IZVLEČEK
Redki so slovenski priseljenci v Ameriki, ki so si sredi 19. stoletja ustvarili kmetijo v Minnesoti, ki je leta 1858 postala del Združenih držav Amerike. To je bilo v času, ko so se v v Minnesoto priseljevali predvsem iz nemških katoliških dežel, npr. Bavarske, Porenja in Vestfalije. Tudi v šestdesetih letih se je le manjše število Slovencev odločilo za priselitev na minnesotsko podeželje. Naseljevali so se zlasti na območju Stearns County, Minn., kjer je deloval slovenski misijonar Franz Pierz / Franc Pirc (1785–1880), ki je bil tudi priseljenski komisar in zagovornik ideje, da bi Minnesota postala najbolj katoliška ameriška država. (O Pierzu je izšla monografija tudi v angleščini: William P. Furlan, In Charity unfeigned. The Life of Father Francis Xavier Pierz. Diocese of St. Cloud, 1952.) Zato je vabil katoličane in cele družine, da bi v novem okolju ustanovili skupne naselbine s katoliško cerkvijo in duhovnikom kot temeljem novega življenja v novem svetu. Vendar se Slovenci tem vabilom niso odzvali v večjem obsegu. Tako Minnesota ni postala Nova Slovenija, kot so si nekateri želeli na Slovenskem. (Glej slovensko katoliško glasilo Zgodnja danica in Novice 1865.) Živeli so v naselbinah St. Joseph, St. Jacob, Kraintown (St. Anthony) in tudi drugod.

Leta 1855 se je misijonarju Pierzu pridružila sestra Apolonija z vso družino, to je možem, štirimi otroki in zetom najstarejše hčerke. V St. Josephu, Minn. so si z bratovo pomočjo pridobili 160 oralov zemlje in uspešno kmetovali v naslednjih desetletjih. Apolonija je bila druga ženska (prva je bila sestra Friderika Barage Antonija Höffern leta 1837) in prva mati, ki je v 19. stoletju prišla v Ameriko iz Slovenije. Tega leta je Franz Pierz izdal knjigo Die Indianer in Nord=Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebräuche u.s.w. nach zehnjährigem Aufenthalte und gesammelten Erfahrungen unter den verschiedenen Stämmen, St. Louis 1855 z dodatkom Eine Kurze Beschreibung des Minnesota-Territoriums. Delo je bilo namenjeno nemškim katoliškim priseljencem v ZDA, kratek opis Minnesote tudi z namenom, da bi se odločili za priselitev v takratni Territory of Minnsota. Vabil jih je tudi prek nemškega časopisja, npr. Der Wahrheitsfreund, Cincinnati, Ohio. V tem času še ni vabil Slovence v Ameriko, temveč šele po končani ameriški državljanski vojni (1865).

Izreden je pomen misijonarskih in redkih pisem laikov, ki so jih v tem času pisali sorodnikom in prijateljem v domovino. Ne tako malo so jih v celoti, skrajšane ali samo v povzetku objavljali takratni časopisi na Slovenskem, največ v Zgodnji danici in Novicah. Mnoga pisma so bila pisana na način, da so glede na vsebino kar sugerirala objavo v časopisju. Tako so mnoga osebna pisma dobila javni značaj. (Mimogrede, tudi tem vprašanjem je bila posvečena znanstvena konferenca Reading the Emigrant Letter : Innovative approaches & interpretations, Carleton Centre for History of Migration, Carleton University, Ottawa, Canada, August 7–9, 2003.) Katoliško časopisje je rado objavljalo misijonarska in tudi redka slovenska laična pisma, saj so govorila o širjenju in ohranjanju katoliške vere v Ameriki, ne samo med staroselci, ampak tudi med priseljenci iz Evrope. Z njihovo pomočjo so zbirali prispevke za delo misijonarjev. Ta zgodnja pisma, med njimi tudi Apolonijino, uvrščamo med informativna sporočila o možnostih za novo življenje v Minnesoti, ki so bila – glede na osebno izkušnjo – navdušujoča ali polna razočaranja, vendar daleč od stereotipnih pogledov, da v Ameriki ležijo dolarji kar po tleh. Vsa se strinjajo, da je možnosti za uspeh veliko, vendar je treba zanj trdo delati.

