IZVLEČEK
Besedilo si zastavi dva, ne preveč ambiciozna cilja.

S pomočjo analize konkretnih migracijskih situacij in kontekstov izraženih v življenjskih pripovedih dveh mednarodnih migrantov povratnikov iz (Nadiške) Beneške Slovenije (zahodni rob slovenskega etničnega ozemlja na severovzhodu Italije) poskuša odgovoriti ali bolje osvetliti vprašanje, koliko je fizični premik (vrnitev) tudi družbeni premik (vrnitev). Zdi se, da besedilo pri tem početju ne sicira in ne analizira preveč podrobno življenjskih pripovedi, ampak to raje prepušča interpretaciji bralcev.

Poleg iskanja odgovorov na omenjeno vprašanje je besedilo (tudi ali predvsem) pristen in »enkraten« »dokument« povojne zgodovine (re)migracijskih procesov, kapitalističnega razvoja, družbenega izključevanja idr., tako Beneške Slovenije kot »kapitalistične« Evrope. Migrantstvo [migrancy], kot skupek migrantovih subjektivnosti oblikovanih skozi njihove izkušnje številčnih in nasprotujočih krajev, ima, kot pravi geografinja Lawsonova (2000, 186) analitično moč. Pripovedi migrantov o nasprotujočih si izkušnjah migracije in drugih soodvisnih pojavov ter procesov v toku migracije imajo teoretsko moč, ki presega enkratnost posameznih pripovedi oziroma zgodb. Ambivalentnost pripovedi postavi na površje protislovnosti migracije, kapitalističnega razvoja, neenakosti in izključevanja itd., o čemer lahko govorijo le tisti z obrobja.

Ob tem se besedilo dotakne tudi metode, saj je ta tesno povezana s cilji besedila.

Namreč, migracijo moramo razumeti kot dejanje v času in vzrokov zanjo ne smemo iskati samo med tistimi, ki se kažejo kot neposredno pomembni oziroma odločujoči za njeno vzpostavitev (na primer kot rezultat odločanja med prednostmi in slabostmi določenih krajev). Tudi ti vzroki so namreč nekako povezani z migrantovo preteklostjo in prihodnostjo. Vzroke za migracijo je treba razumeti kot del celotnega migrantovega življenja - migrantove biografije. Zato besedilo predstavi tudi velik del migrantovih biografij, ki se »neposredno« ne dotikajo samega dejanja povratka v »izvorni« kraj. Dejanje vrnitve namreč ne moremo dodobra spoznati, če nimamo vpogleda tudi v motiv(e) prvotnega odhoda, »socialno sliko« posameznika v družbi »gostiteljici«, »izvorni« družbi in še marsičesa zamolčanega. Tako je recimo Mario na vprašanje, zakaj so se vrnili, odgovoril, da zato ker je hčerka bila pred vstopom v osnovno šolo. Z ženo sta želela, da obiskuje šolo v Italiji. Toda Mariova pripoved o Švici nam pove, da se v državi gostiteljici ni počutil najbolje; motila ga je izključevalnost in superiornost Švicarjev, ki jo opisuje tako na dolgo in široko. In prav tako nam v delu pripovedi, ki se nanaša na izselitev v Švico, pove, da nikoli ni razmišljal za vedno ostati v tej državi.

Ampak bolj kot iskanje vzrokov za preselitev/vrnitev je v besedilu poudarjen sam družbeni kontekst povratka. Kaj ta pomeni? Gre za družbene okoliščine v različnih okoljih, ki so opredeljevale dejanje preselitve/vrnitve. Na tem mestu je jasen pogled v migrantovo biografijo še posebej hvaležen. Luigijeva vrnitev, ki je bila bolj »nepričakovana« in ki se zdi celo vsiljena s strani »pomembnih drugih«, je vsaj za Luigija še danes nekoliko »kontradiktorna«. Namreč vrnil se je v državo, ki se jo je več let namerno izogibal in ki ji je zameril marsikaj. Tako tudi, sicer bolj med vrsticami poudarja, da se ni posebno vživel v »izvorno« okolje: po osemnajstih letih bivanja v Italiji, ima še vedno več znancev v Belgiji, moti ga »italijanska mentaliteta« in nasploh veliko stvari, povezanih s to državo, ki jo ne opisuje z najlepšimi besedami. Belgijo je tudi po vrnitvi velikokrat še obiskal in jo še obišče. In konec koncev se ni nikoli prav zares vrnil: v Belgiji ima danes še sina, edinega potomca, in iz Belgije dobiva pokojnino. Mariova vrnitev pa je na drugi strani pomenila bolj ali manj dokončno slovo, oster rez s Švico. Čeprav se ni vrnil brez »posledic« izseljenskega okolja, Švice ni nikoli vzel za svojo. Sam, brez zunanje vzpodbude, je ure in ure pripovedoval o krivicah, ki je doživljal v tej »nadvse bogati« državi.

