IZVLEČEK
V prispevku je obravnavana problematika delavcev na začasnem delu v tujini oziroma zdomcev, ki je predstavljala pomemben sestavni del celotne družbene politike in družbenoekonomskega razvoja republike, občin in krajevnih skupnosti. Koordinacijski odbor za vprašanja naših delavcev na začasnem delu v tujini pri RK SZDL Slovenije je kot osnovni nosilec povezovanja vseh posameznih nosilcev dejavnosti v SR Sloveniji na tem področju uresničeval svoje naloge s tem, da je obravnaval in spremljal celotno problematiko na področju odhajanja na delo v tujino iz manj razvitih (Pomurje) in obmejnih območij SR Slovenije. Socialistična zveza je politično razlikovala med zdomci in izseljenci in jih je tudi različno obravnavala. Šlo je za različno orientiranost, kajti zdomci so se želeli vrniti v domovino, medtem ko so izseljenci težili k temu, da ostanejo v tujini in pridobijo tuje državljanstvo. Za ene in druge so bili različno zastavljeni cilji: za izseljence se je bilo potrebno angažirati na kulturnem področju, za zdomce se je bilo angažirati še na ekonomskem področju, ukvarjati se z vprašanji njihove vrnitve v domovino in poskrbeti da so bili deležni enakih pravic kot delavci v domovini.

IZVLEČEK
V prispevku je obravnavana problematika delavcev na začasnem delu v tujini oziroma zdomcev, ki je predstavljala pomemben sestavni del celotne družbene politike in družbenoekonomskega razvoja republike, občin in krajevnih skupnosti. Koordinacijski odbor za vprašanja naših delavcev na začasnem delu v tujini pri RK SZDL Slovenije je kot osnovni nosilec povezovanja vseh posameznih nosilcev dejavnosti v SR Sloveniji na tem področju uresničeval svoje naloge s tem, da je obravnaval in spremljal celotno problematiko na področju odhajanja na delo v tujino iz manj razvitih (Pomurje) in obmejnih območij SR Slovenije. Socialistična zveza je politično razlikovala med zdomci in izseljenci in jih je tudi različno obravnavala. Šlo je za različno orientiranost, kajti zdomci so se želeli vrniti v domovino, medtem ko so izseljenci težili k temu, da ostanejo v tujini in pridobijo tuje državljanstvo. Za ene in druge so bili različno zastavljeni cilji: za izseljence se je bilo potrebno angažirati na kulturnem področju, za zdomce se je bilo angažirati še na ekonomskem področju, ukvarjati se z vprašanji njihove vrnitve v domovino in poskrbeti da so bili deležni enakih pravic kot delavci v domovini.

IZVLEČEK
Razprava se ukvarjala s Slovenkami, ki so se izselile v Grčijo zaradi omožitve. Želela sem prestaviti izseljenske, ki so se selile posamično, ne vedoč druga za drugo. Razlogi so bili povsem osebni, tj. poroka z Grkom, in niso bili politične ali ekonomske narave. V študijo so bile vključene le tiste izseljenke, ki so se preselile v Grčijo in tam tudi živele. Prvi njihovi vtisi o Grčiji so bili idealistični, toda, ko so resnično zaživele v tem okolju, je prihajalo do nesporazumov med priseljenkami in moževo družino, pa tudi s širšim grškim okoljem. Slovenke niso razumele nekaterih njihovih navad in zato niso delovale v skladu s pravili, družba pa ni razumela in tolerirala njihovega vedenja. V grški družbi so imele ambivalenten položaj. Na eni strani so bili do njih bolj kritični in so jih hitreje obsojali zaradi njihovega obnašanja, po drugi strani pa jim je bilo dopuščeno drugačno vedenje (bolj slovensko), oziroma so jim nekatere stvari odpustili in dopustili prav zato, ker so bile tujke. Kljub temu pa so se morale Slovenke prilagoditi grškemu načinu življenja in novim navadam. Nekatere od teh navad, kot so npr. v zvezi z veliko nočjo, družabnim življenjem in hrano, so obogatile njihovo stil življenja in so jim zlezle pod kožo, druge so sprejele po sili razmer, nekaterih pa niso sprejele in so vztrajale pri svojih (slovenskih) navadah. Z leti so postajale bolj podobne Grkom in so se navzele njihovega načina komunikacije, druženja in obnašanja, prevzele nekatere navade, a kljub temu so se ohranile razlike. Drugačen je bil njihov način komunikacije, tudi obnašanja, predvsem pa mišljenja. Prav to jih je povezovalo s Slovenci in zato se še zmeraj čutijo Slovenke. Slovenke v Grčiji so se postopoma spoznale med seboj in se družile. Ustanovili so celo formalno društvo grško-slovenskega prijateljstva. Srečanja so jim pomenila obliko družabnosti, pa tudi medsebojne solidarnosti, saj so si izmenjavale izkušnje, se pogovarjale v slovenščini in si tudi pomagale. Večina je ohranila znanje slovenskega jezika, saj so doma s svojimi otroki govorile slovensko, nekatere celo s soprogom. Ohranile so tudi stike s Slovenijo – svojimi domači in prijatelji, in sicer s pomočjo dopisovanja in vsakoletnih obiskov.

