, kjer se poslužujemo razdelitve na vidik izseljenca in vidik izseljenske skupnosti. Življenje izseljencev tako skušamo obravnavati skozi iskanje povezav med naslednjimi razsežnostmi: integriranost v okolje, obvladovanje slovenskega jezika, ohranjanje etnične identitete, potreba po etničnem druženju, nostalgičnost posameznika in nenazadnje aktivnost sodelovanja v virtualnih etničnih skupnostih. Omenjene povezave s pomočjo teoretskih izhodišč opredelimo in jih empirično preverjamo. Predstavimo rezultate ankete, na katero slovenski izseljenci odgovarjajo preko interneta. Ugotovimo, da obstaja statistično značilna povezanost med aktivnostjo sodelovanja v virtualnih etničnih skupnostih in stopnjo integriranosti posameznika v okolje, v katerem trenutno živi, potrebo po etničnem druženju in nostalgičnostjo posameznika. Na podlagi zbranih podatkov skušamo sklepati o dejanskem obstoju slovenskih virtualnih etničnih skupnosti.

IZVLEČEK
Vse večji delež imigrantskih prilivov v države članice EU v devetdesetih letih zajemajo posamezniki, ki ne prihajajo na poziv delodajalcev. Ob koncu leta 2001 se ocene deleža tistih, ki se priseljujejo na osnovi pravic družinskega združevanja, begunstva ali pridobijo status bivanja iz humanitarnih razlogov, giblje med 60-80 % v posameznih državah. Mnogi med njimi ne pridobijo kmalu dovoljenja za delo, imajo težave z učenjem jezika ter priznavanjem izobrazbe ali pa dela ne iščejo. Takšen imigrantski trend izziva nacionalne vlade pri reševanju problemov relativno visokih in vztrajajočih stopenj brezposelnosti. Integracijski modeli vključevanja tujcev iz tretjih držav na trg delovne sile niso uspešni, saj je brezposelnost med priseljenci nekajkrat višja kot med domačimi prebivalci. Celo več, v istem obdobju, ko se zaposlovanje državljanov povečuje, narašča brezposelnost med imigranti. Narašča obseg nedokumentiranega dela in bivanja številnih skupin priseljencev, posebno v mediteranskih državah. V vseh državah članicah EU je opaziti povišane stopnje sive ekonomije. Narašča tudi legalna ali tolerirana diskriminacija priseljencev, še posebno v dostopu do formalne zaposlitve v sektorjih dominantne ekonomije. Obenem je mobilnost priseljencev omejena na državo, ki jih je sprejela, kar otežuje njihovo zaposlovanje znotraj skupnega trga dela EU. Socialni stroški za nekatere kategorije priseljencev se povečujejo, hkrati pa njihovo samozaposlovanje znotraj etnične ekonomije ni spodbujano.

Struktura ekonomske transformacije v državah EU je podvržena visoki dinamiki sprememb v globalni konkurenci. Potreb sedanjih in bodočih nacionalnih trgov delovne sile ni več enostavno ugotoviti. Staranje prebivalstva v razvitih državah ob skromnem naravnem prirastku in pričakovano krčenje obsega aktivnih deležov državljanov niso povsem linearni procesi, niti niso več zadostni argumenti v prid povečane mednarodne mobilnosti migrantov. Trg dela se utegne omejiti na 1/3 ali 1/5 populacije s specifičnimi znanji. Na drugi strani tudi razlike v razvitosti med državami in demografski pritiski iz manj razvitih okolij sami po sebi niso zadostni vzroki za sedanji obseg masovnih migracij. Vzroke gre iskati v neuspešnih modelih razvoja, lokalnih vojnah, korupciji in naraščajoči bedi. Nerazvita okolja so na prepihu, razvita se zapirajo.

