IZVLEČEK
Slovenska pisateljica, publicistka, prevajalka in urednica Zofka Kveder (1878-1926) se je rodila v Ljubljani, živela pa v Trstu, Bernu, Münchnu, Pragi in od 1906 do smrti v Zagrebu, kjer je tudi pokopana. Poleg kratke proze: Misterij žene (1900), Odsevi (1901), Iz naših krajev (1903), dveh knjig dram: Ljubezen (1901), Amerikanci (1908) in romana Njeno življenje (1914), ki jih je napisala v slovenščini, je v hrvaščini izdala dve zbirki kratke proze: Jedanaest novela (1913), Po putevima života (1926), roman Hanka: ratne uspomene (1918) in dve drami: Arditi na otoku Krku (1922), Unuk kraljeviča Marka (1922), zbirka kratke proze Iskre (1905) pa vsebuje črtice v slovenščini in hrvaščini. V literarnih in publicističnih delih je opozarjala na zapostavljenost žensk in se za njihove pravice borila tudi z ustanovitvijo in urejanjem časopisa Ženski svijet (Jugoslavenska žena).
Prispevek se njene osebne, še neobjavljene korespondence, shranjene v Zapuščini Zofke Kveder (NUK, Ms 1113), loteva kot izseljenske/migrantske korespondence. Predstavlja rezultate analize osemletnega (1912-1920) dopisovanja med v Zagrebu živečo materjo in njeno odračajočo hčerjo Vladimiro Jelovšek, ki je nastalo zaradi hčerinega začasnega izseljenstva v Ljubljani in Pragi, končalo pa se je z Vladimirino prezgodnjo nepričakovano smrtjo na njen devetnajsti rojstni dan. Korespondenca ponuja raznovrstno polje za raziskavo njunega odnosa in čustvenega sveta, hkrati pa je bogat vir za preučevanje stvarnosti, težav in skrbi dveh svojevrstnih slovensko-hrvaških izseljenk v začetku prejšnjega stoletja.

IZVLEČEK
Slovenska pisateljica, publicistka, prevajalka in urednica Zofka Kveder (1878-1926) se je rodila v Ljubljani, živela pa v Trstu, Bernu, Münchnu, Pragi in od 1906 do smrti v Zagrebu, kjer je tudi pokopana. Poleg kratke proze: Misterij žene (1900), Odsevi (1901), Iz naših krajev (1903), dveh knjig dram: Ljubezen (1901), Amerikanci (1908) in romana Njeno življenje (1914), ki jih je napisala v slovenščini, je v hrvaščini izdala dve zbirki kratke proze: Jedanaest novela (1913), Po putevima života (1926), roman Hanka: ratne uspomene (1918) in dve drami: Arditi na otoku Krku (1922), Unuk kraljeviča Marka (1922), zbirka kratke proze Iskre (1905) pa vsebuje črtice v slovenščini in hrvaščini. V literarnih in publicističnih delih je opozarjala na zapostavljenost žensk in se za njihove pravice borila tudi z ustanovitvijo in urejanjem časopisa Ženski svijet (Jugoslavenska žena).
Prispevek se njene osebne, še neobjavljene korespondence, shranjene v Zapuščini Zofke Kveder (NUK, Ms 1113), loteva kot izseljenske/migrantske korespondence. Predstavlja rezultate analize osemletnega (1912-1920) dopisovanja med v Zagrebu živečo materjo in njeno odračajočo hčerjo Vladimiro Jelovšek, ki je nastalo zaradi hčerinega začasnega izseljenstva v Ljubljani in Pragi, končalo pa se je z Vladimirino prezgodnjo nepričakovano smrtjo na njen devetnajsti rojstni dan. Korespondenca ponuja raznovrstno polje za raziskavo njunega odnosa in čustvenega sveta, hkrati pa je bogat vir za preučevanje stvarnosti, težav in skrbi dveh svojevrstnih slovensko-hrvaških izseljenk v začetku prejšnjega stoletja.

