IZVLEČEK
V prispevku so pojasnjene idejno-politično motivirane akcije slovenske komunistične oblasti, s katerimi je hotela domači javnosti v Sloveniji onemogočiti spoznavanje uspehov kulturnega udejstvovanja slovenske politične emigracije. V čistki knjižnic so v prvem povojnem obdobju iz knjižnih fondov poleg nacistične in fašistične literature izločili tudi dela tistih Slovencev, ki so jih šteli za politične nasprotnike nove oblasti. Z omejitvami pri uvažanju knjig so oblasti onemogočile seznanjanje z literaturo, ki so jo v tujini tiskali tam živeči Slovenci. Tovrstna dela je zbiral t.i. D-fond Narodne in univerzitetne knjižnice, ki pa je bil nedostopen za širšo javnost. Tudi zamolčevanje kulturne ustvarjalnosti Slovencev v emigraciji v javnih medijih v Sloveniji in odvračanje znanstvenikov od raziskav tovrstnega dela sta pripomogli k temu, da domača javnost ni poznala bogate kulturne dejavnosti rojakov v tujini. Do širšega stika med slovensko kulturo v domovini in emigraciji je prišlo v osemdesetih letih, ko so začeli odtranjevati ovire, ki jih je pred tem slovenski emigrantski kulturi postavljala slovenska politika.

Aleš Gabrič je doktor znanosti na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.

IZVLEČEK
V prispevku so pojasnjene idejno-politično motivirane akcije slovenske komunistične oblasti, s katerimi je hotela domači javnosti v Sloveniji onemogočiti spoznavanje uspehov kulturnega udejstvovanja slovenske politične emigracije. V čistki knjižnic so v prvem povojnem obdobju iz knjižnih fondov poleg nacistične in fašistične literature izločili tudi dela tistih Slovencev, ki so jih šteli za politične nasprotnike nove oblasti. Z omejitvami pri uvažanju knjig so oblasti onemogočile seznanjanje z literaturo, ki so jo v tujini tiskali tam živeči Slovenci. Tovrstna dela je zbiral t.i. D-fond Narodne in univerzitetne knjižnice, ki pa je bil nedostopen za širšo javnost. Tudi zamolčevanje kulturne ustvarjalnosti Slovencev v emigraciji v javnih medijih v Sloveniji in odvračanje znanstvenikov od raziskav tovrstnega dela sta pripomogli k temu, da domača javnost ni poznala bogate kulturne dejavnosti rojakov v tujini. Do širšega stika med slovensko kulturo v domovini in emigraciji je prišlo v osemdesetih letih, ko so začeli odtranjevati ovire, ki jih je pred tem slovenski emigrantski kulturi postavljala slovenska politika.

Aleš Gabrič je doktor znanosti na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.

IZVLEČEK
Po letu 1848 oziroma 1851 je začel neoabsolutistični režim energično uveljavljati germanizacijo celotne monarhije. Namen in cilj upravnih reform je bil oblikovati enotno administracijo za vso državo, ki bi bila v rokah nemško govorečih uradnikov. Hkrati z uvedbo enotnega državnega jezika, je bil Bachov cilj tudi zatreti vsa nacionalna gibanja, predvsem gibanja slovanskih narodov. Med nemško govorečimi uradniki, ki naj bi uvajali enoten nemški jezik so bili tudi slovenski intelektualci, t.j., znanstveniki in srednješolski oz. gimnazijski profesorji, ki so takrat »spadali« med državne uradnike. Mnogi so, predvsem zaradi državi neljubega političnega prepričanja, lahko delo oz. službo dobili le zunaj ožje domovine. Največ Slovencev je oblast poslala na Hrvaško, takrat sestavni del ogrskega dela monarhije. Med tistimi, ki so dobili priložnost zaposlitve na Hrvaškem je bil tudi Jernej Bartol(omej) Francelj, gimnazijski profesor zgodovine, zemljepisa in slovanskih jezikov, sicer pa v policijski kartoteki voden kot »ilirist in panslavist«. Potem , ko je nekaj časa poučeval na Reki in v Zagrebu, se je za stalno naselil v Varaždinu in se zaposlil na tamkajšnji gimnaziji. Poleg profesorskega dela si je zadal nalogo izobraževati tudi kmete in obrtnike, pa tudi ženske; v ta namen je začel izdajati tudi časopis Pučki prijatelj, s katerim je skušal dvigniti raven splošne razgledanosti prebivalstva. Med svoje naloge je postavil tudi uvajanje modernejšega kmetovanja na Hrvaškem. Kljub neugodnim političnim razmeram se v svojem časopisu ni izogibal političnim razmišljanjem; predvsem ni nikoli prikrival svojih simpatij za ilirsko gibanje, za politiko Čehov ter simpatij za hrvaške nacionalne interese proti Madžarom. Kljub temu, da se je povsem vživel v hrvaško družbo, se ni nikoli odpovedal svoji slovenski domovini.