Apolonijino pismo, ki ga je sama napisala 7. novembra 1855, objavljeno pa je bilo v Novicah 9. januarja 1856, govori o dveh temah, prvič, o potovanju od Ljubljane prek Dunaja do Hamburga, od tam s parnikom do Liverpoola in nato z jadrnico skupaj s 313 potniki do New Yorka (močan vtis nanjo sta naredila vihar in morska bolezen), in drugič, o njihovih začetkih kmetovanja pri St. Josephu. Bila je zadovoljna in je povabila v Ameriko vse, ki bi bili dovolj pogumni, saj je bilo zemlje na pretek.Urednik časnika Novice, dr. Janez Bleiweis je že ob njihovem odhodu v ZDA nekako obtožil Apolonijo, da je zvabila vso družino na to tvegano pot. Kljub temu je objavil njeno pismo, ki ga je poudarjeno komentiral, da ga je napisala ženska. V pismu se je dotaknila tudi ženske tematike, saj je bila navdušena nad položajem žensk v Ameriki, ki so jih vsi spoštovali in kaznovali vsako nasilje (moških) nad njimi.

Avtor podrobno analizira Apolonijino pismo v primerjavi s pismi iz tistega časa, to je zeta starejše hčerke Janeza Pogačnika (St. Joseph. 17. april 1857) in nečaka Jerneja Pirca (Crow Wing, 22. oktober 1854), ki je odšel v Ameriko leto dni poprej. Obe pismi sta bili objavljeni v Novicah. Posredno vemo, da je bila med bratom Franzem Pierzom in sestro Apolonijo tesna korespondenčna zveza vse od Pierzovega odhoda v Ameriko 1835. Avtor analizira tudi njegovo pismo sestri, ki ga je poslal napisal v Grand Portageu ob Lake Superior 10. oktobra 1838. Ohranjeno je v prepisu v Pierzovi zbirki v Arhivu Slovenije ( AS 791).

Na koncu avtor razmišlja o vzrokih za manjšo odzivnost Slovencev za odhod v Minnesoto v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja. Gospodarski položaj kmetov na Slovenskem je bil slab, saj so jih obremenjevali davki, vrstile so se slabe letine in druge naravne nesreče in posledično jim je pomanjkovalo denarja, vendar je do pravega množičnega izseljevanja Slovencev v ZDA prišlo šele konec 19. stoletja, ko proste zemlje ni bilo več, zato so se morale – osebe pretežno kmečkega porekla – zaposlovati v rudnikih in tovarnah. Vzroki za manjše odhajanje Slovencev v ZDA v času misijonarja Franza Pierza so različni. Mednje (verjetno) moramo uvrstiti najbolj bistveno, to je pomanjkanje denarja za pot in začetek novega življenja v Ameriki. V skladu z modelom in prakso, da je migration idea zajela najprej najbolj zahodne evropske dežele in se počasi pomikala proti vzhodu, misleč pri tem na razvoj prometa, izobrazbo ljudi, njihovo informiranost, migracijsko politiko izseljenskih držav, mrežo izseljenskih agencij itd., tja do psiholoških ozadij pri posameznikih. Sliši se paradoksalno, vendar je bila višja izobraženost in informiranost o svetu temelj množičnega zapuščanja domovine. In ta je bila na prelomu v 20. stoletje višja kot sredi 19. stoletja.

Marjan Drnovšek je doktor zgodovinske znanosti in arhivist, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Raziskuje razlčične vidike migracijskih gibanj pri Slovenci. Zadnje njegovo delo je monografija: Franc Pirc (1785–1880). Sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki. Naklo: Občina Naklo, 2003, 96 str.

