IZVLEČEK
Besedilo ugotavlja vpliv slovenskega jezika na oblikovanje etnične identitete pri tretji in četrti generaciji slovenskih političnih emigrantov (SPE) v Argentini, katere posebnost je (bila) homogena zaprtost pred tujimi, argentinskimi vplivi. Tako je tudi z jezikom. S pomočjo visoke kulturne ozaveščenosti in naslanjanja na tradicijo slovenske folklore so se oblikovala kulturna društva, kjer se je ustvarjalo, a ravno tako govorilo le v slovenskem jeziku – vsaka kršitev zoper ta pravila je bila deležna strogih moralnih obtožb.
Naša raziskava, ki je bila opravljena aprila 2006 na podlagi anket med učenci v sobotnih šolah slovenskega jezika in med dijaki slovenskega maturitetnega tečaja v Buenos Airesu, je kot predmet obravnave vzela tretjo in četrto generacijo SPE, ki je, v nasprotju s svojimi (starimi) starši, že močno inkulturirana in do slovenskega jezika goji močno čustveno navezanost le na simbolni ravni, medtem ko je komunikacijska funkcija slovenščine že močno zapostavljena in omejena večinoma na družinsko okolje, kjer slovensko govori 82 % vprašanih, medtem ko se vprašani med seboj pogovarjajo večinoma v španščini (97 %). Vendar moramo vedeti, da je tudi simbolna vloga slovenskega jezika neprecenljive vrednosti, kajti jezik med potomci SPE predstavlja vez s slovensko kulturo oziroma je sinonim zanjo.
Slovenski jezik je danes tudi med mladimi, potomci SPE, spoštovan, cenjen. Zavedajo se njegove vrednosti za obstoj skupnosti tudi v prihodnosti in se ga učijo. Res, da je njegova sporazumevalna funkcija okrnjena, ampak mladi se z njim identificirajo in jim pomeni bistvo slovenstva. Množica odgovorov je potrjevala vlogo slovenskega jezika kot glavnega identifikacijskega elementa pri vprašanju slovenstva, in čeprav so bila vprašanja mogoče malo pretežka za starostno skupino od 12 do 14 let, je bila večina odgovorov jasnih in, kar ni zanemarljivo, napisanih v dobri slovenščini.
Rečemo lahko, da je slovenski jezik med pripadniki tretje in četrte generacije SPE bistven element njihove etnične identitete. Z jasnimi cilji pri ohranjanju slovenskega jezika še v naprej (74 % vprašanih se bo še naprej učilo slovensko), večina bo tudi svoje otroke učila slovenščino (98 %), se tudi mladi zavedajo njegove (simbolne) vloge. Jezik ostaja za večino vez z domovino njihovih starih staršev in je s simbolnega stališča precej pred španskih jezikom, ki je le jezik njihove domovine.

IZVLEČEK
Besedilo ugotavlja vpliv slovenskega jezika na oblikovanje etnične identitete pri tretji in četrti generaciji slovenskih političnih emigrantov (SPE) v Argentini, katere posebnost je (bila) homogena zaprtost pred tujimi, argentinskimi vplivi. Tako je tudi z jezikom. S pomočjo visoke kulturne ozaveščenosti in naslanjanja na tradicijo slovenske folklore so se oblikovala kulturna društva, kjer se je ustvarjalo, a ravno tako govorilo le v slovenskem jeziku – vsaka kršitev zoper ta pravila je bila deležna strogih moralnih obtožb.
Naša raziskava, ki je bila opravljena aprila 2006 na podlagi anket med učenci v sobotnih šolah slovenskega jezika in med dijaki slovenskega maturitetnega tečaja v Buenos Airesu, je kot predmet obravnave vzela tretjo in četrto generacijo SPE, ki je, v nasprotju s svojimi (starimi) starši, že močno inkulturirana in do slovenskega jezika goji močno čustveno navezanost le na simbolni ravni, medtem ko je komunikacijska funkcija slovenščine že močno zapostavljena in omejena večinoma na družinsko okolje, kjer slovensko govori 82 % vprašanih, medtem ko se vprašani med seboj pogovarjajo večinoma v španščini (97 %). Vendar moramo vedeti, da je tudi simbolna vloga slovenskega jezika neprecenljive vrednosti, kajti jezik med potomci SPE predstavlja vez s slovensko kulturo oziroma je sinonim zanjo.