IZVLEČEK
Migrantska korespondenca družin Hrvatin-Udovič-Valenčič poteka med Jelšanami, Clevelandom in Buenos Airesom od 1920. let do danes. V besedilu analiziram korespondenco od 1940 do 1950, ker je to obdobje, ko čez ocean poleg pisem potujejo predvsem paketi živil, zdravil in obleke. »Gosta mreža izmenjave podpore” pa vključuje še čustva povezanosti, solidarnosti, ljubezni in zaskrbljenosti, ki so v pismih in paketih nevidno prisotna. Da bi čustvovanje tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali, lahko predstavila bolj natančno, sem analizo družinske migrantske korespondence kombinirala z življenjskimi zgodbami, pripovedmi in pričevanji. Na ta način se subjektivna realnost migrantskih razmerij in razmer razkrije v vsej kompleksnosti in kontroverznosti. Za korespondenco veljajo večinoma enake značilnosti kot za naracijo. Pisma so »fikcija samorazkrivanja«. Morda se pri nobeni drugi komunikaciji tako močno ne zavedamo naslovnikov in njihovih pričakovanj, torej pričakovanj, kot si mi predstavljamo, da jih imajo, kot pri pisanju pisem. Vsako pismo je performans, ki toliko odkriva kot tudi prikriva, je diskurzivna predstava, ki ima spuščeno in dvignjeno zaveso istočasno. Prav zaradi tega lahko pisma razkrijejo kompleksnost, zapletenost in kontroverznost konstituiranja medsebojnih odnosov in identitet dopisovalcev. V delu korespondence, ki je predmet analize pričujočega besedila, je to prisotno na posebej zanimiv način. Gre za obdobje od 1940 do 1960, ko razmere v domačem kraju določajo vojno opustošenje, pomanjkanje vsega in davek na izgradnjo socializma. Da postane ideja domačije in gospodinjstva “gosta mreža izmenjave podpore”, kjer fizične razdalje ne pomenijo prav veliko, poudarjajo predvsem raziskovalke ženskih migracij. Prav ob branju družinske korespondence Hrvatin-Udovič-Valenčič pa se razkrijejo drugačna razmerja. Skozi neštete izmenjave, ki smo jim priča v pismih, se izostri enakopravna vloga bratov, ki so z enako zavzetostjo skrbeli za gosto mrežo družinskih vezi kot sestra. Gotovo bi štetje paketov pokazalo, da jih je sestra zašila in poslala neprimerljivo več kot brata, a v analizi pomenov in sporočilnosti izmenjave med njimi ni nobene razlike. To je eden najbolj pomembnih prispevkov k mozaiku migrantskih izkušenj, kot jim poskušam slediti skozi čas.

IZVLEČEK
Migrantska korespondenca družin Hrvatin-Udovič-Valenčič poteka med Jelšanami, Clevelandom in Buenos Airesom od 1920. let do danes. V besedilu analiziram korespondenco od 1940 do 1950, ker je to obdobje, ko čez ocean poleg pisem potujejo predvsem paketi živil, zdravil in obleke. »Gosta mreža izmenjave podpore” pa vključuje še čustva povezanosti, solidarnosti, ljubezni in zaskrbljenosti, ki so v pismih in paketih nevidno prisotna. Da bi čustvovanje tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali, lahko predstavila bolj natančno, sem analizo družinske migrantske korespondence kombinirala z življenjskimi zgodbami, pripovedmi in pričevanji. Na ta način se subjektivna realnost migrantskih razmerij in razmer razkrije v vsej kompleksnosti in kontroverznosti. Za korespondenco veljajo večinoma enake značilnosti kot za naracijo. Pisma so »fikcija samorazkrivanja«. Morda se pri nobeni drugi komunikaciji tako