IZVLEČEK
Popisi prebivalstva po 2. svetovni vojni pričajo o tem, da v Sloveniji lahko govorimo o etnični pluralnosti. Večina priseljencev je prišla v Slovenijo iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Ob popisu prebivalstva leta 2002 je delež prebivalcev, ki se niso opredelili za Slovence, znašal 17 %. Največje skupine priseljencev, ki živijo v Sloveniji, predstavljajo Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Muslimani in Bosanci. Vsi ostali priseljenci predstavljajo manj kot 1 % prebivalstva Slovenije.
Med priseljenci, ki živijo v Sloveniji, so številni književniki (in drugi umetniki). Književno delo priseljencev doslej ni bilo pogosto obravnavano, ni bilo predmet znanstvenih in kritičnih razprav in ni bilo pojmovano kot (poseben) del literarnega sistema. To je povezano tudi z vprašanjem obsega in meja nacionalne književnosti. Književnost priseljencev je del dveh kultur – izvorne in 'nove' – ne glede na to, v katerem jeziku (slovenskem ali 'tujem') je napisana. Priseljenci prve generacije večinoma niso dvojezični in ustvarjajo v materinščini. Integracija književnega dela priseljenskih manjšin, ustvarjenega v 'tujem jeziku' – s pomočjo prevajanja in vrednotenja – igra pomembno vlogo v procesu vzpostavljanja skupne kulture v moderni mnogoetnični državi. Književnost priseljencev je po eni strani resnično del dveh kultur, po drugi pa se pogosto znajde 'nekje vmes', med dvema kulturama, in ne pripada nobeni. Eden od razlogov za tak položaj je nedvomno problem ne-prevajanja te književnosti. Literarni prevod je pogosto označen kot najpomembnejši faktor vplivanja med nacionalnimi književnostmi, prav tako pa je zelo pomemben tudi za oblikovanje kulturne identitete. Poleg tega že dolgo ni pojmovan samo kot prenos med dvema jezikoma, temveč širše, kot prenos med dvema kulturama. Književno delo priseljenskih avtorjev kot del dveh kultur nas postavlja v pravzaprav paradoksalen položaj – s tem ko predstavlja obenem izvorno in ciljno kulturo, v katero ga prevajamo. Književnost priseljencev tako izpolnjuje tri vloge – predstavlja 'tujo'/drugo kulturo, domačo/avtohtono kulturo in še samo sebe kot tretji tip književnosti in kulture.
Večina priseljenskih avtorjev, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, prihaja iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. V raziskavi sem odkrila sedemnajst avtorjev, ki so svoja dela napisali v materinščini in so bila nato prevedena v slovenski jezik in izdana v Sloveniji po letu 1990. Avtorji so: Josip Osti, Sara Memić, Rade Vučkovac, Senada Smajić, Ismet Bekrić, Petra P. Aleksić, Jure Drljepan, Jordan Stavrov, Nebojša Ignjatović, Ana Ristovič, Jadranka Matić Zupančič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski, Lidija Dimkovska, Metoda Postolski Košir in dve avtorici, ki ne prihajata iz bivše Jugoslavije – iz ZDA Erica Johnson Debeljak in iz Slovaške Stanislava Chrobáková Repar.

IZVLEČEK
Popisi prebivalstva po 2. svetovni vojni pričajo o tem, da v Sloveniji lahko govorimo o etnični pluralnosti. Večina priseljencev je prišla v Slovenijo iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Ob popisu prebivalstva leta 2002 je delež prebivalcev, ki se niso opredelili za Slovence, znašal 17 %. Največje skupine priseljencev, ki živijo v Sloveniji, predstavljajo Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Muslimani in Bosanci. Vsi ostali priseljenci predstavljajo manj kot 1 % prebivalstva Slovenije.