IZVLEČEK
Po letu 1848 oziroma 1851 je začel neoabsolutistični režim energično uveljavljati germanizacijo celotne monarhije. Namen in cilj upravnih reform je bil oblikovati enotno administracijo za vso državo, ki bi bila v rokah nemško govorečih uradnikov. Hkrati z uvedbo enotnega državnega jezika, je bil Bachov cilj tudi zatreti vsa nacionalna gibanja, predvsem gibanja slovanskih narodov. Med nemško govorečimi uradniki, ki naj bi uvajali enoten nemški jezik so bili tudi slovenski intelektualci, t.j., znanstveniki in srednješolski oz. gimnazijski profesorji, ki so takrat »spadali« med državne uradnike. Mnogi so, predvsem zaradi državi neljubega političnega prepričanja, lahko delo oz. službo dobili le zunaj ožje domovine. Največ Slovencev je oblast poslala na Hrvaško, takrat sestavni del ogrskega dela monarhije. Med tistimi, ki so dobili priložnost zaposlitve na Hrvaškem je bil tudi Jernej Bartol(omej) Francelj, gimnazijski profesor zgodovine, zemljepisa in slovanskih jezikov, sicer pa v policijski kartoteki voden kot »ilirist in panslavist«. Potem , ko je nekaj časa poučeval na Reki in v Zagrebu, se je za stalno naselil v Varaždinu in se zaposlil na tamkajšnji gimnaziji. Poleg profesorskega dela si je zadal nalogo izobraževati tudi kmete in obrtnike, pa tudi ženske; v ta namen je začel izdajati tudi časopis Pučki prijatelj, s katerim je skušal dvigniti raven splošne razgledanosti prebivalstva. Med svoje naloge je postavil tudi uvajanje modernejšega kmetovanja na Hrvaškem. Kljub neugodnim političnim razmeram se v svojem časopisu ni izogibal političnim razmišljanjem; predvsem ni nikoli prikrival svojih simpatij za ilirsko gibanje, za politiko Čehov ter simpatij za hrvaške nacionalne interese proti Madžarom. Kljub temu, da se je povsem vživel v hrvaško družbo, se ni nikoli odpovedal svoji slovenski domovini.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava slabo raziskan, toda zelo množičen pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest (predvsem v obdobju po drugi svetovni vojni). Izseljevanje žensk zaradi dela, zaposlovanja v gospodinjskem sektorju je bilo največkrat razumljeno kot »push« dejavnik revščine doma. Dekleta, ki so se izselila in sprejela to delo so bila največkrat predstavljena kot žrtve. Takšen pogled je, kot deloma pokaže besedilo z predstavitvijo nekaterih časopisnih prispevkov, v veliko primerih označeval in še označuje tudi izseljevanje, zaposlovanje deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest. Podrobno branje osebnih pričevanj nekdanjih »dikel« nam v številnih primerih potrjuje »težo« tega pogleda, toda po drugi strani nam kaže pojav v veliko bolj kompleksni, pisani podobi. Dekleta, ki so »morala«, kot govori ta dominantna zgodba, »s trebuhom za kruhom« v italijanska mesta, se niso nujno počutila kot žrtve. Nekatera, kot govorijo osebna pričevanja, so iskala tudi »avanturo«, vsaj delno finančno neodvisnost, želela so se (vsaj nekoliko) otresti okov patriarhalne družine, zamenjati težka kmečka dela doma s privlačnejšim delom v gospodinjstvu ali zgolj spremembo v življenju. Pri tem ne gre zanemariti »privlačnosti« mesta, ki ni ponujalo le »nedosegljivega in sanjavega blišča«, ampak je odpiralo tudi nove življenjske perspektive. »Biti dikla« je največkrat pomenilo le začetno stopničko v socialni ali/in profesionalni mobilnosti deklet.