Rešitve tega konfliktnega procesa je moč dolgoročno iskati v uravnoteženju in regulaciji finančnih in ekonomskih globalizacijskih procesov, spoštovanju človekovih pravic ter globalni solidarnosti ter davkih. Probleme mednarodnih migracij je smiselno reševati izven okvira posameznih nacionalnih politik. Rešitve, ki jih trenutno zagovarjajo nacionalne države, niso ne uspešne, še manj so etične. Kratkoročno pa bi nacionalne države lahko spodbujale pogoje samozaposlovanja in rast obsega etnične ekonomije - posebno v storitvenih dejavnostih, saj so potrebe dela večje od formalno priznanih. Države EU bi storile veliko s sprostitvijo mobilnosti priseljencev iz tretjih držav v skupnem trgu dela. Medtem bi tudi uspešneje izkoristile in povečevale prezrte humane (izobrazbene in etnične) resurse priseljencev. Še več pa bi prispevale z dodeljevanjem volilne pravice ter olajševanjem naturalizacije stalno priseljenim.

IZVLEČEK
Vse večji delež imigrantskih prilivov v države članice EU v devetdesetih letih zajemajo posamezniki, ki ne prihajajo na poziv delodajalcev. Ob koncu leta 2001 se ocene deleža tistih, ki se priseljujejo na osnovi pravic družinskega združevanja, begunstva ali pridobijo status bivanja iz humanitarnih razlogov, giblje med 60-80 % v posameznih državah. Mnogi med njimi ne pridobijo kmalu dovoljenja za delo, imajo težave z učenjem jezika ter priznavanjem izobrazbe ali pa dela ne iščejo. Takšen imigrantski trend izziva nacionalne vlade pri reševanju problemov relativno visokih in vztrajajočih stopenj brezposelnosti. Integracijski modeli vključevanja tujcev iz tretjih držav na trg delovne sile niso uspešni, saj je brezposelnost med priseljenci nekajkrat višja kot med domačimi prebivalci. Celo več, v istem obdobju, ko se zaposlovanje državljanov povečuje, narašča brezposelnost med imigranti. Narašča obseg nedokumentiranega dela in bivanja številnih skupin priseljencev, posebno v mediteranskih državah. V vseh državah članicah EU je opaziti povišane stopnje sive ekonomije. Narašča tudi legalna ali tolerirana diskriminacija priseljencev, še posebno v dostopu do formalne zaposlitve v sektorjih dominantne ekonomije. Obenem je mobilnost priseljencev omejena na državo, ki jih je sprejela, kar otežuje njihovo zaposlovanje znotraj skupnega trga dela EU. Socialni stroški za nekatere kategorije priseljencev se povečujejo, hkrati pa njihovo samozaposlovanje znotraj etnične ekonomije ni spodbujano.

Struktura ekonomske transformacije v državah EU je podvržena visoki dinamiki sprememb v globalni konkurenci. Potreb sedanjih in bodočih nacionalnih trgov delovne sile ni več enostavno ugotoviti. Staranje prebivalstva v razvitih državah ob skromnem naravnem prirastku in pričakovano krčenje obsega aktivnih deležov državljanov niso povsem linearni procesi, niti niso več zadostni argumenti v prid povečane mednarodne mobilnosti migrantov. Trg dela se utegne omejiti na 1/3 ali 1/5 populacije s specifičnimi znanji. Na drugi strani tudi razlike v razvitosti med državami in demografski pritiski iz manj razvitih okolij sami po sebi niso zadostni vzroki za sedanji obseg masovnih migracij. Vzroke gre iskati v neuspešnih modelih razvoja, lokalnih vojnah, korupciji in naraščajoči bedi. Nerazvita okolja so na prepihu, razvita se zapirajo.

Rešitve tega konfliktnega procesa je moč dolgoročno iskati v uravnoteženju in regulaciji finančnih in ekonomskih globalizacijskih procesov, spoštovanju človekovih pravic ter globalni solidarnosti ter davkih. Probleme mednarodnih migracij je smiselno reševati izven okvira posameznih nacionalnih politik. Rešitve, ki jih trenutno zagovarjajo nacionalne države, niso ne uspešne, še manj so etične. Kratkoročno pa bi nacionalne države lahko spodbujale pogoje samozaposlovanja in rast obsega etnične ekonomije - posebno v storitvenih dejavnostih, saj so potrebe dela večje od formalno priznanih. Države EU bi storile veliko s sprostitvijo mobilnosti priseljencev iz tretjih držav v skupnem trgu dela. Medtem bi tudi uspešneje izkoristile in povečevale prezrte humane (izobrazbene in etnične) resurse priseljencev. Še več pa bi prispevale z dodeljevanjem volilne pravice ter olajševanjem naturalizacije stalno priseljenim.