Kot lahko opazi še tako hiter (in površen) sprehod skozi besedilo, sta zgodbi različni: Mario poudarja konfrontacijo predvsem z državo in družbo »gostiteljico« (Švico), medtem ko Luigi kaže na »spor« z izvorno državo (Italijo). In tudi povratek ima drugačno družbeno konotacijo. V Mariovem primeru se zdi, da je bil dolgo pričakovan, medtem ko se zdi v Luigijevem primeru, kot da bi bil vsiljen s strani »pomembnih drugih«.

Življenjski pripovedi Maria in Luigija na govorita, da selitve, potovanja niso le »hladna« gibanja skozi prostor, niso le fizični premiki, ki se odražajo v spremembah teritorialne distribucije. Ampak so tudi družbenimi premiki, ki vodijo k izostrenju mejnosti, preoblikovanju kulture, družbe, skupnosti in duhovnosti. Toda niso samo to. So tudi dejanja domišljije, kjer sta dom in cilj potovanja vedno na novo zamišljena in tako za vedno spremenjena. Je tako vrnitev (kakorkoli) mogoča?

Jernej Mlekuž, geograf, etnolog in kulturni antropolog, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
Besedilo si zastavi dva, ne preveč ambiciozna cilja.

S pomočjo analize konkretnih migracijskih situacij in kontekstov izraženih v življenjskih pripovedih dveh mednarodnih migrantov povratnikov iz (Nadiške) Beneške Slovenije (zahodni rob slovenskega etničnega ozemlja na severovzhodu Italije) poskuša odgovoriti ali bolje osvetliti vprašanje, koliko je fizični premik (vrnitev) tudi družbeni premik (vrnitev). Zdi se, da besedilo pri tem početju ne sicira in ne analizira preveč podrobno življenjskih pripovedi, ampak to raje prepušča interpretaciji bralcev.

Poleg iskanja odgovorov na omenjeno vprašanje je besedilo (tudi ali predvsem) pristen in »enkraten« »dokument« povojne zgodovine (re)migracijskih procesov, kapitalističnega razvoja, družbenega izključevanja idr., tako Beneške Slovenije kot »kapitalistične« Evrope. Migrantstvo [migrancy], kot skupek migrantovih subjektivnosti oblikovanih skozi njihove izkušnje številčnih in nasprotujočih krajev, ima, kot pravi geografinja Lawsonova (2000, 186) analitično moč. Pripovedi migrantov o nasprotujočih si izkušnjah migracije in drugih soodvisnih pojavov ter procesov v toku migracije imajo teoretsko moč, ki presega enkratnost posameznih pripovedi oziroma zgodb. Ambivalentnost pripovedi postavi na površje protislovnosti migracije, kapitalističnega razvoja, neenakosti in izključevanja itd., o čemer lahko govorijo le tisti z obrobja.

Ob tem se besedilo dotakne tudi metode, saj je ta tesno povezana s cilji besedila.

Namreč, migracijo moramo razumeti kot dejanje v času in vzrokov zanjo ne smemo iskati samo med tistimi, ki se kažejo kot neposredno pomembni oziroma odločujoči za njeno vzpostavitev (na primer kot rezultat odločanja med prednostmi in slabostmi določenih krajev). Tudi ti vzroki so namreč nekako povezani z migrantovo preteklostjo in prihodnostjo. Vzroke za migracijo je treba razumeti kot del celotnega migrantovega življenja - migrantove biografije. Zato besedilo predstavi tudi velik del migrantovih biografij, ki se »neposredno« ne dotikajo samega dejanja povratka v »izvorni« kraj. Dejanje vrnitve namreč ne moremo dodobra spoznati, če nimamo vpogleda tudi v motiv(e) prvotnega odhoda, »socialno sliko« posameznika v družbi »gostiteljici«, »izvorni« družbi in še marsičesa zamolčanega. Tako je recimo Mario na vprašanje, zakaj so se vrnili, odgovoril, da zato ker je hčerka bila pred vstopom v osnovno šolo. Z ženo sta želela, da obiskuje šolo v Italiji. Toda Mariova pripoved o Švici nam pove, da se v državi gostiteljici ni počutil najbolje; motila ga je izključevalnost in superiornost Švicarjev, ki jo opisuje tako na dolgo in široko. In prav tako nam v delu pripovedi, ki se nanaša na izselitev v Švico, pove, da nikoli ni razmišljal za vedno ostati v tej državi.