Slovenski jezik je danes tudi med mladimi, potomci SPE, spoštovan, cenjen. Zavedajo se njegove vrednosti za obstoj skupnosti tudi v prihodnosti in se ga učijo. Res, da je njegova sporazumevalna funkcija okrnjena, ampak mladi se z njim identificirajo in jim pomeni bistvo slovenstva. Množica odgovorov je potrjevala vlogo slovenskega jezika kot glavnega identifikacijskega elementa pri vprašanju slovenstva, in čeprav so bila vprašanja mogoče malo pretežka za starostno skupino od 12 do 14 let, je bila večina odgovorov jasnih in, kar ni zanemarljivo, napisanih v dobri slovenščini.
Rečemo lahko, da je slovenski jezik med pripadniki tretje in četrte generacije SPE bistven element njihove etnične identitete. Z jasnimi cilji pri ohranjanju slovenskega jezika še v naprej (74 % vprašanih se bo še naprej učilo slovensko), večina bo tudi svoje otroke učila slovenščino (98 %), se tudi mladi zavedajo njegove (simbolne) vloge. Jezik ostaja za večino vez z domovino njihovih starih staršev in je s simbolnega stališča precej pred španskih jezikom, ki je le jezik njihove domovine.

IZVLEČEK
Namen prispevka je poglobiti védenje o Ivanu Resmanu (1848-1905), v javnosti manj znanemu pesniku, ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja imel določeno vlogo pri afirmaciji slovenskega narodnega gibanja. Resmanova življenjska pot ni bila premočrtna, nanjo je vplivalo med drugim dejstvo, da je bila njegova družina med prvimi na Slovenskem, ki so se organizirano izselile v ZDA; do tega je prišlo takoj po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865, ko je bil pesnik še mladoleten. Ena od okoliščin, ki so ga v kasnejših letih zaznamovale, je bilo tudi stalno službeno premeščanje, kar ga je več let odtegnilo od domovine in začasno vsidralo na obrobje tedaj prostrane Avstro-Ogrske.
Od približno 80 pesmi njegove edine pesniške zbirke, Moje dece (1901), najdemo nekatere, ki obravnavajo izseljensko problematiko, pomenljivo pa je tudi dejstvo, da je v zgodnjih dramskih stvaritvah uporabil tudi psevdonim Ameriški.
Resman je v slovenskem prostoru deloval večinoma v krajih vzdolž Južne železnice, pri kateri je služboval kot železniški uradnik. Angažiral se je v živahnem društvenem življenju poznega 19. stoletja, s tem da je opravljal tudi vidne funkcije, kot npr. v Jurčič-Tomšičevi ustanovi v okviru Slovenske matice. Gmotno je pomagal društvom in dijakom, npr. Dragotinu Ketteju, hkrati pa pisal prispevke za celo paleto slovenskih časnikov in revij: Slovenski narod, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, celovški Slovenec, Bleiweisove Novice, tržaško Edinost, Domovino, Slovan, itd. Sodeloval je z znanimi kulturniki in politiki tedanje dobe, npr. Josipom Jurčičem, Antonom Aškercem, Lovrom Tomanom, Janezom Bleiweisom, Jankom Kersnikom, Henrikom Costo, itd.