močno ne zavedamo naslovnikov in njihovih pričakovanj, torej pričakovanj, kot si mi predstavljamo, da jih imajo, kot pri pisanju pisem. Vsako pismo je performans, ki toliko odkriva kot tudi prikriva, je diskurzivna predstava, ki ima spuščeno in dvignjeno zaveso istočasno. Prav zaradi tega lahko pisma razkrijejo kompleksnost, zapletenost in kontroverznost konstituiranja medsebojnih odnosov in identitet dopisovalcev. V delu korespondence, ki je predmet analize pričujočega besedila, je to prisotno na posebej zanimiv način. Gre za obdobje od 1940 do 1960, ko razmere v domačem kraju določajo vojno opustošenje, pomanjkanje vsega in davek na izgradnjo socializma. Da postane ideja domačije in gospodinjstva “gosta mreža izmenjave podpore”, kjer fizične razdalje ne pomenijo prav veliko, poudarjajo predvsem raziskovalke ženskih migracij. Prav ob branju družinske korespondence Hrvatin-Udovič-Valenčič pa se razkrijejo drugačna razmerja. Skozi neštete izmenjave, ki smo jim priča v pismih, se izostri enakopravna vloga bratov, ki so z enako zavzetostjo skrbeli za gosto mrežo družinskih vezi kot sestra. Gotovo bi štetje paketov pokazalo, da jih je sestra zašila in poslala neprimerljivo več kot brata, a v analizi pomenov in sporočilnosti izmenjave med njimi ni nobene razlike. To je eden najbolj pomembnih prispevkov k mozaiku migrantskih izkušenj, kot jim poskušam slediti skozi čas.

IZVLEČEK
Zadnji dve stoletji Združene države Amerike vzbujajo zanimanje s svojo prisotnostjo in drugačnostjo v svetu. Mnogi slovenski popotniki so jo obiskali in o njej poročali preko knjig, med njimi tudi Božidar Jakac s knjigo Odmevi rdeče zemlje, ki jo je po njegovih pismih priredil pesnik in prijatelj Miran Jarc. Delo je izšlo leta 1932. Uvrščamo jo v krog potopisnih knjižnih del, ki so izšla na slovenskem trgu v 20. in 30. letih dvajsetega stoletja, to je tik pred, med in po svetovni gospodarski krizi. Tu naj omenim le dela politika in publicista Antona Kristana V Ameriko in po Ameriki (1928), prevajalca in publicista Antona Brežnika V senci nebotičnikov (1930) in elektrotehnika in šahista Milana Vidmarja Med Evropo in Ameriko (1937).
Božidar Jakac jeZdružene države prepotoval od pomladi 1929 do poletja 1931. Kot umetnik jih je doživljal in zavzemal poglede nanje skozi oči umetnika, slikarja, fotografa in filmskega snemalca. Ne nazadnje tudi kot zapisovalca, kjer je na emotivnost doživljanja in pisnega izpovedovanja vplival tudi Miran Jarc. Vendar so trditve o Ameriki, njenih ljudeh, naravi, umetnosti, priseljencih, družbenem in političnemu redu in še kaj le Jakčevi. Gre za subjektive poglede, marsikdaj stereotipne, sprejemajoče in mnogokrat skoraj v isti sapi odklanjajoče novosti, drugačnosti, tempo življenja, tamkajšnjo civilizacijo, dosežke ipd. Zato nas ne čudi, da je nanje reagiral Louis Adamič, v polemiko pa posegel Josip Vidmar (v reviji Sodobnost 1933). Najbolj prepričljiv je Jakac s svojim ameriškim slikarskim opusom, čeprav je doma doživel tudi bolj ali manj neprijazne/odklanjajoče kritike (Karel Dobida, Rajko Ložar, France Stelè, Fran Šijanec itd.) Vendar je njegova ljubljanska razstava v Jakopičevem salonu (1931) odmevala med obiskovalci in prodal je polovico razstavljenih pastelov, risb, portretov, grafik...
