IZVLEČEK
Z uvedbo Bachovega absolutizma poleti 1849 oz. 1852, ter Thunovo šolsko reformo, se je v obeh polovicah Habsburške monarhije začela izvajati politika germanizacije. Za celotno monarhijo so veljali enotni zakoni, uvedena je bila enotna uprava, ki so jo vodili predvsem nemško govoreči uradniki, med katere so spadali tudi srednješolski in gimnazijski profesorji. Z enotno upravo in enotnim šolstvom je skušala Bachova vlada poenotiti in germanizirati monarhijo. V izogib odporom je začela Bachova vlada premeščati uradništvo in s tem tudi profesorje, iz »svojih« dežel v nenemške dežele. Tako so pošiljali češke uradnike in profesorje v Slovenijo, slovenske in manjše število čeških pa na Hrvaško. Mnogi Slovenci, so bili na Hrvaško poslani kot posebej lojalni državljani zato, da bi izvajali in izvedli Thunovo šolsko reformo. Za državno upravo (državo) so bili zelo uporabna in koristna vez med Bachovo politiko in nenemškimi narodi, saj naj bi izvajali germanizacijo na vseh področjih družbenega življenja. Tisti, ki so germanizacijo dejansko izvajali, so ostali le anonimni izvajalci le-te, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost.

V drugi skupini slovenskih državnih uradnikov, večinoma gimnazijskih profesorjev, pa je bilo kar precej takih, ki so že leta 1848 simpatizirali z nacionalnimi gibanji nenemških narodov, tudi hrvaškega ilirskega gibanja. Te pa je oblast zaradi politične dejavnosti kaznovala tako, da jih je preselila na Hrvaško, oz. jim ni dovolila zaposliti se v domovini.

Tretja skupina Slovencev na Hrvaškem pa so bili tisti, ki so po letu 1848 prišli na Hrvaško prostovoljno; navdušeni nad ilirskim gibanjem so se preselili predvsem zato, da bi osebno spremljali ilirsko gibanje.

Mnogi so se na Hrvaškem preselili za stalno, mnogi so se povsem asimilirali, posebej tisti, ki so si ustvarili družino.

Doneski slovenskih gimnazijski profesorjev, univerzitetnih profesorjev, znanstvenikov, kulturnih delavcev in umetnikov, je bil nedvomno izjemno velik in pomemben za celotno hrvaško kakor tudi za slovensko družbo. Zato so v pregledu so zajeti posamezniki, ki so se kakorkoli uveljavili tako v hrvaški kot slovenski kulturi in znanosti.

IZVLEČEK
Z uvedbo Bachovega absolutizma poleti 1849 oz. 1852, ter Thunovo šolsko reformo, se je v obeh polovicah Habsburške monarhije začela izvajati politika germanizacije. Za celotno monarhijo so veljali enotni zakoni, uvedena je bila enotna uprava, ki so jo vodili predvsem nemško govoreči uradniki, med katere so spadali tudi srednješolski in gimnazijski profesorji. Z enotno upravo in enotnim šolstvom je skušala Bachova vlada poenotiti in germanizirati monarhijo. V izogib odporom je začela Bachova vlada premeščati uradništvo in s tem tudi profesorje, iz »svojih« dežel v nenemške dežele. Tako so pošiljali češke uradnike in profesorje v Slovenijo, slovenske in manjše število čeških pa na Hrvaško. Mnogi Slovenci, so bili na Hrvaško poslani kot posebej lojalni državljani zato, da bi izvajali in izvedli Thunovo šolsko reformo. Za državno upravo (državo) so bili zelo uporabna in koristna vez med Bachovo politiko in nenemškimi narodi, saj naj bi izvajali germanizacijo na vseh področjih družbenega življenja. Tisti, ki so germanizacijo dejansko izvajali, so ostali le anonimni izvajalci le-te, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost.