IZVLEČEK
Redki so slovenski priseljenci v Ameriki, ki so si sredi 19. stoletja ustvarili kmetijo v Minnesoti, ki je leta 1858 postala del Združenih držav Amerike. To je bilo v času, ko so se v v Minnesoto priseljevali predvsem iz nemških katoliških dežel, npr. Bavarske, Porenja in Vestfalije. Tudi v šestdesetih letih se je le manjše število Slovencev odločilo za priselitev na minnesotsko podeželje. Naseljevali so se zlasti na območju Stearns County, Minn., kjer je deloval slovenski misijonar Franz Pierz / Franc Pirc (1785–1880), ki je bil tudi priseljenski komisar in zagovornik ideje, da bi Minnesota postala najbolj katoliška ameriška država. (O Pierzu je izšla monografija tudi v angleščini: William P. Furlan, In Charity unfeigned. The Life of Father Francis Xavier Pierz. Diocese of St. Cloud, 1952.) Zato je vabil katoličane in cele družine, da bi v novem okolju ustanovili skupne naselbine s katoliško cerkvijo in duhovnikom kot temeljem novega življenja v novem svetu. Vendar se Slovenci tem vabilom niso odzvali v večjem obsegu. Tako Minnesota ni postala Nova Slovenija, kot so si nekateri želeli na Slovenskem. (Glej slovensko katoliško glasilo Zgodnja danica in Novice 1865.) Živeli so v naselbinah St. Joseph, St. Jacob, Kraintown (St. Anthony) in tudi drugod.

Leta 1855 se je misijonarju Pierzu pridružila sestra Apolonija z vso družino, to je možem, štirimi otroki in zetom najstarejše hčerke. V St. Josephu, Minn. so si z bratovo pomočjo pridobili 160 oralov zemlje in uspešno kmetovali v naslednjih desetletjih. Apolonija je bila druga ženska (prva je bila sestra Friderika Barage Antonija Höffern leta 1837) in prva mati, ki je v 19. stoletju prišla v Ameriko iz Slovenije. Tega leta je Franz Pierz izdal knjigo Die Indianer in Nord=Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebräuche u.s.w. nach zehnjährigem Aufenthalte und gesammelten Erfahrungen unter den verschiedenen Stämmen, St. Louis 1855 z dodatkom Eine Kurze Beschreibung des Minnesota-Territoriums. Delo je bilo namenjeno nemškim katoliškim priseljencem v ZDA, kratek opis Minnesote tudi z namenom, da bi se odločili za priselitev v takratni Territory of Minnsota. Vabil jih je tudi prek nemškega časopisja, npr. Der Wahrheitsfreund, Cincinnati, Ohio. V tem času še ni vabil Slovence v Ameriko, temveč šele po končani ameriški državljanski vojni (1865).

Izreden je pomen misijonarskih in redkih pisem laikov, ki so jih v tem času pisali sorodnikom in prijateljem v domovino. Ne tako malo so jih v celoti, skrajšane ali samo v povzetku objavljali takratni časopisi na Slovenskem, največ v Zgodnji danici in Novicah. Mnoga pisma so bila pisana na način, da so glede na vsebino kar sugerirala objavo v časopisju. Tako so mnoga osebna pisma dobila javni značaj. (Mimogrede, tudi tem vprašanjem je bila posvečena znanstvena konferenca Reading the Emigrant Letter : Innovative approaches & interpretations, Carleton Centre for History of Migration, Carleton University, Ottawa, Canada, August 7–9, 2003.) Katoliško časopisje je rado objavljalo misijonarska in tudi redka slovenska laična pisma, saj so govorila o širjenju in ohranjanju katoliške vere v Ameriki, ne samo med staroselci, ampak tudi med priseljenci iz Evrope. Z njihovo pomočjo so zbirali prispevke za delo misijonarjev. Ta zgodnja pisma, med njimi tudi Apolonijino, uvrščamo med informativna sporočila o možnostih za novo življenje v Minnesoti, ki so bila – glede na osebno izkušnjo – navdušujoča ali polna razočaranja, vendar daleč od stereotipnih pogledov, da v Ameriki ležijo dolarji kar po tleh. Vsa se strinjajo, da je možnosti za uspeh veliko, vendar je treba zanj trdo delati.