Med priseljenci, ki živijo v Sloveniji, so številni književniki (in drugi umetniki). Književno delo priseljencev doslej ni bilo pogosto obravnavano, ni bilo predmet znanstvenih in kritičnih razprav in ni bilo pojmovano kot (poseben) del literarnega sistema. To je povezano tudi z vprašanjem obsega in meja nacionalne književnosti. Književnost priseljencev je del dveh kultur – izvorne in 'nove' – ne glede na to, v katerem jeziku (slovenskem ali 'tujem') je napisana. Priseljenci prve generacije večinoma niso dvojezični in ustvarjajo v materinščini. Integracija književnega dela priseljenskih manjšin, ustvarjenega v 'tujem jeziku' – s pomočjo prevajanja in vrednotenja – igra pomembno vlogo v procesu vzpostavljanja skupne kulture v moderni mnogoetnični državi. Književnost priseljencev je po eni strani resnično del dveh kultur, po drugi pa se pogosto znajde 'nekje vmes', med dvema kulturama, in ne pripada nobeni. Eden od razlogov za tak položaj je nedvomno problem ne-prevajanja te književnosti. Literarni prevod je pogosto označen kot najpomembnejši faktor vplivanja med nacionalnimi književnostmi, prav tako pa je zelo pomemben tudi za oblikovanje kulturne identitete. Poleg tega že dolgo ni pojmovan samo kot prenos med dvema jezikoma, temveč širše, kot prenos med dvema kulturama. Književno delo priseljenskih avtorjev kot del dveh kultur nas postavlja v pravzaprav paradoksalen položaj – s tem ko predstavlja obenem izvorno in ciljno kulturo, v katero ga prevajamo. Književnost priseljencev tako izpolnjuje tri vloge – predstavlja 'tujo'/drugo kulturo, domačo/avtohtono kulturo in še samo sebe kot tretji tip književnosti in kulture.
Večina priseljenskih avtorjev, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, prihaja iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. V raziskavi sem odkrila sedemnajst avtorjev, ki so svoja dela napisali v materinščini in so bila nato prevedena v slovenski jezik in izdana v Sloveniji po letu 1990. Avtorji so: Josip Osti, Sara Memić, Rade Vučkovac, Senada Smajić, Ismet Bekrić, Petra P. Aleksić, Jure Drljepan, Jordan Stavrov, Nebojša Ignjatović, Ana Ristovič, Jadranka Matić Zupančič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski, Lidija Dimkovska, Metoda Postolski Košir in dve avtorici, ki ne prihajata iz bivše Jugoslavije – iz ZDA Erica Johnson Debeljak in iz Slovaške Stanislava Chrobáková Repar.

IZVLEČEK
Le majhen odstotek 120 v Sloveniji živečih priseljenskih avtorjev se je uveljavilo in se uveljavlja v okviru sodobne slovenske kulture, kar pomeni, da objavljajo v osrednjih slovenskih literarnih revijah in pri najpomembnejših založbah, se udeležujejo osrednjih literarnih dogodkov in dejavno sodelujejo v osrednjih gibanjih slovenskega literarnega prostora. V prispevku so analizirane motivno-tematske in literarnoestetske značilnosti književnosti t. i. elitnih (Josip Osti, Erica Johnson Debeljak, Ismet Bekrić, Ana Ristović, Jordan Stavrov, Ana Lasić, Stanislava Chrobáková Repar) in malo manj uveljavljenih priseljenskih pisateljev (Rade Vučkovac, Nebojša Ignjatovič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski). Za vse je značilno, da v svojih pesniških, proznih, dramskih in esejističnih delih neposredno ali prek svojih literarnih likov obravnavajo vprašanje identitete in njene strukture, se sprašujejo o tujosti, drugačnosti, o svojem medkulturnem položaju.
Vsak izmed njih različno izpolnjuje estetska literarna pričakovanja slovenskega bralstva oziroma se vklaplja v literarno socializacijo slovenskih bralcev, še najmanj avtorji, ki pišejo predvsem domoljubno literaturo. Med vsemi obravnavanimi avtorji je le Josip Osti priznan za slovenskega avtorja, ker piše v slovenščini. Za vse ostale avtorje, tako uveljavljene kot neuveljavljene, je jezik še vedno najpomembnejša slovenska ideološka meja in konstanta, ki odloča, ali je nekdo slovenski ali tuj avtor, od tega pa so odvisne praktične in teoretične beneficije avtorjev in njihova literarna integracija.
Četudi je namen revije Paralele in festivala Sosed tvojega brega spodbujati medkulturnost, je dejstvo, da so Slovenci do njiju le strpni, brez medkulturne zavesti, ki je nujna, da takšne dejavnosti ne bi padle v parakulturnost ali zgolj predstavljale tolerančnega praga neke kulture, zato priseljenski avtorji, ki objavljajo zgolj v Paralelah in se udeležujejo zgolj festivala Sosed tvojega brega, ostajajo zunaj ključnih literarnih dogodkov večinske slovenske in mednarodne literature.