IZVLEČEK
“Ker velikih literarnih ambicij ne zmorem izpeljati, je zame važna izpoved, vsebina in resnica o sebi in okolju, taka resnica kot jo jaz vidim in občutim. Samo to, kar imam, lahko razdam, da bi si domišljal kaj več, za to nisem imel ne časa ne vneme.” Tako se glasi skromna opazka, ki jo je Bert Pribac podal v razmišljanju o svojem literarnem ustvarjanju z naslovom “Zakaj pišem pesmi” (v: Svobodni razgovori, X/3, 1993, 8.). Kot Pribac sam pojasni, je poezija, ki jo ustvarja, odraz njegovih zaznav, občutij in pogledov na različna vprašanja o svetu in bitjih v njem, kar nam omogoči oblikovanje sorazmerno popolne slike njegovega duhovnega razvoja vse od zgodnje mladosti pa do pozne zrelosti. Mladostno igrivost in lahkotnost prekine prisiljena odločitev, da se odpravi po poti vseh blodnežev, beračev in večnih romarjev tega sveta. Posledično se v poeziji začetnega obdobja njegovega izseljenstva odražata globoka bolečina in beda, ki izhajata iz spoznanja o izgubi doma, prijateljev in vseh najbolj intimnih momentov lastnega bivanja. In ko še zadnje upanje na ustrezno zatočišče pod Južnim križem umre, se pesnik zateče k sanjam, ki mu nudijo tolažbo, saj le v sanjah lahko ponovno občuti atmosfero domačnosti ljubljene Istre, ki pa ni več stvarna Istra njegove mladosti, temveč močno idealizirana mentalna konstrukcija, osnovana na njegovih željah in upih. Veliko časa je potreboval Pribac, da je lahko opustil sanje o izgubljenem raju in žalovanje za njim ter sprejel, da istrska zemlja ni nič bolj prijazna do svojih ljudi kot je avstralska do svojih. Temu soočenju z realnostjo, ki je bila kruta in neizprosna in ki mu ni nudila temeljev za izpolnitev prvobitne človeške usmerjenosti k harmoničnemu bivanju v duhu in resnici, je sledila popolna obupanost pesnika. Toda ko so temačna brezna osamljenosti in brezupa dušila Pribca, je on našel pot, ki jo je instinktivno zaznal kot pot, ki vodi k odrešenju. Takrat je razumel, da tisto, za čemer je stremel dolga leta, ni bila Istra, niti ni bil katerikoli drugi kotiček zemlje, kajti daleč stran od prvotnega bivališča ga ni odpeljalo izseljenstvo, sam je namreč kot človeško bitje brezpogojno podvržen izkoreninjenosti zaradi svoje grešne narave, kar sicer pogosto nastopi kot eden osrednjih motivov v poeziji njegovega drugega avstralskega obdobja. Posledično, kamorkoli bo šel v tem svetu, bo vedno ostal tujec, saj njegovo kraljestvo ni od tega sveta. V tem trenutku Pribac odkrije Boga; in Bog je tisti, pri katerem mora iskati zatočišče, ker Bog je njegov pravi dom, sedaj in vedno. Toda Boga nikoli ne dosežemo neposredno, ampak samo preko ljubezni do vseh ustvarjenih bitij, predvsem pa preko absolutne vdanosti sorodnih duš v vrtincu pobožne erotike. In v svojem ponovno odkritem raju je Pribac našel sorodno dušo, s katero bo delil najbolj sveto izkustvo našega bivanja.