Apolonijino pismo, ki ga je sama napisala 7. novembra 1855, objavljeno pa je bilo v Novicah 9. januarja 1856, govori o dveh temah, prvič, o potovanju od Ljubljane prek Dunaja do Hamburga, od tam s parnikom do Liverpoola in nato z jadrnico skupaj s 313 potniki do New Yorka (močan vtis nanjo sta naredila vihar in morska bolezen), in drugič, o njihovih začetkih kmetovanja pri St. Josephu. Bila je zadovoljna in je povabila v Ameriko vse, ki bi bili dovolj pogumni, saj je bilo zemlje na pretek.Urednik časnika Novice, dr. Janez Bleiweis je že ob njihovem odhodu v ZDA nekako obtožil Apolonijo, da je zvabila vso družino na to tvegano pot. Kljub temu je objavil njeno pismo, ki ga je poudarjeno komentiral, da ga je napisala ženska. V pismu se je dotaknila tudi ženske tematike, saj je bila navdušena nad položajem žensk v Ameriki, ki so jih vsi spoštovali in kaznovali vsako nasilje (moških) nad njimi.

Avtor podrobno analizira Apolonijino pismo v primerjavi s pismi iz tistega časa, to je zeta starejše hčerke Janeza Pogačnika (St. Joseph. 17. april 1857) in nečaka Jerneja Pirca (Crow Wing, 22. oktober 1854), ki je odšel v Ameriko leto dni poprej. Obe pismi sta bili objavljeni v Novicah. Posredno vemo, da je bila med bratom Franzem Pierzom in sestro Apolonijo tesna korespondenčna zveza vse od Pierzovega odhoda v Ameriko 1835. Avtor analizira tudi njegovo pismo sestri, ki ga je poslal napisal v Grand Portageu ob Lake Superior 10. oktobra 1838. Ohranjeno je v prepisu v Pierzovi zbirki v Arhivu Slovenije ( AS 791).

Na koncu avtor razmišlja o vzrokih za manjšo odzivnost Slovencev za odhod v Minnesoto v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja. Gospodarski položaj kmetov na Slovenskem je bil slab, saj so jih obremenjevali davki, vrstile so se slabe letine in druge naravne nesreče in posledično jim je pomanjkovalo denarja, vendar je do pravega množičnega izseljevanja Slovencev v ZDA prišlo šele konec 19. stoletja, ko proste zemlje ni bilo več, zato so se morale – osebe pretežno kmečkega porekla – zaposlovati v rudnikih in tovarnah. Vzroki za manjše odhajanje Slovencev v ZDA v času misijonarja Franza Pierza so različni. Mednje (verjetno) moramo uvrstiti najbolj bistveno, to je pomanjkanje denarja za pot in začetek novega življenja v Ameriki. V skladu z modelom in prakso, da je migration idea zajela najprej najbolj zahodne evropske dežele in se počasi pomikala proti vzhodu, misleč pri tem na razvoj prometa, izobrazbo ljudi, njihovo informiranost, migracijsko politiko izseljenskih držav, mrežo izseljenskih agencij itd., tja do psiholoških ozadij pri posameznikih. Sliši se paradoksalno, vendar je bila višja izobraženost in informiranost o svetu temelj množičnega zapuščanja domovine. In ta je bila na prelomu v 20. stoletje višja kot sredi 19. stoletja.

Marjan Drnovšek je doktor zgodovinske znanosti in arhivist, zaposlen na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Raziskuje razlčične vidike migracijskih gibanj pri Slovenci. Zadnje njegovo delo je monografija: Franc Pirc (1785–1880). Sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki. Naklo: Občina Naklo, 2003, 96 str.