Ampak bolj kot iskanje vzrokov za preselitev/vrnitev je v besedilu poudarjen sam družbeni kontekst povratka. Kaj ta pomeni? Gre za družbene okoliščine v različnih okoljih, ki so opredeljevale dejanje preselitve/vrnitve. Na tem mestu je jasen pogled v migrantovo biografijo še posebej hvaležen. Luigijeva vrnitev, ki je bila bolj »nepričakovana« in ki se zdi celo vsiljena s strani »pomembnih drugih«, je vsaj za Luigija še danes nekoliko »kontradiktorna«. Namreč vrnil se je v državo, ki se jo je več let namerno izogibal in ki ji je zameril marsikaj. Tako tudi, sicer bolj med vrsticami poudarja, da se ni posebno vživel v »izvorno« okolje: po osemnajstih letih bivanja v Italiji, ima še vedno več znancev v Belgiji, moti ga »italijanska mentaliteta« in nasploh veliko stvari, povezanih s to državo, ki jo ne opisuje z najlepšimi besedami. Belgijo je tudi po vrnitvi velikokrat še obiskal in jo še obišče. In konec koncev se ni nikoli prav zares vrnil: v Belgiji ima danes še sina, edinega potomca, in iz Belgije dobiva pokojnino. Mariova vrnitev pa je na drugi strani pomenila bolj ali manj dokončno slovo, oster rez s Švico. Čeprav se ni vrnil brez »posledic« izseljenskega okolja, Švice ni nikoli vzel za svojo. Sam, brez zunanje vzpodbude, je ure in ure pripovedoval o krivicah, ki je doživljal v tej »nadvse bogati« državi.

Kot lahko opazi še tako hiter (in površen) sprehod skozi besedilo, sta zgodbi različni: Mario poudarja konfrontacijo predvsem z državo in družbo »gostiteljico« (Švico), medtem ko Luigi kaže na »spor« z izvorno državo (Italijo). In tudi povratek ima drugačno družbeno konotacijo. V Mariovem primeru se zdi, da je bil dolgo pričakovan, medtem ko se zdi v Luigijevem primeru, kot da bi bil vsiljen s strani »pomembnih drugih«.

Življenjski pripovedi Maria in Luigija na govorita, da selitve, potovanja niso le »hladna« gibanja skozi prostor, niso le fizični premiki, ki se odražajo v spremembah teritorialne distribucije. Ampak so tudi družbenimi premiki, ki vodijo k izostrenju mejnosti, preoblikovanju kulture, družbe, skupnosti in duhovnosti. Toda niso samo to. So tudi dejanja domišljije, kjer sta dom in cilj potovanja vedno na novo zamišljena in tako za vedno spremenjena. Je tako vrnitev (kakorkoli) mogoča?

Jernej Mlekuž, geograf, etnolog in kulturni antropolog, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani.

IZVLEČEK
V tekstu je prikazano prvo leto dela na raziskavi Vloga in pomen žensk pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine med migranti. To je obsežna raziskava Inštituta za slovensko izseljenstvo v Ljubljani, ki obsega nekaj Evropskih in Afriških držav ter Avstralijo, in Združene države Amerike ter Kanado, ki sta raziskovalni področji avtorice teksta. Raziskava temelji na predpostavki, da je izkušnja žensk pri ohranjanju kulturne dediščine posebna in specifična in izhaja iz prepričanja, da je edini relevantni način, kako jo dojeti in analizirati ta, da poslušamo ženske, ko o njej pripovedujejo. Temeljni metodološki pristop raziskave, ki jo avtorica izvaja v Ameriki, je zato zbiranje življenjskih zgodb žensk tako v ustni obliki kot tudi v pisni obliki (avto)biografskih besedil. Tekst je razdeljen na dva dela in v prvem predstavlja nekatere metodološke zadrege, ki so objektivno povezane z vsakim oral history projektom ter subjektivne težave, ki nastopijo zaradi osebnih lastnosti raziskovalke. Avtorica opozarja na vsakokratno specifično intersubjektivno situacijo, na osebna prepričanja in predpostavke raziskovalke ter na prevladujočo žensko selektivnost pri opisovanju lastnih življenjskih dosežkov kot elemente, ki jih moramo pri analizi zgodb najresneje upoštevati. Drug problem, na katerega opozori, je sama reprezentacija in interpretacija zbranih življenjskih zgodb in vloga kreativne imaginacije pri tem.