V drugi skupini slovenskih državnih uradnikov, večinoma gimnazijskih profesorjev, pa je bilo kar precej takih, ki so že leta 1848 simpatizirali z nacionalnimi gibanji nenemških narodov, tudi hrvaškega ilirskega gibanja. Te pa je oblast zaradi politične dejavnosti kaznovala tako, da jih je preselila na Hrvaško, oz. jim ni dovolila zaposliti se v domovini.

Tretja skupina Slovencev na Hrvaškem pa so bili tisti, ki so po letu 1848 prišli na Hrvaško prostovoljno; navdušeni nad ilirskim gibanjem so se preselili predvsem zato, da bi osebno spremljali ilirsko gibanje.

Mnogi so se na Hrvaškem preselili za stalno, mnogi so se povsem asimilirali, posebej tisti, ki so si ustvarili družino.

Doneski slovenskih gimnazijski profesorjev, univerzitetnih profesorjev, znanstvenikov, kulturnih delavcev in umetnikov, je bil nedvomno izjemno velik in pomemben za celotno hrvaško kakor tudi za slovensko družbo. Zato so v pregledu so zajeti posamezniki, ki so se kakorkoli uveljavili tako v hrvaški kot slovenski kulturi in znanosti.

IZVLEČEK
To kar malo preveč deskriptivno besedilo odkriva, kako Republika Slovenija s svojimi institucijami zakonsko in normativno ureja področja ter rešuje konkretne težave, s katerimi se soočajo povratniki in njihovi družinski člani, in kako (če sploh) se v raznih smernicah, izhodiščih ali konkretnih akcijah opredeljuje do tega fenomena. Pregled različnih področij pokaže, da ne obstaja aktivna državna politika, ki bi spodbujala ali vsaj bolj celostno, sinhronizirano reševala fenomen povratništva. Zakonodaja, ministrstva in druge državne institucije se namreč z zakoni, smernicami, izhodišči, programi in drugimi akcijami zelo parcialno, nepovezano dotikajo povratništva.

Članek v nadaljevanju besedila predstavi Resolucijo o odnosih s Slovenci po svetu, sprejeto leta 2002 v državnem zboru. Ta pomeni prvi korak na poti k celostnemu reševanju in spodbujanju povratništva. Toda po drugi strani prinaša le podlago za v besedilu predstavljeni »zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja«, s katerim so hoteli predlagatelji med drugim tudi zakonsko urediti nekatera področja oziroma težave in zakoličiti državno politiko do povratništva. Ta predlagani zakon pa je bil leta 2004 v državnem zboru zavrnjen.

IZVLEČEK
To kar malo preveč deskriptivno besedilo odkriva, kako Republika Slovenija s svojimi institucijami zakonsko in normativno ureja področja ter rešuje konkretne težave, s katerimi se soočajo povratniki in njihovi družinski člani, in kako (če sploh) se v raznih smernicah, izhodiščih ali konkretnih akcijah opredeljuje do tega fenomena. Pregled različnih področij pokaže, da ne obstaja aktivna državna politika, ki bi spodbujala ali vsaj bolj celostno, sinhronizirano reševala fenomen povratništva. Zakonodaja, ministrstva in druge državne institucije se namreč z zakoni, smernicami, izhodišči, programi in drugimi akcijami zelo parcialno, nepovezano dotikajo povratništva.

Članek v nadaljevanju besedila predstavi Resolucijo o odnosih s Slovenci po svetu, sprejeto leta 2002 v državnem zboru. Ta pomeni prvi korak na poti k celostnemu reševanju in spodbujanju povratništva. Toda po drugi strani prinaša le podlago za v besedilu predstavljeni »zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja«, s katerim so hoteli predlagatelji med drugim tudi zakonsko urediti nekatera področja oziroma težave in zakoličiti državno politiko do povratništva. Ta predlagani zakon pa je bil leta 2004 v državnem zboru zavrnjen.

IZVLEČEK
V prispevku se nepretenciozno lotevam nekaterih problemov vračajočih se Slovencev iz držav zahodne Evrope in Avstralije v zadnjih petnajstih letih. Pri tem sem izhajala iz empiričnega gradiva in razdelitve dela znotraj projekta Percepcije slovenske integracijske politike.