Mesto književnosti priseljencev v slovenski kulturni zavesti je komaj opazno v celotnem kulturnem sistemu Slovenije in potrebuje radikalne spremembe s strani slovenskih literarnih institucij in medijev, sprostitev meje slovenske nacionalne književnosti in integracijo književnosti priseljencev v večkulturni Sloveniji.

IZVLEČEK
Le majhen odstotek 120 v Sloveniji živečih priseljenskih avtorjev se je uveljavilo in se uveljavlja v okviru sodobne slovenske kulture, kar pomeni, da objavljajo v osrednjih slovenskih literarnih revijah in pri najpomembnejših založbah, se udeležujejo osrednjih literarnih dogodkov in dejavno sodelujejo v osrednjih gibanjih slovenskega literarnega prostora. V prispevku so analizirane motivno-tematske in literarnoestetske značilnosti književnosti t. i. elitnih (Josip Osti, Erica Johnson Debeljak, Ismet Bekrić, Ana Ristović, Jordan Stavrov, Ana Lasić, Stanislava Chrobáková Repar) in malo manj uveljavljenih priseljenskih pisateljev (Rade Vučkovac, Nebojša Ignjatovič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski). Za vse je značilno, da v svojih pesniških, proznih, dramskih in esejističnih delih neposredno ali prek svojih literarnih likov obravnavajo vprašanje identitete in njene strukture, se sprašujejo o tujosti, drugačnosti, o svojem medkulturnem položaju.
Vsak izmed njih različno izpolnjuje estetska literarna pričakovanja slovenskega bralstva oziroma se vklaplja v literarno socializacijo slovenskih bralcev, še najmanj avtorji, ki pišejo predvsem domoljubno literaturo. Med vsemi obravnavanimi avtorji je le Josip Osti priznan za slovenskega avtorja, ker piše v slovenščini. Za vse ostale avtorje, tako uveljavljene kot neuveljavljene, je jezik še vedno najpomembnejša slovenska ideološka meja in konstanta, ki odloča, ali je nekdo slovenski ali tuj avtor, od tega pa so odvisne praktične in teoretične beneficije avtorjev in njihova literarna integracija.
Četudi je namen revije Paralele in festivala Sosed tvojega brega spodbujati medkulturnost, je dejstvo, da so Slovenci do njiju le strpni, brez medkulturne zavesti, ki je nujna, da takšne dejavnosti ne bi padle v parakulturnost ali zgolj predstavljale tolerančnega praga neke kulture, zato priseljenski avtorji, ki objavljajo zgolj v Paralelah in se udeležujejo zgolj festivala Sosed tvojega brega, ostajajo zunaj ključnih literarnih dogodkov večinske slovenske in mednarodne literature.
Mesto književnosti priseljencev v slovenski kulturni zavesti je komaj opazno v celotnem kulturnem sistemu Slovenije in potrebuje radikalne spremembe s strani slovenskih literarnih institucij in medijev, sprostitev meje slovenske nacionalne književnosti in integracijo književnosti priseljencev v večkulturni Sloveniji.

IZVLEČEK
Namen pričujočega članka je osvetliti položaj otrok priseljencev iz bivše Jugoslavije v slovenski osnovni šoli.
Sodobna šola pred učitelje postavlja nove in relativno visoke zahteve, ki naj bi prispevale k demokratizaciji odnosov in pravičnosti šole. Z vidika doseganja kvalitetnih izobraževalnih učinkov se pred učitelje postavlja zahteva po učni diferenciaciji in individualizaciji, ki naj bi učencem omogočala doseganje čim višjih nivojev znanj. Z vzgojnega vidika pa je pred učitelje postavljena zahteva po inkluziji vseh učencev, ki zmorejo ob maksimalni pomoči dosegati vsaj minimalne standarde znanja. Ta med drugim predpostavlja učiteljevo pripravljenost oblikovanja razredne skupnosti med seboj solidarnih in odgovornih posameznikov, ki zmorejo spoštovati in sprejemati različnost in na ta način razvijati zmožnost konstruktivnega sodelovanja v družbi različnih.
Zastavili smo si vprašanji, koliko se slovenski osnovnošolski učitelji čutijo odgovorni za učni uspeh in socialno vključenost otrok priseljencev. V zvezi s prvim vprašanjem smo reprezentativni vzorec osnovnošolskih učiteljev povprašali, ali dejavniki, vezani na značilnosti učenca, dogajanje v razredu in razmere doma, vplivajo na učno uspešnost učenca priseljencev in če da, v kolikšni meri. V zvezi z drugim vprašanjem pa smo preverjali, kakšno vlogo igrajo pri socialni vključitvi priseljenskega učenca v razred njegovi starši, otrok sam, starši ostalih otrok, ostali otroci in učitelj.
Rezultati raziskave kažejo, da se slovenski učitelji čutijo manj odgovorni za učni uspeh priseljenskega učenca kot za uspeh ostalih učencev, kot tudi, da se ne čutijo odgovorni za uspešno socialno inkluzijo otroka priseljencev v razred. Vprašanje torej je, čemu lahko pripišemo v raziskavi prepoznani občutek neodgovornosti učiteljev za otroke priseljencev?
Ugotavljamo, da bi bilo potrebno največjo pozornost namenjati tako ozaveščanju učiteljev o njihovi ključni vlogi pri doseganju vzgojno-izobraževalnih ciljev šolanja kot tudi senzibilizaciji učiteljev za realne težave učencev priseljencev in še zlasti ozaveščanju učiteljeve lastne pripravljenosti za interkulturno izobraževanje.

IZVLEČEK
Namen pričujočega članka je osvetliti položaj otrok priseljencev iz bivše Jugoslavije v slovenski osnovni šoli.
Sodobna šola pred učitelje postavlja nove in relativno visoke zahteve, ki naj bi prispevale k demokratizaciji odnosov in pravičnosti šole. Z vidika doseganja kvalitetnih izobraževalnih učinkov se pred učitelje postavlja zahteva po učni diferenciaciji in individualizaciji, ki naj bi učencem omogočala doseganje čim višjih nivojev znanj. Z vzgojnega vidika pa je pred učitelje postavljena zahteva po inkluziji vseh učencev, ki zmorejo ob maksimalni pomoči dosegati vsaj minimalne standarde znanja. Ta med drugim predpostavlja učiteljevo pripravljenost oblikovanja razredne skupnosti med seboj solidarnih in odgovornih posameznikov, ki zmorejo spoštovati in sprejemati različnost in na ta način razvijati zmožnost konstruktivnega sodelovanja v družbi različnih.
Zastavili smo si vprašanji, koliko se slovenski osnovnošolski učitelji čutijo odgovorni za učni uspeh in socialno vključenost otrok priseljencev. V zvezi s prvim vprašanjem smo reprezentativni vzorec osnovnošolskih učiteljev povprašali, ali dejavniki, vezani na značilnosti učenca, dogajanje v razredu in razmere doma, vplivajo na učno uspešnost učenca priseljencev in če da, v kolikšni meri. V zvezi z drugim vprašanjem pa smo preverjali, kakšno vlogo igrajo pri socialni vključitvi priseljenskega učenca v razred njegovi starši, otrok sam, starši ostalih otrok, ostali otroci in učitelj.
Rezultati raziskave kažejo, da se slovenski učitelji čutijo manj odgovorni za učni uspeh priseljenskega učenca kot za uspeh ostalih učencev, kot tudi, da se ne čutijo odgovorni za uspešno socialno inkluzijo otroka priseljencev v razred. Vprašanje torej je, čemu lahko pripišemo v raziskavi prepoznani občutek neodgovornosti učiteljev za otroke priseljencev?
Ugotavljamo, da bi bilo potrebno največjo pozornost namenjati tako ozaveščanju učiteljev o njihovi ključni vlogi pri doseganju vzgojno-izobraževalnih ciljev šolanja kot tudi senzibilizaciji učiteljev za realne težave učencev priseljencev in še zlasti ozaveščanju učiteljeve lastne pripravljenosti za interkulturno izobraževanje.

IZVLEČEK
Izhajajoč iz Rawlsovega pojmovanja pravičnosti mora šolski sistem, da bi ga lahko imenovali pravičen, zagotoviti formalno enake možnosti izobraževanja, hkrati pa tudi izravnavati objektivne razlike med učenci, oz. dajati različnim učencem različno z željo po doseganju enakih rezultatov. Šolski sistem teh zahtev ne sme uresničevati le na formalnem, institucionalnem nivoju, temveč mora nujno poseči tudi na odnosni nivo. Zahteva namreč učitelja, ki je senzibilen za to, kaj je v določenem primeru za različne učence pravično in kaj ne, učitelja, ki zna tudi strokovno utemeljiti, zakaj z nekim učencem ravna drugače kot z drugimi. Prispevek nam na primeru priseljencev iz bivše Jugoslavije pokaže, kako se zgoraj pojmovana pravičnost uresničuje znotraj slovenskega šolskega sistema. Najprej kaže, kaj šolski sistem na formalnem nivoju omogoča priseljencem iz bivše Jugoslavije, nato pa si zastavlja vprašanje, kakšen odnos imajo do njih učitelji. Pri tem izhaja iz analize vprašalnika, delanega na reprezentativnem vzorcu razrednih in predmetnih učiteljev v slovenski osnovni šoli.
Iz odgovorov učiteljev je jasno zaznati prepričanje, da mora biti šola pravična do otrok priseljencev in sicer v tem smislu, da otrok ne segregira, kar pomeni, da se jih ne poučuje ločeno, v posebnih razredih ali šolah. Manj senzibilnosti pa je zaznati na področjih, ali bi moralo biti in kaj, drugačno za otroke priseljence, da bi bili lahko prav tako uspešni, kot njihovi vrstniki. Vprašanje ali so učitelji dovolj senzibilni za problematiko otrok priseljencev ne moremo razumeti izven formalnih okvirov slovenskega šolskega sistema. Šolska zakonodaja je namreč sama v sebi protislovna, z vidika splošnih načel sicer govori o pravičnosti šole, načelu enakih možnosti s pravico posameznika do drugačnosti, vendar to v konkretnih izvedbah povsem zanika. Načelo enakih možnosti z vidika otrok priseljencev ostaja na deklarativni ravni. Otroci priseljencev znotraj slovenskega šolskega sistema niso deležni ustrezne pozornosti stroke in politike, posledično tudi učiteljev.

IZVLEČEK
Izhajajoč iz Rawlsovega pojmovanja pravičnosti mora šolski sistem, da bi ga lahko imenovali pravičen, zagotoviti formalno enake možnosti izobraževanja, hkrati pa tudi izravnavati objektivne razlike med učenci, oz. dajati različnim učencem različno z željo po doseganju enakih rezultatov. Šolski sistem teh zahtev ne sme uresničevati le na formalnem, institucionalnem nivoju, temveč mora nujno poseči tudi na odnosni nivo. Zahteva namreč učitelja, ki je senzibilen za to, kaj je v določenem primeru za različne učence pravično in kaj ne, učitelja, ki zna tudi strokovno utemeljiti, zakaj z nekim učencem ravna drugače kot z drugimi. Prispevek nam na primeru priseljencev iz bivše Jugoslavije pokaže, kako se zgoraj pojmovana pravičnost uresničuje znotraj slovenskega šolskega sistema. Najprej kaže, kaj šolski sistem na formalnem nivoju omogoča priseljencem iz bivše Jugoslavije, nato pa si zastavlja vprašanje, kakšen odnos imajo do njih učitelji. Pri tem izhaja iz analize vprašalnika, delanega na reprezentativnem vzorcu razrednih in predmetnih učiteljev v slovenski osnovni šoli.
Iz odgovorov učiteljev je jasno zaznati prepričanje, da mora biti šola pravična do otrok priseljencev in sicer v tem smislu, da otrok ne segregira, kar pomeni, da se jih ne poučuje ločeno, v posebnih razredih ali šolah. Manj senzibilnosti pa je zaznati na področjih, ali bi moralo biti in kaj, drugačno za otroke priseljence, da bi bili lahko prav tako uspešni, kot njihovi vrstniki. Vprašanje ali so učitelji dovolj senzibilni za problematiko otrok priseljencev ne moremo razumeti izven formalnih okvirov slovenskega šolskega sistema. Šolska zakonodaja je namreč sama v sebi protislovna, z vidika splošnih načel sicer govori o pravičnosti šole, načelu enakih možnosti s pravico posameznika do drugačnosti, vendar to v konkretnih izvedbah povsem zanika. Načelo enakih možnosti z vidika otrok priseljencev ostaja na deklarativni ravni. Otroci priseljencev znotraj slovenskega šolskega sistema niso deležni ustrezne pozornosti stroke in politike, posledično tudi učiteljev.