V drugem delu so nanizane nekatere ugotovitve, ki izhajajo iz do sedaj zbranih življenjskih zgodb žensk različnih starosti, poklicev, socialnih statusov in generacij ter obdobij, v katerih so same oziroma njihovi predniki, imigrirale v Ameriko. Pripovedi žensk dokazujejo, da je njihova vloga pri ohranjanju kulturne dediščine pomembna tako na javnem področju, kjer so ženske aktivne in velikokrat vodilne v slovenskih skupnostih, organizacijah, društvih, kot na privatnem področju doma in kuhinje, kjer njihova vsakodnevna skrb za negovanje tradicionalnih navad, praznikov, jezika, pesmi, jedi in vrednot odločilno vpliva na izoblikovanje identitet družinskih članov.

Mirjam Milharčič-Hladnik doktorica sociologije kulture, docentka sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

IZVLEČEK
V tekstu je prikazano prvo leto dela na raziskavi Vloga in pomen žensk pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine med migranti. To je obsežna raziskava Inštituta za slovensko izseljenstvo v Ljubljani, ki obsega nekaj Evropskih in Afriških držav ter Avstralijo, in Združene države Amerike ter Kanado, ki sta raziskovalni področji avtorice teksta. Raziskava temelji na predpostavki, da je izkušnja žensk pri ohranjanju kulturne dediščine posebna in specifična in izhaja iz prepričanja, da je edini relevantni način, kako jo dojeti in analizirati ta, da poslušamo ženske, ko o njej pripovedujejo. Temeljni metodološki pristop raziskave, ki jo avtorica izvaja v Ameriki, je zato zbiranje življenjskih zgodb žensk tako v ustni obliki kot tudi v pisni obliki (avto)biografskih besedil. Tekst je razdeljen na dva dela in v prvem predstavlja nekatere metodološke zadrege, ki so objektivno povezane z vsakim oral history projektom ter subjektivne težave, ki nastopijo zaradi osebnih lastnosti raziskovalke. Avtorica opozarja na vsakokratno specifično intersubjektivno situacijo, na osebna prepričanja in predpostavke raziskovalke ter na prevladujočo žensko selektivnost pri opisovanju lastnih življenjskih dosežkov kot elemente, ki jih moramo pri analizi zgodb najresneje upoštevati. Drug problem, na katerega opozori, je sama reprezentacija in interpretacija zbranih življenjskih zgodb in vloga kreativne imaginacije pri tem.

V drugem delu so nanizane nekatere ugotovitve, ki izhajajo iz do sedaj zbranih življenjskih zgodb žensk različnih starosti, poklicev, socialnih statusov in generacij ter obdobij, v katerih so same oziroma njihovi predniki, imigrirale v Ameriko. Pripovedi žensk dokazujejo, da je njihova vloga pri ohranjanju kulturne dediščine pomembna tako na javnem področju, kjer so ženske aktivne in velikokrat vodilne v slovenskih skupnostih, organizacijah, društvih, kot na privatnem področju doma in kuhinje, kjer njihova vsakodnevna skrb za negovanje tradicionalnih navad, praznikov, jezika, pesmi, jedi in vrednot odločilno vpliva na izoblikovanje identitet družinskih članov.

Mirjam Milharčič-Hladnik doktorica sociologije kulture, docentka sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

IZVLEČEK
V tridesetih letih 20. stoletja, ko je v ZDA vladala ena najhujših gospodarskih kriz, so slovenskoameriške naselbine doživljale kulturni razcvet, v katerega so se uspešno vključile tudi nekatere ženske, ki so bile aktivne članice Slovenske narodne podporne jednote. Katka Zupančič, Anna Praček Krasna in Mary Jugg so bile glavne dopisovalke Mladinskega lista-Juvenile in hkrati učiteljice slovenskega jezika, predavateljice ali organizatorke mladinskih krožkov. V svojih člankih so se ukvarjale tudi z ženskim vprašanjem. Medtem ko je Anna Praček videla žensko predvsem kot razumevajočo ženo in trpečo mater, ne pa kot neodvisno delavko, je Mary Jugg s svojimi članki izpodbijala tradicionalno vlogo ženske v družbi in udrihala tako po svojih socialističnih sopotnikih kot po širši ameriški družbi.