Pri kompleksnem razumevanju migracij je potrebno upoštevati tako vplive nekih širših družbenih struktur kot voljo, odločitve posameznikov ali kot bi temu hitro potezno rekli sociologi: »strukturo in delovanje«. In če se omejimo le ne eno, nam kvečjemu uspe ujeti le del, veliko bolj zanimive, večpomenske in kompleksne zgodbe.

Besedilo tudi poudari, da je potrebno osebna pričevanja, na katere se je v (približno) pol stoletja usedlo že veliko prahu, brati zelo pazljivo, previdno in z določene razdalje. Tu ne gre samo za »posledice« časovne odmaknjenosti pojava. Namreč, na pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet v gospodinjstvih je zelo težko gledati neobremenjeno ali »nevtralno«, saj se skoraj nikoli brezbrižno ne dotika razlikovanj in izključevanj, ki jih prinašajo rasa, etničnost, razred, spolnost, religija, izobrazba, itd.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava slabo raziskan, toda zelo množičen pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest (predvsem v obdobju po drugi svetovni vojni). Izseljevanje žensk zaradi dela, zaposlovanja v gospodinjskem sektorju je bilo največkrat razumljeno kot »push« dejavnik revščine doma. Dekleta, ki so se izselila in sprejela to delo so bila največkrat predstavljena kot žrtve. Takšen pogled je, kot deloma pokaže besedilo z predstavitvijo nekaterih časopisnih prispevkov, v veliko primerih označeval in še označuje tudi izseljevanje, zaposlovanje deklet iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih italijanskih mest. Podrobno branje osebnih pričevanj nekdanjih »dikel« nam v številnih primerih potrjuje »težo« tega pogleda, toda po drugi strani nam kaže pojav v veliko bolj kompleksni, pisani podobi. Dekleta, ki so »morala«, kot govori ta dominantna zgodba, »s trebuhom za kruhom« v italijanska mesta, se niso nujno počutila kot žrtve. Nekatera, kot govorijo osebna pričevanja, so iskala tudi »avanturo«, vsaj delno finančno neodvisnost, želela so se (vsaj nekoliko) otresti okov patriarhalne družine, zamenjati težka kmečka dela doma s privlačnejšim delom v gospodinjstvu ali zgolj spremembo v življenju. Pri tem ne gre zanemariti »privlačnosti« mesta, ki ni ponujalo le »nedosegljivega in sanjavega blišča«, ampak je odpiralo tudi nove življenjske perspektive. »Biti dikla« je največkrat pomenilo le začetno stopničko v socialni ali/in profesionalni mobilnosti deklet.

Pri kompleksnem razumevanju migracij je potrebno upoštevati tako vplive nekih širših družbenih struktur kot voljo, odločitve posameznikov ali kot bi temu hitro potezno rekli sociologi: »strukturo in delovanje«. In če se omejimo le ne eno, nam kvečjemu uspe ujeti le del, veliko bolj zanimive, večpomenske in kompleksne zgodbe.

Besedilo tudi poudari, da je potrebno osebna pričevanja, na katere se je v (približno) pol stoletja usedlo že veliko prahu, brati zelo pazljivo, previdno in z določene razdalje. Tu ne gre samo za »posledice« časovne odmaknjenosti pojava. Namreč, na pojav izseljevanja in zaposlovanja deklet v gospodinjstvih je zelo težko gledati neobremenjeno ali »nevtralno«, saj se skoraj nikoli brezbrižno ne dotika razlikovanj in izključevanj, ki jih prinašajo rasa, etničnost, razred, spolnost, religija, izobrazba, itd.