Jakčeva razmišljanja v knjigi so raznovrstna. V razpravi so izpostavljena naslednja področja: stik z Novim svetom, Združene države in Američani, primerjava človeka s strojem in ameriško slikarstvo, film in narava. Navdušila sta ga je zlasti narava in Hollywood. Z veliko mero čustvenosti in razočaranosti razmišlja o Slovencih v ZDA, ki bodo izginili v ameriškem talilnem loncu, kar avtor omenja le bežno, saj je to tematiko predstavil v Melikovem zborniku 2001. Ob vsaki priložnosti rad Jakac izpostavi rodno domovino v primerjavi z ameriškim svetom. V knjigo objaljai tudi 192 pastelov, risb, skic ipd.
Skratka, Jakac je nihal med navdušenjem in malodušjem ter skepso glede Amerike, njihovega načina življenja in njene bodočnosti. Črno-belo gledanje je prisotno, mnogokrat pride v protislovje s samim seboj, ker nekaj, kar obsoja ob prihodu hvali ob odhodu, npr. New York. Nebotočniki kot simbol ameriške mogočnosti so mu hkrati nekaj čudovitega (na ohranjenih Jakčevih filmih jih velikokrat vidimo) in obenem obremenjujočega, kot da hočejo streti množico pešcev pod sabo.
Razprava temelji na knjigi in odzivnosti nanjo v časopisju, delno v primerljivosti z sočasnimi omenjenimi knjižnimi deli in tam objavljenimi pogledi. Vpogleda v osebno Jakčevo arhivsko gradivo za ta čas, zlasti v njegova pisma, ki so bila podlaga za knjigo, mi dediči, žal, niso dovolili. Neobdelano je tudi gradivo o njegovem prvem obisku ZDA (drugo je bilo v letu 1958/59), saj je bil prisoten v mnogih intelektualnih krogih, veliko je portretiral Američane iz javnega življenja, imel stike z vidnimi slovenskimi izseljenskimi organizacijami in posamezniki, sodeloval na razstavah ipd.
Čeprav naj bi Jakčev slikarski opus ameriškega obdobja pomenil korak nazaj, pa knjiga pomeni velik korak naprej v potopisni literaturi, saj je v primerjavi z ostalimi potopisci o Ameriki le-to doživljal zelo osebno, čeprav po mnenju mnogih pomanjkljivo – kdo pa jo je sploh v popolnost in ali je to sploh mogoče?Ohranjene slike, fotografije in filmi (zadnji so edino v celoti dostopni javnosti, saj jih hrani Arhiv Republike Slovenije) pa nam primerjalno omogočajo razumevanje njegovega doživljanja, ne glede na to, ali sprejemamo ali odklanjamo njegove poglede.

IZVLEČEK
Zadnji dve stoletji Združene države Amerike vzbujajo zanimanje s svojo prisotnostjo in drugačnostjo v svetu. Mnogi slovenski popotniki so jo obiskali in o njej poročali preko knjig, med njimi tudi Božidar Jakac s knjigo Odmevi rdeče zemlje, ki jo je po njegovih pismih priredil pesnik in prijatelj Miran Jarc. Delo je izšlo leta 1932. Uvrščamo jo v krog potopisnih knjižnih del, ki so izšla na slovenskem trgu v 20. in 30. letih dvajsetega stoletja, to je tik pred, med in po svetovni gospodarski krizi. Tu naj omenim le dela politika in publicista Antona Kristana V Ameriko in po Ameriki (1928), prevajalca in publicista Antona Brežnika V senci nebotičnikov (1930) in elektrotehnika in šahista Milana Vidmarja Med Evropo in Ameriko (1937).