Irena Milanič je diplomirana anglistka in mlada raziskovalka na Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

IZVLEČEK
V tridesetih letih 20. stoletja, ko je v ZDA vladala ena najhujših gospodarskih kriz, so slovenskoameriške naselbine doživljale kulturni razcvet, v katerega so se uspešno vključile tudi nekatere ženske, ki so bile aktivne članice Slovenske narodne podporne jednote. Katka Zupančič, Anna Praček Krasna in Mary Jugg so bile glavne dopisovalke Mladinskega lista-Juvenile in hkrati učiteljice slovenskega jezika, predavateljice ali organizatorke mladinskih krožkov. V svojih člankih so se ukvarjale tudi z ženskim vprašanjem. Medtem ko je Anna Praček videla žensko predvsem kot razumevajočo ženo in trpečo mater, ne pa kot neodvisno delavko, je Mary Jugg s svojimi članki izpodbijala tradicionalno vlogo ženske v družbi in udrihala tako po svojih socialističnih sopotnikih kot po širši ameriški družbi.

Irena Milanič je diplomirana anglistka in mlada raziskovalka na Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

IZVLEČEK
Tiho in nekako v ozadju moškega izseljenskega vala so se vzporedno izseljevale tudi Slovenke v 19. in 20. stoletju. V mislih imam poročene žene, ki so sledile svojim možem, nato dekleta, ki so kot sestre, hčerke ali zaročenke sledile bratom, očetom in zaročencem in tudi samostojne ženske, ki so odšle v svet z upom na boljše življenje. Najmočnejša kategorija so bile soproge, čeprav je to težko dokazati s statističnimi podatki. Toda v celoti je število izseljenk vedno zaostajalo za številom moških, vendar nikoli ni bilo zanemarljivo. V avstrijskem obdobju (do izbruha prve svetovne vojne) so v avstrijskem valu predstavljale 35% (1876-1910), iz upravnih dežel v Sloveniji, npr. Kranjske 21,4% (1892), samo iz Kočevskega področja omenjene dežele 31,3% (1892). V Egiptu so Slovenke sestavljale kar 96,3% v slovenskem valu (1897). Pri štetju prebivalstva v Nemčiji (1900) pa se je za slovenski jezik odločilo 29,8% Slovenk. Med obema vojnama (1918-1941) so v izselitvenem valu iz Prekmurja predstavljale 29% (1929), 36% (1930) in 41% (1931). Med slovenskimi priseljenci v Nemčiji je bilo leta 1939 kar 45,7% žensk. V izseljenskem valu v povojnem času je bilo leta 1971 kar 40,1% žensk z območja cele Jugoslavije. Med zaposlenimi najdemo zlasti kuharice, služkinje, vzgojiteljice otrok, dojilje (Egipt), izseljenske učiteljice, delavke in le redke izobraženke. Stopnjevanje obsega zaposlenih priseljenk narašča v vsem obravnavanem obdobju. Redke so do 1914, z izjemo izdelovalk klobukov iz Domžal (New York, Cleveland, Chicago) in dojilje, varuške in guvernante v Egiptu. Med obema vojnama so kar množično odhajale v Francijo in Nemčijo kot agrarne sezonske delavke. Večje število zaposlenih žensk najdemo tudi v povojnem ekonomskem izseljenskem valu v Nemčijo in skandinavske države.

Odnos katoliške cerkve do izseljevanja žensk je bil bolj odklonilen, hkrati pa razumevajoč s pogojem, da ostane družina skupaj tudi v tujini. Manj so to problematiko obravnavale države (Avstrija, prva in druga Jugoslavija). Med redkimi moškimi intelektualci najdemo njihove poglede do izseljevanja žensk in njihovega življenja v novih okoljih, več med izobraženimi ženskami. O ženskah-izseljenkah so pisale npr. pisateljica Zofka Kveder (1878-1926), Ana Župančič, političarka Alojzija Štebi, po letu 1945 političarke Vida Tomšič, Zora Tomič in druge. Kar nekaj jih zasledimo med izseljenkami.