IZVLEČEK
“Ker velikih literarnih ambicij ne zmorem izpeljati, je zame važna izpoved, vsebina in resnica o sebi in okolju, taka resnica kot jo jaz vidim in občutim. Samo to, kar imam, lahko razdam, da bi si domišljal kaj več, za to nisem imel ne časa ne vneme.” Tako se glasi skromna opazka, ki jo je Bert Pribac podal v razmišljanju o svojem literarnem ustvarjanju z naslovom “Zakaj pišem pesmi” (v: Svobodni razgovori, X/3, 1993, 8.). Kot Pribac sam pojasni, je poezija, ki jo ustvarja, odraz njegovih zaznav, občutij in pogledov na različna vprašanja o svetu in bitjih v njem, kar nam omogoči oblikovanje sorazmerno popolne slike njegovega duhovnega razvoja vse od zgodnje mladosti pa do pozne zrelosti. Mladostno igrivost in lahkotnost prekine prisiljena odločitev, da se odpravi po poti vseh blodnežev, beračev in večnih romarjev tega sveta. Posledično se v poeziji začetnega obdobja njegovega izseljenstva odražata globoka bolečina in beda, ki izhajata iz spoznanja o izgubi doma, prijateljev in vseh najbolj intimnih momentov lastnega bivanja. In ko še zadnje upanje na ustrezno zatočišče pod Južnim križem umre, se pesnik zateče k sanjam, ki mu nudijo tolažbo, saj le v sanjah lahko ponovno občuti atmosfero domačnosti ljubljene Istre, ki pa ni več stvarna Istra njegove mladosti, temveč močno idealizirana mentalna konstrukcija, osnovana na njegovih željah in upih. Veliko časa je potreboval Pribac, da je lahko opustil sanje o izgubljenem raju in žalovanje za njim ter sprejel, da istrska zemlja ni nič bolj prijazna do svojih ljudi kot je avstralska do svojih. Temu soočenju z realnostjo, ki je bila kruta in neizprosna in ki mu ni nudila temeljev za izpolnitev prvobitne človeške usmerjenosti k harmoničnemu bivanju v duhu in resnici, je sledila popolna obupanost pesnika. Toda ko so temačna brezna osamljenosti in brezupa dušila Pribca, je on našel pot, ki jo je instinktivno zaznal kot pot, ki vodi k odrešenju. Takrat je razumel, da tisto, za čemer je stremel dolga leta, ni bila Istra, niti ni bil katerikoli drugi kotiček zemlje, kajti daleč stran od prvotnega bivališča ga ni odpeljalo izseljenstvo, sam je namreč kot človeško bitje brezpogojno podvržen izkoreninjenosti zaradi svoje grešne narave, kar sicer pogosto nastopi kot eden osrednjih motivov v poeziji njegovega drugega avstralskega obdobja. Posledično, kamorkoli bo šel v tem svetu, bo vedno ostal tujec, saj njegovo kraljestvo ni od tega sveta. V tem trenutku Pribac odkrije Boga; in Bog je tisti, pri katerem mora iskati zatočišče, ker Bog je njegov pravi dom, sedaj in vedno. Toda Boga nikoli ne dosežemo neposredno, ampak samo preko ljubezni do vseh ustvarjenih bitij, predvsem pa preko absolutne vdanosti sorodnih duš v vrtincu pobožne erotike. In v svojem ponovno odkritem raju je Pribac našel sorodno dušo, s katero bo delil najbolj sveto izkustvo našega bivanja.