IZVLEČEK
Članek obravnava vlogo Franca Pirca pri nastanku prvih slovenskih naselbin v Združenih državah. Preko Pirčevih pisem in tistih drugih misijonarjev lahko spremljamo dogodke, ki so vodili do nastanka naselbin in župnij Sv Štefana in Sv Antona v Stearns County (Minnesota). Sv. Štefan (v okraju Brockway) velja za prvo slovensko župnijo v ZDA. Okraj Krain z naselbino Sv.Anton pa je bil tako imenovan po izvoru priseljencev.

IZVLEČEK
Članek obravnava vlogo Franca Pirca pri nastanku prvih slovenskih naselbin v Združenih državah. Preko Pirčevih pisem in tistih drugih misijonarjev lahko spremljamo dogodke, ki so vodili do nastanka naselbin in župnij Sv Štefana in Sv Antona v Stearns County (Minnesota). Sv. Štefan (v okraju Brockway) velja za prvo slovensko župnijo v ZDA. Okraj Krain z naselbino Sv.Anton pa je bil tako imenovan po izvoru priseljencev.

IZVLEČEK
F. Pirc (1785-1880) ima med slovenskimi misijonarji izvirno mesto zaradi svoje pozne odločitve, da postane misijonar in zaradi izvirnega pristopa do okolja, v katerem je deloval. Deloval je na ozemlju dveh škofij: Detroit, Mich. (1835-1852) in St. Paul, Minn. (1852-1873), postavil je temelje poznejši škofiji St. Cloud, Minn. Poleg temeljnega cilja, da bi Indijance rodov Ottawa in Chippewa seznanil z evangelijem in med njimi ustanovil krščanske skupnosti, se je zavzemal za ohranjanje njihove kulturne izvirnosti in pravic, ki so bile prav v obdobju pospešenega nastajanja Združenih držav in intenzivne kolonizacije še bolj ogrožene. Tako se njegovo delovanje ni omejilo le na širjenje krščanstva, temveč je imel vedno pred očmi vse razsežnosti življenja indijanskih skupnosti; med temi mu je bila posebej blizu skrb za njihovo zdravje. Ker je bil pišoč človek, se je s svojimi dopisi pogostokrat oglašal v tisku na Slovenskem in z daljšimi poročili za Leopoldinino misijonsko družbo na Dunaju, ki je bila organizatorica načrtnega zbiranja sredstev za misijone v Severni Ameriki. F. Pirc je pripravil več indijanskih in nemških besedil, od katerih je večina ostala v rokopisu. Na razne načine je zbiral sredstva, potrebna za delovanje misijonskih postaj, in širil informacije o misijonskem delu. Za nadaljevanje misijonskega in splošno kulturnega dela med Indijanci si je pridobil več sodelavcev; temu je bil namenjen edini obisk na Kranjskem v letu 1864. Poseben pričevalni pomen imajo njegova poročila ljubljanskima škofoma A. A. Wolfu in J. Vidmarju. Kot zelo praktično in vsestransko usmerjen človek je realiziral vrsto pobud, ki so izboljšale vsakodnevno življenje Indijancev. Hkrati je postavljal temelje cerkvenih skupnosti, ki so jih oblikovali evropski izseljenci. Ob tem je ves čas bivanja v Ameriki ohranjal stike s slovenskim prostorom, kjer si je ustvaril ugledno ime; po vrnitvi v Ljubljano leto 1873 so mu rojaki dali ime “očak indijanskih misijonov”.