Božidar Jakac jeZdružene države prepotoval od pomladi 1929 do poletja 1931. Kot umetnik jih je doživljal in zavzemal poglede nanje skozi oči umetnika, slikarja, fotografa in filmskega snemalca. Ne nazadnje tudi kot zapisovalca, kjer je na emotivnost doživljanja in pisnega izpovedovanja vplival tudi Miran Jarc. Vendar so trditve o Ameriki, njenih ljudeh, naravi, umetnosti, priseljencih, družbenem in političnemu redu in še kaj le Jakčevi. Gre za subjektive poglede, marsikdaj stereotipne, sprejemajoče in mnogokrat skoraj v isti sapi odklanjajoče novosti, drugačnosti, tempo življenja, tamkajšnjo civilizacijo, dosežke ipd. Zato nas ne čudi, da je nanje reagiral Louis Adamič, v polemiko pa posegel Josip Vidmar (v reviji Sodobnost 1933). Najbolj prepričljiv je Jakac s svojim ameriškim slikarskim opusom, čeprav je doma doživel tudi bolj ali manj neprijazne/odklanjajoče kritike (Karel Dobida, Rajko Ložar, France Stelè, Fran Šijanec itd.) Vendar je njegova ljubljanska razstava v Jakopičevem salonu (1931) odmevala med obiskovalci in prodal je polovico razstavljenih pastelov, risb, portretov, grafik...
Jakčeva razmišljanja v knjigi so raznovrstna. V razpravi so izpostavljena naslednja področja: stik z Novim svetom, Združene države in Američani, primerjava človeka s strojem in ameriško slikarstvo, film in narava. Navdušila sta ga je zlasti narava in Hollywood. Z veliko mero čustvenosti in razočaranosti razmišlja o Slovencih v ZDA, ki bodo izginili v ameriškem talilnem loncu, kar avtor omenja le bežno, saj je to tematiko predstavil v Melikovem zborniku 2001. Ob vsaki priložnosti rad Jakac izpostavi rodno domovino v primerjavi z ameriškim svetom. V knjigo objaljai tudi 192 pastelov, risb, skic ipd.
Skratka, Jakac je nihal med navdušenjem in malodušjem ter skepso glede Amerike, njihovega načina življenja in njene bodočnosti. Črno-belo gledanje je prisotno, mnogokrat pride v protislovje s samim seboj, ker nekaj, kar obsoja ob prihodu hvali ob odhodu, npr. New York. Nebotočniki kot simbol ameriške mogočnosti so mu hkrati nekaj čudovitega (na ohranjenih Jakčevih filmih jih velikokrat vidimo) in obenem obremenjujočega, kot da hočejo streti množico pešcev pod sabo.
Razprava temelji na knjigi in odzivnosti nanjo v časopisju, delno v primerljivosti z sočasnimi omenjenimi knjižnimi deli in tam objavljenimi pogledi. Vpogleda v osebno Jakčevo arhivsko gradivo za ta čas, zlasti v njegova pisma, ki so bila podlaga za knjigo, mi dediči, žal, niso dovolili. Neobdelano je tudi gradivo o njegovem prvem obisku ZDA (drugo je bilo v letu 1958/59), saj je bil prisoten v mnogih intelektualnih krogih, veliko je portretiral Američane iz javnega življenja, imel stike z vidnimi slovenskimi izseljenskimi organizacijami in posamezniki, sodeloval na razstavah ipd.
Čeprav naj bi Jakčev slikarski opus ameriškega obdobja pomenil korak nazaj, pa knjiga pomeni velik korak naprej v potopisni literaturi, saj je v primerjavi z ostalimi potopisci o Ameriki le-to doživljal zelo osebno, čeprav po mnenju mnogih pomanjkljivo – kdo pa jo je sploh v popolnost in ali je to sploh mogoče?Ohranjene slike, fotografije in filmi (zadnji so edino v celoti dostopni javnosti, saj jih hrani Arhiv Republike Slovenije) pa nam primerjalno omogočajo razumevanje njegovega doživljanja, ne glede na to, ali sprejemamo ali odklanjamo njegove poglede.