Pregled izbrane domače in tuje literature je pokazal, da so raziskovalci povratnih migracij zajeli zelo različne vidike vračanja, vendar so se večinoma izognili problematiziranju življenja posameznikov po vrnitvi v izvorno družbo. Tudi v slovenskem političnem in javnem diskurzu do pred nekaj let ni bilo veliko sledi o tovrstnih vprašanjih. Prva in tudi edina resna raziskava povratnih migracij Slovencev je bila del večletnega sociološkega raziskovalnega projekta o Slovencih v ZR Nemčiji, ki je potekal v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pa vendar je, podobno kot izselitev, tudi vrnitev v izvorno okolje proces, ki je povezan s težavami, ki jih mora posameznik premostiti, da lahko normalno zaživi: od pridobitve različnih dokumentov in dovoljenj, reševanja stanovanjskega vprašanja, iskanja dela do vključitve v ožje družbeno okolje.

Pri problematiziranju življenja povratnih migrantov moramo razlikovati in upoštevati različne motive vračanja (nikoli ni samo eden), ki v tesni povezanosti s »preživetvenimi strategijami« posameznikov kompleksno vplivajo na posameznikovo percepcijo (re)integracije v izvorno okolje. Motivi, ki so jih navedli povratni migranti, so povezani z njihovimi pričakovanji ob vračanju v izvorno okolje. Soočenje z drugačno (realno) situacijo v tem okolju pa lahko negativno vpliva na posameznika, vzbuja nezadovoljstvo in vodi tudi v remigracijo. V kratkem skoku k problematiki motivov in vzrokov vračanja smo se ustavili pri največkrat in najmanjkrat omenjenem vzroku vračanja: domoljubju in ekonomskem vzroku.

Težave, ki so jih navedli v raziskavo zajeti »povratniki«, so raznovrstne, kompleksne in posredno kažejo na neuspešnost slovenske remigracijske politike. Glavne težave so predolgi in neurejeni postopki pri pridobivanju raznih dovoljenj, (osebnih in nepremičninskih) dokumentov, pri uveljavljanju socialnih pravic, pri uvozu in plačilu carine ter pri nostrifikaciji spričeval. Razočarani so zaradi odklonilnega odnosa zaposlenih na uradih, kjer iščejo pomoč in informacije. K temu je potrebno dodati še težave zaradi nefleksibilnega šolskega sistema in težave, ki so posledica pomanjkljivega informiranjem pred vrnitvijo, saj na konzularnih predstavništvih in v izseljenskih organizacijah ne razpolagajo z vsemi potrebnimi informacijami. Zato imajo »povratniki« občasno tudi občutke nepripadanja, identificirajo se z družbo, v kateri so prej delali in kritizirajo nekatere vidike slovenske družbe – na primer birokracijo in prepočasno sodstvo.

IZVLEČEK
V prispevku se nepretenciozno lotevam nekaterih problemov vračajočih se Slovencev iz držav zahodne Evrope in Avstralije v zadnjih petnajstih letih. Pri tem sem izhajala iz empiričnega gradiva in razdelitve dela znotraj projekta Percepcije slovenske integracijske politike.

Pregled izbrane domače in tuje literature je pokazal, da so raziskovalci povratnih migracij zajeli zelo različne vidike vračanja, vendar so se večinoma izognili problematiziranju življenja posameznikov po vrnitvi v izvorno družbo. Tudi v slovenskem političnem in javnem diskurzu do pred nekaj let ni bilo veliko sledi o tovrstnih vprašanjih. Prva in tudi edina resna raziskava povratnih migracij Slovencev je bila del večletnega sociološkega raziskovalnega projekta o Slovencih v ZR Nemčiji, ki je potekal v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pa vendar je, podobno kot izselitev, tudi vrnitev v izvorno okolje proces, ki je povezan s težavami, ki jih mora posameznik premostiti, da lahko normalno zaživi: od pridobitve različnih dokumentov in dovoljenj, reševanja stanovanjskega vprašanja, iskanja dela do vključitve v ožje družbeno okolje.