IZVLEČEK
Razprava se ukvarjala s Slovenkami, ki so se izselile v Grčijo zaradi omožitve. Želela sem prestaviti izseljenske, ki so se selile posamično, ne vedoč druga za drugo. Razlogi so bili povsem osebni, tj. poroka z Grkom, in niso bili politične ali ekonomske narave. V študijo so bile vključene le tiste izseljenke, ki so se preselile v Grčijo in tam tudi živele. Prvi njihovi vtisi o Grčiji so bili idealistični, toda, ko so resnično zaživele v tem okolju, je prihajalo do nesporazumov med priseljenkami in moževo družino, pa tudi s širšim grškim okoljem. Slovenke niso razumele nekaterih njihovih navad in zato niso delovale v skladu s pravili, družba pa ni razumela in tolerirala njihovega vedenja. V grški družbi so imele ambivalenten položaj. Na eni strani so bili do njih bolj kritični in so jih hitreje obsojali zaradi njihovega obnašanja, po drugi strani pa jim je bilo dopuščeno drugačno vedenje (bolj slovensko), oziroma so jim nekatere stvari odpustili in dopustili prav zato, ker so bile tujke. Kljub temu pa so se morale Slovenke prilagoditi grškemu načinu življenja in novim navadam. Nekatere od teh navad, kot so npr. v zvezi z veliko nočjo, družabnim življenjem in hrano, so obogatile njihovo stil življenja in so jim zlezle pod kožo, druge so sprejele po sili razmer, nekaterih pa niso sprejele in so vztrajale pri svojih (slovenskih) navadah. Z leti so postajale bolj podobne Grkom in so se navzele njihovega načina komunikacije, druženja in obnašanja, prevzele nekatere navade, a kljub temu so se ohranile razlike. Drugačen je bil njihov način komunikacije, tudi obnašanja, predvsem pa mišljenja. Prav to jih je povezovalo s Slovenci in zato se še zmeraj čutijo Slovenke. Slovenke v Grčiji so se postopoma spoznale med seboj in se družile. Ustanovili so celo formalno društvo grško-slovenskega prijateljstva. Srečanja so jim pomenila obliko družabnosti, pa tudi medsebojne solidarnosti, saj so si izmenjavale izkušnje, se pogovarjale v slovenščini in si tudi pomagale. Večina je ohranila znanje slovenskega jezika, saj so doma s svojimi otroki govorile slovensko, nekatere celo s soprogom. Ohranile so tudi stike s Slovenijo – svojimi domači in prijatelji, in sicer s pomočjo dopisovanja in vsakoletnih obiskov.