IZVLEČEK
Besedilo predstavlja različne načine ohranjanja etnične identitete in tradicije med slovenskimi izseljenci in njihovimi potomci od začetka 20. stoletja do danes. Predstavlja jih skozi dve prepletajoči se perspektivi. Prva opisuje družbeno politične okoliščine v ZDA v treh glavnih obdobjih, v katerih so se Slovenci priseljevali: pred drugo svetovno vojno, po njej, in od leta 1970 dalje. Drugo perspektivo dajejo pripovedi žensk slovenskega rodu ali njihovih potomk, ki so v svojih življenjskih zgodbah opisale konkretne, praktične načine ohranjanje etnične identitete oziroma potrebe po njenem zanikanju. Oris družbenih razmer, ki so vladale v treh obdobjih, shematično povzema ideološke predpostavke predvojnega uradnega rasizma, razcveta etničnosti po letu 1970 in konservativnega protiudara, ki je temu sledil desetletje pozneje. Oris daje zgodbam žensk o ohranjanju etnične identitete potreben kontekst, ki je za razumevanje in občutenje njihovih pripovedi bistvenega pomena.

Milharčič-Hladnik, Mirjam, dr. sociologije kulture, doc. sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani

IZVLEČEK
Besedilo predstavlja različne načine ohranjanja etnične identitete in tradicije med slovenskimi izseljenci in njihovimi potomci od začetka 20. stoletja do danes. Predstavlja jih skozi dve prepletajoči se perspektivi. Prva opisuje družbeno politične okoliščine v ZDA v treh glavnih obdobjih, v katerih so se Slovenci priseljevali: pred drugo svetovno vojno, po njej, in od leta 1970 dalje. Drugo perspektivo dajejo pripovedi žensk slovenskega rodu ali njihovih potomk, ki so v svojih življenjskih zgodbah opisale konkretne, praktične načine ohranjanje etnične identitete oziroma potrebe po njenem zanikanju. Oris družbenih razmer, ki so vladale v treh obdobjih, shematično povzema ideološke predpostavke predvojnega uradnega rasizma, razcveta etničnosti po letu 1970 in konservativnega protiudara, ki je temu sledil desetletje pozneje. Oris daje zgodbam žensk o ohranjanju etnične identitete potreben kontekst, ki je za razumevanje in občutenje njihovih pripovedi bistvenega pomena.

Milharčič-Hladnik, Mirjam, dr. sociologije kulture, doc. sociologije vzgoje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani

IZVLEČEK
V razpravah o multikulturalizmu in globalizaciji naletimo na številne konceptualne dileme in razhajanja med posameznimi avtorji. Razlike so lahko povezane z različnimi definicijami samih dveh omenjenih kategorij, največkrat pa koreninijo v različnih razumevanjih kategorij, ki jih koncepta multikulturalizma in globalizacije krovno prekrivata in zaobjemata. Že sam pojem globalizacije se različno pojmuje. V razpravah o multikulturalizmu jo H. Kurthen (1997, 259) opredeli kot globalno ekonomsko soodvisnost, medtem ko teoretiki t. i. urbane sociologije (Hočevar, 2000) te procese razumejo kot bolj heterogene in kompleksne. Vzporedno s pojmom globalizacija vpeljejo hkratnost induviduacije. To stališče, preneseno na področje študij o civilizacijah, nas pripelje do pojmov globalna civilizacija, lokalitete in selektivna inkorporacija (Robertson, Rudmetof,1995; Wilkinson,1995). Za razumevanje samega pojma multikulturalizem pa je v prvi vrsti pomembno, kako se razume pojme kultura, družba, civilizacija, njihove meje in odnose, do katerih prihaja med njimi (kulturni stik vs. konflikt). Hkrati se v razpravah o multikulturalizmu v ozadju skriva avtorjevo razumevanje kategorije pravičnosti. Tako se srečamo s t.i. korporativno, liberalno in kritično rabo pojma multikulturalizem.

Multikulturalizmu se pomensko približujejo še nekateri pojmi: kulturni pluralizem, interkulturalizem in transkulturalizem. Slednji se po svoji opredelitvi močno približuje pojmu selektivna inkorporacija kulturnih elementov, ki jo srečamo pri teorijah civilizacij.