Pri problematiziranju življenja povratnih migrantov moramo razlikovati in upoštevati različne motive vračanja (nikoli ni samo eden), ki v tesni povezanosti s »preživetvenimi strategijami« posameznikov kompleksno vplivajo na posameznikovo percepcijo (re)integracije v izvorno okolje. Motivi, ki so jih navedli povratni migranti, so povezani z njihovimi pričakovanji ob vračanju v izvorno okolje. Soočenje z drugačno (realno) situacijo v tem okolju pa lahko negativno vpliva na posameznika, vzbuja nezadovoljstvo in vodi tudi v remigracijo. V kratkem skoku k problematiki motivov in vzrokov vračanja smo se ustavili pri največkrat in najmanjkrat omenjenem vzroku vračanja: domoljubju in ekonomskem vzroku.

Težave, ki so jih navedli v raziskavo zajeti »povratniki«, so raznovrstne, kompleksne in posredno kažejo na neuspešnost slovenske remigracijske politike. Glavne težave so predolgi in neurejeni postopki pri pridobivanju raznih dovoljenj, (osebnih in nepremičninskih) dokumentov, pri uveljavljanju socialnih pravic, pri uvozu in plačilu carine ter pri nostrifikaciji spričeval. Razočarani so zaradi odklonilnega odnosa zaposlenih na uradih, kjer iščejo pomoč in informacije. K temu je potrebno dodati še težave zaradi nefleksibilnega šolskega sistema in težave, ki so posledica pomanjkljivega informiranjem pred vrnitvijo, saj na konzularnih predstavništvih in v izseljenskih organizacijah ne razpolagajo z vsemi potrebnimi informacijami. Zato imajo »povratniki« občasno tudi občutke nepripadanja, identificirajo se z družbo, v kateri so prej delali in kritizirajo nekatere vidike slovenske družbe – na primer birokracijo in prepočasno sodstvo.

IZVLEČEK
Pričujoči prispevek se ukvarja predvsem z analizo situacije pri populaciji Slovencev, ki so se po letu 1990 vrnili v Slovenijo iz Argentine. V ospredju so vprašanja, povezana z glavnimi cilji in namenom raziskave o vračanju in reintegraciji Slovencev po povratku iz tujine. Raziskava je bila usmerjena v evidentiranje in proučevanje težav, s katerimi se morajo posamezniki soočati ob vračanju v Slovenijo. Cilja raziskave sta bila odkriti (sistemske) vzroke teh težav in razdelati predloge za njihovo reševanje ali odpravljanje. Drugo področje, v katero je študija usmerjena, je predstaviti, kako priseljenci percepirajo odnos slovenske države do povratnikov in njihovih potomcev. Namen je bil izdelati predloge za pripravo ustreznejšega modela reintegracijske politike države Slovenije v odnosu do Slovencev po svetu, ki se vračajo domov, in njihovih potomcev (priseljencev).

Cilji raziskave predstavljajo rdečo nit pričujočega prispevka, ki se deli v problemska področja in sledijo samemu procesu preselitve kot so jo doživeli naši sogovorniki. Tako se najprej srečamo z analizo razmer ob sami preselitvi, temu pa sledijo druga področja, kot so urejanje dokumentacije, stanovanjska problematika, zaposlovanje, izobraževanje, socialni stiki in kakovost življenja. Na koncu nas prispevek seznani z rešitvami, kot jih vidijo naši sogovorniki. Prispevek se izteče v sklepno ugotovitev, da je za vodenje aktivne politike na področju povratništva najprej potrebno, da se politiki javno izjasnijo in odločijo, da je vračanje Slovencev, ki živijo po svetu, v interesu same države. Pri tem se pričakuje utemeljeno stališče, zakaj je vračanje državljanov domov ali preprečevanje intenzivnega izseljevanja (npr. beg možganov) v interesu te države. Šele takšna stališča bi omogočila oblikovanje aktivne politike in sistemske prilagoditve.