Razprava želi opozoriti na številna neraziskana področja glede vloge izseljenk v novih okoljih, njihovega izobraževanja in zaposlovanja in političnih pravic. Z vidika utrjevanja slovenske identitete v tujini je bila velika vloga mater pri vzgoji otrok, če sodimo po publicistični literaturi in tiskanih virih. Ženske zasledimo v izseljenskih organizacijah in kot sodelavke v časopisih, učiteljice izseljenskih otrok, misijonarke itd. Le redka pa so bila izseljenska društva, ki so bila samo ženska, kar velja tudi za časopisje.

Skratka, glede raziskovanja ženskega dela migracijskega dogajanja pri Slovencih, da o otroškem sploh ne govorimo, smo šele na začetku, zlasti še, če imamo v mislih zgodovinski aspekt za čas modernih migracij v 19. in 20. stoletju.

Marjan Drnovšek je doktor zgodovine in arhivist na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani in raziskuje različne vidike migracijskih gibanj pri Slovencih v 19. in 20. stoletju.

IZVLEČEK
Tiho in nekako v ozadju moškega izseljenskega vala so se vzporedno izseljevale tudi Slovenke v 19. in 20. stoletju. V mislih imam poročene žene, ki so sledile svojim možem, nato dekleta, ki so kot sestre, hčerke ali zaročenke sledile bratom, očetom in zaročencem in tudi samostojne ženske, ki so odšle v svet z upom na boljše življenje. Najmočnejša kategorija so bile soproge, čeprav je to težko dokazati s statističnimi podatki. Toda v celoti je število izseljenk vedno zaostajalo za številom moških, vendar nikoli ni bilo zanemarljivo. V avstrijskem obdobju (do izbruha prve svetovne vojne) so v avstrijskem valu predstavljale 35% (1876-1910), iz upravnih dežel v Sloveniji, npr. Kranjske 21,4% (1892), samo iz Kočevskega področja omenjene dežele 31,3% (1892). V Egiptu so Slovenke sestavljale kar 96,3% v slovenskem valu (1897). Pri štetju prebivalstva v Nemčiji (1900) pa se je za slovenski jezik odločilo 29,8% Slovenk. Med obema vojnama (1918-1941) so v izselitvenem valu iz Prekmurja predstavljale 29% (1929), 36% (1930) in 41% (1931). Med slovenskimi priseljenci v Nemčiji je bilo leta 1939 kar 45,7% žensk. V izseljenskem valu v povojnem času je bilo leta 1971 kar 40,1% žensk z območja cele Jugoslavije. Med zaposlenimi najdemo zlasti kuharice, služkinje, vzgojiteljice otrok, dojilje (Egipt), izseljenske učiteljice, delavke in le redke izobraženke. Stopnjevanje obsega zaposlenih priseljenk narašča v vsem obravnavanem obdobju. Redke so do 1914, z izjemo izdelovalk klobukov iz Domžal (New York, Cleveland, Chicago) in dojilje, varuške in guvernante v Egiptu. Med obema vojnama so kar množično odhajale v Francijo in Nemčijo kot agrarne sezonske delavke. Večje število zaposlenih žensk najdemo tudi v povojnem ekonomskem izseljenskem valu v Nemčijo in skandinavske države.

Odnos katoliške cerkve do izseljevanja žensk je bil bolj odklonilen, hkrati pa razumevajoč s pogojem, da ostane družina skupaj tudi v tujini. Manj so to problematiko obravnavale države (Avstrija, prva in druga Jugoslavija). Med redkimi moškimi intelektualci najdemo njihove poglede do izseljevanja žensk in njihovega življenja v novih okoljih, več med izobraženimi ženskami. O ženskah-izseljenkah so pisale npr. pisateljica Zofka Kveder (1878-1926), Ana Župančič, političarka Alojzija Štebi, po letu 1945 političarke Vida Tomšič, Zora Tomič in druge. Kar nekaj jih zasledimo med izseljenkami.

Razprava želi opozoriti na številna neraziskana področja glede vloge izseljenk v novih okoljih, njihovega izobraževanja in zaposlovanja in političnih pravic. Z vidika utrjevanja slovenske identitete v tujini je bila velika vloga mater pri vzgoji otrok, če sodimo po publicistični literaturi in tiskanih virih. Ženske zasledimo v izseljenskih organizacijah in kot sodelavke v časopisih, učiteljice izseljenskih otrok, misijonarke itd. Le redka pa so bila izseljenska društva, ki so bila samo ženska, kar velja tudi za časopisje.