IZVLEČEK
Vsebina prispevka in razmišljanje o življenjski poti primorske učiteljice Marize Ličan (1942, Trnovo pri Ilirski Bistrici – 2001, Sydney), izseljene v Avstralijo leta 1966, je prepletena z dvema zgodbama: z zgodbo Marize Ličan, ki še nastaja in se stalno dopolnjuje z novimi intervjuji in pogovori z Marizinim sorodstvom in prijatelji. V tej zgodbi se zrcali ambicioznost mlade žene, ki se poroči z izseljencem iz »sosednje« vasi in z njim odide v njej neznano Avstralijo. Njena pot v slovenski skupnosti se prične naglo vzpenjati šele slabo desetletje po njenem prihodu v Avstralijo, ko zopet postane tisto, kar je bila doma: učiteljica otrokom na slovenskih klubih in društvih ter na srednji državni šoli. Tej karieri doda novo: sredi sedemdesetih let postane radijska napovedovalka na slovenskih oddajah v Sydneyju in od tedaj dalje dominantna osebnost v tamkajšnji slovenski skupnosti. Poročena žena brez otrok prevzame funkcijo prenašanja slovenske tradicije ne v okviru družinskega kroga, temveč v okviru celotne slovenske skupnosti. Ravno skozi njen položaj lahko sledimo razvoju, dejavnosti in propadanju slovenske skupnosti v državi New South Wales.

V drugi zgodbi, ki je zgodba o razvoju različnih migracijskih politik avstralske vlade od 18. stoletja dalje, vidimo, kako je vzpon Marize Ličan sovpadal z racvetom multikulturalizma v Avstraliji, ki požene svoje korenine v izredno raznoliki etnični družbi v sedemdesetih letih. Vzporedno s tem narašča interes ženskih imigrantk za njihovo enakopravno, do tedaj pa izredno zapostavljeno vlogo v avstralski »dominantno« moški družbi. Prispevek oriše in izpostavi poglavitne omembe položaja žensk v avstralski zgodovini in prepušča sodobno pojmovanje tega vprašanja nadaljevanju obeh zgodb v prihodnosti.

IZVLEČEK
Vsebina prispevka in razmišljanje o življenjski poti primorske učiteljice Marize Ličan (1942, Trnovo pri Ilirski Bistrici – 2001, Sydney), izseljene v Avstralijo leta 1966, je prepletena z dvema zgodbama: z zgodbo Marize Ličan, ki še nastaja in se stalno dopolnjuje z novimi intervjuji in pogovori z Marizinim sorodstvom in prijatelji. V tej zgodbi se zrcali ambicioznost mlade žene, ki se poroči z izseljencem iz »sosednje« vasi in z njim odide v njej neznano Avstralijo. Njena pot v slovenski skupnosti se prične naglo vzpenjati šele slabo desetletje po njenem prihodu v Avstralijo, ko zopet postane tisto, kar je bila doma: učiteljica otrokom na slovenskih klubih in društvih ter na srednji državni šoli. Tej karieri doda novo: sredi sedemdesetih let postane radijska napovedovalka na slovenskih oddajah v Sydneyju in od tedaj dalje dominantna osebnost v tamkajšnji slovenski skupnosti. Poročena žena brez otrok prevzame funkcijo prenašanja slovenske tradicije ne v okviru družinskega kroga, temveč v okviru celotne slovenske skupnosti. Ravno skozi njen položaj lahko sledimo razvoju, dejavnosti in propadanju slovenske skupnosti v državi New South Wales.

V drugi zgodbi, ki je zgodba o razvoju različnih migracijskih politik avstralske vlade od 18. stoletja dalje, vidimo, kako je vzpon Marize Ličan sovpadal z racvetom multikulturalizma v Avstraliji, ki požene svoje korenine v izredno raznoliki etnični družbi v sedemdesetih letih. Vzporedno s tem narašča interes ženskih imigrantk za njihovo enakopravno, do tedaj pa izredno zapostavljeno vlogo v avstralski »dominantno« moški družbi. Prispevek oriše in izpostavi poglavitne omembe položaja žensk v avstralski zgodovini in prepušča sodobno pojmovanje tega vprašanja nadaljevanju obeh zgodb v prihodnosti.