IZVLEČEK
Pričujoči prispevek se ukvarja predvsem z analizo situacije pri populaciji Slovencev, ki so se po letu 1990 vrnili v Slovenijo iz Argentine. V ospredju so vprašanja, povezana z glavnimi cilji in namenom raziskave o vračanju in reintegraciji Slovencev po povratku iz tujine. Raziskava je bila usmerjena v evidentiranje in proučevanje težav, s katerimi se morajo posamezniki soočati ob vračanju v Slovenijo. Cilja raziskave sta bila odkriti (sistemske) vzroke teh težav in razdelati predloge za njihovo reševanje ali odpravljanje. Drugo področje, v katero je študija usmerjena, je predstaviti, kako priseljenci percepirajo odnos slovenske države do povratnikov in njihovih potomcev. Namen je bil izdelati predloge za pripravo ustreznejšega modela reintegracijske politike države Slovenije v odnosu do Slovencev po svetu, ki se vračajo domov, in njihovih potomcev (priseljencev).

Cilji raziskave predstavljajo rdečo nit pričujočega prispevka, ki se deli v problemska področja in sledijo samemu procesu preselitve kot so jo doživeli naši sogovorniki. Tako se najprej srečamo z analizo razmer ob sami preselitvi, temu pa sledijo druga področja, kot so urejanje dokumentacije, stanovanjska problematika, zaposlovanje, izobraževanje, socialni stiki in kakovost življenja. Na koncu nas prispevek seznani z rešitvami, kot jih vidijo naši sogovorniki. Prispevek se izteče v sklepno ugotovitev, da je za vodenje aktivne politike na področju povratništva najprej potrebno, da se politiki javno izjasnijo in odločijo, da je vračanje Slovencev, ki živijo po svetu, v interesu same države. Pri tem se pričakuje utemeljeno stališče, zakaj je vračanje državljanov domov ali preprečevanje intenzivnega izseljevanja (npr. beg možganov) v interesu te države. Šele takšna stališča bi omogočila oblikovanje aktivne politike in sistemske prilagoditve.

IZVLEČEK
Etnološko raziskovanje povratnikov je tesno vezano na raziskovanje izseljenskega življenja nasplošno. Povratništvo – kot zadnja faza v migracijskem ciklusu, sestavljenem iz življenja izseljenca – nato priseljenca in nenazadnje povratnika, je v etnologiji slabo obdelana tema: v primerjavi z etnološko raziskanostjo obeh prvih faz ima marginalno vlogo. Vzrok za takšno, več desetletij staro stanje v stroki, išče avtorica tudi v zgolj naključnem vključevanju migracijske (evropske, čezoceanske) problematike v pedagoški program fakultetnega študija etnologije.

Zato je v sistematičnem pregledu treh strokovno-znanstvenih publikacij/revij (Etnologa/Slovenskega etnografa/Etnologa –izdaja Slovenski etnografski muzej od leta 1926 dalje; Glasnika – med leti 1956-59 strokovno glasilo Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, od 1959-75 glasilo Slovenskega etnografskega društva in od l. 1975 dalje glasilo Slovenskega etnološkega društva ter Traditiones – od l. 1972 dalje zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU) ter pomembenjših etnoloških monografij in študentskega dela na tem področju v obdobju med leti 1926 do 2003 iztopajoče le obdobje v osemdesetih letih. Tedaj je bil na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ustanovljen Seminar za etnološko raziskovanje slovenskega izseljenstva, ki je etnologijo izseljenstva in povratništva razvil v metodološkem in vsebinskem smislu. Z etnološkega vidika so bili obravnavani povratniki iz Amerike, Avstralije, Argentine, Kanade, Egipta, Nemčije, Avstrije, Francije. Med njimi je prevladovalo prikazovanje posledic življenja Slovencev v tujini po njihovi vrnitvi v domovino in njihov vpliv na izvorno okolje. Časovno so te obravnave zajemale čas pred prvo svetovno vojno in povratek redkih »sodobnih«, po letu 1945, izseljenih in vrnjenih družin. Kmalu po prenehanju delovanja omenjenega seminarja(198/82), že kar v drugi polovici osemdesetih let, je interes stroke za raziskovanje izseljenstva nasploh skokovito upadel. Zato je današnje raziskovanje povratništva v etnologiji kot tudi izseljenstva dokaj stihijsko in brez prave sistematike, kar ima za posledico zaostajanje etnologije za ostalimi humanističnimi in družboslovnimi disciplinami, ki se s to tematiko prav tako ukvarjajo.