IZVLEČEK
Članek predstavlja knjigo Milana Vidmarja, dolgoletnega profesorja elektrotehnike na ljubljanski univerzi in največjega slovenskega šahista, v kateri je avtor orisal svoje vtis z dveh potovanj v Združene države Amerike. V ZDA je prvič potoval leta 1927, drugič pa leta 1936. Prvič je bil torej v ZDA v času gospodarskega razcveta, drugič pa po veliki gospodarski krizi, ki je po njegovem prepričanju razkrila vso krhkost kapitalističnega reda in liberalne gospodarske politike. Vidmar je, kot je pisal v ZDA, že po prvem potovanju, pogrešal »dušo«, ki naj bi jo evropska mesta imela, ameriška pa ne. ZDA naj bi v tej luči posebej zaznamovali skromna zgodovina, izposojeni angleški jezik in prebivalstvo, ki naj bi ne bilo »narod«, temveč skup »narodnih manjšin«. Hkrati naj bi Združene države ne imele svoje avtentične kulture, kar naj bi bil rezultat dejstva, da je bilo ameriško prebivalstvo v veliki večini sestavljeno iz priseljencev. Edini pravi domačini v ZDA so bili po Vidmarju ameriški črnci.
Američani v Vidmarjevih očeh niso bili narod, temveč človeška vojska, ki se dobesedno bori za preživetje. Ameriško pojmovanje »svobode« in »demokracije«, ki naj bi bili le navidezni, saj so ameriški volilci lahko o »usodi domovine« odločali le vsako četrto leto na volitvah z »da« ali »ne!, mu je bilo, čeprav je bil po nazoru liberalec, tuje. Hkrati je odločno odklanjal ameriški kapitalizem in liberalni individualizem, ki naj bi nedvoumno razkrivala, da so bile ZDA »bojišče«. »Gospodarsko svobodo« je primerjal z vesoljem, ki naj bi bilo prav tako sestavljeno iz »drobcev«, ki se »ne menijo drug za drugega«. Človeško gospodarstvo pa – kot je pokazala kriza leta 1929 – ne sme biti prepuščeno »naključju in katotičnemu plesu drobcev«, saj potrebuje red in načrtovanje. Vidmar se je zato zavzel za gospodarsko politiko utemeljeno v znanosti in razumu, hkrati pa tudi za aktivno socialno politiko države. V ZDA sta ga odbijala »obsedenost z denarjem (dolarjem)« in potrošništvom, pa tudi »nespametno izkoriščanje narave«. S simpatijami pa je pozdravljal reformna prizadevanja predsednika ZDA Franklina Delana Roosevelta, ki je bil zanj »zastopnik skupne koristi vseh državljanov.
Avtor članka ugotavlja, da je treba Vidmarjevo knjigo presojati v kontekstu razmer v tridesetih letih 20. stoletja, ko se je po veliki gospodarski krizi povsod zdelo, da je liberalna gospodarska politika doživela popoln polom. Hkrati meni, da je bil Vidmar s sklicevanjem na »narod«, »zgodovino«, »jezik«, »kulturo«, »zemljo« in »tradicijo« značilen predstavnik slovenskega liberalnega izobraženstva, zadržana in kritična slovenska gledanja na ZDA pa imajo – kot kaže njegova knjiga - daljšo zgodovino, kot običajno mislimo.

IZVLEČEK
Članek predstavlja knjigo Milana Vidmarja, dolgoletnega profesorja elektrotehnike na ljubljanski univerzi in največjega slovenskega šahista, v kateri je avtor orisal svoje vtis z dveh potovanj v Združene države Amerike. V ZDA je prvič potoval leta 1927, drugič pa leta 1936. Prvič je bil torej v ZDA v času gospodarskega razcveta, drugič pa po veliki gospodarski krizi, ki je po njegovem prepričanju razkrila vso krhkost kapitalističnega reda in liberalne gospodarske politike. Vidmar je, kot je pisal v ZDA, že po prvem potovanju, pogrešal »dušo«, ki naj bi jo evropska mesta imela, ameriška pa ne. ZDA naj bi v tej luči posebej zaznamovali skromna zgodovina, izposojeni angleški jezik in prebivalstvo, ki naj bi ne bilo »narod«, temveč skup »narodnih manjšin«. Hkrati naj bi Združene države ne imele svoje avtentične kulture, kar naj bi bil rezultat dejstva, da je bilo ameriško prebivalstvo v veliki večini sestavljeno iz priseljencev. Edini pravi domačini v ZDA so bili po Vidmarju ameriški črnci.