IZVLEČEK
Namen članka je pokazati na vlogo in občutje žensk v zdomstvu, kot se razkrivata v njihovi umetniški dejavnosti, natančneje v njihovi poeziji. S tega vidika prispevek prikaže najpomembnejše slovenske pesnice v zdomstvu in nato natančneje obravnava pesniški opus Milene Šoukal (Chicago, ZDA), Pavle Gruden (Avstralija) in Milene Merlak-Detela (Dunaj). Njihove pesmi predstavi tematsko-slogovno, z vidika tematike hrepenenja po domovini, ki se pokaže kot konstantna tema vse slovenske zdomske poezije. Bogato hrepenenjsko simboliko in metaforiko ženske zdomske poezije avtorica članka primerja z motivi hrepenenja pri nekaterih slovenskih pesnikih in pisateljih v domovini ter ugotavlja nekatere vzporednice in vplive, na primer Franceta Prešerna, Ivana Cankarja idr. V pesmih Milene Šoukal se hrepenenje po domovini najpogosteje izraža s simbolom ptice s pohabljeno perutjo, s simbolom desetnice, ki je morala od doma, v zadnjih pesmih pa se povezuje s hrepenenjem po spravi z domovino, pri čemer pesnica uporabi svetopisemsko simboliko štirih jezdecev Apokalipse. V haikujih Pavle Gruden se hrepenenje po domovini kaže v njenem asociativnem spominjanju na domovino: na vonj njenega zraka, zemlje, dreves in njene pokrajine. V drugih pesmih se hrepenenje kaže tudi v slikanju domotožja zaradi oddaljenosti od najbližjih svojcev, ki se poglobi zlasti o božiču in ob veliki noči; izraža se s krščansko simboliko prenapolnjenega keliha in razpetega jadra, ki bi popotnika privedlo domov. V poeziji Milene Merlak-Detela hrepenenje ni toliko usmerjeno k vrnitvi v rodno pokrajino, temveč pesnica iz tragedije bivanja, v kateri se je brez svoje krivde znašla kot plen mučnega, brutalnega dogajanja v svetu, hrepeni po čistosti življenja svojega otroštva. Hrepenenje izraža s simboli sonca, ki v tujini ne greje tako kot prej, s simbolom izgubljene studenčnice, s simbolom ujetih brodolomcev in z žalostjo zaradi odtrganosti od domovine in od groba svoje matere.

Pregled poezije slovenskih ženskih pesnic v zdomstvu kaže, da je motiv hrepenenja po domovini v zdomskem položaju pogostejši in bolj poglobljen, še posebej če je posledica nasilnega odhoda na tuje v obdobju po drugi svetovni vojni in izraz bojazni, da je domovina za zdomskega človeka za vselej izgubljena. Takrat v ženskem zdomskem pesništvu motiv hrepenenja po domovini pogosto prestopa v pesniško metaforo iskanja človekove domovine v religioznem, ontološkem smislu. Na svoj način se dih slovenske domovine kaže celo v najmlajših rodovih razseljenih oseb, rojenih že na tujem, ki ustvarjajo že v jeziku nove domovine – v španščini, angleščini, nemščini idr. Kljub spremenjeni motiviki se kaže v kombinaciji temperamentov dveh svetov ter zastrti tesnobi kot dediščini trpke preteklosti prednikov.

IZVLEČEK
Namen članka je pokazati na vlogo in občutje žensk v zdomstvu, kot se razkrivata v njihovi umetniški dejavnosti, natančneje v njihovi poeziji. S tega vidika prispevek prikaže najpomembnejše slovenske pesnice v zdomstvu in nato natančneje obravnava pesniški opus Milene Šoukal (Chicago, ZDA), Pavle Gruden (Avstralija) in Milene Merlak-Detela (Dunaj). Njihove pesmi predstavi tematsko-slogovno, z vidika tematike hrepenenja po domovini, ki se pokaže kot konstantna tema vse slovenske zdomske poezije. Bogato hrepenenjsko simboliko in metaforiko ženske zdomske poezije avtorica članka primerja z motivi hrepenenja pri nekaterih slovenskih pesnikih in pisateljih v domovini ter ugotavlja nekatere vzporednice in vplive, na primer Franceta Prešerna, Ivana Cankarja idr. V pesmih Milene Šoukal se hrepenenje po domovini najpogosteje izraža s simbolom ptice s pohabljeno perutjo, s simbolom desetnice, ki je morala od doma, v zadnjih pesmih pa se povezuje s hrepenenjem po spravi z domovino, pri čemer pesnica uporabi svetopisemsko simboliko štirih jezdecev Apokalipse. V haikujih Pavle Gruden se hrepenenje po domovini kaže v njenem asociativnem spominjanju na domovino: na vonj njenega zraka, zemlje, dreves in njene pokrajine. V drugih pesmih se hrepenenje kaže tudi v slikanju domotožja zaradi oddaljenosti od najbližjih svojcev, ki se poglobi zlasti o božiču in ob veliki noči; izraža se s krščansko simboliko prenapolnjenega keliha in razpetega jadra, ki bi popotnika privedlo domov. V poeziji Milene Merlak-Detela hrepenenje ni toliko usmerjeno k vrnitvi v rodno pokrajino, temveč pesnica iz tragedije bivanja, v kateri se je brez svoje krivde znašla kot plen mučnega, brutalnega dogajanja v svetu, hrepeni po čistosti življenja svojega otroštva. Hrepenenje izraža s simboli sonca, ki v tujini ne greje tako kot prej, s simbolom izgubljene studenčnice, s simbolom ujetih brodolomcev in z žalostjo zaradi odtrganosti od domovine in od groba svoje matere.