Nekoliko več upanja v ponovni razcvet etnologije izseljenstva in povratništva si obetamo od na novo ustanovljenega kustodiata za slovenske izseljence in zamejce, pripadnike narodnih manjšin in drugih etnij pri Slovenskem etnografskem muzeju.

Breda Čebulj Sajko, doktorica etnologije, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU

Breda Čebulj Sajko, Ph for Ethnology, Research Associate at the Institute for Slovenian Emigration Studies of Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts in Ljubljana, Slovenia.

IZVLEČEK
Etnološko raziskovanje povratnikov je tesno vezano na raziskovanje izseljenskega življenja nasplošno. Povratništvo – kot zadnja faza v migracijskem ciklusu, sestavljenem iz življenja izseljenca – nato priseljenca in nenazadnje povratnika, je v etnologiji slabo obdelana tema: v primerjavi z etnološko raziskanostjo obeh prvih faz ima marginalno vlogo. Vzrok za takšno, več desetletij staro stanje v stroki, išče avtorica tudi v zgolj naključnem vključevanju migracijske (evropske, čezoceanske) problematike v pedagoški program fakultetnega študija etnologije.

Zato je v sistematičnem pregledu treh strokovno-znanstvenih publikacij/revij (Etnologa/Slovenskega etnografa/Etnologa –izdaja Slovenski etnografski muzej od leta 1926 dalje; Glasnika – med leti 1956-59 strokovno glasilo Inštituta za slovensko narodopisje SAZU, od 1959-75 glasilo Slovenskega etnografskega društva in od l. 1975 dalje glasilo Slovenskega etnološkega društva ter Traditiones – od l. 1972 dalje zbornik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU) ter pomembenjših etnoloških monografij in študentskega dela na tem področju v obdobju med leti 1926 do 2003 iztopajoče le obdobje v osemdesetih letih. Tedaj je bil na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ustanovljen Seminar za etnološko raziskovanje slovenskega izseljenstva, ki je etnologijo izseljenstva in povratništva razvil v metodološkem in vsebinskem smislu. Z etnološkega vidika so bili obravnavani povratniki iz Amerike, Avstralije, Argentine, Kanade, Egipta, Nemčije, Avstrije, Francije. Med njimi je prevladovalo prikazovanje posledic življenja Slovencev v tujini po njihovi vrnitvi v domovino in njihov vpliv na izvorno okolje. Časovno so te obravnave zajemale čas pred prvo svetovno vojno in povratek redkih »sodobnih«, po letu 1945, izseljenih in vrnjenih družin. Kmalu po prenehanju delovanja omenjenega seminarja(198/82), že kar v drugi polovici osemdesetih let, je interes stroke za raziskovanje izseljenstva nasploh skokovito upadel. Zato je današnje raziskovanje povratništva v etnologiji kot tudi izseljenstva dokaj stihijsko in brez prave sistematike, kar ima za posledico zaostajanje etnologije za ostalimi humanističnimi in družboslovnimi disciplinami, ki se s to tematiko prav tako ukvarjajo.

Nekoliko več upanja v ponovni razcvet etnologije izseljenstva in povratništva si obetamo od na novo ustanovljenega kustodiata za slovenske izseljence in zamejce, pripadnike narodnih manjšin in drugih etnij pri Slovenskem etnografskem muzeju.

Breda Čebulj Sajko, doktorica etnologije, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU

Breda Čebulj Sajko, Ph for Ethnology, Research Associate at the Institute for Slovenian Emigration Studies of Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts in Ljubljana, Slovenia.