IZVLEČEK
F. Pirc (1785-1880) ima med slovenskimi misijonarji izvirno mesto zaradi svoje pozne odločitve, da postane misijonar in zaradi izvirnega pristopa do okolja, v katerem je deloval. Deloval je na ozemlju dveh škofij: Detroit, Mich. (1835-1852) in St. Paul, Minn. (1852-1873), postavil je temelje poznejši škofiji St. Cloud, Minn. Poleg temeljnega cilja, da bi Indijance rodov Ottawa in Chippewa seznanil z evangelijem in med njimi ustanovil krščanske skupnosti, se je zavzemal za ohranjanje njihove kulturne izvirnosti in pravic, ki so bile prav v obdobju pospešenega nastajanja Združenih držav in intenzivne kolonizacije še bolj ogrožene. Tako se njegovo delovanje ni omejilo le na širjenje krščanstva, temveč je imel vedno pred očmi vse razsežnosti življenja indijanskih skupnosti; med temi mu je bila posebej blizu skrb za njihovo zdravje. Ker je bil pišoč človek, se je s svojimi dopisi pogostokrat oglašal v tisku na Slovenskem in z daljšimi poročili za Leopoldinino misijonsko družbo na Dunaju, ki je bila organizatorica načrtnega zbiranja sredstev za misijone v Severni Ameriki. F. Pirc je pripravil več indijanskih in nemških besedil, od katerih je večina ostala v rokopisu. Na razne načine je zbiral sredstva, potrebna za delovanje misijonskih postaj, in širil informacije o misijonskem delu. Za nadaljevanje misijonskega in splošno kulturnega dela med Indijanci si je pridobil več sodelavcev; temu je bil namenjen edini obisk na Kranjskem v letu 1864. Poseben pričevalni pomen imajo njegova poročila ljubljanskima škofoma A. A. Wolfu in J. Vidmarju. Kot zelo praktično in vsestransko usmerjen človek je realiziral vrsto pobud, ki so izboljšale vsakodnevno življenje Indijancev. Hkrati je postavljal temelje cerkvenih skupnosti, ki so jih oblikovali evropski izseljenci. Ob tem je ves čas bivanja v Ameriki ohranjal stike s slovenskim prostorom, kjer si je ustvaril ugledno ime; po vrnitvi v Ljubljano leto 1873 so mu rojaki dali ime “očak indijanskih misijonov”.

IZVLEČEK
Pirčev čas razumemo kot obdobje predno je odšel v Ameriko, to je v letih 1785 - 1835 in po povratku v domovino v letih 1873 -1880. Na splošno lahko rečemo, da je bila Kranjska ob Pirčevem odhodu ravno toliko še fevdalna, kot je bila ob njegovem povratku že kapitalistična. Na splošno ga lahko označimo kot enega najbolj prelomnih v slovenski zgodovini. Jožef II. je nadaljeval z demontažo fevdalizma, ki jo je začela njegova mati, revolucija 1848. ga je uničila. Slovenski kmet, ki mu je Pirc namenjal toliko pozornosti, je postal svoboden državljan.

V gospodarskem pogledu, zlasti na agrarnem področju je to čas dokončne zmage krompirja, koruze in detelje, ki so vnesli v slovensko kmetijstvo globalne spremembe. Vse bolj napredujoči kapitalizem je uničil avtarktičnost kmetijstva. Kmet res ni več poznal množičnih lakot, zadnja je bila v letih 1816/17, postajal pa je vse bolj odvisen od tržnega gospodarstva. Izgradnja železnice Dunaj - Trst ter njenih odsekov je uničila stoletne vire dodatnih zaslužkov iz neagrarne dejavnosti, ki so bili za slovenski pasivni agrar, življenjskega pomena. Na Gorenjskem je propadlo fužinarstvo. Vse to je vodilo kmečko gospodarstvo v globoko krizo, ki jo je ob množičnem izseljevanju dokaj uspešno reševalo zadružno gibanje.