Ob upoštevanju razprav o civilizacijah bi morali torej govoriti o vplivih globalizacije na civilizacije in znotraj tega na posamezne kulture ter o vlogi multikulturalizma kot možnosti, ki bi preprečila vse večjo kulturno homogenizacijo sveta – če do nje sploh prihaja. Nekateri avtorji namreč izpostavljajo dvojno, ambivalentno dinamiko globalizacijskih procesov: vse večje približevanje po eni strani naj bi na drugi strani odpiralo vse več možnosti za alternativne oblike in akcije (individuacijo). Temu pristopu bi prav gotovo lahko prišteli teorije, ki govorijo o globalni civilizaciji. Sploh v zadnji skupini je globalna civilizacija povezana z ekonomsko političnimi mrežami moči (brez kulturnih elementov), kultura pa je na ravni lokalnega. Podobno stališče, da je globalizacija globalna ekonomska soodvisnost, zavzema H. Kurthen (1997). Pri tem se postavi vprašanje, kakšen odnos se postavlja med politiko in ekonomijo na eni strani in kulturo na drugi. Kako močan vpliv imajo globalne ekonomsko-politične mreže na kulturno (lokalno) dogajanje? Predvsem je tu v ospredju vprašanje ali imajo te mreže moč, da vzpostavijo kulturno homogenost na tako globalni ravni, saj nam podrobnejši vpogled v zgodovino pove, da je kulturo težko homogenizirati že na ravni (nacionalne) države?

IZVLEČEK
V razpravah o multikulturalizmu in globalizaciji naletimo na številne konceptualne dileme in razhajanja med posameznimi avtorji. Razlike so lahko povezane z različnimi definicijami samih dveh omenjenih kategorij, največkrat pa koreninijo v različnih razumevanjih kategorij, ki jih koncepta multikulturalizma in globalizacije krovno prekrivata in zaobjemata. Že sam pojem globalizacije se različno pojmuje. V razpravah o multikulturalizmu jo H. Kurthen (1997, 259) opredeli kot globalno ekonomsko soodvisnost, medtem ko teoretiki t. i. urbane sociologije (Hočevar, 2000) te procese razumejo kot bolj heterogene in kompleksne. Vzporedno s pojmom globalizacija vpeljejo hkratnost induviduacije. To stališče, preneseno na področje študij o civilizacijah, nas pripelje do pojmov globalna civilizacija, lokalitete in selektivna inkorporacija (Robertson, Rudmetof,1995; Wilkinson,1995). Za razumevanje samega pojma multikulturalizem pa je v prvi vrsti pomembno, kako se razume pojme kultura, družba, civilizacija, njihove meje in odnose, do katerih prihaja med njimi (kulturni stik vs. konflikt). Hkrati se v razpravah o multikulturalizmu v ozadju skriva avtorjevo razumevanje kategorije pravičnosti. Tako se srečamo s t.i. korporativno, liberalno in kritično rabo pojma multikulturalizem.

Multikulturalizmu se pomensko približujejo še nekateri pojmi: kulturni pluralizem, interkulturalizem in transkulturalizem. Slednji se po svoji opredelitvi močno približuje pojmu selektivna inkorporacija kulturnih elementov, ki jo srečamo pri teorijah civilizacij.

Ob upoštevanju razprav o civilizacijah bi morali torej govoriti o vplivih globalizacije na civilizacije in znotraj tega na posamezne kulture ter o vlogi multikulturalizma kot možnosti, ki bi preprečila vse večjo kulturno homogenizacijo sveta – če do nje sploh prihaja. Nekateri avtorji namreč izpostavljajo dvojno, ambivalentno dinamiko globalizacijskih procesov: vse večje približevanje po eni strani naj bi na drugi strani odpiralo vse več možnosti za alternativne oblike in akcije (individuacijo). Temu pristopu bi prav gotovo lahko prišteli teorije, ki govorijo o globalni civilizaciji. Sploh v zadnji skupini je globalna civilizacija povezana z ekonomsko političnimi mrežami moči (brez kulturnih elementov), kultura pa je na ravni lokalnega. Podobno stališče, da je globalizacija globalna ekonomska soodvisnost, zavzema H. Kurthen (1997). Pri tem se postavi vprašanje, kakšen odnos se postavlja med politiko in ekonomijo na eni strani in kulturo na drugi. Kako močan vpliv imajo globalne ekonomsko-politične mreže na kulturno (lokalno) dogajanje? Predvsem je tu v ospredju vprašanje ali imajo te mreže moč, da vzpostavijo kulturno homogenost na tako globalni ravni, saj nam podrobnejši vpogled v zgodovino pove, da je kulturo težko homogenizirati že na ravni (nacionalne) države?