Iz Resmanove poezije veje idealizem oziroma romantični odnos do sveta. Njegove pesmi so zelo preproste, s tem da so prepojene, poleg z ljubezenskimi prvinami, predvsem z rodoljubno motiviko, skladno pač z njegovim dolgoletnim delovanjem na narodnoobrambnem področju. Ne dosegajo pa visoke umetniške ravni. Veliko bolj kot pesnik je znan zaradi zaslug pri širjenju slovenske knjižne besede. Še bolj pa kot pisec besedil za skladbe, ki še danes spadajo v repertoar slovenskega zborovskega petja. Njegova besedila so uglasbili pomembni slovenski skladatelji tedanje dobe, začenši z Emilom Adamičem, Antonom Foersterjem, Antonom Schwabom, Franom Gerbičem, idr.
Zaradi tega ni naključje, da je pokopan na Navju v Ljubljani, na istem mestu, kjer ležijo mnogo bolj znani slovenski književniki. Ob smrti so se ga spomnili glavni slovenski časniki in literarne revije, med drugimi tudi Simon Gregorčič.

IZVLEČEK
Namen prispevka je poglobiti védenje o Ivanu Resmanu (1848-1905), v javnosti manj znanemu pesniku, ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja imel določeno vlogo pri afirmaciji slovenskega narodnega gibanja. Resmanova življenjska pot ni bila premočrtna, nanjo je vplivalo med drugim dejstvo, da je bila njegova družina med prvimi na Slovenskem, ki so se organizirano izselile v ZDA; do tega je prišlo takoj po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865, ko je bil pesnik še mladoleten. Ena od okoliščin, ki so ga v kasnejših letih zaznamovale, je bilo tudi stalno službeno premeščanje, kar ga je več let odtegnilo od domovine in začasno vsidralo na obrobje tedaj prostrane Avstro-Ogrske.
Od približno 80 pesmi njegove edine pesniške zbirke, Moje dece (1901), najdemo nekatere, ki obravnavajo izseljensko problematiko, pomenljivo pa je tudi dejstvo, da je v zgodnjih dramskih stvaritvah uporabil tudi psevdonim Ameriški.
Resman je v slovenskem prostoru deloval večinoma v krajih vzdolž Južne železnice, pri kateri je služboval kot železniški uradnik. Angažiral se je v živahnem društvenem življenju poznega 19. stoletja, s tem da je opravljal tudi vidne funkcije, kot npr. v Jurčič-Tomšičevi ustanovi v okviru Slovenske matice. Gmotno je pomagal društvom in dijakom, npr. Dragotinu Ketteju, hkrati pa pisal prispevke za celo paleto slovenskih časnikov in revij: Slovenski narod, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, celovški Slovenec, Bleiweisove Novice, tržaško Edinost, Domovino, Slovan, itd. Sodeloval je z znanimi kulturniki in politiki tedanje dobe, npr. Josipom Jurčičem, Antonom Aškercem, Lovrom Tomanom, Janezom Bleiweisom, Jankom Kersnikom, Henrikom Costo, itd.
Iz Resmanove poezije veje idealizem oziroma romantični odnos do sveta. Njegove pesmi so zelo preproste, s tem da so prepojene, poleg z ljubezenskimi prvinami, predvsem z rodoljubno motiviko, skladno pač z njegovim dolgoletnim delovanjem na narodnoobrambnem področju. Ne dosegajo pa visoke umetniške ravni. Veliko bolj kot pesnik je znan zaradi zaslug pri širjenju slovenske knjižne besede. Še bolj pa kot pisec besedil za skladbe, ki še danes spadajo v repertoar slovenskega zborovskega petja. Njegova besedila so uglasbili pomembni slovenski skladatelji tedanje dobe, začenši z Emilom Adamičem, Antonom Foersterjem, Antonom Schwabom, Franom Gerbičem, idr.
Zaradi tega ni naključje, da je pokopan na Navju v Ljubljani, na istem mestu, kjer ležijo mnogo bolj znani slovenski književniki. Ob smrti so se ga spomnili glavni slovenski časniki in literarne revije, med drugimi tudi Simon Gregorčič.