Skratka, glede raziskovanja ženskega dela migracijskega dogajanja pri Slovencih, da o otroškem sploh ne govorimo, smo šele na začetku, zlasti še, če imamo v mislih zgodovinski aspekt za čas modernih migracij v 19. in 20. stoletju.

Marjan Drnovšek je doktor zgodovine in arhivist na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani in raziskuje različne vidike migracijskih gibanj pri Slovencih v 19. in 20. stoletju.

IZVLEČEK
O Slovencih v Afriki in na Arabskem polotoku je bilo doslej znanega oziroma zapisanega zelo malo, zato se je avtor odločil za temeljitejšo raziskavo. Pri tem ugotavlja tako kvantitativne kot kvalitativne razsežnosti navzočnosti Slovencev, njihovih potomcev in pa slovenske kulture v tem prostoru. Opaža standardne, vendar političnogeografskim razmeram primerne akulturacijske procese, predvsem pri pripadnikih druge generacije slovenskih izseljencev. »Kategorije« slovenskih izseljencev tipologizira po državah, ki jih je obiskal v okviru projekta, ter glede na vzrok izselitve in starostno-socialne specifike. Tako se podrobneje loteva slovenstva v Egiptu, Južnoafriški republiki in Keniji. Pri analiziranju posameznih značilnih skupin se dotakne tudi slovenskih misijonark (in misijonarja) v Egiptu – misijonarstva kot oblike izseljenstva se v tem prispevku sicer ne loteva, vendar pa je bila vloga klerikov pri ohranjanju slovenstva v Egiptu odločilnega pomena.

Članku daje specifično težo poročilo o navzočnosti pri ustanovitvi prvega sodobnega društva Slovencev na omenjenem območju (v Nairobiju, Kenija, novembra 2001) ter o prvem večjem srečanju Slovenk in Slovencev v Južni Afriki, ki mu je kmalu sledila ustanovitev slovenskega društva (marca 2002).

Države, v katerih trenutno živi relativno večje število Slovencev, so: Egipt, Južnoafriška republika, Kenija, Jordanija in Izrael, omeniti pa velja še Gano in Kuvajt. Posamezne izseljence lahko najdemo tudi v drugih državah kot npr. Namibija, Tanzanija, Zimbabve, Bocvana, Gvineja Bisao, Alžirija, Tunizija itd.

IZVLEČEK
O Slovencih v Afriki in na Arabskem polotoku je bilo doslej znanega oziroma zapisanega zelo malo, zato se je avtor odločil za temeljitejšo raziskavo. Pri tem ugotavlja tako kvantitativne kot kvalitativne razsežnosti navzočnosti Slovencev, njihovih potomcev in pa slovenske kulture v tem prostoru. Opaža standardne, vendar političnogeografskim razmeram primerne akulturacijske procese, predvsem pri pripadnikih druge generacije slovenskih izseljencev. »Kategorije« slovenskih izseljencev tipologizira po državah, ki jih je obiskal v okviru projekta, ter glede na vzrok izselitve in starostno-socialne specifike. Tako se podrobneje loteva slovenstva v Egiptu, Južnoafriški republiki in Keniji. Pri analiziranju posameznih značilnih skupin se dotakne tudi slovenskih misijonark (in misijonarja) v Egiptu – misijonarstva kot oblike izseljenstva se v tem prispevku sicer ne loteva, vendar pa je bila vloga klerikov pri ohranjanju slovenstva v Egiptu odločilnega pomena.

Članku daje specifično težo poročilo o navzočnosti pri ustanovitvi prvega sodobnega društva Slovencev na omenjenem območju (v Nairobiju, Kenija, novembra 2001) ter o prvem večjem srečanju Slovenk in Slovencev v Južni Afriki, ki mu je kmalu sledila ustanovitev slovenskega društva (marca 2002).

Države, v katerih trenutno živi relativno večje število Slovencev, so: Egipt, Južnoafriška republika, Kenija, Jordanija in Izrael, omeniti pa velja še Gano in Kuvajt. Posamezne izseljence lahko najdemo tudi v drugih državah kot npr. Namibija, Tanzanija, Zimbabve, Bocvana, Gvineja Bisao, Alžirija, Tunizija itd.