Američani v Vidmarjevih očeh niso bili narod, temveč človeška vojska, ki se dobesedno bori za preživetje. Ameriško pojmovanje »svobode« in »demokracije«, ki naj bi bili le navidezni, saj so ameriški volilci lahko o »usodi domovine« odločali le vsako četrto leto na volitvah z »da« ali »ne!, mu je bilo, čeprav je bil po nazoru liberalec, tuje. Hkrati je odločno odklanjal ameriški kapitalizem in liberalni individualizem, ki naj bi nedvoumno razkrivala, da so bile ZDA »bojišče«. »Gospodarsko svobodo« je primerjal z vesoljem, ki naj bi bilo prav tako sestavljeno iz »drobcev«, ki se »ne menijo drug za drugega«. Človeško gospodarstvo pa – kot je pokazala kriza leta 1929 – ne sme biti prepuščeno »naključju in katotičnemu plesu drobcev«, saj potrebuje red in načrtovanje. Vidmar se je zato zavzel za gospodarsko politiko utemeljeno v znanosti in razumu, hkrati pa tudi za aktivno socialno politiko države. V ZDA sta ga odbijala »obsedenost z denarjem (dolarjem)« in potrošništvom, pa tudi »nespametno izkoriščanje narave«. S simpatijami pa je pozdravljal reformna prizadevanja predsednika ZDA Franklina Delana Roosevelta, ki je bil zanj »zastopnik skupne koristi vseh državljanov.
Avtor članka ugotavlja, da je treba Vidmarjevo knjigo presojati v kontekstu razmer v tridesetih letih 20. stoletja, ko se je po veliki gospodarski krizi povsod zdelo, da je liberalna gospodarska politika doživela popoln polom. Hkrati meni, da je bil Vidmar s sklicevanjem na »narod«, »zgodovino«, »jezik«, »kulturo«, »zemljo« in »tradicijo« značilen predstavnik slovenskega liberalnega izobraženstva, zadržana in kritična slovenska gledanja na ZDA pa imajo – kot kaže njegova knjiga - daljšo zgodovino, kot običajno mislimo.

IZVLEČEK
Avtorica je v prispevku orisala življenje in delo treh slovenskih izobražencev-izseljencev (Luka Zima, Lovro Mahnič in Franjo Marn), ki so se, prepričani, da je nemško govoreče okolje neprimerno oz. škodljivo za ohranjanje slovenske identitete, odločili za študij v slovanski Pragi. Vse do leta 1882 je bila Karlova univerza v Pragi še nemška univerza, toda slovenski študentje so lahko kljub temu živeli v slovanskem okolju. Po letu 1860 so bili tako lahko priča češki kulturni in politični dejavnosti, ki je še poglobila njihovo (južno)slovansko čustvovanje. Prav to so bili – med drugimi - razlogi, da so se kot gimnazijski/srednješolski profesorji zaposlili v “ilirski” Hrvaški, kjer so ostali do smrti.