IZVLEČEK
Prispevek je fragmentaren prikaz odnosa enega dela slovenskih izseljenih izobražencev, trajnih in začasnih, na Češkem in Hrvaškem. Po svojih političnih prepričanjih so bili to večinoma narodno zavedni izobraženci, navdušeni za slovansko vzajemnost, nekateri pa so bili tudi rusofili. Na Češko so odhajali na študij prostovoljno, v znak protesta proti neenakopravnemu položaju Slovanov v državi. Pričakovali so pravo slovansko okolje/vzdušje, ki so ga sicer res lahko spoznali; v nasprotju s Slovenijo pa so se na Češkem soočili tudi z obstojem židovske skupnosti, ki je na Slovenskem ni bilo. Tako so lahko spremljali tudi odklonilen odnos Čehov do Židov in skozi tega – vsaj nekateri, npr. Marn in Radešček – svoje odklonilno stališče še poglobili. Specifične politične razmere na Hrvaškem so prisilile tiste, ki jih je zaposlila oblast oz. zaradi svojih političnih prepričanj niso našli dela doma in so prisilno »pristali« na Hrvaškem, da ne svojih političnih prepričanj ne odklonilnega odnosa do Židov niso objavljali javno. Ali pa so jih objavili, npr. Trdina, šele potem, ko so Hrvaško zapustili.

IZVLEČEK
Prispevek je fragmentaren prikaz odnosa enega dela slovenskih izseljenih izobražencev, trajnih in začasnih, na Češkem in Hrvaškem. Po svojih političnih prepričanjih so bili to večinoma narodno zavedni izobraženci, navdušeni za slovansko vzajemnost, nekateri pa so bili tudi rusofili. Na Češko so odhajali na študij prostovoljno, v znak protesta proti neenakopravnemu položaju Slovanov v državi. Pričakovali so pravo slovansko okolje/vzdušje, ki so ga sicer res lahko spoznali; v nasprotju s Slovenijo pa so se na Češkem soočili tudi z obstojem židovske skupnosti, ki je na Slovenskem ni bilo. Tako so lahko spremljali tudi odklonilen odnos Čehov do Židov in skozi tega – vsaj nekateri, npr. Marn in Radešček – svoje odklonilno stališče še poglobili. Specifične politične razmere na Hrvaškem so prisilile tiste, ki jih je zaposlila oblast oz. zaradi svojih političnih prepričanj niso našli dela doma in so prisilno »pristali« na Hrvaškem, da ne svojih političnih prepričanj ne odklonilnega odnosa do Židov niso objavljali javno. Ali pa so jih objavili, npr. Trdina, šele potem, ko so Hrvaško zapustili.

IZVLEČEK
Področje izseljenstva prežema močan čustveni naboj tako na osebnem nivoju, ko se posameznik opredeljuje to tega pojava in procesa, v njem aktivno sodeluje zlasti v javnem prostoru. Moje zanimanje je z zgodovinopisnega vidika usmerjeno na odnos (pogled) javnosti na izseljevanje in izseljenstvo, saj zasledimo predvsem v publicistiki, književnosti in celo v strokovni literaturi številne pretirane, »črne« in manj »bele« poglede o izseljevanju, nato bivanju v tujini, o številu izseljencev, nevarnostih glede ohranitve slovenstva, katoliške vere, državljanstva itd. Tujina je skozi njihove oče vedno nekaj temnega, hladnega, nevarnega in domovina nekaj toplega, sončnega, materinskega. Skozi to sliko se pojavijo tudi bolj realne, stvarne, informacije, vendar negativne so prevladujoče in odmevajoče v javnem prostoru. Tudi področje števila izseljencev pozna pretiravanja, kar je posledica pomanjkljivih državnih statistik in vodenja izseljencev oz. priseljencev po etnični pripadnosti, maternem jeziku, rodu ipd. Do leta 1991 so Slovenci živeli v različnih državnih skupnostih in v tujih državah vodeni bolj kot Avstrijci, Italijani, Madžari, pripadniki prve in druge Jugoslavije. Najbolj pogosta so razmišljanja o vzrokih in razlogih odhajanja posameznikov za delom v tujino. Koliko je bila to posledica revščine, celo lakote, in koliko le želja po boljšem življenju, če imamo v mislih samo ekonomsko emigracijo? Tu zasledimo več svaril in opozoril s strani države (v 20. stoletju sledimo bolj kontroliranemu odhajanju), Cerkve, intelektualcev kot podpore in razumevanja. Narodnostna pripadnost jr bila najbolj v ospredju. Maloštevilnost Slovencev je botrovala mnenju, da se z njihovo odtujitvijo (asimilacijo) ogroža obstoj slovenskega naroda. Strah je (bil) med najbolj izpostavljenimi in splošnimi argumenti proti izseljevanju Slovencev, Cerkev je dodala še bojazen pred versko mlačnostjo ali celo izgubo vere pri slovenskih izseljencih. Avtor na podlagi javno izrečenih in zapisanih mnenj vzorčno opozori na posamezne izjave in zapise iz preteklosti.