Dejavnost Franca Pirca je treba ocenjevati v duhu časa in prostora. Izhajati je treba iz fiziokratske gospodarske teorije, ki je bila hrbtenica gospodarskih nazorov Jožefa II. in njegovih svetovalcev. Skrb za donosnejše in uspešnejše kmetijstvo je bila uradna državna gospodarska politika, v katero so se vključile zlasti Kmetijske družbe, ki so tako na teoretičnem kot praktičnem področju pospeševale kmetijstvo. Ker so bili graščaki zaradi socialnih razlik manj uspešni pri tem delu, so bili toliko pomembnejši duhovniki, ki so lažje in pogosteje in nenazadnje tudi z avtoriteto Cerkve izvajali modernizacijo podeželja. Franc Pirc je potemtakem le edn izmed razmeroma velike skupine slovenskih duhovnikov, med katerimi pa so se poleg njega vtisnili v slovenski zgodovinski spomin še Josip Vrtovec in Janez zalokar. Značilno za njih je, da niso bili zgolj praktiki, ampak tudi pisci pomembnih agrarnoteoretičnih knjig. Posebnsot Franca Pirca je v tem, da je slovenske gospodarsko-socialne izkušnje kot misionar skušal prenesti tudi med amriške Indijance. V tem pogledu je predstavljal pomembno dopolnilo praksi misionarja Friderika Barage, ki je tudi na podlagi izkušenj iz domovine, gradil splošni civilizacijski razvoj Indijancev predvsem na jezikovnem področju.

IZVLEČEK
Pirčev čas razumemo kot obdobje predno je odšel v Ameriko, to je v letih 1785 - 1835 in po povratku v domovino v letih 1873 -1880. Na splošno lahko rečemo, da je bila Kranjska ob Pirčevem odhodu ravno toliko še fevdalna, kot je bila ob njegovem povratku že kapitalistična. Na splošno ga lahko označimo kot enega najbolj prelomnih v slovenski zgodovini. Jožef II. je nadaljeval z demontažo fevdalizma, ki jo je začela njegova mati, revolucija 1848. ga je uničila. Slovenski kmet, ki mu je Pirc namenjal toliko pozornosti, je postal svoboden državljan.

V gospodarskem pogledu, zlasti na agrarnem področju je to čas dokončne zmage krompirja, koruze in detelje, ki so vnesli v slovensko kmetijstvo globalne spremembe. Vse bolj napredujoči kapitalizem je uničil avtarktičnost kmetijstva. Kmet res ni več poznal množičnih lakot, zadnja je bila v letih 1816/17, postajal pa je vse bolj odvisen od tržnega gospodarstva. Izgradnja železnice Dunaj - Trst ter njenih odsekov je uničila stoletne vire dodatnih zaslužkov iz neagrarne dejavnosti, ki so bili za slovenski pasivni agrar, življenjskega pomena. Na Gorenjskem je propadlo fužinarstvo. Vse to je vodilo kmečko gospodarstvo v globoko krizo, ki jo je ob množičnem izseljevanju dokaj uspešno reševalo zadružno gibanje.

Dejavnost Franca Pirca je treba ocenjevati v duhu časa in prostora. Izhajati je treba iz fiziokratske gospodarske teorije, ki je bila hrbtenica gospodarskih nazorov Jožefa II. in njegovih svetovalcev. Skrb za donosnejše in uspešnejše kmetijstvo je bila uradna državna gospodarska politika, v katero so se vključile zlasti Kmetijske družbe, ki so tako na teoretičnem kot praktičnem področju pospeševale kmetijstvo. Ker so bili graščaki zaradi socialnih razlik manj uspešni pri tem delu, so bili toliko pomembnejši duhovniki, ki so lažje in pogosteje in nenazadnje tudi z avtoriteto Cerkve izvajali modernizacijo podeželja. Franc Pirc je potemtakem le edn izmed razmeroma velike skupine slovenskih duhovnikov, med katerimi pa so se poleg njega vtisnili v slovenski zgodovinski spomin še Josip Vrtovec in Janez zalokar. Značilno za njih je, da niso bili zgolj praktiki, ampak tudi pisci pomembnih agrarnoteoretičnih knjig. Posebnsot Franca Pirca je v tem, da je slovenske gospodarsko-socialne izkušnje kot misionar skušal prenesti tudi med amriške Indijance. V tem pogledu je predstavljal pomembno dopolnilo praksi misionarja Friderika Barage, ki je tudi na podlagi izkušenj iz domovine, gradil splošni civilizacijski razvoj Indijancev predvsem na jezikovnem področju.