Pregled poezije slovenskih ženskih pesnic v zdomstvu kaže, da je motiv hrepenenja po domovini v zdomskem položaju pogostejši in bolj poglobljen, še posebej če je posledica nasilnega odhoda na tuje v obdobju po drugi svetovni vojni in izraz bojazni, da je domovina za zdomskega človeka za vselej izgubljena. Takrat v ženskem zdomskem pesništvu motiv hrepenenja po domovini pogosto prestopa v pesniško metaforo iskanja človekove domovine v religioznem, ontološkem smislu. Na svoj način se dih slovenske domovine kaže celo v najmlajših rodovih razseljenih oseb, rojenih že na tujem, ki ustvarjajo že v jeziku nove domovine – v španščini, angleščini, nemščini idr. Kljub spremenjeni motiviki se kaže v kombinaciji temperamentov dveh svetov ter zastrti tesnobi kot dediščini trpke preteklosti prednikov.

IZVLEČEK
Uvodni del pričujočega prispevka je namenjen opredelitvi tistih ključnih pojmov, katerih pomen in raba se najbolj razlikujeta glede na kontekst in različna izhodišča oziroma stališča posameznih avtorjev. Gre za naslednje pojme: narod; nacionalen; migranti/selivci, migrantski/selivski; migracija/selitev, migracijski/selitven; izseljenska kultura.

V naslednjem delu prispevka so izpostavljene splošne značilnosti v razvoju kulturnega življenja izseljenske skupnosti, in sicer v fazah zgodnjih začetkov, vzpona, vrhunca in zatona kulturnih dejavnosti posamezne izseljenske skupnosti. Posebna pozornost je posvečena prepletanju kulturnega življenja izseljenskih skupnosti enega naroda z različnim priseljenskim stažem v posamezni državi in povezovalna vloga izseljenskih kulturnih dejavnosti navznoter (krepitev izvorne kulturne pripadnosti in posledična krepitev vezi znotraj priseljenske skupnosti, obramba pred asimilacijskimi pritiski) ter navzven (medkulturna oziroma integracijska vloga kulturnih dejavnosti).

V nadaljevanju so našteta glavna področja izseljenskih kulturnih dejavnosti, ki jim sledi izpostavitev posebnosti v okviru posameznih oblik kulturnega delovanja izseljenske skupnosti. Težišče tega dela prispevka je na različnih kriterijih pri razpoznavanju etničnega predznaka besednih in nebesednih kulturnih dejavnosti v izseljenstvu.