Obravnavani izobraženci/izseljenci so imeli kar nekaj skupnih točk: vsi trije so končali študij jezikoslovja; toda le Lovro Mahnič se je povsem posvetil slovanskim jezikom, medtem ko sta se Zima in Marn posvečala klasični filologiji. Vsi trije so se na Hrvaškem uveljavili kot izredno dobri pedagogi, kar jim je priznavala tudi tedanja hrvaška družba. Najbolj pa je izstopala njihova velika predanost južno-slovanski ideji. S prostovoljnim odhodom na Hrvaško so pričakovali bolj slovansko družbo in za slovansko idejo bolj motivirano okolje. Toda po 1860 je bila hrvaška družba prežeta z nacionalizmom in zahtevami po “hrvatizaciji” vseh področij, zlasti izobraževanja. V tem času je moralo precej slovenskih srednješolskih profesorjev, po hrvaških kriterijih preveč lojalnih osrednji oblasti, Hrvaško zapustiti. V teh, precej zahtevnih razmerah, sta se Franjo Marn in Luka Zima dobro znašla, se hitro prilagodila razmeram in se povsem posvetila poučevanju in znanstvenemu delu. Postala sta cenjena in lojalna člana hrvaške družbe, v zapisih Hrvatov pa tudi kot primera “dobrih Slovencev”. Drugačna je bila usoda Lovra Mahniča, ki se svojim političnim prepričanjem ni hotel odreči, zato je imel s hrvaškimi oblastmi tudi več težav. Njegovo življenje in tragično smrt je v romanu Prijan Lovro orisal njegov praški prijatelj Avgust Šenoa.
Zima, Marn in Mahnič so bili, kot trajno izseljeni izobraženci, opredeljeni kot Slovenci in kot Južni Slovani; uspešno so “krmarili” med zahtevami hrvaškega nacionalizma in ohranjanjanju svoje narodne identitete.

IZVLEČEK
Avtorica je v prispevku orisala življenje in delo treh slovenskih izobražencev-izseljencev (Luka Zima, Lovro Mahnič in Franjo Marn), ki so se, prepričani, da je nemško govoreče okolje neprimerno oz. škodljivo za ohranjanje slovenske identitete, odločili za študij v slovanski Pragi. Vse do leta 1882 je bila Karlova univerza v Pragi še nemška univerza, toda slovenski študentje so lahko kljub temu živeli v slovanskem okolju. Po letu 1860 so bili tako lahko priča češki kulturni in politični dejavnosti, ki je še poglobila njihovo (južno)slovansko čustvovanje. Prav to so bili – med drugimi - razlogi, da so se kot gimnazijski/srednješolski profesorji zaposlili v “ilirski” Hrvaški, kjer so ostali do smrti.
Obravnavani izobraženci/izseljenci so imeli kar nekaj skupnih točk: vsi trije so končali študij jezikoslovja; toda le Lovro Mahnič se je povsem posvetil slovanskim jezikom, medtem ko sta se Zima in Marn posvečala klasični filologiji. Vsi trije so se na Hrvaškem uveljavili kot izredno dobri pedagogi, kar jim je priznavala tudi tedanja hrvaška družba. Najbolj pa je izstopala njihova velika predanost južno-slovanski ideji. S prostovoljnim odhodom na Hrvaško so pričakovali bolj slovansko družbo in za slovansko idejo bolj motivirano okolje. Toda po 1860 je bila hrvaška družba prežeta z nacionalizmom in zahtevami po “hrvatizaciji” vseh področij, zlasti izobraževanja. V tem času je moralo precej slovenskih srednješolskih profesorjev, po hrvaških kriterijih preveč lojalnih osrednji oblasti, Hrvaško zapustiti. V teh, precej zahtevnih razmerah, sta se Franjo Marn in Luka Zima dobro znašla, se hitro prilagodila razmeram in se povsem posvetila poučevanju in znanstvenemu delu. Postala sta cenjena in lojalna člana hrvaške družbe, v zapisih Hrvatov pa tudi kot primera “dobrih Slovencev”. Drugačna je bila usoda Lovra Mahniča, ki se svojim političnim prepričanjem ni hotel odreči, zato je imel s hrvaškimi oblastmi tudi več težav. Njegovo življenje in tragično smrt je v romanu Prijan Lovro orisal njegov praški prijatelj Avgust Šenoa.
Zima, Marn in Mahnič so bili, kot trajno izseljeni izobraženci, opredeljeni kot Slovenci in kot Južni Slovani; uspešno so “krmarili” med zahtevami hrvaškega nacionalizma in ohranjanjanju svoje narodne identitete.