IZVLEČEK
Slovenska elektronska podatkovna bibliografska zbirka COBISS, ki je sicer zelo uporabna in dragocena kot izhodišče vsakovrstnih raziskav, a še precej nepopolna zlasti za starejše publikacije, navaja o slovenskem duhovniku, pospeševalcu sadjarstva, misijonarju in izseljenskem duhovniku v ZDA Francu Pircu (1785-1880) okoli 20 bibliografskih enot. Pisec najnovejše biografije o njem Franc Pirc (1785-1880), sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki iz leta 2003, dr. Marjan Drnovšek navaja v poglavju o uporabljeni literaturi kar 40 bibliografskih enot, od teh pa se jih 12 nanaša neposredno na Franca Pirca. Namen pričujočega članka ni dati popoln pregled dosedanje bibliografije o Pircu, pač pa le komentirana predstavitev najpomembnejših slovenskih biografskih objav o njem. Gre predvsem za dela p. Florentina Hrovata Franc Pirec oče umne sadjereje na Kranjskem in apostolski misijonar med Indijani v severni Ameriki iz leta 1887, dr. Franca Ks. Lukmana v Slovenskem biografskem leksikonu iz leta 1949, Ivana Zike Franc Pirc oče umne sadjereje na Kranjskem in oče mesta St. Cloud v Amneriki iz leta 1965 in že omenjeno knjigo dr. Drnovška. Predstavljena so tudi še nekatera druga dela. V prispevku avtor predstavi in med seboj primerja vrednotenje Pirčevega življenja in dela ter ključne podatne iz posameznih del, zlasti tiste, ki so pri različnih avtorjih niso enaki, tako zlasti kraj Pirčevega rojstva in datum njegove smrti.

Andrej Vovko, doktor zgodovinskih ved, docent za novejšo in sodobno zgodovino na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, znanstveni svetnik Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU.

IZVLEČEK
Slovenska elektronska podatkovna bibliografska zbirka COBISS, ki je sicer zelo uporabna in dragocena kot izhodišče vsakovrstnih raziskav, a še precej nepopolna zlasti za starejše publikacije, navaja o slovenskem duhovniku, pospeševalcu sadjarstva, misijonarju in izseljenskem duhovniku v ZDA Francu Pircu (1785-1880) okoli 20 bibliografskih enot. Pisec najnovejše biografije o njem Franc Pirc (1785-1880), sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki iz leta 2003, dr. Marjan Drnovšek navaja v poglavju o uporabljeni literaturi kar 40 bibliografskih enot, od teh pa se jih 12 nanaša neposredno na Franca Pirca. Namen pričujočega članka ni dati popoln pregled dosedanje bibliografije o Pircu, pač pa le komentirana predstavitev najpomembnejših slovenskih biografskih objav o njem. Gre predvsem za dela p. Florentina Hrovata Franc Pirec oče umne sadjereje na Kranjskem in apostolski misijonar med Indijani v severni Ameriki iz leta 1887, dr. Franca Ks. Lukmana v Slovenskem biografskem leksikonu iz leta 1949, Ivana Zike Franc Pirc oče umne sadjereje na Kranjskem in oče mesta St. Cloud v Amneriki iz leta 1965 in že omenjeno knjigo dr. Drnovška. Predstavljena so tudi še nekatera druga dela. V prispevku avtor predstavi in med seboj primerja vrednotenje Pirčevega življenja in dela ter ključne podatne iz posameznih del, zlasti tiste, ki so pri različnih avtorjih niso enaki, tako zlasti kraj Pirčevega rojstva in datum njegove smrti.

Andrej Vovko, doktor zgodovinskih ved, docent za novejšo in sodobno zgodovino na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, znanstveni svetnik Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU.