IZVLEČEK
Korespondenca družine Udovič-Valenčič-Hrvatin je potekala skozi mnoga desetletja med mamo Heleno in njenim najmlajšim sinom v Jelšanah (Slovenia) ter njenimi tremi otroki, ki so se izselili v Ameriko. Sin Josip je v Cleveland (ZDA) odpotoval leta 1923, kjer se mu je leta 1930 pridružila njena hčerka Pepica. Najstarejši sin Anton je v Buenos Aires (Argentina) odšel leta 1926. V besedilu predstavljam korespondenco v obdobju od 1930 do 1940, ko je mama Helena umrla. Večino predstavljenih pisem sta si izmenjali Pepica in mama Helena, čeprav so v dopisovanje vpleteni vsi člani družine.
Korespondenco vidim kot intimno in emocionalno, pa hkrati tudi kot zadržano in omejeno. Kjer govori o ljubezni in pogrešanju je emocionalna, pa naj piše sestra, brat ali mama. Kjer govori o težavnih in bednih življenjskih okoliščinah pa je zadržana, ne glede na to, ali se piše v Jelšanah, Clevelandu ali Buenos Airesu. Vsi so se trudili, da bi desetletje ekonomske krize in političnega zatiranja izgledalo obvladljivo. Pri tem je zanimivo, da korespondenca ne vsebuje skoraj nobenih opisov konkretnih socialnih razmer v ZDA ali Argentini, na primer, vsakdanjega življenja, navad, kulture. Veliko več je opisov srečanj z izseljenci iz širšega jelšanskega področja, tako, da se včasih zdi, kot da vsi živijo prav tako življenje kot bi ga živeli, če bi ostali doma.
V analizo družinske korespondence sem vključila tudi pripovedi Pepičinih otrok, ki sem ju posnela v Clevelandu leta 2002. Iz njunih pripovedi se izlušči povsem drugačna podoba. Svojo mamo sta opisala kot zelo predano slovenski skupnosti in kulturi, a na drugi strani tudi odlično prilagojeno ameriškemu načinu življenja. S tem sem pokazala, kako je za razumevanje migrantskih izkušenj uporabna kombinacija pisnih virov in življenjskih pripovedi, saj ponuja širok vpogled v individualne migrantske izkušnje iz različnih perspektiv: izseljence ne gledamo več kot skupine tujcev v neznani deželi, ki jih določata etničnost in delovna sposobnost, pač pa kot posameznike, ki v različnih okoliščinah sprejemajo različne osebne odločitve in dosegajo različne življenjske uspehe.
Migrantska korespondenca se skupaj z metodo oralne zgodovine izkaže za nepogrešljivi vir relevantnih informacij o intimni percepciji “starega” in “novega” sveta.

IZVLEČEK
Korespondenca družine Udovič-Valenčič-Hrvatin je potekala skozi mnoga desetletja med mamo Heleno in njenim najmlajšim sinom v Jelšanah (Slovenia) ter njenimi tremi otroki, ki so se izselili v Ameriko. Sin Josip je v Cleveland (ZDA) odpotoval leta 1923, kjer se mu je leta 1930 pridružila njena hčerka Pepica. Najstarejši sin Anton je v Buenos Aires (Argentina) odšel leta 1926. V besedilu predstavljam korespondenco v obdobju od 1930 do 1940, ko je mama Helena umrla. Večino predstavljenih pisem sta si izmenjali Pepica in mama Helena, čeprav so v dopisovanje vpleteni vsi člani družine.
Korespondenco vidim kot intimno in emocionalno, pa hkrati tudi kot zadržano in omejeno. Kjer govori o ljubezni in pogrešanju je emocionalna, pa naj piše sestra, brat ali mama. Kjer govori o težavnih in bednih življenjskih okoliščinah pa je zadržana, ne glede na to, ali se piše v Jelšanah, Clevelandu ali Buenos Airesu. Vsi so se trudili, da bi desetletje ekonomske krize in političnega zatiranja izgledalo obvladljivo. Pri tem je zanimivo, da korespondenca ne vsebuje skoraj nobenih opisov konkretnih socialnih razmer v ZDA ali Argentini, na primer, vsakdanjega življenja, navad, kulture. Veliko več je opisov srečanj z izseljenci iz širšega jelšanskega področja, tako, da se včasih zdi, kot da vsi živijo prav tako življenje kot bi ga živeli, če bi ostali doma.
V analizo družinske korespondence sem vključila tudi pripovedi Pepičinih otrok, ki sem ju posnela v Clevelandu leta 2002. Iz njunih pripovedi se izlušči povsem drugačna podoba. Svojo mamo sta opisala kot zelo predano slovenski skupnosti in kulturi, a na drugi strani tudi odlično prilagojeno ameriškemu načinu življenja. S tem sem pokazala, kako je za razumevanje migrantskih izkušenj uporabna kombinacija pisnih virov in življenjskih pripovedi, saj ponuja širok vpogled v individualne migrantske izkušnje iz različnih perspektiv: izseljence ne gledamo več kot skupine tujcev v neznani deželi, ki jih določata etničnost in delovna sposobnost, pač pa kot posameznike, ki v različnih okoliščinah sprejemajo različne osebne odločitve in dosegajo različne življenjske uspehe.
Migrantska korespondenca se skupaj z metodo oralne zgodovine izkaže za nepogrešljivi vir relevantnih informacij o intimni percepciji “starega” in “novega” sveta.

IZVLEČEK
Multikulturna komunikacija med heterogenimi in diferenciranimi etničnimi skupinami deluje v kulturno raznolikem okolju na podlagi poenostavljenih etničnih simbolov. Etnični simboli se navadno prek množičnih medijev vgrajujejo tako v zavest pripadnikov etničnih skupin kot tudi večinske, mainstream družbe. Avstralski multietnični prostor s politiko multikulturalizma in z odpiranjem prostora javni reprezentaciji etničnih skupin gradi fragmentirano etnično okolje. V njem lahko na eni strani sledimo postopni in vse večji integraciji nekaterih začetnih priseljenskih skupin (in njihovih potomcev) v avstralsko okolje, na drugi strani pa vse večji marginalizaciji nekaterih drugih, novejših priseljenih etničnih skupin (in njihovih potomcev). Etnično okolje s simbolno reprezentacijo posameznih etničnosti še vedno deluje podobno, kot je delovalo v preteklosti; to je na podlagi asimilatorne logike, ki razlikuje med nami in tistimi, ki so »tuji in drugačni«.
V avstralskem multikulturnem prostoru komunikacija med etničnimi skupinami in večino velikokrat poteka le v eni smeri, tudi mediji pogosto usmerjajo svoj pogled le od manjšine k večini in tako ne uspejo doseči celotnega multikulturnega spektra. Vidna je dvojnost medijskih reprezentacij, ki izzovejo stereotipne etnične podobe na dveh ravneh: prva je dobra, druga slaba, prva bolj pozitivna, druga bolj negativna. Dvojnost v medijskem posredovanju etničnih podob lahko opazimo celo pri reprezentacijah ene same etničnosti. Temu smo v sodobni avstralski družbi priče predvsem pri posameznih etničnih skupinah, priseljenih iz azijskega prostora.
Slovenska kultura je bila v avstralskem okolju vselej (vsaj v večji meri) v pozitivnem vrednotnem polju evropejskega priseljevanja, čeprav so se posamezniki zaradi svoje relativne »nevidnosti« in »številčne majhnosti« skozi čas zmeraj lahko, po svoji volji ali ne, premikali tako med posameznimi etničnimi skupinami kot tudi med etničnimi skupinami in večinsko družbo. Kljub temu da lahko na eni strani govorimo o heterogenosti etničnih reprezentacij v multikulturnem prostoru, lahko na drugi strani sledimo tudi postopni homogenizaciji nekaterih etničnih skupin. Tako kljub etnični diverzifikaciji v etnično mešanem in globalnem prostoru nastajajo etnične podobe, ki so multikulturne in prav zaradi svoje mešanosti in večpomenskosti postajajo med seboj vse bolj povezane in homogene.

IZVLEČEK
Multikulturna komunikacija med heterogenimi in diferenciranimi etničnimi skupinami deluje v kulturno raznolikem okolju na podlagi poenostavljenih etničnih simbolov. Etnični simboli se navadno prek množičnih medijev vgrajujejo tako v zavest pripadnikov etničnih skupin kot tudi večinske, mainstream družbe. Avstralski multietnični prostor s politiko multikulturalizma in z odpiranjem prostora javni reprezentaciji etničnih skupin gradi fragmentirano etnično okolje. V njem lahko na eni strani sledimo postopni in vse večji integraciji nekaterih začetnih priseljenskih skupin (in njihovih potomcev) v avstralsko okolje, na drugi strani pa vse večji marginalizaciji nekaterih drugih, novejših priseljenih etničnih skupin (in njihovih potomcev). Etnično okolje s simbolno reprezentacijo posameznih etničnosti še vedno deluje podobno, kot je delovalo v preteklosti; to je na podlagi asimilatorne logike, ki razlikuje med nami in tistimi, ki so »tuji in drugačni«.
V avstralskem multikulturnem prostoru komunikacija med etničnimi skupinami in večino velikokrat poteka le v eni smeri, tudi mediji pogosto usmerjajo svoj pogled le od manjšine k večini in tako ne uspejo doseči celotnega multikulturnega spektra. Vidna je dvojnost medijskih reprezentacij, ki izzovejo stereotipne etnične podobe na dveh ravneh: prva je dobra, druga slaba, prva bolj pozitivna, druga bolj negativna. Dvojnost v medijskem posredovanju etničnih podob lahko opazimo celo pri reprezentacijah ene same etničnosti. Temu smo v sodobni avstralski družbi priče predvsem pri posameznih etničnih skupinah, priseljenih iz azijskega prostora.
Slovenska kultura je bila v avstralskem okolju vselej (vsaj v večji meri) v pozitivnem vrednotnem polju evropejskega priseljevanja, čeprav so se posamezniki zaradi svoje relativne »nevidnosti« in »številčne majhnosti« skozi čas zmeraj lahko, po svoji volji ali ne, premikali tako med posameznimi etničnimi skupinami kot tudi med etničnimi skupinami in večinsko družbo. Kljub temu da lahko na eni strani govorimo o heterogenosti etničnih reprezentacij v multikulturnem prostoru, lahko na drugi strani sledimo tudi postopni homogenizaciji nekaterih etničnih skupin. Tako kljub etnični diverzifikaciji v etnično mešanem in globalnem prostoru nastajajo etnične podobe, ki so multikulturne in prav zaradi svoje mešanosti in večpomenskosti postajajo med seboj vse bolj povezane in homogene.

IZVLEČEK
V prispevku skušam odgovoriti na vprašanja: kako je potekal proces izoblikovanja skupne (kompromisne) politike na ravni EU, katera področja migracijske politike (v širšem pomenu) postavlja politika EU državam članicam kot zavezujoča, katera le kot priporočljiva, kakšne so podobnosti in razlike med izbranimi nacionalnimi migracijskimi politikami po drugi svetovni vojni, ali so bila zaradi dogovorov na ravni EU potrebna prilagajanja posameznih nacionalnih politik, katerih in kakšne so bile te spremembe? Pri tem se osredotočam na primerjavo med Nemčijo, Francijo in Švedsko, ki so po drugi svetovni vojni na različne načine urejale migracijsko situacijo, danes pa se zaradi dogovorov na ravni EU v nekaterih vidikih približujejo, medtem ko širša migracijska situacija še vedno ostaja v pristojnosti nacionalnih politik. Na teh področjih se na ravni EU države samo dogovarjajo o smernicah in želenih držah, ki naj bi se uveljavile po posameznih državah, v posameznih (nacionalnih) migracijskih politikah.
Dogovori in sporazumi med državami članicami EU, sprejeti in zavezujoči na meddržavni ravni, se navezujejo predvsem na regulacijo novega priseljevanja in gibanja prebivalcev, ki živijo v posameznih članicah, po celotnem prostoru EU. Pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz teh dogovorov, lahko delimo v tri skupine: pravice za državljane članic, dogovori o dotoku nove delovne sile iz držav nečlanic in (ne)pravice ostalih prebivalcev nedržavljanov. To so priseljenci, ki živijo in delajo v državah članicah in v tem času še niso pridobili državljanstva ene od držav EU, torej so državljani nečlanic EU in imajo dovoljenje za bivanje in delo. Temelji schengenskega pravnega reda so se izoblikovali že sredi osemdesetih let. Maastrichtska pogodba, kasneje dopolnjena z Amsterdamsko, uvaja volilno pravico ter vrsto socialnih pravic in pravic iz dela. Amsterdamska pogodba in Evropski svet v Tampereju sta prinesla dogovore, ki so od članic EU zahtevali prilagoditve na področjih, povezanih z državljanskimi pravicami in nacionalno suverenostjo. V EU je od polovice devetdesetih let naprej velik poudarek na vzpostavljanju skupnega prostora in s tem na redefiniciji meja ter postavitvi razlike med t. i. notranjimi in zunanjimi mejami. Koncept evropskega državljanstva je še dodatno poudaril razlike. Kljub poenotenju stališč in državnih strategij držav članic EU na (i)migracijskem področju ključna vprašanja o pogojih življenja priseljencev ostajajo na ravni nacionalnih politik. Zgodovinsko pogojene razlike med državami članicami so še vedno velike, čeprav po drugi strani ne smemo spregledati sprememb, do katerih je prišlo v posameznih državah prav zaradi pritiskov skupnih dogovorov na ravni EU.

IZVLEČEK
V prispevku skušam odgovoriti na vprašanja: kako je potekal proces izoblikovanja skupne (kompromisne) politike na ravni EU, katera področja migracijske politike (v širšem pomenu) postavlja politika EU državam članicam kot zavezujoča, katera le kot priporočljiva, kakšne so podobnosti in razlike med izbranimi nacionalnimi migracijskimi politikami po drugi svetovni vojni, ali so bila zaradi dogovorov na ravni EU potrebna prilagajanja posameznih nacionalnih politik, katerih in kakšne so bile te spremembe? Pri tem se osredotočam na primerjavo med Nemčijo, Francijo in Švedsko, ki so po drugi svetovni vojni na različne načine urejale migracijsko situacijo, danes pa se zaradi dogovorov na ravni EU v nekaterih vidikih približujejo, medtem ko širša migracijska situacija še vedno ostaja v pristojnosti nacionalnih politik. Na teh področjih se na ravni EU države samo dogovarjajo o smernicah in želenih držah, ki naj bi se uveljavile po posameznih državah, v posameznih (nacionalnih) migracijskih politikah.
Dogovori in sporazumi med državami članicami EU, sprejeti in zavezujoči na meddržavni ravni, se navezujejo predvsem na regulacijo novega priseljevanja in gibanja prebivalcev, ki živijo v posameznih članicah, po celotnem prostoru EU. Pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz teh dogovorov, lahko delimo v tri skupine: pravice za državljane članic, dogovori o dotoku nove delovne sile iz držav nečlanic in (ne)pravice ostalih prebivalcev nedržavljanov. To so priseljenci, ki živijo in delajo v državah članicah in v tem času še niso pridobili državljanstva ene od držav EU, torej so državljani nečlanic EU in imajo dovoljenje za bivanje in delo. Temelji schengenskega pravnega reda so se izoblikovali že sredi osemdesetih let. Maastrichtska pogodba, kasneje dopolnjena z Amsterdamsko, uvaja volilno pravico ter vrsto socialnih pravic in pravic iz dela. Amsterdamska pogodba in Evropski svet v Tampereju sta prinesla dogovore, ki so od članic EU zahtevali prilagoditve na področjih, povezanih z državljanskimi pravicami in nacionalno suverenostjo. V EU je od polovice devetdesetih let naprej velik poudarek na vzpostavljanju skupnega prostora in s tem na redefiniciji meja ter postavitvi razlike med t. i. notranjimi in zunanjimi mejami. Koncept evropskega državljanstva je še dodatno poudaril razlike. Kljub poenotenju stališč in državnih strategij držav članic EU na (i)migracijskem področju ključna vprašanja o pogojih življenja priseljencev ostajajo na ravni nacionalnih politik. Zgodovinsko pogojene razlike med državami članicami so še vedno velike, čeprav po drugi strani ne smemo spregledati sprememb, do katerih je prišlo v posameznih državah prav zaradi pritiskov skupnih dogovorov na ravni EU.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava povezavo med dvema kompleksnima pojavoma, ustvarjalnostjo in migracijami; empirični primer so predstavljali Slovenci v Nemčiji. Ustvarjalnost je doslej zanimala predvsem psihologe. Med njimi je le Jan Makarovič presegel ozke okvire psihološke stroke in se ustvarjalnosti lotil z vidika antropologije kot najširše znanosti o človeku, ki skuša zajeti človeka v vseh njegovih manifestacijah. Ustvarjalnost ni nekaj mističnega, ne nastane iz nič in ni brez konca; ni nekaj, kar izvira iz človeške notranjosti in česar ne moremo pojasniti zadovoljivo. Gre za splet osebnostnih, okoljskih, socioloških in kulturnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo zmožnost ustvarjanja. Pri tem so lahko migracije zunanji spodbujevalni ali zaviralni dejavnik.
Poznamo različne oblike ustvarjalnosti, a je avtorica obdelala umetniško ustvarjalnost in jo povezala z migracijami. Poudarek je na nekaterih vplivih na umetniško ustvarjalnost v kontekstu slovenskega povojnega priseljevanja v Nemčijo. Tja se je od konca petdesetih do začetka sedemdesetih let 20. stoletja v primerjavi z drugimi evropskimi državami naselilo največ Slovencev, vendar je bilo med njimi zelo malo umetniških ustvarjalcev in tudi kasneje se jih je med to populacijo emigrantov pojavilo malo.
V središču migracij in ustvarjalnosti sta predvsem posameznik in okolje. Oba pojava je avtorica povezala še prek svobode, kulturnih stikov, duševnih bolezni. V drugem delu prispevka je podrobneje obravnavana teorija ustvarjalnosti, tako imenovana teorija šestih P, ki jo je razvil Makarovič. Zajema Prilike za ustvarjanja, Posameznika, Proces, Produkt, Priznanje in Premike oziroma družbene spremembe kot posledico ustvarjalnosti. Teorija je delno aplicirana na konkretno migracijsko situacijo Slovencev v Nemčiji. Izpostavljeni so bili tako imenovani zunanji vplivi migracij na ustvarjalnost, ki se kažejo v prilikah oziroma možnostih in spodbudah, ki jih ustvarjalec dobi od okolja. Še pomembnejši je v tej povezavi morda tako imenovani notranji vpliv migracij, ki se kaže skozi posameznika in njegove duševne lastnosti ter značilnosti, na katere prav tako vpliva proces migracij. Ker je to šele začetek raziskovalnega iskanja, so mnoga vprašanja ostala odprta, še več pa jih je prišlo na površje. Več pozornosti je v prihodnje potrebno posvetiti posamezniku kot dejavniku ali akterju v migracijskem procesu.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava povezavo med dvema kompleksnima pojavoma, ustvarjalnostjo in migracijami; empirični primer so predstavljali Slovenci v Nemčiji. Ustvarjalnost je doslej zanimala predvsem psihologe. Med njimi je le Jan Makarovič presegel ozke okvire psihološke stroke in se ustvarjalnosti lotil z vidika antropologije kot najširše znanosti o človeku, ki skuša zajeti človeka v vseh njegovih manifestacijah. Ustvarjalnost ni nekaj mističnega, ne nastane iz nič in ni brez konca; ni nekaj, kar izvira iz človeške notranjosti in česar ne moremo pojasniti zadovoljivo. Gre za splet osebnostnih, okoljskih, socioloških in kulturnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo zmožnost ustvarjanja. Pri tem so lahko migracije zunanji spodbujevalni ali zaviralni dejavnik.
Poznamo različne oblike ustvarjalnosti, a je avtorica obdelala umetniško ustvarjalnost in jo povezala z migracijami. Poudarek je na nekaterih vplivih na umetniško ustvarjalnost v kontekstu slovenskega povojnega priseljevanja v Nemčijo. Tja se je od konca petdesetih do začetka sedemdesetih let 20. stoletja v primerjavi z drugimi evropskimi državami naselilo največ Slovencev, vendar je bilo med njimi zelo malo umetniških ustvarjalcev in tudi kasneje se jih je med to populacijo emigrantov pojavilo malo.
V središču migracij in ustvarjalnosti sta predvsem posameznik in okolje. Oba pojava je avtorica povezala še prek svobode, kulturnih stikov, duševnih bolezni. V drugem delu prispevka je podrobneje obravnavana teorija ustvarjalnosti, tako imenovana teorija šestih P, ki jo je razvil Makarovič. Zajema Prilike za ustvarjanja, Posameznika, Proces, Produkt, Priznanje in Premike oziroma družbene spremembe kot posledico ustvarjalnosti. Teorija je delno aplicirana na konkretno migracijsko situacijo Slovencev v Nemčiji. Izpostavljeni so bili tako imenovani zunanji vplivi migracij na ustvarjalnost, ki se kažejo v prilikah oziroma možnostih in spodbudah, ki jih ustvarjalec dobi od okolja. Še pomembnejši je v tej povezavi morda tako imenovani notranji vpliv migracij, ki se kaže skozi posameznika in njegove duševne lastnosti ter značilnosti, na katere prav tako vpliva proces migracij. Ker je to šele začetek raziskovalnega iskanja, so mnoga vprašanja ostala odprta, še več pa jih je prišlo na površje. Več pozornosti je v prihodnje potrebno posvetiti posamezniku kot dejavniku ali akterju v migracijskem procesu.

IZVLEČEK
Glede na čas, trajanje in vzroke preseljevanj so Slovence v Nemčiji poimenovali emigrant, zdomec, izseljenec, diaspora, v Nemčiji Gastarbeiter. Za Slovence, ki so po letu 1962 začasno prihajali v Nemčijo iz ekonomskih razlogov, se je uveljavil izraz zdomci. Kljub prvotno drugačnim načrtom se zdomci niso za stalno vračali in v novejših poročilih pogosto beremo tudi o izseljencih v Nemčiji. Čeprav je izraz zdomec v preteklosti pomenil »delavce na začasnem delu v tujini«, je raba upravičena tudi danes. V medijih izraz označuje tiste Slovence v tujini, ki ob večjih praznikih obiskujejo Slovenijo in se po tem ločijo od »pravih« izseljencev.
Položaj in vlogo slovenščine je zaradi vedno spreminjajočih se političnih in gospodarskih okoliščin težko opisati. Opis povojnih selitev in življenja v Nemčiji ter Jugoslaviji pokaže, da moramo današnje jezikovno znanje in vzorce govornega vedenja gledati kot nezaključen proces, ki so ga v preteklosti zaznamovale politične spremembe, gospodarske krize, negativni odnos do dvojezičnosti, strah pred prisilnim odhodom iz Nemčije, integracija v nemško družbo in osamosvojitev Slovenije, v prihodnosti pa ga bo zaznamovalo članstvo Slovenije v Evropski uniji, gospodarski položaj v obeh državah in sposobnost izkoristiti nove okoliščine sebi v prid.

IZVLEČEK
Glede na čas, trajanje in vzroke preseljevanj so Slovence v Nemčiji poimenovali emigrant, zdomec, izseljenec, diaspora, v Nemčiji Gastarbeiter. Za Slovence, ki so po letu 1962 začasno prihajali v Nemčijo iz ekonomskih razlogov, se je uveljavil izraz zdomci. Kljub prvotno drugačnim načrtom se zdomci niso za stalno vračali in v novejših poročilih pogosto beremo tudi o izseljencih v Nemčiji. Čeprav je izraz zdomec v preteklosti pomenil »delavce na začasnem delu v tujini«, je raba upravičena tudi danes. V medijih izraz označuje tiste Slovence v tujini, ki ob večjih praznikih obiskujejo Slovenijo in se po tem ločijo od »pravih« izseljencev.
Položaj in vlogo slovenščine je zaradi vedno spreminjajočih se političnih in gospodarskih okoliščin težko opisati. Opis povojnih selitev in življenja v Nemčiji ter Jugoslaviji pokaže, da moramo današnje jezikovno znanje in vzorce govornega vedenja gledati kot nezaključen proces, ki so ga v preteklosti zaznamovale politične spremembe, gospodarske krize, negativni odnos do dvojezičnosti, strah pred prisilnim odhodom iz Nemčije, integracija v nemško družbo in osamosvojitev Slovenije, v prihodnosti pa ga bo zaznamovalo članstvo Slovenije v Evropski uniji, gospodarski položaj v obeh državah in sposobnost izkoristiti nove okoliščine sebi v prid.