Osrednji del prispevka je posvečen obravnavi pogojev za polnokrvno kulturno življenje izseljenske skupnosti. Izseljenci istega naroda v različnih državah ali različnih obdobjih in celo izseljenci istega naroda v različnih kulturnih okoljih iste države oziroma v istem kulturnem okolju neke države, vendar z različnim priseljenskim stažem, namreč delujejo v zelo različnih pogojih za razvoj kulturnega življenja posamezne skupnosti. Najpogosteje obravnavani sklopi dejavnikov, ki določajo te pogoje, so naslednji:

1. obstoj priseljenske skupnosti;
2. kompaktnost priseljenske skupnosti;
3. socialno-ekonomski položaj izseljencev/priseljencev;
4. izobrazbena struktura emigrantske skupnosti;
5. družbene norme, vrednote in način življenja v priseljenski skupnosti;
6. ideološka polarizacija priseljenske skupnosti;
7. integriranost emigrantske kulture v kulturo nove domovine;
8. integriranost emigrantske kulture v matično (izvorno) kulturo.

Naslednji razdelek obravnava najpomembnejše vidike sodobne obravnave jezika, kulturne valence in kulturne identitete v izseljenstvu, v zaključku pa je – ob citiranju nekaterih značilnih primerov površnih sklepanj – pojasnjen pomen kompleksne obravnave kulturnega življenja v izseljenstvu ob upoštevanju vseh prej navedenih dejavnikov, ki, sodeč po spoznanjih različnih medkulturnih teorij, najodločilneje vplivajo nanj.

IZVLEČEK
Uvodni del pričujočega prispevka je namenjen opredelitvi tistih ključnih pojmov, katerih pomen in raba se najbolj razlikujeta glede na kontekst in različna izhodišča oziroma stališča posameznih avtorjev. Gre za naslednje pojme: narod; nacionalen; migranti/selivci, migrantski/selivski; migracija/selitev, migracijski/selitven; izseljenska kultura.

V naslednjem delu prispevka so izpostavljene splošne značilnosti v razvoju kulturnega življenja izseljenske skupnosti, in sicer v fazah zgodnjih začetkov, vzpona, vrhunca in zatona kulturnih dejavnosti posamezne izseljenske skupnosti. Posebna pozornost je posvečena prepletanju kulturnega življenja izseljenskih skupnosti enega naroda z različnim priseljenskim stažem v posamezni državi in povezovalna vloga izseljenskih kulturnih dejavnosti navznoter (krepitev izvorne kulturne pripadnosti in posledična krepitev vezi znotraj priseljenske skupnosti, obramba pred asimilacijskimi pritiski) ter navzven (medkulturna oziroma integracijska vloga kulturnih dejavnosti).

V nadaljevanju so našteta glavna področja izseljenskih kulturnih dejavnosti, ki jim sledi izpostavitev posebnosti v okviru posameznih oblik kulturnega delovanja izseljenske skupnosti. Težišče tega dela prispevka je na različnih kriterijih pri razpoznavanju etničnega predznaka besednih in nebesednih kulturnih dejavnosti v izseljenstvu.

Osrednji del prispevka je posvečen obravnavi pogojev za polnokrvno kulturno življenje izseljenske skupnosti. Izseljenci istega naroda v različnih državah ali različnih obdobjih in celo izseljenci istega naroda v različnih kulturnih okoljih iste države oziroma v istem kulturnem okolju neke države, vendar z različnim priseljenskim stažem, namreč delujejo v zelo različnih pogojih za razvoj kulturnega življenja posamezne skupnosti. Najpogosteje obravnavani sklopi dejavnikov, ki določajo te pogoje, so naslednji:

1. obstoj priseljenske skupnosti;
2. kompaktnost priseljenske skupnosti;
3. socialno-ekonomski položaj izseljencev/priseljencev;
4. izobrazbena struktura emigrantske skupnosti;
5. družbene norme, vrednote in način življenja v priseljenski skupnosti;
6. ideološka polarizacija priseljenske skupnosti;
7. integriranost emigrantske kulture v kulturo nove domovine;
8. integriranost emigrantske kulture v matično (izvorno) kulturo.

Naslednji razdelek obravnava najpomembnejše vidike sodobne obravnave jezika, kulturne valence in kulturne identitete v izseljenstvu, v zaključku pa je – ob citiranju nekaterih značilnih primerov površnih sklepanj – pojasnjen pomen kompleksne obravnave kulturnega življenja v izseljenstvu ob upoštevanju vseh prej navedenih dejavnikov, ki, sodeč po spoznanjih različnih medkulturnih teorij, najodločilneje vplivajo nanj.