IZVLEČEK
Porazdelitev približno 1200 otrok iz družin prosilk za azil v Veliki Britaniji po šolah v Glasgowu na Škotskem je bila temelj za zagon projekta Glasgow Asylum Seekers Project (GASSP) – Podporni projekt prosilcem za azil, ki ga financira National Asylum Seekers' Support (NASS) – Nacionalna podpora prosilcem za azil. Izobraževalni del tega projekta je ustanovil dvojezične enote po šolah v Glasgowu, v katerih specializirani učitelji pospešujejo učenje angleškega jezika pri novodošlih učencih medtem ko s skupinskim poučevanjem omogočajo njihovo integracijo v večinske razrede.
Kaj se zgodi, ko enojezična šola v ekonomsko deprivilegirani, brezperspektivni mestni četrti postane zaradi državne politike večjezična, večrasna šola (Listina o priseljevanju in azilu)? Kako otroci iz družin prosik za azil, od katerih mnogi do prihoda na Škotsko niso bili deležni nobene formalne izobrazbe in ki jim je angleški jezik tuj, dojemajo šolsko skupnost?
Prispevek prinaša razlago kako dvojezična enota postane integralni del večinske šole zahvaljujoč kreativni pedagogiki, in na kak je šola prepoznala in ocenila znanje, ki ga ti otroci že posedujejo, z namenom pomagati jim razumeti smiselnost ućenja v novem jeziku.
Prispevek temelji na etnografski raziskavi, ki je bila izpeljana kot del European CLASP (Creative Learning and Student Perspectives / kreativno učenje in perspektive študentov) project v dvojezični enoti ene od osnovnih šol v Glasgowu, Škotska. Kooperativni etos, ki se je razvil med učitelji, je vplival na načine, ki otrokom omogočajo odločitve v zvezi z njihovim učenjem, to pa je povratno vplivalo na pedagogiko celotne šole.
V prispevku je nakazano kako je populacija teh visoko mobilnih učencev omogočila šoli boljše dojemanje perspektiv učencev ter kako je pripomogla k vzniku kreativne pedagogike v šoli.

IZVLEČEK
Porazdelitev približno 1200 otrok iz družin prosilk za azil v Veliki Britaniji po šolah v Glasgowu na Škotskem je bila temelj za zagon projekta Glasgow Asylum Seekers Project (GASSP) – Podporni projekt prosilcem za azil, ki ga financira National Asylum Seekers' Support (NASS) – Nacionalna podpora prosilcem za azil. Izobraževalni del tega projekta je ustanovil dvojezične enote po šolah v Glasgowu, v katerih specializirani učitelji pospešujejo učenje angleškega jezika pri novodošlih učencih medtem ko s skupinskim poučevanjem omogočajo njihovo integracijo v večinske razrede.
Kaj se zgodi, ko enojezična šola v ekonomsko deprivilegirani, brezperspektivni mestni četrti postane zaradi državne politike večjezična, večrasna šola (Listina o priseljevanju in azilu)? Kako otroci iz družin prosik za azil, od katerih mnogi do prihoda na Škotsko niso bili deležni nobene formalne izobrazbe in ki jim je angleški jezik tuj, dojemajo šolsko skupnost?
Prispevek prinaša razlago kako dvojezična enota postane integralni del večinske šole zahvaljujoč kreativni pedagogiki, in na kak je šola prepoznala in ocenila znanje, ki ga ti otroci že posedujejo, z namenom pomagati jim razumeti smiselnost ućenja v novem jeziku.
Prispevek temelji na etnografski raziskavi, ki je bila izpeljana kot del European CLASP (Creative Learning and Student Perspectives / kreativno učenje in perspektive študentov) project v dvojezični enoti ene od osnovnih šol v Glasgowu, Škotska. Kooperativni etos, ki se je razvil med učitelji, je vplival na načine, ki otrokom omogočajo odločitve v zvezi z njihovim učenjem, to pa je povratno vplivalo na pedagogiko celotne šole.
V prispevku je nakazano kako je populacija teh visoko mobilnih učencev omogočila šoli boljše dojemanje perspektiv učencev ter kako je pripomogla k vzniku kreativne pedagogike v šoli.