IZVLEČEK
Področje izseljenstva prežema močan čustveni naboj tako na osebnem nivoju, ko se posameznik opredeljuje to tega pojava in procesa, v njem aktivno sodeluje zlasti v javnem prostoru. Moje zanimanje je z zgodovinopisnega vidika usmerjeno na odnos (pogled) javnosti na izseljevanje in izseljenstvo, saj zasledimo predvsem v publicistiki, književnosti in celo v strokovni literaturi številne pretirane, »črne« in manj »bele« poglede o izseljevanju, nato bivanju v tujini, o številu izseljencev, nevarnostih glede ohranitve slovenstva, katoliške vere, državljanstva itd. Tujina je skozi njihove oče vedno nekaj temnega, hladnega, nevarnega in domovina nekaj toplega, sončnega, materinskega. Skozi to sliko se pojavijo tudi bolj realne, stvarne, informacije, vendar negativne so prevladujoče in odmevajoče v javnem prostoru. Tudi področje števila izseljencev pozna pretiravanja, kar je posledica pomanjkljivih državnih statistik in vodenja izseljencev oz. priseljencev po etnični pripadnosti, maternem jeziku, rodu ipd. Do leta 1991 so Slovenci živeli v različnih državnih skupnostih in v tujih državah vodeni bolj kot Avstrijci, Italijani, Madžari, pripadniki prve in druge Jugoslavije. Najbolj pogosta so razmišljanja o vzrokih in razlogih odhajanja posameznikov za delom v tujino. Koliko je bila to posledica revščine, celo lakote, in koliko le želja po boljšem življenju, če imamo v mislih samo ekonomsko emigracijo? Tu zasledimo več svaril in opozoril s strani države (v 20. stoletju sledimo bolj kontroliranemu odhajanju), Cerkve, intelektualcev kot podpore in razumevanja. Narodnostna pripadnost jr bila najbolj v ospredju. Maloštevilnost Slovencev je botrovala mnenju, da se z njihovo odtujitvijo (asimilacijo) ogroža obstoj slovenskega naroda. Strah je (bil) med najbolj izpostavljenimi in splošnimi argumenti proti izseljevanju Slovencev, Cerkev je dodala še bojazen pred versko mlačnostjo ali celo izgubo vere pri slovenskih izseljencih. Avtor na podlagi javno izrečenih in zapisanih mnenj vzorčno opozori na posamezne izjave in zapise iz preteklosti.

IZVLEČEK
V tem prispevku je povzet rezultat Ankete o položaju priseljencev, njihovih potomcev in njihovih kultur v Sloveniji, ki jo je v okviru raziskovalnega projekta Literarna in kulturna podoba priseljencev v Sloveniji (1. 7. 2004 –30. 6. 2007) izvedlo enajst prostovoljcev – študentov ljubljanske Filozofske fakultete v 26 slovenskih mestih z različno koncentracijo prve priseljenske generacije. V pričujočem članku so izpostavljeni zlasti tisti anketni odgovori, ki obravnavajo naslovno temo tega prispevka, to pa so dejavniki, ki vplivajo na kulturni položaj priseljencev v Sloveniji, in pokazatelji, ki pričajo o tem položaju.