IZVLEČEK
Slovenska politična emigracija je bila v času od 1945 do 1991 bolj ali manj v centru zanimanja tako represivnih organov, npr. policije, kot tudi partijskih organov. Spremljanje njene aktivnosti in preprečevanje njenega vpliva v Sloveniji in med ekonomskimi izseljenci v svetu so bile tudi naloge vrhov Partije in številnih družbenopolitičnih organizacij in društev, ki so jih izvrševali po njenih direktivah. Odnos slovenske Partije do politične emigracije pozna dvoje, prvič, čas “trdega” razmerja do nje nekako do začetka šestdesetih let, ki mu sledi bolj “prilagodljiv” odnos, in drugič, zoževanje politične emigracije od sprva vseh, ki so na tak ali drugačen način zapustili Jugoslavijo (npr. v 50-ih letih), na vedno bolj ozki intelektualni ter politično dejavni krog ljudi (jedra), proti kateremu ni popustila do padca komunizma. Jugoslovanski oz. slovenski pravni okvir je omogočal to dejavnost, zlasti na področju preprečevanja dotoka informacij o njenem delovanju v tujini. Kljub temu so bili stiki, marsikdo je bil zaradi tega preganjan ali prisiljen živeti in delovati v osami. Dobro ohranjen arhivski material nam omogoča vpogled v zakulisje načrtovanja in delovanja Partije do slovenske politične emigracije.

IZVLEČEK
Slovenska politična emigracija je bila v času od 1945 do 1991 bolj ali manj v centru zanimanja tako represivnih organov, npr. policije, kot tudi partijskih organov. Spremljanje njene aktivnosti in preprečevanje njenega vpliva v Sloveniji in med ekonomskimi izseljenci v svetu so bile tudi naloge vrhov Partije in številnih družbenopolitičnih organizacij in društev, ki so jih izvrševali po njenih direktivah. Odnos slovenske Partije do politične emigracije pozna dvoje, prvič, čas “trdega” razmerja do nje nekako do začetka šestdesetih let, ki mu sledi bolj “prilagodljiv” odnos, in drugič, zoževanje politične emigracije od sprva vseh, ki so na tak ali drugačen način zapustili Jugoslavijo (npr. v 50-ih letih), na vedno bolj ozki intelektualni ter politično dejavni krog ljudi (jedra), proti kateremu ni popustila do padca komunizma. Jugoslovanski oz. slovenski pravni okvir je omogočal to dejavnost, zlasti na področju preprečevanja dotoka informacij o njenem delovanju v tujini. Kljub temu so bili stiki, marsikdo je bil zaradi tega preganjan ali prisiljen živeti in delovati v osami. Dobro ohranjen arhivski material nam omogoča vpogled v zakulisje načrtovanja in delovanja Partije do slovenske politične emigracije.

IZVLEČEK
Prispevek govori o v slovenski zgodovini prezrtem slovenskem izobražencu, publicistu in profesorju Josipu Vugi, ki je od 1918 do smrti živel na Češkem. Kot velik zagovornik slovanske in jugoslovanske ideje ter slovensko-češkega prijateljstva je vse dokler mu je dopuščalo zdravje deloval za udejanjanje teh idej. Medtem, ko je še v študentskih letih, t.j., pred Veliko vojno, Čehe izčrpno seznanjal z razmerami na Slovenskem, je bil po vojni, poleg profesorskega dela, aktiven (bil tudi med ustanovitelji) v Češkoslovaško-jugoslovanski komisiji, v okviru katere je vodil številna predavanja in prireditve ter izdajal časopis Jugoslovansko kolo. Po letu 1920 se je v svojih prispevkih posvetil predvsem seznanjanju Čehov s problematiko slovenskih manjšin.

IZVLEČEK
Prispevek govori o v slovenski zgodovini prezrtem slovenskem izobražencu, publicistu in profesorju Josipu Vugi, ki je od 1918 do smrti živel na Češkem. Kot velik zagovornik slovanske in jugoslovanske ideje ter slovensko-češkega prijateljstva je vse dokler mu je dopuščalo zdravje deloval za udejanjanje teh idej. Medtem, ko je še v študentskih letih, t.j., pred Veliko vojno, Čehe izčrpno seznanjal z razmerami na Slovenskem, je bil po vojni, poleg profesorskega dela, aktiven (bil tudi med ustanovitelji) v Češkoslovaško-jugoslovanski komisiji, v okviru katere je vodil številna predavanja in prireditve ter izdajal časopis Jugoslovansko kolo. Po letu 1920 se je v svojih prispevkih posvetil predvsem seznanjanju Čehov s problematiko slovenskih manjšin.