Stereotipi o priseljencih v Sloveniji in o tem, kako ogrožajo etnične Slovence, njihovo preživetje (odvzemali naj bi jim delovna mesta), varnost (za večino kaznivih dejanj v Sloveniji naj bi bili odgovorni priseljenci), kulturo, jezik itd., so posredno indikatorji, neposredno pa dejavniki socialno-ekonomskega, političnega in kulturnega položaja priseljencev, zato je o tem sklopu dejavnikov govora že v prvem delu tega članka. Nato so povzeta mnenja anketiranih o njihovi enakopravnosti na področju politike, verskega življenja in izobraževanja. Temu sledita razdelka o pogosto samoumevni (tudi jezikovni) podrejenosti priseljencev ter o tem, kaj o svoji etnični nestrpnosti menijo Slovenci sami. Sledijo trije razdelki, ki predstavljajo osrednji del članka. Prvi obravnava jezikovno znanje anketiranih priseljencev, njihove bralne navade in njihovo gojenje kulturnih tradicij. Drugi obravnava možnosti za razvoj in uveljavitev priseljenskih kulturnih dejavnosti v širši družbi, in sicer v luči anketnih odgovorov kot tudi z vidika spoznanj drugih raziskovalcev, tretji razdelek pa odpira vprašanje o dejanskih možnostih materialno šibkejšega dela pripadnikov priseljenskih skupnosti za kakršnokoli udeležbo na področju kulture.

IZVLEČEK
V tem prispevku je povzet rezultat Ankete o položaju priseljencev, njihovih potomcev in njihovih kultur v Sloveniji, ki jo je v okviru raziskovalnega projekta Literarna in kulturna podoba priseljencev v Sloveniji (1. 7. 2004 –30. 6. 2007) izvedlo enajst prostovoljcev – študentov ljubljanske Filozofske fakultete v 26 slovenskih mestih z različno koncentracijo prve priseljenske generacije. V pričujočem članku so izpostavljeni zlasti tisti anketni odgovori, ki obravnavajo naslovno temo tega prispevka, to pa so dejavniki, ki vplivajo na kulturni položaj priseljencev v Sloveniji, in pokazatelji, ki pričajo o tem položaju.
Stereotipi o priseljencih v Sloveniji in o tem, kako ogrožajo etnične Slovence, njihovo preživetje (odvzemali naj bi jim delovna mesta), varnost (za večino kaznivih dejanj v Sloveniji naj bi bili odgovorni priseljenci), kulturo, jezik itd., so posredno indikatorji, neposredno pa dejavniki socialno-ekonomskega, političnega in kulturnega položaja priseljencev, zato je o tem sklopu dejavnikov govora že v prvem delu tega članka. Nato so povzeta mnenja anketiranih o njihovi enakopravnosti na področju politike, verskega življenja in izobraževanja. Temu sledita razdelka o pogosto samoumevni (tudi jezikovni) podrejenosti priseljencev ter o tem, kaj o svoji etnični nestrpnosti menijo Slovenci sami. Sledijo trije razdelki, ki predstavljajo osrednji del članka. Prvi obravnava jezikovno znanje anketiranih priseljencev, njihove bralne navade in njihovo gojenje kulturnih tradicij. Drugi obravnava možnosti za razvoj in uveljavitev priseljenskih kulturnih dejavnosti v širši družbi, in sicer v luči anketnih odgovorov kot tudi z vidika spoznanj drugih raziskovalcev, tretji razdelek pa odpira vprašanje o dejanskih možnostih materialno šibkejšega dela pripadnikov priseljenskih skupnosti za kakršnokoli udeležbo na področju kulture.